Nadomestno zdravljenje odraslih, otrok in mladostnikov (0–18 let) pri:

• sindromih primarne imunske pomanjkljivosti (PID – primary immunodeficiency) z okvarjenim nastajanjem protiteles (glejte poglavje 4.4).

• sekundarni imunski pomanjkljivosti (SID – secondary immunodeficiency) pri bolnikih s hudimi ali ponavljajočimi se okužbami, pri neučinkovitem protimikrobnem zdravljenju ter pri bolnikih z bodisi dokazanim okvarjenim nastajanjem specifičnih protiteles (PSAF – proven specific antibody failure)* ali serumskimi ravnimi IgG <4 g/l.

  * PSAF = nezmožnost doseči najmanj 2-kratno povečanje v titru protiteles IgG proti pnevmokoknemu cepivu, ki vsebuje polisaharidne in polipeptidne antigene

  Profilaksa ošpic pred izpostavljenostjo in po njej za dovzetne odrasle, otroke in mladostnike (0–18 let), pri katerih je aktivna imunizacija kontraindicirana ali ni priporočljiva.

  Upoštevati je treba tudi uradna priporočila o intravenski uporabi humanega imunoglobulina pri profilaksi ošpic pred izpostavljenostjo in po njej ter o aktivni imunizaciji.

  Imunomodulacija pri odraslih, otrocih in mladostnikih (0–18 let) pri:

• primarni imunski trombocitopeniji (ITP) pri bolnikih z velikim tveganjem za krvavitve ali pred kirurškimi posegi za povečanje števila trombocitov.

• Guillain-Barréjevem sindromu.

• Kawasakijevi bolezni (v povezavi z acetilsalicilno kislino; glejte poglavje 4.2).

• Kronični vnetni demielinizacijski poliradikulonevropatiji (CIDP – chronic inflammatory demyelinating polyradiculoneuropathy). Izkušenj z intravensko uporabo imunoglobulinov pri otrocih s CIDP je malo.

• multifokalni motorični nevropatiji (MMN).

Zdravljenje z i.v. Ig mora uvesti in nadzirati zdravnik z izkušnjami pri zdravljenju bolezni imunskega

sistema. Odmerjanje

Odmerek in režim odmerjanja sta odvisna od indikacije.

Odmerek bo morda treba prilagoditi glede na klinični odziv posameznega bolnika. Odmerek na osnovi

telesne mase bo morda treba prilagoditi pri bolnikih s premajhno ali preveliko telesno maso. Naslednji režimi odmerjanja so podani kot smernice.

Nadomestno zdravljenje sindromov primarne imunske pomanjkljivosti (PID)

Režim odmerjanja mora doseči najnižjo raven IgG (ki se meri pred naslednjim infundiranjem) vsaj 6 g/l ali znotraj normalnega referenčnega razpona za populacijo te starosti. Ravni IgG v stanju dinamičnega ravnovesja dosežemo v 3–6 mesecih po začetku zdravljenja. Priporočeni začetni odmerek je enkrat od 0,4 do 0,8 g/kg telesne mase (tm), ki mu sledi vsaj 0,2 g/kg tm vsake 3 do

4 tedne.

Odmerek, potreben za doseganje najnižje ravni IgG 6 g/l, se doseže z 0,2–0,8 g/kg tm/mesec. Presledek med odmerjanji, ko se doseže dinamično ravnovesje, je od 3–4 tedne.

Najnižjo raven IgG je treba meriti in oceniti v povezavi s pogostnostjo okužb. Da bi zmanjšali stopnjo bakterijskih okužb, bo morda treba povečati odmerek in si prizadevati za doseganje višje najnižje ravni.

Nadomestno zdravljenje sekundarne imunske pomanjkljivosti (kot je opredeljeno v poglavju 4.1)

Z režimom odmerjanja je treba doseči najnižjo raven IgG (izmerjeno pred naslednjo infuzijo) najmanj 6 g/l ali znotraj normalnega referenčnega razpona za populacijo te starosti. Priporočeni odmerek je 0,2–0,4 g/kg tm vsake 3–4 tedne.

Najnižje ravni IgG je treba meriti in ocenjevati v povezavi s pogostnostjo okužb. Odmerek je treba prilagoditi kot je potrebno, da se doseže optimalna zaščita pred okužbami. Pri bolnikih s trdovratnimi okužbami bo morda potrebno odmerek povečati; če se okužbe pri bolniku ne ponavljajo več, pa lahko razmislimo o zmanjšanju odmerka.

Profilaksa ošpic pred/po izpostavljenosti

Profilaksa po izpostavljenosti

Če je bil dovzeten bolnik izpostavljen ošpicam, bo odmerek 0,4 g/kg, ki ga damo čim prej znotraj 6 dni po izpostavljenosti, zagotovil raven protiteles proti ošpicam v serumu > 240 mi.e./ml za vsaj 2 tedna. Serumske ravni protiteles proti ošpicam je treba preveriti po 2 tednih in jih dokumentirati. Mogoče bo za vzdrževanje serumske koncentracije > 240 mi.e./ml po 2 tednih ponovno treba dati nadaljnji odmerek 0,4 g/kg.

Če je bil bolnik s PID/SID izpostavljen ošpicam in redno prejema infuzije i.v. Ig, lahko pride v poštev dajanje dodatnega odmerka i.v. Ig čim prej znotraj 6 dni po izpostavljenosti. Odmerek 0,4 g/kg bo zagotovil serumsko koncentracijo protiteles proti ošpicam > 240 mi.e./ml za vsaj 2 tedna.

Profilaksa pred izpostavljenostjo

Če pri bolniku s PID/SID obstaja tveganje bodoče izpostavljenosti ošpicam in bolnik prejema vzdrževalni odmerek i.v. Ig manj kot 0,53 g/kg vsake 3–4 tedne, je treba ta odmerek zvečati enkrat na 0,53 g/kg. To bo zagotovilo serumsko koncentracijo > 240 mi.e./ml protiteles proti ošpicam za vsaj 22 dni po infuziji.

Imunomodulacija pri:

Primarni imunski trombocitopeniji (ITP)

Na voljo sta dva možna režima zdravljenja:

• 0,8–1g/kg tm 1. dan; ta odmerek se lahko ponovi enkrat v 3 dneh

• 0,4 g/kg/tm vsak dan 2–5 dni.

Če se pojavi relaps, se lahko zdravljenje ponovi.

Guillain-Barréjevem sindromu

0,4 g/kg tm/dan 5 dni (možna ponovitev odmerjanja v primeru ponovitve bolezni).

Kawasakijevi bolezni

2,0 g/kg tm je treba dati v enem odmerku. Bolniki se morajo sočasno zdraviti z acetilsalicilno kislino.

Kronični vnetni demielinizacijski poliradikulonevropatiji (CIDP)*

Začetni odmerek: 2 g/kg tm v deljenih odmerkih v obdobju 2–5 zaporednih dni. Vzdrževalni odmerek 1 g/kg tm v deljenih odmerkih v obdobju 1–2 zaporednih dni vsake 3 tedne.

Učinek zdravljenja je treba oceniti po vsakem ciklu. Če po 6 mesecih ni opaznega učinka zdravljenja, je treba zdravljenje ukiniti.

Če je zdravljenje učinkovito, mora zdravnik na osnovi bolnikovega odziva in vzdrževanja odziva presoditi, ali je primerno dolgotrajno zdravljenje. Odmerjanje in intervale bo morda treba prilagoditi glede na individualni potek bolezni.

Multifokalni motorični nevropatiji (MMN)

Začetni odmerek: 2 g/kg v deljenih odmerkih v obdobju 2–5 zaporednih dni Vzdrževalni odmerek: 1 g/kg vsake 2–4 tedne ali 2 g/kg vsakih 4–8 tednov.

Učinek zdravljenja je treba ovrednotiti po vsakem ciklu. Če se po 6 mesecih ugotovi, da je zdravljenje nezadostno, je treba zdravljenje prekiniti.

Če je zdravljenje učinkovito, se zdravnik po svoji presoji odloči za dolgoročno zdravljenje na podlagi bolnikovega odziva in odziva na vzdrževalno zdravljenje. Odmerjanje in časovni presledek med posameznimi odmerki bo treba morda prilagoditi glede na potek bolezni pri posameznem bolniku.

Povzetek priporočil za odmerjanje je v spodnji preglednici:

*Odmerek temelji na odmerku, ki je bil uporabljen v kliničnih študijah, izvedenih z zdravilom Privigen. Odločitev o trajanju zdravljenja več kot 25 tednov je v presoji zdravnika na podlagi bolnikovega odziva in dolgoročnega vzdrževalnega odziva. Odmerjanje in intervale je morda treba prilagoditi v skladu s potekom bolezni pri posamezniku.

Pediatrična populacija

Odmerjanje pri otrocih in mladostnikih (0 – 18 let) se ne razlikuje od odmerjanja pri odraslih, saj je odmerjanje za posamezne indikacije navedeno po telesni masi in mora biti prilagojeno kliničnemu izidu zgoraj navedenih bolezni.

Okvara jeter

Na voljo ni nobenih dokazov, ki bi kazali, da je potrebna prilagoditev odmerka.

Okvara ledvic

Prilagoditev odmerka ni potrebna, razen če je klinično upravičena, glejte poglavje 4.4.

Starejši

Prilagoditev odmerka ni potrebna, razen če je klinično upravičena, glejte poglavje 4.4.

Način uporabe

Za intravensko uporabo.

Zdravilo Privigen je treba infundirati intravensko, z začetno hitrostjo infundiranja 0,3 ml/kg/uro približno 30 minut. Če se dobro prenaša (glejte poglavje 4.4), se hitrost dajanja lahko postopoma poveča na 4,8 ml/kg/uro.

Pri bolnikih s PID, ki dobro prenašajo hitrost infundiranja 4,8 ml/kg/uro, se lahko postopoma hitrost dajanja še poveča na največ 7,2 ml/kg/uro.

Če želite pred infundiranjem zdravilo razredčiti, lahko zdravilo Privigen razredčite s 5-odstotno raztopino glukoze, da dosežete končno koncentracijo 50 mg/ml (5 %). Za navodila glejte poglavje 6.6.

Preobčutljivost na učinkovino (humani imunoglobulin) ali katero koli pomožno snov (glejte polavji 4.4 in 6.1).

Bolniki s selektivno pomanjkljivostjo IgA, ki so razvili protitelesa proti IgA, saj lahko dajanje zdravila, ki vsebuje IgA, povzroči anafilaksijo.

Bolniki s hiperprolinemijo tipa I ali II.

Sledljivost

Z namenom izboljšanja sledljivosti bioloških zdravil je treba jasno zabeležiti ime in številko serije uporabljenega zdravila.

Nekateri resni neželeni učinki so lahko povezani s hitrostjo infundiranja. Natančno je treba upoštevati priporočeno hitrost infundiranja v poglavju 4.2. Bolnike je treba skrbno spremljati in opazovati, če se pojavijo kateri koli simptomi med celotnim časom infundiranja.

Nekateri neželeni učinki se lahko pojavijo pogosteje:

• ob veliki hitrosti infundiranja,

• pri bolnikih s hipogamaglobulinemijo ali agamaglobulinemijo, z ali brez pomanjkanja IgA,

• pri bolnikih, ki prvič prejmejo humani polispecifični imunoglobulin, ali v redkih primerih, kadar se zdravilo s humanim polispecifičnim imunoglobulinom zamenja ali kadar obstaja dolg presledek od predhodnega infundiranja.

  Morebitnim zapletom se pogosto lahko izognete tako, da se prepričate, da:

• bolniki niso občutljivi za humani polispecifični imunoglobulin, tako da na začetku zdravilo infundirate počasi (0,3 ml/kg tm/uro),

• se bolniki skrbno spremljajo, če se pojavi kateri koli simptom med infundiranjem. Predvsem bolniki, ki še niso prejemali humanega polispecifičnega imunoglobulina, bolniki, ki so na zdravljenje prešli z alternativnega zdravila i.v. Ig, ali bolniki, pri katerih je bil presledek od predhodnega infundiranja dolg, se spremljajo med prvim infundiranjem in še prvo uro po prvem infundiranju, da bi ugotovili morebitne neželene znake. Vse druge bolnike je potrebno opazovati vsaj 20 minut po dajanju.

  V primeru neželenih učinkov je treba hitrost dajanja zmanjšati ali infundiranje ustaviti. Potrebno zdravljenje je odvisno od narave in resnosti neželenih učinkov.

  Pri vseh bolnikih uporaba i.v. Ig zahteva:

• ustrezno hidracijo pred začetkom infundiranja i.v. Ig,

• spremljanje količine izločenega urina,

• spremljanje ravni kreatinina v serumu,

• izogibanje sočasni uporabi diuretikov zanke (glejte poglavje 4.5).

Za bolnike, ki imajo sladkorno bolezen ali pri katerih je treba zdravilo Privigen razredčiti do nižjih koncentracij, je treba upoštevati prisotnost glukoze v priporočeni raztopini za redčenje.

Preobčutljivost

Prave preobčutljivostne reakcije so redke. Pojavijo se lahko pri bolnikih s protitelesi proti IgA.

I.v. Ig ni indiciran pri bolnikih s selektivnim pomanjkanjem IgA, kjer je pomanjkanje IgA edina nepravilnost, ki povzroča skrb.

Redko lahko humani polispecifični imunoglobulin inducira padec tlaka z anafilaktoidno reakcijo, tudi pri bolnikih, ki so predhodna zdravljenja s humanim polispecifičnim imunoglobulinom tolerirali.

V primeru šoka je potrebno standardno zdravljenje za šok. Hemolitična anemija

Pripravki z i.v. imunoglobulini lahko vsebujejo protitelesa proti krvnim skupinam, ki lahko delujejo

kot hemolizin in sprožijo in vivo pritrjevanje imunoglobulinov na eritrocite, kar povzroči pozitivno direktno antiglobulinsko reakcijo (Coombov test) in v redkih primerih hemolizo. Hemolitična anemija se lahko razvije po zdravljenju z i.v. imunoglobulini zaradi večje sekvestracije eritrocitov. Postopek izdelave zdravila Privigen vključuje korak imuno-afinitetne kromatografije (IAC – immunoaffinity chromatography), ki specifično zmanjšuje protitelesa proti krvnima skupinama A in B (izoaglutinina A in B). Klinični podatki za zdravilo Privigen, izdelano s korakom IAC, kažejo statistično pomembno zmanjšanje hemolitične anemije (glejte poglavje 4.8, razdelek 5).

Pojavili so se posamični primeri ledvične disfunkcije/ledvične odpovedi ali diseminirane

intravaskularne koagulacije in smrti, povezani s hemolizo.

Z razvojem hemolize so bili povezani naslednji dejavniki tveganja: visoki odmerki, dani v enkratnem odmerku ali deljenih odmerkih v več dneh; vse krvne skupine, razen 0; in osnovna vnetna bolezen.

Ker o tem učinku pogosto poročajo pri bolnikih, ki nimajo krvne skupine 0 in prejemajo visoke

odmerke za indikacije, ki niso PID, se priporoča povečano nadziranje. Pri bolnikih, ki so dobivali nadomestno zdravljenje za PID, so redko poročali o hemolizi.

Prejemnike i.v. Ig je treba spremljati glede kliničnih znakov in simptomov hemolize. Če se znaki in/ali simptomi hemolize pojavijo med infundiranjem i.v. Ig ali po njem, mora lečeči zdravnik razmisliti o prekinitvi zdravljenja z i.v. Ig (glejte tudi poglavje 4.8).

Sindrom aseptičnega meningitisa (AMS - aseptic meningitis syndrome)

Poročali so o pojavu sindroma aseptičnega meningitisa v povezavi z zdravljenjem z i.v. Ig (glejte poglavje 4.8). Sindrom se običajno začne nekaj ur do 2 dni po zdravljenju z i.v. Ig. Simptomi lahko vključujejo hud glavobol, nuhalno rigidnost, zaspanost, povišano telesno temperaturo, fotofobijo, slabost in bruhanje. Študije likvorja so pogosto pozitivne za pleocitozo do nekaj tisoč celic na mm³, pretežno iz granulocitnih vrst, ravni beljakovin pa so zvišane do nekaj sto mg/dl.

AMS se lahko pogosteje pojavi v povezavi z velikimi odmerki (2 g/kg tm) zdravljenja z i.v. Ig in/ali

hitro infuzijo (glejte poglavji 4.2 in 4.4).

Pri bolnikih s tovrstnimi znaki in simptomi je treba opraviti temeljit nevrološki pregled, vključno s preiskavami cerebrospinalne tekočine, da se izključijo drugi vzroki meningitisa.

Prekinitev zdravljenja z i.v. Ig je imela za posledico remisijo AMS v nekaj dneh brez posledic.

Bolnike, pri katerih se AMS v povezavi z zdravljenjem z i.v. Ig ponavlja, je treba spremljati glede pojava ali poslabšanja simptomov, ki bi lahko napredovali v možganski edem.

Možganski edem predstavlja tveganje za smrt.

Trombembolija

Obstajajo klinični dokazi o povezavi med uporabo i.v. Ig in trombemboličnimi dogodki, kot so miokardni infarkt, cerebrovaskularni dogodek (vključno z možgansko kapjo), pljučna embolija in globoka venska tromboza, za katero se zdi, da je povezana z relativnim povečanjem viskoznosti krvi zaradi velikega dotoka imunoglobulina pri bolnikih s tveganjem. Previdnost je potrebna pri predpisovanju in infundiranju i.v. Ig pri debelih bolnikih in bolnikih s predhodnimi dejavniki tveganja za trombotične dogodke (kot so starost, hipertenzija, sladkorna bolezen in anamneza bolezni ožilja ali trombotičnih epizod, bolniki s pridobljenimi ali prirojenimi trombofiličnimi motnjami, bolniki s podaljšanimi obdobji imobilizacije, hudo hipovolemični bolniki, bolniki z boleznimi, ki povečajo viskoznost krvi).

Pri bolnikih s tveganjem trombemboličnih neželenih učinkov je treba zdravila z i.v. Ig uporabljati pri najmanjši hitrosti infundiranja in ustreznem odmerku, ki temelji na klinični presoji.

Akutna ledvična odpoved

O primerih akutne ledvične odpovedi so poročali pri bolnikih, ki so prejemali zdravljenje z i.v. Ig. V večini primerov so ugotovili dejavnike tveganja, kot so obstoječa ledvična insuficienca, sladkorna bolezen, hipovolemija, debelost, sočasno jemanje nefrotoksičnih zdravil ali starost nad 65 let.

Še posebej pri bolnikih, za katere je bilo ocenjeno, da imajo lahko povečano tveganje za razvoj akutne ledvične odpovedi, je treba parametre delovanja ledvic oceniti pred infundiranjem i.v. Ig in zatem v ustreznih intervalih.

Pri ledvični okvari je treba pretehtati možnost prekinitve zdravljenja z i.v. Ig. Medtem ko so bila poročila o ledvični okvari in akutni ledvični odpovedi povezana z uporabo mnogih odobrenih zdravil

i.v. Ig, ki vsebujejo različne pomožne snovi kot so saharoza, glukoza in maltoza, so zdravila s saharozo kot stabilizatorjem obsegala nesorazmeren delež skupnega števila. Pri bolnikih s tveganjem je treba pretehtati možnost uporabe zdravil i.v. Ig, ki ne vsebujejo saharoze. Zdravilo Privigen ne vsebuje saharoze, maltoze ali glukoze.

Pri bolnikih s tveganjem akutne ledvične odpovedi je treba zdravila i.v. Ig uporabljati pri najmanjši hitrosti infundiranja in ustreznem odmerku, ki temelji na klinični presoji.

S transfuzijo povezana akutna okvara pljuč (TRALI)

Pri bolnikih, ki so prejeli i.v. Ig, so poročali o nekaj primerih akutnega nekardiogenega pljučnega edema [s transfuzijo povezane akutne okvare pljuč (TRALI - transfusion related acute lung injury)]. Za TRALI so značilne resna hipoksija, dispneja, tahipneja, cianoza, zvišana telesna temperatura in hipotenzija. Simptomi TRALI se navadno razvijejo med infundiranjem ali do 6 ur po njem, pogosto v 1-2 urah. Zato je treba prejemnike i.v. Ig spremljati glede neželenih učinkov na pljuča in ob njihovem pojavu infundiranje takoj prekiniti. TRALI je potencialno življenjsko nevarno stanje, ki zahteva takojšnjo obravnavo na oddelku za intenzivno nego.

Vpliv na serološke preiskave

Po infundiranju imunoglobulina lahko prehodno povečanje različnih, pasivno prenesenih protiteles v bolnikovi krvi povzroči lažno pozitivne rezultate seroloških preiskav.

Pasivni prenos protiteles na eritrocitne antigene, na primer A, B, D, lahko vpliva na nekatere serološke preiskave za eritrocitna protitelesa, na primer neposredni antiglobulinski test (DAT, neposredni Coombsov test).

Povzročitelji nalezljivih bolezni

Zdravilo Privigen je proizvedeno iz človeške plazme. Standardni ukrepi za preprečevanje okužb, ki jih povzroča uporaba zdravil, pripravljenih iz človeške krvi ali plazme, vključujejo izbiro krvodajalcev, presejanje posameznih donacij in zbirov plazme za posebne označevalce okužbe ter vključevanje učinkovitih proizvodnih korakov za inaktivacijo/odstranjevanje virusov. Kljub temu pri uporabi zdravil, pripravljenih iz človeške krvi ali plazme, ni mogoče popolnoma izključiti prenosa povzročiteljev. To velja tudi za neznane in nove viruse ter druge patogene.

Uvedeni ukrepi so učinkoviti za viruse z ovojnico, kot so virus humane imunske pomanjkljivosti (HIV), virus hepatitisa B (HBV) in virus hepatitisa C (HCV), ter za viruse brez ovojnice, kot sta virus hepatitisa A (HAV) in parvovirus B19.

Klinične izkušnje glede odsotnosti prenosa virusa hepatitisa A ali parvovirusa B19 z imunoglobulini so spodbudne, predpostavljajo pa tudi, da vsebnost protiteles pomembno prispeva k varnosti pred virusi.

Vsebnost natrija

To zdravilo vsebuje manj kot 2,3 mg natrija na 100 ml, kar je enako 0,12 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča WHO in znaša 2 g..

Pediatrična populacija

Čeprav je podatkov malo, je pričakovati, da so opozorila, previdnostni ukrepi in dejavniki tveganja pri pediatrični populaciji enaki. V poročilih iz obdobja trženja zdravila so opazili, da so indikacije z visokimi odmerki i.v. Ig pri otrocih, zlasti s Kawasakijevo boleznijo, povezani z višjo stopnjo poročil o hemolitičnih reakcijah v primerjavi z drugimi i.v. Ig indikacijami pri otrocih.

Živa oslabljena virusna cepiva

Uporaba imunoglobulina lahko za vsaj 6 tednov do 3 mesecev poslabša učinkovitost živih oslabljenih virusnih cepiv, kot so ošpice, rdečke, mumps in norice. Po uporabi tega zdravila morajo pred cepljenjem z živimi oslabljenimi virusnimi cepivi preteči vsaj 3 meseci. Pri ošpicah lahko to poslabšanje traja do 1 leta. Zato je treba pri bolnikih, ki se cepijo proti ošpicam, preveriti status protiteles.

Diuretiki zanke

Izogibanje sočasni uporabi diuretikov zanke. Pediatrična populacija

Čeprav je podatkov malo, je pričakovati, da se lahko pri pediatrični populaciji pojavijo enake interakcije.

Nosečnost

Varnost tega zdravila za uporabo med nosečnostjo pri človeku ni bila ugotovljena v nadzorovanih kliničnih preskušanjih, zato se sme nosečnicam in doječim materam dajati samo s previdnostjo.

Zdravila i.v. Ig prehajajo skozi posteljico, še najbolj v tretjem trimesečju. Klinične izkušnje z imunoglobulini kažejo, da ni pričakovati neugodnih učinkov na potek nosečnosti ali na plod ali novorojenčka.

Eksperimentalne študije pomožne snovi L-proline na živalih ne kažejo posrednih ali neposrednih toksičnih učinkov na nosečnost, embrionalni ali fetalni razvoj.

Dojenje

Imunoglobulini se izločajo v mleko in lahko prispevajo k zaščiti novorojenčka pred povzročitelji bolezni, ki vstopajo skozi sluznico.

Plodnost

Klinične izkušnje z imunoglobulini nakazujejo, da škodljivih učinkov na plodnost ni pričakovati.

Zdravilo Privigen ima blag vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev (glejte poglavje 4.8). Bolniki, ki med zdravljenjem doživijo neželene učinke, morajo počakati, da izzvenijo, preden vozijo ali upravljajo stroje.

Povzetek varnostnega profila

Občasno se lahko pojavijo neželeni učinki, kot so mrzlica, glavobol, omotica, povečana telesna temperatura, bruhanje, alergijske reakcije, navzea, bolečine v sklepih, nizek krvni tlak in zmerna bolečina v križu v povezavi z intravenskim dajanjem humanih imunoglobulinov.

V redkih primerih lahko humani polispecifični imunoglobulini povzročijo nenadno znižanje krvnega tlaka, v posameznih primerih pa anafilaktični šok, celo kadar bolnik pri predhodni uporabi ni pokazal preobčutljivosti.

Pri humanem polispecifičnem imunoglobulinu so opazili primere reverzibilnega aseptičnega meningitisa in redke primere prehodnih kožnih reakcij (vključno s kožnim eritematoznim lupusom – neznana pogostnost).

Pri bolnikih, zlasti s krvnimi skupinami A, B in AB, so pri imunomodulacijskem zdravljenju opazili reverzibilne hemolitične reakcije. Redko se lahko po zdravljenju z visokimi odmerki i.v. imunoglobulina razvije hemolitična anemija, zaradi katere je potrebna transfuzija (glejte poglavje 4.4).

Opazili so zvišanje ravni kreatinina v serumu in/ali akutno ledvično odpoved.

Zelo redko: s transfuzijo povezana akutna okvara pljuč (TRALI) in trombembolične reakcije, kot so miokardni infarkt, možganska kap, pljučna embolija in globoka venska tromboza.

Neželeni učinki v obliki preglednice

Z zdravilom Privigen so opravili sedem kliničnih študij; ki so vključevale bolnike s PID, ITP in

CIDP. V osrednji študiji PID je bilo vključenih 80 bolnikov, ki so se zdravili z zdravilom Privigen. Od njih jih je 72 končalo 12-mesečno zdravljenje. V podaljšani PID študiji je bilo vključenih 55 bolnikov, ki so prejemali zdravilo Privigen. Druga klinična študija je vključevala 11 bolnikov s PID na

Japonskem. Dve študiji z ITP sta bili opravljeni pri 57 bolnikih za vsako študijo. Dve študiji CIDP sta

bili opravljeni pri 28 in 207 bolnikih.

Večina neželenih učinkov zdravila, opaženih v teh sedmih kliničnih študijah, je bilo blagih do

zmernih.

Spodnja preglednica prikazuje pregled neželenih učinkov zdravila, o katerih so poročali v sedmih kliničnih študijah, glede na MedDRA klasifikacijo organskih sistemov, prednostne izraze in pogostnost.

Pogostnosti so bile ocenjene po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do

< 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥1/10.000 do <1/1.000), zelo redki (<1/10.000). Pogostnost spontano poročanih neželenih učinkov zdravila iz obdobja trženja je ocenjena kot “neznana pogostnost”.

Znotraj vsake skupine pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

β Pogostnost je izračunana na podlagi študij, ki so bile opravljene pred izvajanjem koraka imuno-afinitetne kromatografije (IAC) za zmanjšanje izoaglutininov pri izdelavi zdravila Privigen. V študiji o varnosti po pridobitvi dovoljenja za promet z zdravilom (PASS – post-authorization safety study)): “Uporaba zdravila Privigen in hemolitična anemija pri odraslih in otrocih ter varnostni profil zdravila Privigen pri otrocih s CIDP – Opazovalna kohortna bolnišnična študija, izvedena v ZDA”, v kateri so ocenjevali podatke 7.759 bolnikov, ki so prejemali zdravilo Privigen, so ugotovili 4 primere hemolitične anemije po koraku IAC, medtem ko so pri 9.439 bolnikih, ki so prejemali zdravilo Privigen pred izvedbo koraka IAC (izhodišče), ugotovili 47 primerov hemolitične anemije;

89-odstotno, statistično pomembno zmanjšanje celokupne stopnje verjetne hemolitične anemije je bilo dokazano na podlagi razmerja stopnje incidence 0,11; prilagojeno na bolnišnično/ambulantno zdravljenje, starost, spol, odmerek zdravila Privigen in indikacijo za uporabo zdravila Privigen (enostranska p-vrednost <0,01). Verjetni primeri hemolitične anemije so bili opredeljeni s kodo po mednarodni klasifikaciji bolezni MKB-9 oz. MKB-10 za stanje ob odpustu po bolnišnični obravnavi, ki je specifična za hemolitično anemijo. Verjetni primeri hemolitične anemije so obsegali neopredeljeno transfuzijsko reakcijo, prepoznano na podlagi MKB-9 oz. MKB-10 kod za stanje ob odpustu ali na podlagi pregleda opisov stroškov bolnišničnega zdravljenja v časovni povezavi s testom za ugotavljanje vrednosti haptoglobina, neposrednim antiglobulinskim ali posrednim antiglobulinskim testom, ki se izvaja pri obravnavi hemolitične anemije.

Za informacije o varnosti glede povzročiteljev nalezljivih bolezni glejte poglavje 4.4. Pediatrična populacija

V kliničnih študijah zdravila Privigen s pediatričnimi bolniki se pogostnost, narava in resnost

neželenih učinkov pri otrocih in odraslih niso razlikovali. V poročilih iz obdobja trženja so opazili, da je delež primerov hemolize za vse poročane primere, ki so se pojavili pri otrocih nekoliko višji kot pri odraslih. Za podrobnosti o dejavnikih tveganja in priporočilih za spremljanje glejte poglavje 4.4.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

Preveliko odmerjanje lahko povzroči čezmerno nabiranje tekočine in hiperviskoznost, predvsem pri bolnikih s tveganjem, vključno z dojenčki, starejšimi osebami ali bolniki s srčno ali ledvično okvaro (glejte poglavje 4.4).