Glukoza Fresenius 50 mg/ml raztopina za infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Glukoza 50 mg/ml
Zdravilo Glukoza Fresenius 50 mg/ml raztopina za infundiranje je indicirano za nadomeščanje izgube
vode.
Zdravilo Glukoza Fresenius 50 mg/ml raztopina za infundiranje se uporablja tudi kot vehikel ali sredstvo
za razredčenje kompatibilnih zdravil in elektrolitov za parenteralno uporabo.
Zdravilo Glukoza Fresenius 50 mg/ml je indicirano za zdravljenje pri odraslih in pediatrični populaciji.
Pred in med uporabo zdravila bo morda potrebno spremljati ravnovesje tekočin in serumske koncentracije glukoze, natrija ter ostalih elektrolitov, zlasti pri bolnikih s povečanim neosmotskim sproščanjem vazopresina (sindrom neustreznega izločanja antidiuretičnega hormona, SIADH) in pri bolnikih, ki se sočasno zdravijo z agonisti vazopresina, saj lahko pride do hiponatriemije.
Spremljanje serumske koncentracije natrija je še posebno pomembno pri uporabi zdravil, ki so
fiziološko hipotonične tekočine (po uporabi katerih lahko pride do zmanjšanja koncentracije natrija). Po
infuziji zdravila Glukoza Fresenius 50 mg/ml pride do hitrega aktivnega transporta glukoze v celice v telesu (zaradi česar postane uporabljena raztopina zelo hipotonična). To povzroči stanje, ki ga lahko razumemo kot vnos proste vode in lahko vodi v hudo hiponatriemijo (glejte poglavja 4.4, 4.5 in 4.8).
Odmerjanje
Odrasli, starostniki in otroci ter mladostniki
Koncentracijo in odmerjanje raztopine glukoze za infundiranje določa več dejavnikov, vključno s
starostjo, telesno maso in kliničnim stanjem bolnika. Lahko je potrebno skrbno spremljanje serumske
koncentracije glukoze.
Priporočeno odmerjanje za nadomeščanje izgube vode (ogljikovih hidratov in tekočine) je:
-
za odrasle: 500 ml do 3 litre /24 h
-
za dojenčke in otroke:
-
0-10 kg telesne mase: 100 ml/kg/24 h
-
10-20 kg telesne mase: 1000 ml + 50 ml /kg za vsak kg nad 10 kg / 24 h
-
> 20 kg telesne mase: 1500 ml + 20 ml /kg za vsak kg nad 20 kg / 24 h
-
Hitrost infundiranja je odvisna od bolnikovega kliničnega stanja.
Hitrost infundiranja ne sme preseči bolnikove kapacitete za oksidacijo glukoze, da preprečimo
nastanek hiperglikemije, zato je največji odmerek od 5 mg/kg/min pri odraslih do 10-18 mg/kg/min pri
dojenčkih in otrocih, odvisno od starosti in celotne telesne mase.
Priporočeni odmerek pri uporabi raztopine kot vehikel ali sredstvo za redčenje je od 50 ml do 250 ml na odmerek zdravila, ki bo dan bolniku.
Ko se zdravilo Glukoza Fresenius 50 mg/ml raztopina za infundiranje uporablja kot sredstvo za redčenje injektabilnih pripravkov drugih zdravil, sta odmerek in hitrost infundiranja odvisna predvsem od vrste in sheme odmerjanja predpisanega zdravila.
Pediatrična populacija
Hitrost infundiranja in potrebni volumen raztopine sta odvisna od starosti, telesne mase, kliničnega in presnovnega stanja bolnika ter drugih sočasnih zdravljenj in ju mora določiti zdravnik specialist, ki je izkušen v zdravljenju pediatričnih bolnikov z intravenskimi tekočinami. Pri pediatrični populaciji je potrebno uporabljati raztopino glukoze previdno, saj obstaja večja verjetnost, da se bo razvila hiponatriemija. Po potrebi je treba dodati elektrolite.
Način uporabe
Raztopina je namenjena dajanju z intravensko infuzijo (v periferno ali centralno veno).
Ko se raztopina uporablja za redčenje in dajanje kompatibilnih zdravil in elektrolitov za parenteralno uporabo (ki se dajejo z intravensko infuzijo), so ustrezni volumni za vsako zdravljenje določeni v informacijah o zdravilu dodanega zdravila.
Zdravilo Glukoza Fresenius 50 mg/ml raztopina za infundiranje je izoosmotska raztopina. Za informacije o osmolarnosti raztopine glejte poglavje 3.
Previdnostni ukrepi potrebni pred ravnanjem z zdravilom ali dajanjem zdravila
Parenteralna zdravila je treba pred uporabo vizualno pregledati, ali vsebujejo delce in ali so obarvana,
če to omogočata raztopina in vsebnik. Uporabljajte le, če je raztopina bistra, brezbarvna do rahlo
rumenkasta, in ne vsebuje vidnih delcev ter če je vreča (oziroma vsebnik) nepoškodovana. Infundirajte
jo takoj po postavitvi infuzijskega sistema.
Raztopino infundirajte z uporabo sterilne opreme in aseptične tehnike. Opremo morate najprej napolniti z raztopino, da preprečite dostop zraka v sistem.
Indicirano je lahko dodajanje elektrolitov v skladu z bolnikovimi kliničnimi potrebami. Dodatke lahko dodate v raztopino pred infundiranjem ali med infundiranjem, skozi mesto za injiciranje.
Pri dodajanju kompatibilnih zdravil ali elektrolitov je treba preveriti končno osmolarnost raztopin.
Dajanje hiperosmolarnih raztopin lahko namreč povzroči draženje vene in flebitis. Obvezno je
temeljito in skrbno aseptično mešanje morebitnih dodatkov. Raztopine, ki vsebujejo dodatke, morate
uporabiti takoj in jih ne smete shranjevati.
-
Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
-
Hipokaliemija brez sočasnega nadomeščanja elektrolitov.
-
Metabolična acidoza.
-
Hiperosmolarna koma.
-
Hiperglikemija in diabetična koma.
-
Akutne faze šoka in kolaps.
-
Okvara ledvic brez možnosti hemofiltracije ali dialize.
Nadomeščanje vode, povezano z dajanjem zdravila Glukoza Fresenius 50 mg/ml, ima lahko za posledico dodatne kontraindikacije:
-
hiperhidracija,
-
hipotonična dehidracija.
Upoštevati je treba kontraindikacije, povezane z dodanim kompatibilnim zdravilom ali elektroliti.
Klinični status bolnika in laboratorijske vrednosti (ravnovesje tekočine, vrednosti elektrolitov v krvi in urinu, glukoze v krvi, glukoze in ketonov v urinu ter vrednosti kalija in fosfatov v plazmi, kot tudi kislinsko-bazično ravnovesje) je treba ustrezno spremljati.
Pri bolnikih z okvaro ledvic je treba odmerek zdravila Glukoza Fresenius 50 mg/ml natančno prilagoditi glede na individualne potrebe, stopnjo okvare organa in vrsto vpeljanega nadomestnega zdravljenja ledvic.
V primeru velikega povišanja ravni glukoze v krvi je treba infundiranje takoj prekiniti in zdraviti z inzulinom.
Če je potrebno, uporabite parenteralne dodatke kalija.
Pri sladkornih bolnikih spremljajte vrednosti glukoze v krvi in urinu in po potrebi prilagodite odmerjanje inzulina.
Prehitro infundiranje pri nadomeščanju vode ima lahko za posledico moteno zavest in trajne nevrološke deficite zaradi razvoja možganskega edema. Poročali so o hudih in smrtonosnih posledicah, zlasti pri otrocih. Drugi primeri s povečanim tveganjem so klinična stanja s povečanim
zastajanjem vode, na primer zaradi povečanega izločanja antidiuretičnega hormona (ADH) (npr. neposredno pred operacijo) ali povečanega učinka ADH (npr. dajanje ciklofosfamidov).
Ker lahko hitro infundiranje vodi do hiperglikemije, je treba bolnikom s sladkorno boleznijo,
intoleranco za glukozo, podhranjenostjo, pomanjkanjem tiamina, sepso, šokom ali travmo raztopino glukoze dajati previdno.
Nenadna prekinitev hitrega infundiranja glukoze lahko vodi do izrazite hipoglikemije, zaradi spremljajoče visoke serumske ravni inzulina. To vpliva zlasti na otroke, mlajše od 2 let, ter na bolnike s sladkorno boleznijo ali drugimi boleznimi, ki so povezane z motnjo homeostaze glukoze. Pri bolnikih z zaznavnimi dejavniki tveganja je potrebno hitrost infundiranja zadnjih 30 do 60 minut infundiranja postopoma zmanjševati. Kot previdnostni ukrep je treba po nenadni prekinitvi parenteralnega hranjenja vsakega bolnika 30 minut spremljati za morebiten pojav znakov hipoglikemije.
Dajanje inzulina povzroči dodaten premik kalija v celice in zato lahko povzroči ali poslabša
hipokaliemijo.
Po akutni ishemični kapi se ne priporoča dajanje glukoznih raztopin, saj hiperglikemija lahko poslabša ishemično poškodbo možganov in ovira izboljšanje stanja.
Dajanje glukoznih infuzij naj se ne začne, dokler niso uravnotežena obstoječa pomanjkanja tekočine in elektrolitov, kot so npr. hipotonična dehidracija, hiponatriemija in hipokaliemija.
To raztopino je treba uporabljati previdno pri bolnikih s hipervolemijo, srčnim popuščanjem,
izraženim ali znanim subkliničnim diabetesom, ali pa intoleranco na ogljikove hidrate iz kateregakoli vzroka.
Infundiranje glukoze pri hudo podhranjenih ali stradanih bolnikih - s celotnim odmerkom in polno hitrostjo odmerjanja že od samega začetka, brez ustreznega dodajanja kalija, magnezija in fosfata - lahko vodi v sindrom ponovnega hranjenja, ki ga zaznamujejo hipokaliemija, hipofosfatemija in
hipomagneziemija. Klinične manifestacije se lahko razvijejo v nekaj dneh po začetku infundiranja. Pri takih bolnikih je treba režim odmerjanja povečevati postopoma. Potrebno je ustrezno dodajanje elektrolitov glede na odstopanja od normalnih vrednosti.
Posebno pozornost je treba posvetiti hiponatriemiji (glejte spodaj) in hipokaliemiji. Ustrezno
nadomeščanje teh elektrolitov je ključnega pomena. Elektrolite in vitamine naj se nadomešča po potrebi. Vitamini B, natančneje tiamin, so potrebni za presnovo glukoze.
Če se to zdravilo uporablja kot raztopina za redčenje/rekonstitucijo združljivih zdravil, je treba upoštevati informacije o zdravilu dodanega zdravila.
Pediatrična populacija
Pri otrocih v prvem in drugem letu življenja obstaja povečano tveganje za nastanek povratne hipoglikemije po nenadnem koncu infuzijske terapije z velikimi odmerki (glejte zgoraj).
Raztopin, ki vsebujejo glukozo, naj se ne daje pred, med ali po dajanju krvnih izdelkov po isti infuzijski liniji, saj v tem primeru lahko pride do pseudoaglutinacije.
Intravenske 50 mg/ml (5 %) raztopine glukoze za infuzijo so izotonične. Raztopine glukoze z večjo koncentracijo glukoze so hipertonične. Vendar tekočine, ki vsebujejo glukozo, zaradi hitre presnove
glukoze v telesu postanejo izjemno fiziološko hipotonične (kar lahko vodi v hudo hiponatriemijo) (glejte poglavje 4.2).
Odvisno od toničnosti raztopine, volumna, hitrosti infundiranja in bolnikovega zdravstvenega stanja ter sposobnosti presnove glukoze lahko intravensko dajanje glukoze povzroči motnje elektrolitov, pri čemer je najpomembneje omeniti hipo- ali hiperosmotsko hiponatriemijo.
Hiponatriemija
Bolniki z neosmotskim sproščanjem vazopresina (npr. pri akutni bolezni, bolečini, postoperativnem
stresu, infekcijah, opeklinah in boleznih centralnega živčevja), bolniki z boleznimi srca, jeter ali ledvic ter bolniki, ki so bili izpostavljeni agonistom vazopresina (glejte poglavje 4.5), so še zlasti izpostavljeni tveganju za nastanek akutne hiponatriemije po infundiranju hipotoničnih tekočin.
Akutna hiponatriemija lahko povzroči akutno hiponatremično encefalopatijo (možganski edem), ki jo zaznamujejo glavobol, slabost s siljenjem na bruhanje, epileptični napadi, letargija in bruhanje. Pri bolnikih z možganskim edemom obstaja še posebno veliko tveganje za hudo, ireverzibilno in življenje ogrožajočo poškodbo možganov.
Pri otrocih, ženskah v rodni dobi in bolnikih z zmanjšano podajnostjo možganskih žil (npr. pri meningitisu, znotrajlobanjski krvavitvi ali kontuziji možganov) obstaja še posebno veliko tveganje za hudo in življenje ogrožajoče otekanje možganov, ki ga povzroči akutna hiponatriemija.
Študij medsebojnega delovanja niso izvedli.
Zdravila, ki povzročijo povečan učinek vazopresina
Spodaj našteta zdravila povečajo učinek vazopresina, kar povzroči zmanjšano izločanje vode brez elektrolitov skozi ledvice in poveča tveganje za hiponatriemijo, pridobljeno v bolnišnici, po neprimerno uravnoteženem zdravljenju z i.v. tekočinami (glejte poglavja 4.2, 4.4 in 4.8):
-
Zdravila, ki spodbujajo izločanje vazopresina, npr.: klorpropamid, klofibrat, karbamazepin, vinkristin, selektivni zaviralci privzema serotonina, 3,4-metilendioksi-N-metamfetamin, ifosfamid, antipsihotiki in narkotiki.
-
Zdravila, ki stopnjujejo delovanje vazopresina, npr.: klorpropamid, nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID), ciklofosfamid.
-
Vazopresin in sorodne učinkovine, npr.: dezmopresin, oksitocin, vazopresin, terlipresin.
Ostala zdravila, ki povečujejo tveganje za hiponatriemijo, vključujejo tudi diuretike na splošno ter
antiepileptike, kot je npr. okskarbazepin.
Raztopine glukoze se smejo uporabljati pri nosečnicah in doječih materah pod pogojem, da se
upošteva priporočila za odmerjanje, omejitve odmerjanja, kontraindikacije in splošne previdnostne ukrepe (glejte tudi poglavji 4.3 in 4.4). Upoštevati je treba kakršne koli omejitve povezane z dodanimi kompatibilnimi učinkovinami.
Intrapartalne intravenske infuzije uporabljene pri materah lahko povzročijo produkcijo inzulina v plodu, s čimer je povezano tveganje za fetalno hiperglikemijo in metabolično acidozo, pa tudi povratno hipoglikemijo pri novorojenčku.
Zdravilo Glukoza Fresenius 50 mg/ml raztopina za infundiranje je potrebno dajati posebej previdno
nosečnicam med porodom, še zlasti ob sočasnem dajanju oksitocina, zaradi tveganja hiponatriemije (glejte poglavja 4.4, 4.5 in 4.8).
Zdravilo Glukoza Fresenius nima vpliva na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.
Neželene učinke delimo na: zelo pogoste (≥1/10), pogoste (≥1/100 do <1/10), občasne (≥1/1.000 do
<1/100), redke (≥1/10.000 do <1/1.000), zelo redke (<1/10.000) in neznane (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).
Med uporabo raztopin glukoze so poročali o naslednjih neželenih učinkih:
| Organski sistem | Neželeni učinki | Pogostnost |
| Presnovne in prehranske motnje | hiperglikemija | pogosto do zelo pogosto |
| bolnišnična hiponatriemija* | neznana | |
| Bolezni živčevja | hiponatremična encefalopatija* | neznana |
| Bolezni sečil | poliurija | pogosto do zelo pogosto |
| Splošne težave in spremembena mestu aplikacije | lokalne reakcije, vključno s toploto in okužbami na mestu injiciranja, vensko trombozo, flebitisom in ekstravazacijo, kise širi od mesta injiciranja | neznana |
* Bolnišnična hiponatriemija lahko povzroči ireverzibilno poškodbo možganov in smrt zaradi razvoja akutne hiponatremične encefalopatije (glejte poglavji 4.2 in 4.4).
Zaradi neustrezne uporabe se lahko pojavijo dehidracija in motnje elektrolitov ter ravnovesja tekočin
(hipokaliemija, hipomagneziemija in hipofosfatemija).
Če dajanje raztopine poteka prehitro, lahko pride do hiperglikemije, glukozurije in pljučnega edema.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:
Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke
Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22
SI-1000 Ljubljana
Tel: +386 (0)8 2000 500
Faks: +386 (0)8 2000 510
e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si
Preveliko odmerjanje lahko vodi do hiperglikemije, glukozurije, poliurije, hiperhidracije in motnje elektrolitov.
Preveliko odmerjanje bolj koncentriranih raztopin glukoze lahko vodi do hiperosmolarnosti in
hiperglikemične/hiperosmolarne kome.
Odvisno od tega, kakšne vrste in kako hudi so simptomi, je treba zmanjšati vnos glukoze in dajati
inzulin, kot tudi elektrolite.
Farmakološke lastnosti - Glukoza 50 mg/ml
Farmakoterapevtska skupina: Raztopine za parenteralno prehrano, ogljikovi hidrati Oznaka ATC: B05BA03
Kot naravni celični substrat se glukoza presnavlja povsod v telesu. V fizioloških pogojih je glukoza najpomembnejša med ogljikovimi hidrati za preskrbo z energijo in ima kalorično vrednost približno 16,8 kJ/g ali 4 kcal/g.
Glukoza je esencialen substrat za živčni sistem, ledvično sredico in eritrocite. Vrednosti glukoze v
plazmi so skrbno regulirane in vrednosti na tešče variirajo med 3,3 in 5,6 mmol/l (60–100 mg/dl).
Po eni strani se glukoza porabi za sintezo glikogena, ki je ogljikov hidrat za skladiščenje. Po drugi strani pa se glukoza razgrajuje z glikolizo v piruvat ali laktat, da se sprošča energija. Glukoza je nujna komponenta v procesu celičnega dihanja in predstavlja glavni vir energije v celični presnovi.
Absorpcija
Ker se raztopino daje intravensko, je biološka razpoložljivost 100 %.
Porazdelitev
Po intravenski infuziji se glukoza hitro porazdeli v zunajceličnem prostoru in posledično jo celice
absorbirajo.
Biotransformacija
Pri glikolizi se glukoza pretvori v piruvat ali laktat. V aerobnih pogojih se piruvat oksidira v ogljikov
dioksid in vodo. Ogljikov dioksid se izloči skozi pljuča, medtem ko se voda izloči skozi ledvice.
Optimalno koriščenje eksogene glukoze je odvisno od stanja elektrolitov in kislinsko-bazičnega ravnovesja. Zlasti acidoza lahko poslabša oksidativno presnovo glukoze.
Presnova ogljikovih hidratov je tesno povezana s homeostazo elektrolitov, zlasti kalija. Povečana utilizacija glukoze je vezana na povečano potrebo po kaliju. Zaradi nezadostne preskrbe s kalijem se lahko pojavi hipokaliemija, kar lahko v nekaterih primerih vodi do hude srčne aritmije.
V patofizioloških presnovnih pogojih se lahko pojavi motena utilizacija glukoze (intoleranca za
glukozo). To še zlasti vključuje sladkorno bolezen in hormonsko pogojeno moteno toleranco za glukozo v tako imenovanih stresnih pogojih presnove (npr. med in po operativnih posegih, po hudi bolezni, pri poškodbah). Nenormalni presnovni pogoji lahko vodijo do hiperglikemije celo v odsotnosti eksogene glukoze. Hiperglikemija ima lahko za posledico izgubo tekočine skozi ledvice (osmotsko diurezo) in še nadalje vodi do hipertonične dehidracije in hiperosmolarnosti, kar lahko napreduje v hiperosmolarno komo.
Prekomerna oskrba z glukozo, zlasti pri post-travmatskem sindromu, lahko še dodatno moti utilizacijo glukoze in lahko vodi do pretvorbe glukoze v lipide, kot posledica omejene oksidativne presnove
glukoze. To lahko po drugi strani povzroči prekomerno nastajanje ogljikovega dioksida med oksidacijo glukoze (nenormalnosti med odstavljanjem od mehanske ventilacije) in do prekomerne infiltracije lipidov v številnih organih (še posebej v jetrih).
Izločanje
V normalnih pogojih se glukoza ne izloča skozi ledvice. Izločanje glukoze v urin (glukozurija) se pojavi, ko raven glukoze v krvi preseže fiziološki ledvični prag 180 mg/dl (kar ustreza 10 mmol/l). Glukozurija se lahko pojavi tudi kot posledica patofizioloških presnovnih pogojev (npr. sladkorna bolezen, presnova po poškodbah).
Farmacevtski podatki - Glukoza 50 mg/ml
voda za injekcije
klorovodikova kislina (za uravnavanje pH) natrijev hidroksid (za uravnavanje pH)
Naloga zdravnika je, da določi inkompatibilnost dodanega zdravila s preverjanjem morebitne
spremembe barve in/ali morebitnega nastanka oborine, netopnega kompleksa ali kristalov.
Če se dodaja zdravila, je treba pozornost nameniti higienskim pogojem, popolnemu mešanju in
kompatibilnosti.
Kislost raztopin glukoze lahko povzroči inkompatibilnosti, ko se mešajo z drugimi zdravili.
Ko se k zdravilu Glukoza Fresenius 50 mg/ml raztopina za infundiranje doda zdravilo, moramo
mešanico uporabiti takoj.
V primeru pomanjkanja študij kompatibilnosti zdravila ne smemo mešati z drugimi zdravili.
KabiPac® vsebniki: 3 leta
freeflex® / freeflex®+ / freeflex® ProDapt vreče (250 ml, 500 ml, 1000 ml): 3 leta
freeflex® / freeflex®+ / freeflex® ProDapt vreče (50 ml, 100 ml): 2 leti Zdravilo je treba uporabiti takoj po odprtju.
Z mikrobiološkega vidika je treba zdravilo Glukoza Fresenius po dodatku kompatibilnih zdravil ali elektrolitov uporabiti nemudoma, razen če je redčenje dodanih kompatibilnih zdravil ali elektrolitov potekalo v nadzorovanih in validiranih aseptičnih pogojih. Če se pripravljena raztopina ne uporabi takoj, je za trajanje shranjevanja in pogoje med uporabo odgovoren uporabnik sam.
freeflex® / freeflex®+ / freeflex® ProDapt vreče (50 ml, 100 ml): Shranjujte pri temperaturi do 25°C. freeflex® / freeflex®+ / freeflex® ProDapt vreče (250 ml, 500 ml, 1000 ml): Za shranjevanje zdravila niso potrebna posebna navodila.
KabiPac® vsebniki: Za shranjevanje zdravila niso potrebna posebna navodila.
Za pogoje shranjevanja po prvem odprtju zdravila oziroma po dodatku kompatibilnih zdravil, glejte poglavje 6.3.
Polietilenski vsebniki (KabiPac®): 100 ml, 250 ml, 500 ml, 1000 ml
Pakiranja: 40 x 100 ml
10 x 250 ml
20 x 250 ml
10 x 500 ml
10 x 1000 ml
Poliolefinske vreče za infundiranje z ločenima odprtinama za administracijo (»infusion port«) in dodajanje zdravila (»injection port«) (freeflex®), poliolefinske vreče za infundiranje z ločenima
odprtinama za administracijo (»infusion port«) in dodajanje zdravila (»injection port«) – ta odprtina
ima »luer« zaporko za dodajanje/rekonstitucijo zdravila brez uporabe igel (freeflex®+ vreče) ali
poliolefinske vreče za infundiranje z ločenima odprtinama za administracijo (»infusion port«) in dodajanje zdravila (»vial adapter port«) – ta odprtina ima adapter za rekonstitucijo zdravil v 20 mm vialah brez uporabe igel (freeflex®ProDapt vreče): 50 ml, 100 ml, 250 ml, 500 ml, 1000 ml.
Pakiranja: 60 x 50 ml
50 x 100 ml
30 x 250 ml
20 x 500 ml
10 x 1000 ml
Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Raztopino, ki ostane po enkratni uporabi, je treba zavreči.
Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.
Navodila za uporabo vsebnika
Samo za enoodmerne viale (do 10 ml), z zdravili v obliki praška ali tekočine, z 20 mm zapirali Uporabite aseptično tehniko
Sestavljanje
-
Odstranite pokrovček na viali.
-
Odstranite pokrovček na viali
-
Razkužite zaporko.
Rekonstitucija
-
-
S potiskanjem odstranite pokrovček
na adapterju za vialo.
-
Pokrovček na adapterju nežno potisnite naprej in nazaj, da se prelomijo robovi. Sedaj ga je mogoče odstraniti.
-
Pokrovček odstranite tako, da ga
potegnete naravnost navzgor.
-
Preverite, ali je v adapterju prisotna vlaga. Če je prisotna vlaga, morate adapter zavreči.
-
-
Adapter za vialo potisnite na gornji del viale.
-
Čvrsto primite vialo, ki mora biti obrnjena pokončno
-
Adapter potisnite navzdol na vialo, dokler se ne zaskoči.
ADAPTERJA NE VRTITE.
-
Nežno potegnite vialo, da preverite, če je dobro pritrjena.
-
Stisnite vrečo in preverite, ali je
viala ostala suha
-
Uporabite le, če je viala dobro
pritrjena in popolnoma suha.
-
-
Vialo zavrtite v desno, da jo odprete.
-
Vialo vrtite v desno, dokler ni
rumeni indikator na oznaki »OPEN«.
-
Pri vialah z zdravili v obliki praška vrečo stiskajte, dokler ni viala do polovice napolnjena z raztopino.
Opomba: Za viale z zdravili v obliki
tekočine preskočite 5. korak in pojdite na
6. korak.
-
-
Držite vrečo in pazite, da ostane viala obrnjena pokončno.
-
Vrečo stiskajte, dokler ni viala do polovice napolnjena z raztopino.
-
Vialo stresite, da se zdravilo raztopi
v raztopini
-
Stisnite vrečo (viala obrnjena navzdol)
in nato popustite stisk, da raztopina
steče iz viale.
-
-
Obrnite vrečo, da bo viala obrnjena
navzdol.
-
Stisnite vrečo, da potisnete zrak v
vialo.
-
Prenehajte stiskati vrečo, da
raztopljeno zdravilo steče iz viale v vrečo.
-
Ponavljajte 5. in 6. korak, dokler viala ni prazna in raztopina ni dobro premešana. Prepričajte se, da je zdravilo popolnoma raztopljeno.
Viale ne odstranjujte.
-
Vialo zavrtite v levo, da jo zaprete.
-
-
Vialo vrtite v levo, dokler ni rumeni indikator na oznaki »CLOSE«, da preprečite iztekanje.
-