Ortanol 40 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje

Zdravilo Ortanol 40 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje za intravensko uporabo je indicirano kot alternativno zdravljenje peroralnim pripravkom pri naslednjih indikacijah:

Odrasli:

• Zdravljenje razjed dvanajstnika

• Preprečevanje ponovitve razjed dvanajstnika

• Zdravljenje razjed želodca

• Preprečevanje ponovitev razjed želodca

• V kombinaciji z ustreznimi antibiotiki eradikacija Helicobacter pylori (H. pylori) pri bolnikih s peptičnimi razjedami

• Zdravljenje razjed želodca in dvanajstnika, povezanih z uporabo nesteroidnih protivnetnih zdravil

• Preprečevanje razjed želodca in dvanajstnika, povezanih z uporabo nesteroidnih protivnetnih zdravil, pri bolnikih s tveganjem

• Zdravljenje refluksnega ezofagitisa

• Dolgotrajno obvladovanje bolnikov z ozdravljenim refluksnim ezofagitisom

• Zdravljenje simptomatske gastro-ezofagealne refluksne bolezni

• Zdravljenje Zollinger-Ellisonovega sindroma

Odmerjanje

Kot alternativa peroralnemu zdravljenju

Pri bolnikih, pri katerih je uporaba peroralnih zdravil neprimerna, je priporočljivo zdravljenje z zdravilom Ortanol 40 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje enkrat na dan. Pri bolnikih s Zollinger-Ellisonovim sindromom priporočeni intravensko uporabljeni začetni odmerek zdravila Ortanol 40 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje znaša 60 mg na dan. Lahko bi bili potrebni večji dnevni odmerki, odmerek pa je treba prilagoditi posameznemu bolniku. V primeru, da odmerek preseže 60 mg na dan, je treba odmerek razdeliti in ga dati dvakrat na dan.

Okvara ledvic

Pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic prilagajanje odmerkov ni potrebno (glejte poglavje 5.2).

Okvara jeter

Pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem jeter lahko zadošča dnevni odmerek 10 do 20 mg (glejte poglavje 5.2).

Starejši bolniki (> 65 let)

Prilagajanje odmerkov pri starejših bolnikih ni potrebno (glejte poglavje 5.2).

Pediatrična populacija

Z intravensko uporabo zdravila Ortanol 40 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje pri otrocih je malo izkušenj.

Način uporabe

Zdravilo Ortanol 40 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje se sme uporabiti le v intravenski injekciji in se ga ne sme dodajati raztopinam za infundiranje. Po pripravi zdravila za uporabo je treba injekcijo dajati počasi v času najmanj 2,5 minut z največjo hitrostjo 4 ml na minuto. Za navodila o pripravi (rekonstituciji) zdravila pred uporabo glejte poglavje 6.6.

Preobčutljivost za omeprazol, substituirane benzimidazole ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Omeprazola se, tako kot drugih zaviralcev protonske črpalke, ne sme uporabljati sočasno z nelfinavirom (glejte poglavje 4.5).

V primeru kakršnih skrb zbujajočih simptomov (npr. močnega nenamernega hujšanja, ponavljajočega bruhanja, disfagije, hematemeze ali melene) in v primeru prisotnosti razjede želodca ali suma o njenem obstoju, je treba izključiti prisotnost malignega obolenja, saj lahko zdravljenje ublaži simptome in odloži njegovo diagnosticiranje.

Sočasna uporaba atazanavira z zaviralci protonske črpalke ni priporočljiva (glejte poglavje 4.5). Če se presodi, da je neizogibno treba uporabiti atazanavir hkrati z zaviralcem protonske črpalke, sta priporočljiva skrbno klinično spremljanje (npr. obremenitve z virusom) ter povečanje odmerka atazanavira na 400 mg skupaj s 100 mg ritonavira; odmerek omeprazola ne sme preseči 20 mg.

Omeprazol, tako kot vsa zdravila, ki zavrejo izločanje kisline, lahko zmanjša absorbcijo vitamina B¹² (cianokobalamina) zaradi hipo- ali aklorhidrije. To je treba upoštevati pri bolnikih z zmanjšanimi zalogami v telesu ali dejavniki tveganja za zmanjšanje absorbcije vitamina B¹² pri dolgotrajnem zdravljenju.

Omeprazol je zaviralec CYP2C19. Ob začenjanju ali zaključevanju zdravljenja z omeprazolom je treba upoštevati možnost medsebojnih delovanj z zdravili, ki se presnavljajo preko CYP2C19.

Opazili so medsebojno delovanje med klopidogrelom in omeprazolom (glejte poglavje 4.5). Klinični pomen tega medsebojnega delovanja ni znan. Kot previdnostni ukrep se je treba izogibati sočasne uporabe omeprazola in klopidogrela.

Zdravljenje z zaviralci protonske črpalke ima lahko za posledico malo povečano tveganje za pojav okužb v prebavilih, kot sta na primer Salmonella in Campylobacter (glejte poglavje 5.1).

Poročali so o hudi hipomagneziemiji pri bolnikih, ki so se zdravili z zaviralci protonske črpalke, kot je omeprazol, najmanj tri mesece in v večini primerov eno leto. Pojavijo se lahko resni znaki hipomagneziemije kot so utrujenost, tetanija, delirij, krči, omotičnost in ventrikularna aritmija, vendar so lahko pritajeni in jih pogosto spregledamo. Pri večini prizadetih bolnikov se je hipomagneziemija izboljšala po dodajanju magnezija in prenehanju jemanja zaviralca protonske črpalke.

Pri bolnikih, za katere se predvideva dolgotrajno zdravljenje ali ki jemljejo zaviralce protonske črpalke z digoksinom ali z zdravili, ki lahko povzročijo hipomagneziemijo (npr. diuretiki), mora zdravnik razmisliti o meritvah ravni magnezija pred začetkom zdravljenja z zaviralcem protonske črpalke in v rednih presledkih med zdravljenjem.

Zaviralci protonske črpalke, zlasti če se uporabljajo v velikih odmerkih in dlje časa (>1 leto), lahko zmerno povečajo tveganje za zlom kolka, zapestja in hrbtenice, predvsem pri starejših bolnikih ali ob prisotnosti drugih prepoznanih dejavnikov tveganja. Opazovalne študije kažejo, da lahko zaviralci protonske črpalke povečajo celokupno tveganje za zlome za 10–40 odstotkov. Določen del tega povečanja je lahko posledica drugih dejavnikov tveganja. Bolniki s tveganjem za osteoporozo morajo prejemati ustrezno zdravljenje v skladu z veljavnimi kliničnimi smernicami, poskrbeti pa morajo tudi za zadosten vnos vitamina D in kalcija.

Vpliv na rezultate laboratorijskih preiskav

Povišana koncentracija kromogranina A (CgA) lahko vpliva na preiskave za nevroendokrine tumorje. Da bi se izognili temu vplivu, je potrebno najmanj pet dni pred preiskavo CgA prekiniti zdravljenje z omeprazolom.

Tako kot pri vseh dolgo časa trajajočih zdravljenjih, še zlasti, če tako zdravljenje traja več kot eno leto, je treba bolnike redno kontrolirati.

To zdravilo je praktično ‘brez natrija’. Skupna količina natrija (Na+) v rekonstituirani raztopini je manj kot 1 mmol (23 mg) na 40 mg odmerek.

Vplivi omeprazola na farmakokinetiko drugih zdravilnih učinkovin

Zdravilne učinkovine katerih absorbcija je odvisna od pH

Zmanjšana kislost v želodcu med zdravljenjem z omeprazolom lahko poveča ali zmanjša absorbcijo zdravilnih učinkovin, katerih absorbcija je odvisna od pH v želodcu.

Nelfinavir, atazanavir

Koncentracije nelfinavira in atazanavira v plazmi se v primeru sočasnega dajanja omeprazola zmanjšajo.

Sočasno dajanje omeprazola skupaj z nelfinavirom je kontraindicirano (glejte poglavje 4.3). Sočasno dajanje omeprazola (40 mg enkrat na dan) je zmanjšalo povprečno izpostavljenost

nelfinaviru za približno 40 % in povprečno izpostavljenost farmakološko aktivnemu presnovku M8 za približno 75 do 90 %. Pri medsebojnem delovanju je lahko vpleteno tudi zaviranje CYP2C19.

Sočasno dajanje omeprazola skupaj z atazanavirom ni priporočljivo (glejte poglavje 4.4). Sočasno dajanje omeprazola (40 mg enkrat na dan) in 300 mg atazanavira/100 mg ritonavira zdravim prostovoljcem je imelo za posledico 75 % zmanjšanje izpostavljenosti atazanaviru.

Povečanje odmerka atazanavira na 400 mg ni nadomestilo vpliva omeprazola na izpostavljenost atazanaviru. Sočasno dajanje omeprazola (20 mg enkrat na dan) skupaj s 400 mg atazanavira/ 100 mg ritonavira zdravim prostovoljcem je imelo za posledico približno 30 % zmanjšanje izpostavljenosti atazanaviru v primerjavi z dajanjem 300 mg atazanavira/100 mg ritonavira enkrat na dan.

Digoksin

Sočasno zdravljenje z omeprazolom (20 mg na dan) in digoksinom je pri zdravih osebah povzročilo povečanje biološke uporabnosti digoksina za 10 %. O toksičnosti digoksina so poročali redko.

Kljub temu pa je potrebna previdnost, kadar se omeprazol v velikih odmerkih uporablja pri starejših bolnikih. Spremljanje zdravljenja z digoksinom mora biti v tem primeru okrepljeno.

Klopidogrel

Rezultati študij pri zdravih preiskovancih kažejo na farmakokinetično (PK)/farmakodinamično (PD) medsebojno delovanje med klopidogrelom (300 mg začetni odmerek/75 mg dnevni vzdrževalni odmerek) in omeprazolom (80 mg na dan peroralno), kar zmanjša izpostavljenost aktivnemu presnovku klopidogrela za povprečno 46 % in zmanjša največje zavrtje agregacije trombocitov (povzročeno z ADP) za povprečno 16 %.

Na podlagi opazovanj in kliničnih študij poročajo o nedoslednosti podatkov glede kliničnih posledic PK/PD medsebojnega delovanja omeprazola z vidika večjih srčno-žilnih dogodkov. Zaradi previdnosti se je sočasni uporabi klopidogrela treba izogniti (glejte poglavje 4.4).

Druge zdravilne učinkovine

Absorbcija posakonazola, erlotiniba, ketokonazola in itrakonazola je znatno zmanjšana in na ta način je klinična učinkovitost lahko zmanjšana. Sočasni uporabi posakonazola in erlotiniba se je treba izogibati.

Zdravilne učinkovine, ki se presnavljajo s CYP2C19

Omeprazol je zmeren zaviralec CYP2C19 in je najpomembnejšega encima, ki presnavlja omeprazol. Potemtakem je lahko presnavljanje zdravilnih učinkovin, ki se prav tako presnavljajo s CYP2C19, zmanjšano, sistemska izpostavljenost tem snovem pa se lahko poveča. Primeri takih zdravil so R-varfarin in drugi antagonisti vitamina K, cilostazol, diazepam in fenitoin.

Cilostazol

Omeprazol, ki so ga v navzkrižni študiji v 40 mg odmerkih dajali zdravim osebam, je povečal vrednost Cmaks in AUC pri cilostazolu za 18 % oziroma 26 %, vrednosti enega od njegovih aktivnih presnovkov pa za 29 % oziroma 69 %.

Fenitoin

V prvih dveh tednih po začetku zdravljenja z omeprazolom je priporočljivo spremljanje koncentracije fenitoina v plazmi. Če se izvede prilagoditev odmerka fenitoina, pa je potrebno spremljanje in ponovna prilagoditev odmerka po zaključku zdravljenja z omeprazolom.

Neznan mehanizem

Sakvinavir

Sočasno dajanje omeprazola skupaj s sakvinavirom/ritonavirom je imelo za posledico povečane ravni sakvinavira v plazmi do približno 70 %, pri tem pa so bolniki, okuženi s HIV, zdravljenje dobro prenašali.

Takrolimus

Poročali so, da je sočasno dajanje omeprazola povečalo ravni takrolimusa v serumu. Izvajati je treba okrepljen nadzor koncentracij takrolimusa, kot tudi delovanje ledvic (očistek kreatinina), odmerek takrolimusa pa prilagoditi, če je potrebno.

Metotreksat

Pri sočasni uporabi metotreksata z zaviralci protonske črpalke so poročali o povišanih koncentracijah metotreksata pri nekaterih bolnikih. Pri uporabi visokih odmerkov metotreksata je potrebno premisliti o začasni prekinitvi uporabe omeprazola.

Vplivi drugih zdravilnih učinkovin na farmakokinetiko omeprazola

Zaviralci CYP2C19 in/ali CYP3A4

Ker se omeprazol presnavlja s CYP2C19 in CYP3A4, lahko zdravilne učinkovine, za katere je znano, da zavirajo CYP2C19 ali CYP3A4 (kot so klaritromicin in vorikonazol) privedejo do povečanih ravni omeprazola v serumu zaradi zmanjšanja hitrosti presnavljanja omeprazola. Sočasno zdravljenje z vorikonazolom je imelo za posledico, da se je izpostavljanje omeprazolu več kot podvojilo. Ker so bolniki velike odmerke omeprazola dobro prenašali, prilagajanje odmerkov omeprazola na splošno ni potrebno. Kljub temu pa bi bilo treba premisliti o prilagoditvi odmerka pri bolnikih z zelo močno zmanjšanim delovanjem jeter in kadar je indicirano dolgotrajno zdravljenje.

Induktorji CYP2C19 in/ali CYP3A4

Zdravilne učinkovine, za katere je znano, da inducirajo CYP2C19 ali CYP3A4 oziroma oba encima (kot sta rifampicin in šentjanževka), lahko privedejo do zmanjšanih koncentracij omeprazola v serumu zaradi povečanja hitrosti presnavljanja omeprazola.

Nosečnost

Rezultati treh perspektivnih epidemioloških študij (več kot 1000 izidov, pri katerih je bila prisotna izpostavljenost) ne nakazujejo neželenih učinkov omeprazola na nosečnost oziroma na zdravje ploda/novorojenčka. Omeprazol se med nosečnostjo lahko uporablja.

Dojenje

Omeprazol se izloča v materino mleko, vendar ni verjetno, da bi vplival na otroka, če se uporabljajo terapevtski odmerki.

Plodnost

Študije na živalih, v katerih so uporabljali racemno zmes omeprazola, niso pokazale vplivov na plodnost.

Malo verjetno je, da bi zdravilo Ortanol 40 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje vplivalo na sposobnost za vožnjo in upravljanje s stroji. Lahko pride do pojava neželenih učinkov, kot so omotica in motnje vida (glejte poglavje 4.8). Če pri bolniku do tega pride, ne sme voziti ali upravljati s stroji.

Najpogostejši neželeni učinki (pojavljajo se pri 1 do 10 % bolnikov) so glavobol, bolečine v trebuhu, zaprtje, driska, napenjanje in navzea ter bruhanje.

V programu kliničnih preizkušanj za omeprazol in v obdobju trženja so ugotovili naslednje neželene učinke oziroma je obstajal sum zanje. Pri nobenem niso ugotovili, da bi bil odvisen od odmerka.

Spodaj navedeni neželeni učinki so razvrščeni po pogostnosti pojavljanja in po organskih sistemih. Skupine z določeno pogostnostjo pojavljanja so določene ob upoštevanju naslednjega dogovora: Zelo pogosto (≥ 1/10), Pogosto (≥ 1/100 to < 1/10), Občasno (≥ 1/1.000 to < 1/100), Redko (≥ 1/10.000 to < 1/1.000), Zelo redko (< 1/10.000), neznana pogostnost (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni mogoče oceniti).

V posameznih primerih so navajali ireverzibilne okvare vida pri hudo bolnih bolnikih, ki so dobivali intravenske injekcije omeprazola, še zlasti v visokih odmerkih, vendar vzročne povezave niso ugotovili.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika

Center za zastrupitve Zaloška cesta 2

SI-1000 Ljubljana

Faks: + 386 (0)1 434 76 46

e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si

O učinkih prevelikega odmerjanja omeprazola pri ljudeh so na voljo omejeni podatki. V literaturi so bili opisani odmerki do 560 mg, občasno pa so se pojavljala tudi poročila, da so enkratni peroralni odmerki dosegli do 2.400 mg omeprazola (120-kratnik običajnega priporočenega kliničnega odmerka). Poročali so o navzei, bruhanju, omotici, bolečinah v trebuhu, driski in glavobolu. V posameznih primerih so bili opisani tudi apatija, depresija in zmedenost.

Opisani simptomi so bili prehodni in niso poročali o nikakršnih resnih posledicah. Hitrost

odstranjevanja iz telesa je ostala pri naraščajočih odmerkih nespremenjena (kinetika prvega reda). Zdravljenje, če je potrebno, je simptomatsko.

V kliničnih preizkušanjih intravenski odmerki do 270 mg v enem samem dnevu in do 650 mg v časovnem obdobju treh dni niso povzročili nobenih neželenih učinkov.