Levofloksacin Lek 5 mg/ml raztopina za infundiranje

Zdravilo Levofloksacin Lek 5 mg/ml raztopina za infundiranje je pri odraslih, pri katerih je primerno intravensko zdravljenje, indicirano za zdravljenje naslednjih okužb (glejte poglavji 4.4 in 5.1):

• pljučnica, dobljena v domačem okolju,

• zapletene okužbe kože in mehkih tkiv.

  Za zgoraj omenjene okužbe se sme levofloksacin uporabljati samo, kadar velja uporaba protibakterijskih zdravil, ki se običajno priporočajo za začetno zdravljenje teh okužb, za neustrezno.

• Pielonefritis in zapletene okužbe sečil (glejte poglavje 4.4).

• Kronični bakterijski prostatitis.

• Inhalacijski vranični prisad: preprečevanje in zdravljenje po izpostavljenosti

  povzročitelju (glejte poglavje 4.4).

  Upoštevati je treba uradne smernice za ustrezno uporabo protibakterijskih zdravil.

Zdravilo Levofloksacin Lek 5 mg/ml se daje v počasni intravenski infuziji enkrat ali dvakrat na dan. Odmerjanje je odvisno od vrste in izrazitosti okužbe in od občutljivosti domnevnega povzročitelja. Po začetni uporabi intravenskega pripravka se lahko zdravljenje dopolni z ustrezno peroralno obliko zdravila Levofloksacin Lek, v skladu s Povzetkom glavnih značilnosti filmsko obloženih tablet in kot je to primerno za posameznega bolnika. Ker sta parenteralna in peroralna oblika bioekvivalentni, se lahko uporabi enak odmerek.

Odmerjanje

Za odmerjanje Levofloksacina je mogoče dati naslednja priporočila:

Normalno delovanje ledvic

(kreatininski očistek > 50 ml/min)

1 Trajanje zdravljenja vključuje intravensko in peroralno zdravljenje. Čas prehoda z intravenskega na peroralno zdravljenje je odvisen od kliničnega stanja, vendar normalno znaša 2 do 4 dni.

Posebne populacije

Okvara ledvic

(kreatininski očistek ≤ 50 ml/min)

1Po hemodializi ali nepretrgani ambulantni peritonealni dializi (CAPD) niso potrebni dodatni odmerki.

Okvara jeter

Prilagajanje odmerkov ni potrebno, ker se levofloksacin v jetrih ne presnavlja v

pomembnem obsegu in se v glavnem izloča skozi ledvice.

Starejši

Pri starejših odmerkov ni treba prilagajati, razen v primeru, kadar je to potrebno zaradi delovanja ledvic (glejte poglavje 4.4 »Tendinitis in pretrganje tetive« ter

»Podaljšanje intervala QT«).

Pediatrična populacija

Levofloksacin je kontraindiciran pri otrocih in odraščajočih mladostnikih (glejte poglavje 4.3).

Način uporabe

Zdravilo Levofloksacin Lek 5 mg/ml je namenjeno samo za počasno intravensko infuzijo; daje se enkrat ali dvakrat na dan. Čas infundiranja mora znašati vsaj 30 minut za odmerek 250 mg oziroma 60 minut za odmerek 500 mg zdravila Levofloksacin Lek 5 mg/ml (glejte poglavje 4.4).

Za inkompatibilnosti glejte poglavje 6.2. Za kompatibilnosti z drugimi raztopinami za infundiranje glejte poglavje 6.6.

Zdravila Levofloksacin Lek 5 mg/ml se ne sme uporabljati:

• pri bolnikih s preobčutljivostjo za levofloksacin ali druge kinolone ali za katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1

• pri bolnikih z epilepsijo

• pri bolnikih, ki so v preteklosti imeli težave s tetivami v povezavi z jemanjem fluorokinolonov

• pri otrocih in odraščajočih mladostnikih

• v nosečnosti

• pri doječih ženskah

Ko-rezistenca na fluorokinolone, vključno z levofloksacinom, se zelo verjetno razvije pri meticilin-rezistentnemu S. aureus. Zato levofloksacin ni priporočljiv za zdravljenje ugotovljenih ali domnevnih okužb z MRSA, razen če laboratorijski rezultati potrdijo

občutljivost organizma za levofloksacin (in veljajo običajno priporočena

protibakterijska zdravila za zdravljenje okužb z MRSA za neprimerna).

Odpornost E. coli – najpogostejšega povzročitelja okužb sečil – proti fluorokinolonom se med državami Evropske unije razlikuje. Predpisovalcem zdravila se svetuje, da upoštevajo lokalno prevalenco odpornosti E. coli na fluorokinolone.

Inhalacijski vranični prisad: uporaba pri ljudeh temelji na in vitro podatkih o dovzetnosti Bacillus anthracis in na eksperimentalnih podatkih na živalih, skupaj z omejenimi podatki na ljudeh. Lečeči zdravnik mora upoštevati nacionalna in/ali mednarodna priporočila za zdravljenje antraksa.

Čas infundiranja

Držati se je treba priporočenega časa infudiranja, ki je za 250 mg zdravila Levofloksacin Lek 5 mg/ml najmanj 30 minut, za 500 mg zdravila Levofloksacin Lek 5 mg/ml pa 60 minut. Za ofloksacin je znano, da lahko med infuzijo pride do tahikardije in prehodnega znižanja krvnega tlaka. V redkih primerih lahko zaradi izrazitega padca krvnega tlaka pride do cirkulacijskega kolapsa. Če bi med infundiranjem levofloksacina (l-izomera ofloksacina) prišlo do izrazitega znižanja krvnega tlaka, je treba infuzijo nemudoma prekiniti.

Vsebnost natrija

To zdravilo vsebuje 354 mg (15,4 mmol) natrija v 100 mililitrih raztopine (3,54 g/l). To

je treba upoštevati pri bolnikih, ki so na dieti z nadzorovano količino natrija.

Tendinitis in pretrganje tetive

Redko se pojavi tendinitis. Najpogosteje prizadene Ahilovo tetivo in lahko povzroči pretrganje tetive. Tendinitis in pretrganje tetive, včasih obojestransko, se lahko pojavita v 48 urah po začetku zdravljenja z levofloksacinom. O njiju so poročali tudi do več mesecev po končanem zdravljenju. Tveganje za pojav tendinitisa in pretrganja tetive je večje pri bolnikih starejših od 60 let, pri bolnikih, ki dobivajo dnevni odmerek 1000 mg, in pri bolnikih, ki uporabljajo kortikosteroide. Dnevni odmerek je treba pri starejših bolnikih prilagoditi na osnovi očistka kreatinina (glejte poglavje 4.2). Če se takšnim bolnikom predpisuje levofloksacin, jih je treba skrbno nadzorovati. Vse bolnike je treba opozoriti na to, da se morajo posvetovati s svojim zdravnikom, če se pri njih pojavijo simptomi tendinitisa.

Če obstaja sum, da gre za tendinitis, je treba zdravljenje z levofloksacinom takoj prekiniti in začeti z ustreznim zdravljenjem (npr. imobilizacijo) prizadete tetive (glejte poglavji 4.3 in 4.8).

Bolezen, povezana s Clostridium difficile

Driska (zlasti če je huda, dolgotrajna in/ali krvava) med zdravljenjem z zdravilom Levofloksacin Lek 5 mg/ml ali po njem (vključno več tednov po zdravljenju) lahko nakazuje, da gre za obolenje, povezano s Clostridium difficile (CDAD). Stopnja izrazitosti CDAD lahko sega od blage do življenje ogrožajoče. Najhujša oblika te bolezni je psevdomembranski kolitis (glejte poglavje 4.8), zato je pomembno na to dignozo pomisliti pri bolnikih, ki med zdravljenjem z levofloksacinom ali po njem razvijejo hudo drisko. Če obstaja sum na CDAD oziroma je CDAD potrjen, je treba infundiranje levofloksacina takoj prekiniti in uvesti ustrezno zdravljenje.

Antiperistaltična zdravila so v takšnih kliničnih okoliščinah kontraindicirana.

Bolniki, nagnjeni h konvulzivnim napadom

Kinoloni lahko znižajo prag konvulzivnih napadov in sprožijo konvulzivne napade. Zdravilo Levofloksacin Lek 5 mg/ml je kontraindicirano pri bolnikih z epilepsijo v anamnezi (glejte poglavje 4.3), tako kot druge kinolone pa jih je treba izredno previdno uporabljati pri bolnikih z nagnjenostjo h konvulzivnim napadom, ali pri sočasni uporabi z drugimi zdravilnimi učinkovinami, ki znižujejo prag za konvulzije v možganih, kakršno je npr. teofilin (glejte poglavje 4.5). V primeru konvulzivnih napadov (glejte poglavje 4.8) je treba z zdravljenjem z levofloksacinom prenehati.

Bolniki s pomanjkanjem G-6-fosfat-dehidrogenaze

Bolniki z latentnimi ali dejanskimi motnjami kar zadeva aktivnost encima glukoza-6-fosfat-dehidrogenaze so med zdravljenjem s kinolonskimi protibakterijskimi zdravili lahko nagnjeni k hemolitičnim reakcijam. Če morajo taki bolniki jemati levofloksacin, je treba pri njih nadzorovati možnost pojava hemolize.

Bolniki z zmanjšanim delovanjem ledvic

Ker se levofloksacin izloča predvsem skozi ledvice, je treba pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic odmerek levofloksacina prilagoditi (glejte poglavje 4.2).

Preobčutljivostne reakcije

Levofloksacin lahko povzroči resne, potencialno smrtne preobčutljivostne reakcije (npr. angioedem vse do anafilaktičnega šoka), včasih že po začetnem odmerku (glejte poglavje 4.8). Bolniki morajo z zdravljenjem nemudoma prenehati in se posvetovati s svojim zdravnikom ali zdravnikom nujne zdravniške pomoči, ki bo začel z ustreznimi nujnimi ukrepi.

Hude bulozne kožne spremembe

Pri uporabi levofloksacina so poročali o primerih hudih buloznih kožnih sprememb, npr. Stevens-Johnsonovem sindromu ali toksični epidermalni nekrolizi (glejte poglavje 4.8). Bolnikom je treba svetovati, da se v primeru pojava sprememb na koži in/ali sluznici, pred nadaljevanjem zdravljenja posvetujejo z zdravnikom.

Disglikemija

Tako kot pri drugih kinolonih so poročali o motnjah ravni glukoze v krvi, tako hipoglikemiji kot hiperglikemiji, običajno pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki so sočasno jemali peroralna hipoglikemična zdravila (npr. glibenklamid) ali prejemali insulin. Poročali so o primerih hipoglikemične kome. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo je priporočljivo skrbno spremljanje koncentracije glukoze v krvi (glejte poglavje 4.8).

Preprečitev fotosenzibilizacije

Pri zdravljenju z levofloksacinom so poročali o fotosenzibilizaciji (glejte poglavje 4.8). Priporočljivo je, da se bolniki med zdravljenjem in 48 ur po končanem zdravljenju ne izpostavljajo po nepotrebnem močni sončni svetlobi ali umetnim virom UV žarkov (npr. UV svetilke, solarij), da bi tako preprečili fotosenzibilizacijo.

Bolniki, ki se zdravijo z antagonisti vitamina K

Zaradi možnega povečanja vrednosti koagulacijskih testov (PT/INR) in/ali krvavitev pri bolnikih, ki se zdravijo z levofloksacinom v kombinaciji z antagonistom vitamina K

(npr. varfarinom), je treba med sočasno uporabo teh zdravil spremljati koagulacijske

teste (glejte poglavje 4.5).

Psihotične reakcije

Poročali so o psihotičnih reakcijah pri bolnikih, ki so prejemali kinolone, vključno z levofloksacinom. V zelo redkih primerih so te reakcije napredovale v samomorilne misli in obnašanje, s katerim so bolniki ogrožali sami sebe - včasih že po enem samem odmerku levofloksacina (glejte poglavje 4.8). V primeru, da pri bolniku pride do razvoja teh reakcij, je treba z dajanjem levofloksacina prenehati in začeti z ustreznimi ukrepi.

Kadar naj bi se levofloksacin uporabljal pri psihotičnih bolnikih, ali pri bolnikih s duševno boleznijo v anamnezi, je priporočljiva previdnost.

Podaljšanje QT intervala

Previdnost je potrebna kadar se fluorokinoloni, vključno z levofloksacinom, uporabljajo pri bolnikih z znanimi dejavniki tveganja za podaljšanje QT intervala, kot na primer:

• prirojen sindrom dolgega QT intervala,

• sočasna uporaba zdravil za katera je znano, da podaljšujejo QT interval (npr.

  antiaritmiki razreda IA in III, triciklični antidepresivi, makrolidi, antipsihotiki),

• nepopravljeno neravnovesje elektrolitov (npr. hipokaliemija, hipomagneziemija),

• bolezen srca (npr. srčno popuščanje, miokardni infarkt, bradikardija)

Starejši in ženske so lahko bolj občutljivi na zdravila, ki podaljšajo interval QTc. Zato je ob uporabi fluorokinolonov, vključno z levofloksacinom, pri tej populaciji potrebna previdnost. (glejte poglavja 4.2 Starejši, 4.5, 4.8 in 4.9).

V epidemioloških študijah so poročali o povečanem tveganju za aortno anevrizmo in

disekcijo po vnosu fluorokinolonov, zlasti pri starejši populaciji.

Pri bolnikih s pozitivno družinsko anamnezo anevrizme ali pri bolnikih, ki so jim postavili diagnozo obstoječe aortne anevrizme in/ali aortne disekcije, ali v prisotnosti drugih dejavnikov tveganja ali stanj, ki so predispozicija za aortno anevrizmo in disekcijo (npr. Marfanov sindrom, vaskularna oblika Ehlers-Danlosovega sindroma, Takayasujev arteritis, velikocelični arteritis, Behçetova bolezen, hipertenzija, znana ateroskleroza), se smejo zato fluorokinoloni uporabljati le po natančni oceni razmerja med koristmi in tveganji ter razmisleku o drugih možnostih zdravljenja.

Ob nenadni bolečini v trebuhu, hrbtu ali prsnem košu se bolnikom priporoča, da se

nemudoma posvetujejo z zdravnikom na urgentnem oddelku.

Periferna nevropatija

Pri bolnikih, ki so prejemali fluorokinolone, vključno z levofloksacinom, so poročali o senzorični ali senzorično-motorični periferni nevropatiji, katere začetek je lahko hiter (glejte poglavje 4.8). Z dajanjem levofloksacina je treba prenehati, če se pri bolniku pojavijo simptomi nevropatije, da bi se tako izognili razvoju ireverzibilnega stanja.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Pri dajanju levofloksacina so poročali o primerih jetrne nekroze, vse do smrtne odpovedi delovanja jeter, predvsem pri bolnikih s hudimi predobstoječimi obolenji, npr. sepso (glejte poglavje 4.8). Bolnikom je treba svetovati, da prenehajo z

zdravljenjem in da se posvetujejo z zdravnikom, če pride do pojava znakov in simptomov bolezni jeter, na primer anoreksije, zlatenice, temno obarvanega urina, srbenja ali občutljivosti trebuha.

Poslabšanje miastenije gravis

Fluorokinoloni, vključno z levofloksacinom, blokirajo živčno-mišične povezave in pri bolnikih z miastenijo gravis lahko poslabšajo šibkost mišic. V obdobju po prihodu zdravila na trg je bila uporaba fluorokinolonov pri bolnikih z miastenijo gravis povezana z resnimi neželenimi učinki, vključno s smrtjo in potrebo po dihalni podpori. Levofloksacina ne priporočamo bolnikom z miastenijo gravis v anamnezi.

Motnje vida

Če se pojavijo motnje vida ali se pojavijo kakršnikoli učinki na očeh, se je treba

nemudoma posvetovati s specialistom za oči (glejte poglavji 4.7 in 4.8).

Superokužba

Uporaba levofloksacina, zlasti če je dolgotrajna, lahko povzroči prekomerno rast neobčutljivih organizmov. Če pride med zdravljenjem do superokužbe, je treba ustrezno ukrepati.

Vpliv na laboratorijske teste

Pri bolnikih, ki jemljejo levofloksacin, lahko testi ugotavljanja prisotnosti opiatov v urinu dajo lažne pozitivne rezultate. Za potrditev prisotnosti opiatov je morda treba uporabiti bolj specifično metodo.

Levofloksacin lahko zavira rast Mycobacterium tuberculosis, zato so pri bakteriološki diagnostiki tuberkuloze rezultati lahko lažno negativni.

Učinek drugih zdravil na zdravilo Levofloksacin Lek 5 mg/ml

Teofilin, fenbufen ali podobna nesteroidna protivnetna zdravila

V klinični študiji niso ugotovili nobenega farmakokinetičnega medsebojnega delovanja med levofloksacinom in teofilinom. Vendar pa se lahko med sočasno uporabo kinolonov ter teofilina, nesteroidnih protivnetnih zdravil in drugih zdravil, ki znižujejo prag za konvulzivne napade v možganih, ta prag izrazito zniža.

Koncentracije levofloksacina so bile v prisotnosti fenbufena približno 13 % večje kot

tedaj, ko je bil levofloksacin uporabljen samostojno.

Probenecid in cimetidin

Probenecid in cimetidin sta statistično značilno vplivala na izločanje levofloksacina. Oba zmanjšata ledvični očistek kreatinina, in sicer cimetidin za 24 %, probenecid pa za 34 %. Oba namreč lahko zavreta sekrecijo levofloksacina v ledvičnih tubulih.

Vendar je pri odmerkih, ki so jih preizkušali v študiji, zelo malo verjetno, da bi bile

statistično značilne razlike v kinetiki tudi klinično pomembne.

Previdnost je potrebna pri sočasni uporabi levofloksacina in zdravil, ki vplivajo na sekrecijo v ledvičnih tubulih, npr. probenecida in cimetidina, še posebej pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic.

Druge pomembne informacije

Klinične farmakološke študije so pokazale, da na farmakokinetiko levofloksacina ni klinično pomembno vplivala sočasna uporaba levofloksacina z naslednjimi zdravili: kalcijev karbonat, digoksin, glibenklamid, ranitidin.

Učinek zdravila Levofloksacin Lek 5 mg/ml raztopine za infundiranje na druga zdravila

Ciklosporin

Razpolovni čas ciklosporina se je med sočasno uporabo levofloksacina podaljšal za

33 %.

Antagonisti vitamina K

Pri bolnikih, ki so dobivali levofloksacin v kombinaciji z antagonistom vitamina K (npr. varfarinom), so bile opisane zvišane vrednosti koagulacijskih testov (PT/INR) in/ali krvavitve, ki so lahko hude. Pri bolnikih, ki dobivajo antagoniste vitamina K, je zato treba preverjati koagulacijske teste (glejte poglavje 4.4).

Zdravila, za katera je znano, da podaljšujejo QT interval

Levofloksacin je, tako kot druge fluorokinolone, treba uporabljati previdno pri bolnikih, ki prejemajo zdravila, za katera je znano, da podaljšujejo QT interval (npr. antiaritmiki razreda Ia in III, triciklični antidepresivi, makrolidi, antipsihotiki) (glejte poglavje 4.4 Podaljšanje QT intervala).

Druge pomembne informacije

V farmakokinetični študiji medsebojnega delovanja zdravil levofloksacin ni vplival na farmakokinetiko teofilina (ki je primerjalni substrat za CYP1A2), kar kaže, da levofloksacin ni zaviralec CYP1A2.

Nosečnost

Podatkov o uporabi levofloksacina pri nosečnicah je malo. Študije na živalih ne kažejo neposrednih ali posrednih škodljivih učinkov na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3). Ker pa ni na razpolago podatkov pri človeku in ker je eksperimentalni podatki nakazujejo tveganje, da fluorokinoloni poškodujejo hrustance, ki nosijo težo rastočega organizma, se levofloksacina pri nosečnicah ne sme uporabljati (glejte poglavji 4.3 in 5.3).

Dojenje

Zdravilo Levofloksacin Lek je kontraindicirano med dojenjem. Ni dovolj podatkov o izločanju levofloksacina v materino mleko, vendar se drugi fluorokinoloni izločajo v materino mleko. Ker ni na razpolago podatkov pri človeku in ker eksperimentalni podatki nakazujejo tveganje, da fluorokinoloni poškodujejo hrustance, ki nosijo težo rastočega organizma, se levofloksacina pri doječih materah ne sme uporabljati (glejte poglavji 4.3 in 5.3).

Plodnost

Levofloksacin ni poslabšal plodnosti in funkcije razmnoževanja pri podganah.

Nekateri neželeni učinki (npr. omotičnost/vrtoglavica, zaspanost, motnje vida) lahko oslabijo bolnikovo sposobnost koncentracije in reagiranja in lahko zato v okoliščinah, v katerih so te sposobnosti še posebej pomembne, predstavljajo dejavnik tveganja (npr. pri vožnji avtomobila ali upravljanju s stroji ).

Spodaj navedene informacijo temeljijo na podatkih kliničnih študij na več kot 8.300 bolnikih in obsežnih izkušnjah iz obdobja po prihodu zdravila na trg.

Pogostnosti v tej preglednici so opredeljene po naslednjem dogovoru:

zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

a Anafilaktične in anafilaktoidne reakcije se lahko včasih pojavijo celo že po prvem

odmerku.

b Mukokutane reakcije se lahko včasih pojavijo celo že po prvem odmerku.

Drugi neželeni učinki, ki so jih opazili v povezavi z jemanjem fluorokinolonov, vključujejo:

- napade porfirije pri bolnikih s porfirijo.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Glede na rezultate študij toksičnosti pri živalih ali kliničnih farmakoloških študij ob uporabi odmerkov, ki so bili veliko večji od terapevtskih, so najpomembnejši znaki, ki jih lahko pričakujemo po akutnem prevelikem odmerjanju zdravila Levofloksacin Lek 5 mg/ml raztopina za infundiranje, simptomi, povezani z osrednjim živčnim sistemom, kot na primer zmedenost, omotica, motnje zavesti in konvulzivni napadi, podaljšanje QT intervala.

V obdobju po prihodu zdravila na trg so opazili učinke na osrednje živčevje, vključno

s stanjem zmedenosti, konvulzijami, halucinacijami in tremorjem.

V primeru prevelikega odmerjanja je treba uporabiti simptomatsko zdravljenje. Zaradi možnosti za podaljšanje QT intervala je treba uvesti elektrokardiografski nadzor.

Hemodializa (vključno s peritonealno dializo in CAPD) ni učinkovita pri odstranjevanju levofloksacina iz telesa. Specifičnega antidota ni.