• kratkotrajno zdravljenje akutne razjede dvanajstnika

• kratkotrajno zdravljenje akutne benigne razjede želodca

• Zollinger-Ellisonov sindrom

  Pri zdravilu Ranital 150 mg filmsko obloženih tabletah dodatno še

• vzdrževalno zdravljenje razjede želodca

• vzdrževalno zdravljenje po zacelitvi razjede želodca

• preprečevanje in zdravljenje refluksnega ezofagitisa

• preprečevanje vdihnjenja želodčne kisline v dihalno pot pri bolnikih, pri katerih obstaja nevarnost vdihnjenja kisline

• preprečevanje krvavitev v zgornjem delu prebavnega trakta in preprečevanje ponovitev krvavitev iz razjede (npr. razjeda zaradi stresa)

• preprečevanje in zdravljenje dispepsije

• preprečevanje z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili povezanih razjed v dvanajstniku

  Pri zdravilu Ranital 300 mg filmsko obloženih tabletah dodatno še

• del trojnega zdravljenja pri odstranitvi bakterije Helicobacter pylori

  Otroci in mladostniki (3 do 18 let)

  • Kratkotrajno zdravljenje peptičnih razjed

  • Zdravljenje gastroezofagalne refluksne bolezni, vključno z refluksnim

  ezofagitisom in simptomatskim lajšanjem gastroezofagalne refluksne bolezni.

Priporočeni peroralni odmerek ranitidina za odrasle je navadno 150 mg dvakrat na dan ali 300 mg zvečer po jedi ali pred spanjem.

Po potrebi damo antacid za lajšanje bolečin, ki ga bolnik vzame 1 uro pred zaužitjem ali 1 uro po njem. Zdravljenje akutne razjede dvanajstnika traja od štiri do osem tednov. Večina bolnikov ozdravi že v štirih tednih.

Priporočeni peroralni odmerek za odrasle je navadno 150 mg ranitidina zvečer pred spanjem. Vzdrževalno zdravljenje traja od 6 mesecev do enega leta.

Zdravljenje z ranitidinom lahko prikrije znake maligne bolezni želodca, zato je treba pred začetkom zdravljenja izključiti možnost maligne bolezni.

Priporočeni peroralni odmerek za odrasle je navadno 150 mg ranitidina, in sicer dvakrat na dan. Večina bolnikov ozdravi v 6 tednih.

Odstotek bolnikov, ki se jim bolezen ponovi, je manjši pri bolnikih, ki dobivajo vzdrževalno zdravljenje.

Priporočeni peroralni odmerek za odrasle je navadno 150 mg ranitidina zvečer pred spanjem. Vzdrževalno zdravljenje traja od 6 mesecev do enega leta.

Običajen priporočeni odmerek za zdravljenje refluksnega ezofagitisa je 150 mg ranitidina dvakrat na dan. V težjih primerih lahko odmerek zvečamo na 150 mg ranitidina štirikrat na dan. Znaki bolezni običajno izginejo v 1 do 2 tednih po začetku zdravljenja.

Zdravljenje traja od 4 do 8 tednov. Če se bolezen ponovi, je potrebno zdravljenje ponoviti.

Največji dnevni odmerek ne sme preseči 600 mg ranitidina na dan.

Priporočeni peroralni odmerek za odrasle je navadno 150 mg ranitidina dvakrat na dan ali 300 mg ranitidina enkrat na dan, navadno zvečer. Odmerke je treba prilagoditi bolnikovim potrebam (največ 6 g na dan) in jih dajati, dokler je to klinično indicirano.

Enkratno zaužitje ene filmsko obložene tablete Ranital 150 mg.

Kakor hitro je ponovno mogoče peroralno uživanje hrane, je treba vzeti eno filmsko obloženo tableto Ranital 150 mg dvakrat dnevno, dokler obstaja tveganje.

Dvakrat na dan je treba vzeti eno filmsko obloženo tableto Ranital 150 mg v obdobju, ki ni daljše od 6 tednov.

Do zaključka zdravljenja je treba dvakrat na dan vzeti eno filmsko obloženo tableto

Ranital 300 mg.

Pri bolnikih z ledvično okvaro (očistek kreatinina manj kot 0,833 ml/s (49,98 ml/min) je priporočeni odmerek 150 mg na dan. Zdravilo lahko bolnik jemlje tudi pogosteje (na vsakih 12 ur), če to zahteva bolnikovo stanje. Kadar ima bolnik tudi jetrno okvaro, je potrebno odmerke zdravila zmanjšati.

Pri hemodializi se ranitidin odstranjuje iz krvi, zato mora bolnik, ki se zdravi s hemodializo, vzeti naslednji predpisani odmerek zdravila Ranital po končani dializi.

Pri starejših bolnikih z zmanjšanim delovanjem jeter in/ali ledvic je lahko učinek običajnega odmerka večji.

Za otroke stare 12 let in starejše se uporablja enak odmerek kot pri odraslih.

Glejte poglavje 5.2Farmakokinetične lastnosti – Posebne populacije bolnikov.

Zdravljenje akutne peptične razjede

Priporočeni peroralni odmerek za zdravljenje peptične razjede pri otrocih je 4 mg/kg/dan do 8 mg/kg/dan, dan v dveh deljenih odmerkih do največ 300 mg ranitidina na dan v obdobju 4 tednov. Za bolnike z nepopolno ozdravitvijo, so indicirani še nadaljnji 4 tedni zdravljenja, ker do ozdravitve pride po osmih tednih zdravljenja.

Gastroezofagalni refluks

Priporočeni peroralni odmerek za zdravljenje gastroezofagalnega refluksa pri otrocih je 5 mg/kg/dan do 10 mg/kg/dan, dan v dveh deljenih odmerkih v največjem odmerku 600 mg (največji odmerek bo bolj verjetno uporabljen pri težjih otrocih in mladostnikih z močnimi simptomi).

Varnost in učinkovitost pri novorojenčkih ni bila dokazana.

Preobčutljivost na zdravilno učinkovino (ranitidin) ali, ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Pred začetkom zdravljenja z zdravilom Ranital je treba pri bolnikih z rano na želodcu ter bolnikih srednjih let in starejših bolnikih s simptomi dispepsije, ki so se pojavili na novo ali so se le-ti spremenili, izključiti možnost malignih obolenj, ker lahko zdravljenje z zdravilom Ranital prikrije simptome želodčnega karcinoma.

Terapevtski odziv na zdravljenje z ranitidinom ne izključuje možnosti maligne bolezni

želodca.

Ranitidin se izloča preko ledvic, zato so plazemske vrednosti zdravila pri bolnikih z hudo ledvično okvaro zvišane.

Odmerke je treba prilagoditi kot je opisano v poglavju 4.2 Odmerjanje in način uporabe, Odmerjanje pri bolnikih z ledvično okvaro.

Previdnost je potrebna tudi pri bolnikih z motnjami v delovanju jeter, ker se zdravilo presnovi v jetrih.

Pri bolnikih s peptično razjedo in dokazano prisotnostjo bakterije H. pylori

priporočamo odstranitev bakterije in kombinirano zdravljenje z antibiotiki.

Redka klinična poročila kažejo, da lahko ranitidin sproži akutne napade porfirije. Uporabi ranitidina se je zato treba izogibati pri bolnikih, ki imajo v anamnezi akutno porfirijo.

Pri starejših bolnikih, osebah s kronično pljučno boleznijo, sladkorno boleznijo ali osebah z oslabljenim imunskim sistemom obstaja povečano tveganje za pojav pljučnice, pridobljene izven bolnišnice.

Obsežna epidemiološka študija je pokazala povečano tveganje za pojav izven- bolnišnično pridobljene pljučnice pri trenutnih uporabnikih monoterapije ranitidina (antagonista receptorjev H2) v primerjavi s tistimi, ki so prenehali s zdravljenjem. Opaženi porast prilagojenega relativnega tveganja je bil 1,82 (95 % interval zaupanja 1,26-2,64).

Priporočljivo je redno nadzorovanje bolnikov, ki sočasno z ranitidinom jemljejo nesteroidna protivnetna zdravila, zlasti starostnikov in oseb s peptično razjedo v anamnezi.

Hrana ne vpliva na hitrost in obseg absorpcije zdravila.

Zdravilo Ranital vsebuje laktozo monohidrat. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Ranitidin lahko vpliva na absorpcijo in presnovo drugih zdravil ali njihovo izločanje preko ledvic. Zaradi spremenjene farmakokinetike je morda potrebno prilagoditi odmerek zadevnega zdravila ali prekiniti zdravljenje.

Obstaja več mehanizmov interakcij, vključno z naslednjimi:

1. Zaviranje s citokrom P450 povezanega sistema oksigenaze z mešano funkcijo:

   Ranitidin v običajnih terapevtskih odmerkih ne stopnjuje delovanja zdravil, kot so

   diazepam, lidokain, fenitoin, propranolol in teofilin, ki jih ta encimski sistem inaktivira.

   Obstajajo poročila o spremembah protrombinskega časa, povezanega z uporabo kumarinskih antikoagulantov (npr. varfarina). Zaradi ozkega terapevtskega indeksa je med sočasnim zdravljenjem z ranitidinom priporočljivo skrbno nadzorovanje podaljšanja ali skrajšanja protrombinskega časa.

2. Kompeticija za ledvično tubularno sekrecijo:

   Ker se ranitidin delno izloča preko sistema kationskih transporterjev, lahko to vpliva na očistek drugih zdravil, ki se izločajo po tej poti. Visoki odmerki ranitidina (npr. tisti, ki se uporabljajo za zdravljenje Zollinger-Ellisonovega sindroma) lahko zmanjšajo izločanje prokainamida in N-acetilprokainamida, kar povzroči zvišanje plazemskih ravni teh zdravil.

3. Sprememba želodčnega pH:

Prizadeta je lahko biološka uporabnost nekaterih zdravil. To ima lahko za posledico bodisi večjo absorpcijo (npr. triazolam, midazolam, glipizid) bodisi manjšo absorpcijo (npr. ketokonazol, atazanavir, delaviridin, gefitnib).

Ni dokazov o medsebojnem učinkovanju ranitidina in amoksicilina in metronidazola.

Če sočasno z ranitidinom dajemo visoke odmerke (2 g) sukralfata, se lahko zmanjša apsorpcija ranitidina. Do tega učinka ne pride, če bolnik prejme sukralfat dve uri po prejemu ranitidina.

Interakcije med zdravilom in hrano

Hrana ne vpliva na hitrost in obseg absorpcije zdravila

Učinek alkohola je med jemanjem ranitidina lahko okrepljen.

Vpliv na vrednosti laboratorijskih testov

Med zdravljenjem z ranitidinom je lahko test za beljakovine v seču z Multistix^®-om lažno pozitiven. Lažno negativen je lahko tudi test sečnine v izdihu.

Plodnost

Podatkov o vplivu ranitidina na plodnost pri človeku ni na voljo. Pri študijah na živalih

ni bilo vpliva na plodnost pri samcih in samicah (glejte poglavje 5.3).

Nosečnost

Ranitidin prehaja skozi placento. Zdravilo se sme uporabljati pri nosečnicah le v

nujnih primerih, kadar koristi za mater upravičujejo tveganje za otroka.

Dojenje

Ranitidin se izloča v materino mleko. Tako kot za druga zdravila tudi za ranitidin

velja, naj ga matere med dojenjem jemljejo le, če je to nujno potrebno.

Ni poročil o neželenem vplivu ranitidina na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji

Opis za pogostnost pojavljanja neželenih učinkov v tem poglavju je naslednji: zelo pogosti ≥ 1/10, pogosti ≥ 1/100 do < 1/10, občasni ≥ 1/1.000 do < 1/100, redki ≥ 1/10.000 do < 1/1.000, zelo redki ≥1/10.000.

Pogostnost neželenih učinkov je bila ocenjena na podlagi spontanih poročil iz

obdobja po trženju zdravila.

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Zelo redki: spremenjena krvna slika (levkocitopenija, trombocitopenija). Te spremembe so običajno reverzibilne. Agranulocitoza ali pancitopenija, občasno z mieloidno hipoplazijo ali aplazijo kostnega mozga.

Bolezni imunskega sistema

Redki: preobčutljivostne reakcije (npr. urtikarija, angionevrotski edem, zvišana telesna temperatura, bronhospazem, hipotenzija, bolečine v prsnem košu)

Zelo redki: anafilaktični šok

Neznana pogostnost: dispneja

Ti neželeni učinki so bili poročani po enkratnem odmerku zdravila.

Psihiatrične motnje

Zelo redki: reverzibilna stanja duševne zmedenosti, depresija,in halucinacije

O teh neželenih učinkih so poročali predvsem pri hudo bolnih osebah in starejših bolnikih ter bolnikih z nefropatijo.

Bolezni živčevja

Zelo redki: glavobol (včasih močan), omotičnost, reverzibilne motnje nehotnih gibov

Očesne bolezni

Zelo redki: reverzibilna zamegljenost vida

Poročali so o zamegljenem vidu, kar nakazuje spremembe akomodacije.

Srčne bolezni

Zelo redki: bradikardija, kot pri drugih zaviralcih receptorjev H2, AV blok in tahikardija

Žilne bolezni

Zelo redki: vaskulitis

Bolezni prebavil

Občasni: bolečine v trebuhu, zaprtje, navzea (ti simptomi se v nadaljevanju

zdravljenja v večini primerov izboljšajo)

Zelo redki: akutni pankreatitis, driska

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Občasni: prehodne in reverzibilne spremembe vrednosti jetrnih testov

Zelo redki: hepatitis (hepatocelularni, hepatokanalikularni ali mešani) z zlatenico ali brez nje, ti učinki so navadno reverzibilni

Bolezni kože in podkožja

Redki: kožni izpuščaj

Zelo redki: multiformni eritem, alopecija

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

Zelo redki: mišično-skeletni simptomi, kot sta artralgija, mialgija

Bolezni sečil

Redki: povečanja vrednosti kreatinina v plazmi (običajno blago; med nadaljevanjem

zdravljenja se normalizirajo)

Zelo redki: akutni intersticijski nefritis

Motnje reprodukcije in dojk

Zelo redki: reverzibilna impotenca, simptomi in stanja dojk (na primer ginekomastija in galaktoreja)

Pediatrična skupina bolnikov

Varnost ranitidina so ocenjevali pri otrocih s kislinsko-pogojeno boleznijo, starih 0 do 16 let. Bolniki so zdravilo na splošno dobro prenašali, neželeni učinki, ki so se pojavili, pa so imeli enak profil kot pri odraslih. Dolgoročni varnostni podatki, ki so na voljo, so omejeni, zlasti v povezavi z rastjo in razvojem.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, Sektor za farmakovigilanco, Nacionalni center za farmakovigilanco, Slovenčeva ulica 22, SI-1000 Ljubljana, Tel: +386 (0) 8 2000 500,

Faks: +386 (0) 8 2000 510, e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si, spletna stran: www.jazmp.si.

Simptomi in znaki

Delovanje ranitidina je zelo specifično in po prevelikem odmerjanju ranitidina ni

pričakovati posebnih težav.

Po zaužitju do 18 g ranitidina naenkrat, o katerem so poročali, so se pojavili prehodni neželeni učinki, podobni tistim, ki se lahko pojavijo tudi pri običajni klinični uporabi.

Zdravljenje

Zdravljenje naj bo simptomatsko, s splošnimi podpornimi ukrepi, kot je primerno.

Po prevelikem odmerjanju lahko uporabimo običajne postopke za odstranitev še nevsrkanega zdravila iz prebavil in kliničen nadzor ter vzdrževanje delovanja življenjsko pomembnih organov.

Ranitidin se iz telesa odstrani s hemodializo.