Meropenem Teva 1000 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Meropenem 1000 mg
Zdravilo Meropenem Teva je pri odraslih in otrocih, starih 3 mesece ali več, indicirano za zdravljenje
naslednjih okužb (glejte poglavji 4.4 in 5.1):
-
hude pljučnice, vključno z bolnišnično pljučnico in pljučnico zaradi uporabe respiratorja,
-
bronhopulmonalnih okužb pri cistični fibrozi,
-
zapletenih okužb sečil,
-
zapletenih intraabdominalnih okužb,
-
intra- in postpartalnih okužb,
-
zapletenih okužb kože in mehkih tkiv,
-
akutnega bakterijskega meningitisa.
Zdravilo Meropenem Teva se lahko uporablja za zdravljenje nevtropeničnih bolnikov z zvišano telesno
temperaturo, če obstaja sum, da je vzrok zvišane temperature bakterijska okužba.
Zdravljenje bolnikov z bakteriemijo, ki se pojavi s, ali domnevno v povezavi s, katero od zgoraj naštetih
okužb.
Upoštevati je treba uradne smernice za ustrezno uporabo antibiotikov.
Odmerjanje
Spodnje preglednice prikazujejo splošna priporočila za odmerjanje.
Pri določanju odmerka meropenema in trajanja zdravljenja je treba upoštevati vrsto okužbe, njeno
stopnjo izraženosti in klinični odziv.
Za zdravljenje nekaterih okužb, npr. okužb z manj občutljivimi bakterijskimi vrstami (npr. Enterobacteriaceae, Pseudomonas aeruginosa,Acinetobacter spp.), ali zelo hudih okužb, je lahko za odrasle in mladostnike posebno primeren odmerek do 2 g trikrat na dan in za otroke odmerek do 40 mg/kg telesne teže trikrat na dan.
Pri odmerjanju za zdravljenje bolnikov z insuficienco ledvic je treba upoštevati dodatne vidike (glejte
nižje spodaj).
Odrasli in mladostniki
| Okužba | Odmerek, ki ga je treba dajati na 8 ur |
| Hude pljučnice, vključno z bolnišnično pljučnico in pljučnico zaradi uporabe respiratorja | 500 mg ali 1 g |
| Bronhopulmonalne okužbe pri cističnifibrozi | 2 g |
| Zapletene okužbe sečil | 500 mg ali 1 g |
| Zapletene intraabdominalne okužbe | 500 mg ali 1 g |
| Intra- in postpartalne okužbe | 500 mg ali 1 g |
| Zapletene okužbe kože in mehkih tkiv | 500 mg ali 1 g |
| Akutni bakterijski meningitis | 2 g |
| Zdravljenje febrilnih nevtropeničnihbolnikov | 1 g |
Meropenem se po navadi daje v intravenski infuziji, ki traja približno 15 do 30 minut (glejte poglavja 6.2, 6.3 in 6.6).
Druga možnost za dajanje odmerkov do 1 g je intravensko bolusno injiciranje, ki traja približno 5 minut. Malo je podatkov o varnosti, ki podpirajo uporabo 2 g odmerka v intravenski bolusni injekciji.
Okvara ledvic
Odmerek za odrasle in mladostnike je treba prilagoditi, če je očistek kreatinina manjši kot 51 ml/min, kakor je prikazano spodaj. Malo je podatkov, ki podpirajo uporabo teh prilagoditev odmerka za posamezni odmerek 2 g.
| Očistek kreatinina (ml/min) | Odmerek (na podlagi posameznega odmerka v velikosti 500 mg ali 1 g ali 2 g, glejte preglednico zgoraj) | Pogostnost |
| 26–50 | en posamezni odmerek | na 12 ur |
| 10–25 | pol posameznega odmerka | na 12 ur |
| < 10 | pol posameznega odmerka | na 24 ur |
Meropenem se odstrani s hemodializo in hemofiltracijo. Potrebni odmerek je treba dati po dokončanem
ciklusu hemodialize.
Za bolnike na peritonealni dializi ni izdelanih priporočil za odmerjanje.
Okvara jeter
Bolnikom z okvaro jeter odmerka ni treba prilagoditi (glejte poglavje 4.4).
Odmerek pri starejših bolnikih
Starejšim bolnikom z normalnim delovanjem ledvic ali očistkom kreatinina nad 50 ml/min odmerka ni treba
prilagoditi.
Pediatrična populacija
Otroci, mlajši od 3 mesecev
Varnost in učinkovitost meropenema pri otrocih do 3 mesecev starosti nista ugotovljeni in optimalna shema odmerjanja ni določena. Vendar omejeni farmakokinetični podatki kažejo, da bi lahko bila primerna shema odmerjanja 20 mg/kg na 8 ur (glejte poglavje 5.2).
Otroci, stari od 3 mesecev do 11 let in s telesno maso do 50 kg
Priporočena shema odmerjanja je prikazana v spodnji preglednici:
| Okužba | Odmerek, ki ga je treba dajati na 8 ur |
| Hude pljučnice, vključno z bolnišnično pljučnico in pljučnico zaradiuporabe respiratorja | 10 ali 20 mg/kg |
| Bronhopulmonalne okužbe pri cistični fibrozi | 40 mg/kg |
| Zapletene okužbe sečil | 10 ali 20 mg/kg |
| Zapletene intraabdominalne okužbe | 10 ali 20 mg/kg |
| Zapletene okužbe kože in mehkih tkiv | 10 ali 20 mg/kg |
| Akutni bakterijski meningitis | 40 mg/kg |
| Zdravljenje febrilnih nevtropeničnih bolnikov | 20 mg/kg |
Otroci, težji od 50 kg
Uporabiti je treba odmerek za odrasle. Izkušenj pri otrocih z okvaro ledvic ni. Način uporabe
Meropenem se po navadi daje v intravenski infuziji, ki traja približno 15 do 30 minut (glejte poglavja 6.2, 6.3 in 6.6). Druga možnost za dajanje odmerkov meropenema do 20 mg/kg je intravensko bolusno injiciranje, ki traja približno 5 minut. Malo je podatkov o varnosti, ki pri otrocih podpirajo dajanje odmerka 40 mg/kg v intravenski bolusni injekciji.
Za navodila glede rekonstitucije zdravila pred uporabo glejte poglavje 6.6.
Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov navedeno v poglavju 6.1.
Preobčutljivost za kakšno drugo karbapenemsko antibiotično zdravilo.
Huda preobčutljivost (npr. anafilaktična reakcija, huda kožna reakcija) na kateri koli drugi betalaktamski antibiotik (npr. na peniciline ali cefalosporine).
Pri izbiri meropenema za zdravljenje posameznega bolnika je treba upoštevati ustreznost uporabe karbapenemskega antibiotika na podlagi dejavnikov, kot so izrazitost okužbe, prevalenca odpornosti na druga primerna antibiotična zdravila in tveganje selekcije bakterij, odpornih proti karmapenemskim antibiotikom
Odpornost bakterij vrste Enterobacteriaceae, Pseudomonas aeruginosa in Acinetobacter spp.
Odpornost bakterij vrste Enterobacteriaceae, Pseudomonas aeruginosa in Acinetobacter spp., na antibiotike iz skupine penemov, se razlikuje znotraj Evropske Unije. Predpisovalci morajo upoštevati lokalno prevalenco odpornosti bakterij na antibiotike iz skupine penemov.
Preobčutljivostne reakcije
Tako kot pri vseh betalaktamskih antibiotikih so bile opisane resne in v nekaterih primerih celo smrtne
preobčutljivostne reakcije (glejte poglavji 4.3 in 4.8).
Bolniki z anamnezo preobčutljivosti za karbapenemske antibiotike, peniciline ali druge betalaktamske antibiotike so lahko preobčutljivi tudi na meropenem. Pred začetkom zdravljenja z meropenemom je treba natančno poizvedeti, ali je bolnik kdaj imel preobčutljivostno reakcijo na betalaktamske antibiotike.
Če se pojavi huda alergijska reakcija, je treba uporabo zdravila prekiniti in uvesti ustrezne ukrepe.
Pri bolnikih, ki so prejemali meropenem, so poročali o hudih kožnih neželenih učinkih (SCAR), kot so Stevens-Johnsonov sindrom (SJS), toksična epidermalna nekroliza (TEN), reakcija na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (DRESS), multiformni eritem (EM) in akutna generalizirana eksantemska pustuloza (AGEP) (glejte poglavje 4.8). Če se pojavijo znaki in simptomi, ki kažejo na te reakcije, je treba zdravljenje z meropenemom takoj ukiniti in razmisliti o alternativnem zdravljenju.
Z antibiotikom povezani kolitis
Z antibiotikom povezani kolitis in psevdomembranski kolitis sta opisana pri skoraj vseh antibakterijskih zdravilih, tudi pri meropenemu. Pojavita se lahko v blagi do hudi, celo smrtno nevarni obliki. Na diagnosticiranje kolitisa je treba pomisliti pri vseh bolnikih, ki med uporabo meropenema ali po njej dobijo drisko (glejte poglavje 4.8).
V poštev pride prenehanje zdravljenja z meropenemom in uporaba specifičnega zdravljenja, usmerjenega
proti Clostridium difficile. Prepovedana je uporaba zdravil, ki zavirajo peristaltiko.
Konvulzije
Med zdravljenjem s karbapenemskimi antibiotiki, tudi z meropenemom, so v redkih primerih poročali o
konvulzijah (glejte poglavje 4.8).
Spremljanje jetrne funkcije
Med zdravljenjem z meropenemom je treba natančno kontrolirati delovanje jeter, ker obstaja tveganje toksičnih učinkov na jetra (disfunkcija jeter s holestazo in citolizo) (glejte poglavje 4.8).
Uporaba pri bolnikih z boleznijo jeter: bolnikom z obstoječimi boleznimi jeter je treba med zdravljenjem z
meropenemom kontrolirati delovanje jeter. Prilagoditev odmerka ni potrebna (glejte poglavje 4.2).
Serokonverzija direktnega antiglobulinskega testa (Coombsov test)
Med zdravljenjem z meropenemom se lahko pojavi pozitiven direktni ali indirektni Coombsov test.
Sočasna uporaba z valprojsko kislino/natrijevim valproatom/valpromidom
Sočasna uporaba meropenema in valprojske kisline/natrijevega valproata/valpromida ni priporočljiva (glejte poglavje 4.5).
Zdravilo Meropenem Teva vsebuje natrij.
Meropenem Teva 500 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje:
To zdravilo vsebuje 45 mg natrija na vialo, kar ustreza 2,3 % največjega priporočenega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) in znaša 2 g. Največji dnevni odmerek tega zdravila ustreza 27 % največjega priporočenega dnevnega vnosa natrija. Zdravilo Meropenem Teva ima visoko vsebnost natrija. To je treba upoštevati pri bolnikih, ki so na dieti z nadzorovanim vnosom natrija.
Meropenem Teva 1000 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje:
To zdravilo vsebuje 90 mg natrija na vialo, kar ustreza 4,5 % največjega priporočenega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) in znaša 2 g. Največji dnevni odmerek tega zdravila ustreza 27 % največjega priporočenega dnevnega vnosa natrija. Zdravilo Meropenem Teva ima visoko vsebnost natrija. To je treba upoštevati pri bolnikih, ki so na dieti z nadzorovanim vnosom natrija.
Specifične študije medsebojnega delovanja z drugimi zdravili razen probenecida niso bile izvedene. Probenecid tekmuje z meropenemom za aktivno tubulno sekrecijo in tako zavira ledvično izločanje meropenema. Razpolovni čas izločanja meropenema se zato podaljša, njegova koncentracija v plazmi pa se poveča. V primeru sočasne uporabe probenecida in meropenema je potrebna previdnost.
Možni učinek meropenema na vezavo drugih zdravil na beljakovine ali presnovo ni raziskan. Vendar je vezava na beljakovine tako majhna, da zaradi nje ni pričakovati medsebojnih delovanj z drugimi spojinami.
Med sočasno uporabo s karbapenemskimi antibiotiki je bilo opisano zmanjšanje koncentracije valprojske kisline v krvi, tako da se je ta v približno dveh dneh zmanjšala od 60 do 100 %. Zaradi hitrega pojava in obsega tega zmanjšanja velja, da sočasne uporabe valprojske kisline/natrijevega valproata/valpromida s karbapenemskimi antibiotiki ni mogoče obvladati in se ji je zato treba izogniti (glejte poglavje 4.4).
Peroralni antikoagulanti
Sočasna uporaba antibiotikov in varfarina lahko poveča antikoagulantne učinke varfarina. Opisani so številni primeri povečanja antikoagulantnih učinkov peroralnih antikoagulantov, vključno z varfarinom, pri bolnikih, ki so sočasno dobivali antibiotike. Tveganje se lahko razlikuje glede na osnovno okužbo, starost in splošno stanje bolnika, tako da je težko oceniti, kolikšen je vpliv antibiotika na povečanje INR (internacionalnega normaliziranega razmerja). Med sočasnim zdravljenjem z antibiotikom in peroralnim antikoagulantom je priporočljivo med uporabo in krajši čas po uporabi pogosto kontrolirati INR.
Pediatrična populacija
Študije medsebojnega delovanja so izvedli le pri odraslih.
Nosečnost
O uporabi meropenema pri nosečnicah podatkov ni ali jih je malo. Študije na živalih ne kažejo na neposredne ali posredne škodljive vplive na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3).
Iz previdnosti se je uporabi meropenema med nosečnostjo bolje izogniti.
Dojenje
Meropenem se v majhnih količinah izloča v materino mleko. Zdravila ne smejo uporabljati doječe matere, razen kadar pričakovana korist za mater opravičuje tveganje za otroka.
Študije o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso bile izvedene. Vendar pa je pri vožnji in upravljanju strojev potrebno upoštevati, da je bilo pri uporabi meropenema poročano o pojavu glavobolov, parestezij in konvulzij.
Povzetek varnostnega profila
Analiza 4872 bolnikov s 5026 terapevtskimi izpostavljenostmi meropenemu je pokazala, da so bili v povezavi z meropenemom najpogosteje opisani neželeni učinki driska (2,3 %), izpuščaj (1,4 %), navzea/bruhanje (1,4 %) in vnetje na mestu injiciranja (1,1 %). Najpogostejša laboratorijska neželena učinka, povezana z meropenemom, sta bila trombocitoza (1,6 %) in zvišanje jetrnih encimov (1,5–4,3 %).
Tabelarični pregled neželenih učinkov
V spodnji preglednici so vsi neželeni učinki navedeni po organskem sistemu in pogostnosti: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznano (ni mogoče oceniti na podlagi razpoložljivih podatkov). V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.
Preglednica 1
| Organski sistem | Pogostnost | Učinek |
| Infekcijske in parazitske bolezni | občasni | oralna in vaginalna kandidoza |
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | pogosti | trombocitemija |
| občasni | agranulocitoza, hemolitična anemija,trombocitopenija, nevtropenija, levkopenija, eozinofilija | |
| Bolezni imunskega sistema | občasni | anafilaksija (glejte poglavji 4.3 in 4.4), angioedem |
| Psihiatrične bolezni | redki | delirij |
| Bolezni živčevja | pogosti | glavobol |
| občasni | parestezije | |
| redki | konvulzije (glejte poglavje 4.4) | |
| Bolezni prebavil | pogosti | driska, bolečine v trebuhu, bruhanje,navzea |
| občasni | z antibiotikom povezani kolitis (glejte poglavje 4.4) | |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | pogosti | zvišanje transaminaz, zvišanje alkalnefosfataze, zvišanje laktat-dehidrogenaze v krvi |
| občasni | zvišanje bilirubina v krvi | |
| Bolezni kože in podkožja | pogosti | izpuščaj, srbenje |
| občasni | toksična epidermalna nekroliza, Stevens-Johnsonov sindrom, multiformni eritem (glejte poglavje 4.4), urtikarija | |
| neznano | reakcija na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (DRESS sindrom), akutna generalizirana eksantematozna pustuloza (glejtepoglavje 4.4) | |
| Bolezni sečil | občasni | zvišanje kreatinina v krvi, zvišanjesečnine v krvi |
| Splošne težave in spremembe namestu aplikacije | pogosti | vnetje, bolečina |
| občasni | tromboflebitisbolečina ne mestu injiciranja |
Pediatrična populacija
Meropenem se lahko uporablja za otroke, starejše od 3 mesecev. Na podlagi maloštevilnih razpoložljivih podatkov ni dokazov o povečanem tveganju za kateri koli neželeni učinek pri otrocih. Vsa prejeta poročila so bila skladna z dogodki, ki so jih opazili pri odraslih.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na
Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke
Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22
SI-1000 Ljubljana
Tel: +386 (0)8 2000 500
Faks: +386 (0)8 2000 510
e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si
spletna stran: www.jazmp.si
Pri bolnikih z okvaro ledvic obstaja možnost relativnega prevelikega odmerjanja, če odmerek ni prilagojen, kot je opisano v poglavju 4.2. Maloštevilne izkušnje iz obdobja trženja kažejo, da se v primeru pojava neželenih učinkov po prevelikem odmerjanju ti učinki skladajo s profilom neželenih učinkov, opisanem v poglavju 4.8. Praviloma so blagi in minejo po prekinitvi uporabe ali zmanjšanju odmerka. V poštev pride simptomatsko zdravljenje.
Pri osebah z normalnim delovanjem ledvic se zdravilo hitro odstrani skozi ledvice. Hemodializa odstrani meropenem in njegov presnovek.
Farmakološke lastnosti - Meropenem 1000 mg
Farmakoterapevtska skupina: zdravila za sistemsko zdravljenje bakterijskih infekcij, karbapenemski antibiotiki, oznaka ATC: J01DH02
Mehanizem delovanja
Meropenem zavre sintezo bakterijske celične stene grampozitivnih in gramnegativnih bakterij z vezavo na
beljakovine, ki vežejo penicilin (PBP – penicillin-binding proteins) in tako deluje baktericidno.
Farmakokinetično/farmakodinamično razmerje (FK/FD)
Podobno kot velja za druge betalaktamske antibiotike, je tudi za meropenem dokazano, da z njegovo učinkovitostjo najbolje korelira čas, med katerim koncentracija meropenema presega MIK (t > MIK). V predkliničnih modelih se je meropenem izkazal za aktivnega, kadar je njegova koncentracija v plazmi presegla MIK bakterije povzročiteljice v približno 40 % odmernega intervala. Ta cilj ni bil ugotovljen klinično.
Mehanizem odpornosti
Odpornost bakterij proti meropenemu je lahko posledica: (1) manjše permeabilnosti zunanje membrane gramnegativnih bakterij (zaradi zmanjšanega nastajanja porinov), (2) manjše afinitete za ciljne PBP, (3) večje ekspresije komponent iztočne črpalke in (4) nastajanja beta-laktamaz, ki lahko hidrolizirajo karabapeneme.
V Evropski uniji so bili opisani lokalizirani skupki okužb z bakterijami, odpornimi proti karbapenamskim antibiotikom.
Med meropenemom in učinkovinami iz kinolonske, aminoglikozidne, makrolidne in tetraciklinske skupine ni navzkrižne odpornosti na podlagi cilja. Vendar so lahko bakterije odporne proti več kot eni skupini antibiotikov, če zadevni mehanizem vključuje nepermeabilnost in/ali iztočno črpalko/črpalke.
Mejne vrednosti
Spodaj so prikazane klinične mejne vrednosti za testiranje MIK po EUCAST (European Committee on
Antimicrobial Susceptibility Testing).
| Klinične mejne vrednosti MIK za meropenem po EUCAST (2014-01-01, r. 4.0) | ||
| Organizem | občutljiv (O)(mg/l) | rezistenten (R)(mg/l) |
| Enterobacteriaceae | ≤ 2 | > 8 |
| Pseudomonas spp. | ≤ 2 | > 8 |
| Acinetobacter spp. | ≤ 2 | > 8 |
| Streptokoki skupine A, B, C, G | opomba6 | opomba 6 |
| Streptococcus pneumoniae1 | ≤ 2 | > 2 |
| Drugi streptokoki 2 | ≤ 2 | > 2 |
| Enterococcus spp. | -- | -- |
| Staphylococcus spp. | opomba3 | opomba3 |
| Haemophilus influenza 1,2 in Moraxella catarrhalis2 | ≤ 2 | > 2 |
| Neisseria meningitidis2,4 | ≤ 0,25 | > 0,25 |
| Grampozitivni anaerobi razen Clostridium difficile | ≤ 2 | > 8 |
| Gramnegativni anaerobi | ≤ 2 | > 8 |
| Listeria monocytogenes | ≤ 0,25 | > 0,25 |
| PK/PD (nepovezane z vrsto) mejne vrednosti 5 | ≤ 2 | > 8 |
1 Mejni vrednosti za meropenem za Streptococcus pneumoniae in Haemophilus influenzae pri meningitisu sta 0,25 mg/l (občutljivi) in 1 mg/l (rezistentni).
2 Izolati z vrednostmi MIK nad mejno vrednostjo so redki ali še niso opisani. V primeru takšnega izolata je treba ponoviti identifikacijo in preiskave antimikrobne občutljivosti; če je rezultat potrjen, je treba izolat poslati v referenčni laboratorij. Dokler za potrjene izolate z MIK nad trenutnimi mejnimi vrednostmi odpornosti (v poševni pisavi) ni dokazov o kliničnem odzivu, jih je treba prijaviti kot odporne.
3 Občutljivost stafilokokov na meropenem sklepajo na podlagi občutljivosti na cefoksitin.
4 Mejne vrednosti se nanašajo samo na meningitis.
5 Mejni vrednosti, ki nista vezani na vrsto, temeljita na naslednjih odmerkih: mejni vrednosti po EUCAST veljata za 1000 mg meropenema 3-krat dnevno injicirano dlje kot 30 minut. Pri resnih okužbah in pri določanju I/R mejnih vrednosti so uporabili 2 g 3-krat dnevno.
6 Sklepanje o občutljivosti streptokokov skupin A, B, C in G za betalaktame temelji na občutljivosti za
benzilpenicilin.
-- = Testiranje občutljivosti ni priporočljivo, ker je ta vrsta slabo primerna za zdravljenje s tem
zdravilom.
Prevalenca pridobljene odpornosti pri določenih vrstah se lahko spreminja geografsko in s časom. Zato je zaželeno, da dobite lokalne podatke o odpornosti mikroorganizmov, še posebej v primeru zdravljenja hudih okužb. Če je lokalna prevalenca odpornosti takšna, da je uporabnost tega zdravila vsaj pri nekaterih vrstah okužb vprašljiva, je treba poiskati nasvet strokovnjaka.
Naslednja preglednica navedenih patogenov je pripravljena na podlagi kliničnih izkušenj in terapevtskih
smernic.
| Pogosto občutljive vrste |
| Grampozitivni aerobi |
| Enterococcus faecalis$ |
| Staphylococcus aureus (občutljiv za meticilin)£ |
| Staphylococcus species (občutljiv za meticilin) vključno s Staphylococcus epidermidis |
| Streptococcus agalactiae (skupina B) |
| Streptococcus milleri skupina (S. anginosus, S. constellatus and S. intermedius) |
| Streptococcus pneumoniae |
| Streptococcus pyogenes (skupina A) |
| Gramnegativni aerobi |
| Citrobacter freundii |
| Citrobacter koseri |
| Enterobacter aerogenes |
| Enterobacter cloacae |
| Escherichia coli |
| Haemophilus influenzae |
| Klebsiella oxytoca |
| Klebsiella pneumoniae |
| Morganella morganii |
| Neisseria meningitidis |
| Proteus mirabilis |
| Proteus vulgaris |
| Serratia marcescens |
| Grampozitivni anaerobi |
| Clostridium perfringens |
| Peptoniphilus asaccharolyticus |
| Peptostreptococcus species (vključno s P. micros, P. anaerobius, P. magnus) |
| Gramnegativni anaerobi |
| Bacteroides caccae |
| Bacteroides fragilis skupina |
| Prevotella bivia |
| Prevotella disiens |
| Vrste, pri katerih je lahko problem pridobljena odpornost |
| Grampozitivni aerobi |
| Enterococcus faecium£† |
| Gramnegativni aerobi |
| Acinetobacter species |
| Burkholderia cepacia |
| Pseudomonas aeruginosa |
| Inherentno odporni organizmi |
| Gramnegativni aerobi |
| Stenotrophomonas maltophilia |
| Legionella species |
| Drugi mikroorganizmi |
| Chlamydophila pneumoniae |
| Chlamydophila psittaci |
| Coxiella burnetii |
| Mycoplasma pneumoniae |
$ Vrste, ki kažejo naravno vmesno občutljivost.
£ Vsi proti meticilinu odporni stafilokoki so odporni tudi proti meropenemu.
† Delež odpornosti ≥ 50 % v eni ali več državah EU.
Smrkavost in melioidoza: Uporaba meropenema pri človeku temelji na in vitro podatkih o občutljivosti B.mallei in B.pseudomallei ter na maloštevilnih podatkih pri človeku. Lečeči zdravnik mora upoštevati nacionalne in/ali mednarodne strokovno usklajene dokumente o zdravljenju smrkavosti in melioidoze.
Pri zdravih preiskovancih je povprečni plazemski razpolovni čas približno 1 uro; povprečni volumen porazdelitve je približno 0,25 l/kg (11–27 l), povprečni očistek pa je 287 ml/min pri odmerku 250 mg in se zmanjša na 205 ml/min z 2 g. 30-minutno infundiranje odmerkov 500, 1000 in 2000 mg da povprečno Cmax približno 23, 49 in 115 µg/ml in ustrezne AUC 39,3, 62,3 in 153 µg.h/ml. Po 5-minutnem infundiranju je Cmax po odmerku 500 mg 52 µg/ml in po odmerku 1000 mg 112 µg/ml. Če osebe z normalnim delovanjem ledvic dobijo več odmerkov na 8 ur, ne pride do kopičenja meropenema.
Študija, v kateri je 12 bolnikov po operaciji dobivalo 1000 mg meropenema na 8 ur zaradi intraabdominalnih okužb, je pokazala primerljivo Cmax in razpolovni čas kot pri normalnih preiskovancih, a večji volumen porazdelitve 27 l.
Porazdelitev
Povprečna vezava meropenema na beljakovine v plazmi je bila približno 2 % in ni odvisna od koncentracije. Po hitrem dajanju (5 minut ali manj) je farmakokinetika bieksponentna, po 30-minutnem infundiranju pa je to mnogo manj opazno. Dokazano je, da meropenem dobro prodira v različne telesne tekočine in tkiva, med drugim v pljuča, bronhialne izločke, žolč, cerebrospinalno tekočino, ginekološka tkiva, kožo, fascijo, mišice in peritonealni eksudat.
Biotransformacija
Meropenem se presnovi s hidrolizo betalaktamskega obroča. Tako nastane mikrobiološko neaktiven presnovek. In vitro kaže meropenem manjšo dovzetnost za hidrolizo s človeško dehidropeptidazo I (DHP-I) kot imipenem, zato sočasno ni treba uporabljati zaviralca DHP-I.
Izločanje
Meropenem se izloči predvsem nespremenjen skozi ledvice; približno 70 % (50–75 %) odmerka se nespremenjenega izloči v 12 urah. Dodatnih 28 % se pojavi v obliki mikrobiološko neaktivnega presnovka. V blatu se izloči le približno 2 % odmerka. Izmerjeni ledvični očistek in učinek probenecida kažeta, da je meropenem podvržen filtraciji in tubulni sekreciji.
Insuficienca ledvic
Okvara ledvic povzroči večjo plazemsko AUC in daljši razpolovni čas meropenema. V primerjavi z zdravimi osebami (očistek kreatinina > 80 ml/min) se je AUC povečala za 2,4-krat pri bolnikih z zmerno okvaro ledvic (očistek kreatinina 33–74 ml/min), 5-krat pri bolnikih s hudo okvaro (očistek kreatinina 4-23 ml/min) in 10-krat pri bolnikih na hemodializi (očistek kreatinina < 2 ml/min). Bolnikom z okvaro ledvic se občutno poveča tudi AUC mikrobiološko neaktivnega presnovka z razklenjenim obročem. Bolnikom z zmerno in hudo okvaro ledvic je priporočljivo prilagoditi odmerek (glejte poglavje 4.2).
Meropenem se odstrani s hemodializo in očistek med hemodializo je približno 4-krat večji kot pri anuričnih bolnikih.
Insuficienca jeter
Študija pri bolnikih z alkoholno cirozo ni pokazala, da bi bolezen jeter vplivala na farmakokinetiko
meropenema po večkratnih odmerkih.
Odrasli bolniki
Farmakokinetične študije pri bolnikih niso pokazale bistvenih farmakokinetičnih razlik v primerjavi z zdravimi osebami z enakim delovanjem ledvic. Populacijski model, razvit na podlagi podatkov 79 bolnikov z intraabdominalnimi okužbami ali pljučnico, je pokazal odvisnost centralnega volumna od telesne mase in očistka od očistka kreatinina in starosti.
Pediatrična populacija
Farmakokinetika je po odmerkih 10, 20 oz. 40 mg/kg pri dojenčkih in otrocih z okužbami pokazala približno takšne vrednosti Cmax, kot pri odraslih po odmerkih 500, 1000 oz. 2000 mg. Primerjava je pri vseh razen najmlajših preiskovancih (< 6 mesecev t1/2 1,6 ure) pokazala konsistentno farmakokinetiko med odmerki in razpolovnimi časi, podobno tisti pri odraslih. Povprečne vrednosti očistka meropenema so bile 5,8 ml/min/kg (6–12 let), 6,2 ml/min/kg (2–5 let), 5,3 ml/min/kg (6–23 mesecev) in 4,3 ml/min/kg
(2–5 mesecev). Približno 60 % odmerka se izloči v urinu v 12 urah kot meropenem in dodatnih 12 % kot presnovek. Koncentracija meropenema v cerebrospinalni tekočini je pri otrocih z meningitisom približno 20 % sočasne koncentracije v plazmi, vendar je interindividualna variabilnost občutna.
Farmakokinetika meropenema pri novorojenčkih, ki so potrebovali antiinfekcijsko zdravljenje, je pokazala večji očistek pri novorojenčkih z večjo kronološko ali gestacijsko starostjo; v celoti je bil povprečni razpolovni čas 2,9 ure. Simulacija po metodi Monte Carlo na podlagi modela populacijske farmakokinetike je pokazala, da odmerna shema 20 mg/kg na 8 ur doseže 60 % t > MIC za P. aeruginosa pri 95 % nedonošenih in 91 % donošenih novorojenčkov.
Starejši
Farmakokinetične študije pri zdravih starejših osebah (od 65 do 80 let) so pokazale manjši plazemski očistek (ki je koreliral s starostnim zmanjšanjem očistka kreatinina) in manjše zmanjšanje neledvičnega očistka. Starejšim bolnikom odmerka ni treba prilagoditi, razen v primeru zmerne do hude okvare ledvic (glejte poglavje 4.2).
Farmacevtski podatki - Meropenem 1000 mg
Zdravilo Meropenem Teva 500 mg vsebuje: 104 mg natrijevega karbonata. Zdravilo Meropenem Teva 1000 mg vsebuje: 208 mg natrijevega karbonata.
Zdravila se ne sme mešati z drugimi zdravili razen s tistimi, ki so omenjena v poglavju 6.6.
4 leta
Po pripravi:
Uporaba v intravenski bolusni injekciji
Raztopino za injiciranje v bolusu je treba pripraviti z raztopitvijo zdravila Meropenem Teva v vodi za injekcije do končne koncentracije 50 mg/ml. Po pripravi je raztopina bistra in brezbarvna do bledo rumene barve.
Kemična in fizikalna stabilnost pripravljene raztopine za bolusno injiciranje sta dokazani za 2 uri pri sobni temperaturi (25ºC) ali 12 ur pri 4°C. Z mikrobiološkega stališča je treba zdravilo uporabiti takoj, razen če postopek odprtja/rekonstitucije/razredčenja preprečuje tveganje mikrobiološke kontaminacije.
Če zdravilo ni uporabljeno takoj, je za tveganje in za pogoje shranjevanja pred uporabo odgovorno zdravstveno osebje.
Uporaba v intravenski infuziji
Raztopino za infundiranje je treba pripraviti z raztopitvijo zdravila Meropenem Teva v različnih ustreznih
raztopinah za infundiranje (glejte poglavje 6.6) do končne koncentracije od 1 do 20 mg/ml.
Kemična in fizikalna stabilnost raztopine za infundiranje sta dokazani pri sobni temperaturi (25ºC) in pri
temperaturi 4ºC v spodnji tabeli.
| Raztopina za redčenje | Čas stabilnosti pri | |
| 25oC | 4oC | |
| 0,9% (9 mg/ml) raztopina natrijevega klorida | 4 h | 24 h |
| 5% (50 mg/ml) raztopina glukoze | 1 h | 4 h |
| 10% (100 mg/ml) raztopina glukoze | 1 h | 2 h |
| 5% (50 mg/ml) raztopina glukoze in 0,225% (2,25 mg/ml)raztopina natrijevega klorida | 2 h | 4 h |
| 5% (50 mg/ml) raztopina glukoze in 0,9% (9 mg/ml)raztopina natrijevega klorida | 1 h | 4 h |
| 5% (50 mg/ml) raztopina glukoze in 0,15% (1,5 mg/ml)raztopina natrijevega klorida | 1 h | 6 h |
| 2,5% (25 mg/ml) raztopina manitola | 2 h | 16 h |
| 10% (100 mg/ml) raztopina manitola | 1 h | 8 h |
| raztopina Normosol M v 5% (50 mg/ml) dekstrozi | 1 h | 8 h |
| 5% (50 mg/ml ) raztopina glukoze in 0,02% (0,2 mg/ml)raztopina natrijevega bikarbonata | 1 h | 6 h |
Z mikrobiološkega stališča je treba zdravilo uporabiti takoj, razen če postopek
odprtja/rekonstitucije/razredčenja preprečuje tveganje mikrobiološke kontaminacije.
Če zdravilo ni uporabljeno takoj, je za tveganje in pogoje shranjevanja pred uporabo odgovorno zdravstveno osebje.
Za shranjevanje zdravila niso potrebna posebna navodila. Pripravljene raztopine ne zamrzujte.
Za pogoje shranjevanja po pripravi zdravila glejte poglavje 6.3.
Meropenem Teva 500 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje:
Bel do rahlo rumenkast kristalinični prašek v 20 ml viali iz stekla tipa 1 z zamaškom iz butilne gume tipa 1 in aluminijasto zaporko.
Pakiranja:
Škatla z 1 vialo s 500 mg meropenema. Škatla z 10 vialami s po 500 mg meropenema.
Meropenem Teva 1000 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje:
Bel do rahlo rumenkast kristalinični prašek v 30 ml viali iz stekla tipa 1 z zamaškom iz butilne gume tipa 1 in aluminijasto zaporko.
Pakiranja:
Škatla z 1 vialo z 1 g meropenema. Škatla z 10 vialami s po 1 g meropenema.
Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Pripravo raztopine za injiciranje je treba izvajati pri standardiziranih aseptičnih pogojih. Injekcija
Meropenem, namenjen za bolusno intravensko injiciranje, je treba pripraviti s sterilno vodo za injekcije.
Infuzija
Za intravensko infundiranje je mogoče viale meropenema pripraviti neposredno z 0,9 % raztopino natrijevega klorida, 5 % raztopino glukoze, 5 % raztopino glukoze in 0,225 % raztopino natrijevega klorida, 5 % raztopino glukoze in 0,9 % raztopino natrijevega klorida, 5 % raztopino glukoze in 0,15 % raztopino natrijevega klorida, 2,5% raztopino manitola, 10% raztopino manitola, raztopino Normosol M v 5% dekstrozi ali 5 % raztopino glukoze in 0,02% raztopino natrijevega bikarbonata do končne koncentracije meropenema 1 do 20 mg/ml.
Ena viala je za enkratno uporabo.
Pred uporabo raztopino dobro pretresite. V raztopini ne sme biti vidnih delcev. Uporabite lahko le čisto,
brezbarvno ali rahlo rumenkasto raztopino.
Za pripravo in dajanje raztopine je treba uporabiti standardne aseptične postopke. Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.