Oramorph 20 mg/ml peroralne kapljice, raztopina

Huda bolečina ali bolečina, odporna na analgetike nižje stopnje, zlasti bolečina pri raku.

Zdravilo Oramorph je indicirano pri odraslih, mladostnikih, otrocih in dojenčkih (starih 1 leto in več).

Odmerjanje

Odmerek zdravila Oramorph je potrebno prilagoditi glede na jakost bolečine in občutljivost posameznega bolnika.

Odmerek lahko pod zdravniškim nadzorom povečamo glede na jakost bolečine in glede na predhodno uporabo analgetikov.

Priporočeni odmerek je odvisen od vrste bolečine in je naveden v spodnji tabeli ter temelji na enkratnem odmerku 0,2 do 0,3 mg morfinijevega sulfata na kg telesne mase.

Zdravilo Oramorph zaradi svoje koncentracije ni primerno za otroke, mlajše od enega leta.

Odmerek se določi s štetjem kapljic iz 20 ml stekleničke (1 kapljica = 1,25 mg morfinijevega sulfata): 4 kapljice = 5 mg morfinijevega sulfata

8 kapljic = 10 mg morfinijevega sulfata 16 kapljic = 20 mg morfinijevega sulfata 24 kapljic = 30 mg morfinijevega sulfata

Po odvzemu zdravila stekleničko ponovno zaprite z navojno zaporko.

Trajanje zdravljenja

Zdravilo Oramorph ni namenjeno dolgotrajnemu zdravljenju in se ne sme uporabljati dlje, kot je potrebno.

O trajanju zdravljenja se odloči zdravnik glede na bolnikovo stanje in vrsto bolečine. Zdravila Oramorph nikakor ne smemo dajati dlje, kot je nujno potrebno. Če se zdi dolgotrajno analgetično zdravljenje z zdravilom Oramorph potrebno zaradi narave in resnosti bolezni, je treba uvesti skrbno in redno spremljanje v kratkih časovnih intervalih (če je potrebno z začasno ukinitvijo zdravila, da se oceni, če in v kolikšni meri je nujno nadaljevati zdravljenje). Po potrebi je treba uporabiti nadomestne ustreznejše farmacevtske oblike. V primeru kroničnih bolečinskih stanj je priporočen fiksni režim odmerjanja.

Starejši bolniki:

Pri starejših bolnikih ali pri bolnikih, pri katerih ne pride do sedacije, je treba odmerek zmanjšati. Starejši bolniki (običajno 75 let in več) in bolniki v splošno slabi fizični kondiciji se lahko na morfin odzovejo bolj občutljivo. V teh primerih je pri prilagajanju odmerka potrebna večja pozornost in/ali podaljšanje intervalov med posameznimi odmerki. Po potrebi lahko preidemo na nižje jakosti.

Bolniki z jetrno ali ledvično okvaro:

Pri bolnikih z jetrno in/ali ledvično okvaro in v primeru suma na upočasnjen prehod skozi prebavni trakt, je treba zdravilo Oramorph odmerjati še posebej previdno.

Povezava med različnimi potmi uporabe:

Odmerjanje morfina se razlikuje glede na pot uporabe. Ko bolniki preidejo iz drugih pripravkov z morfinom na zdravilo Oramorph, je primerna titracija odmerjanja. Za prehod z druge poti uporabe (s.c., i.v.) na peroralno uporabo je treba upoštevati naslednje faktorje pretvorbe, da se ohrani enaka biološka uporabnost morfina in primerljiv analgetični učinek: x2 za subkutano pot (s.c.), x3 za intravensko pot (i.v.).

Cilji zdravljenja in prekinitev zdravljenja:

Pred začetkom zdravljenja z zdravilom Oramorph se je treba skupaj z bolnikom dogovoriti o strategiji zdravljenja, ki vključuje trajanje zdravljenja in cilje zdravljenja, ter v skladu s smernicami za obvladovanje bolečine narediti načrt za zaključek zdravljenja. Med zdravljenjem morata biti zdravnik in bolnik pogosto v stiku, da ocenita potrebo po nadaljnjem zdravljenju, razmislita o prekinitvi zdravljenja in po potrebi prilagodita odmerke. Če naenkrat prekinemo z uporabo opioidov, lahko pride do abstinenčnega sindroma. Pri bolniku, ki ne potrebuje več zdravljenja z zdravilom Oramorph, je priporočljivo postopno zmanjševanje odmerka, da se preprečijo odtegnitveni simptomi. Če ni ustreznega nadzora nad bolečino, je treba razmisliti o možnosti hiperalgezije, tolerance in napredovanja osnovne bolezni (glejte poglavje 4.4).

Način uporabe

Za peroralno uporabo.

Raztopino je treba dajati z nekaj tekočine (voda ali sok), neodvisno od obrokov.

• preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1

• akutna zastrupitev z alkoholom

• vznemirjenje pri uporabi alkohola ali hipnotikov

• sum na paralitični ileus

• akutni abdomen

• akutne jetrne bolezni (hepatitis, jetrna porfirija)

• poškodbe glave in stanja z zvišanim intrakranialnim tlakom

• asmatični napadi in akutna ter huda bronhialna obstrukcija

• respiratorna insuficienca ali dihalna depresija, če mehansko predihavanje ni mogoče

• sočasna uporaba z zaviralci monoaminooksidaze (MAO) ali manj kot 14 dni po zadnjem odmerku zaviralca MAO (glejte poglavje 4.5)

• nosečnost in dojenje (glejte poglavje 4.6)

Zdravilo je treba previdno uporabljati pri naslednjih skupinah bolnikov:

• Pri bolnikih s obstruktivno pljučno boleznijo, zmanjšano dihalno rezervo (npr. s kifoskoliozo, emfizemom ali hudo adipozo)

• Pljučno srce (cor pulmonale)

• Stanja z zvišanim intrakranialnim tlakom, razen če se izvaja predihavanje

• Hipotenzija v povezavi s hipovolemijo

• Motnje zavesti

• Znana opioidna odvisnost. Bolnikom, ki so odvisni od opioidov, se lahko morfin predpiše, če je to nujno za zdravljenje bolečine, zlasti v primeru akutnih stanj. Priporočljivo je posebno spremljanje zdravljenja.

• V prvih 24 urah po operaciji

• V 24 urah pred hordotomijo. V takih primerih je treba razmisliti o prekinitvi zdravljenja z morfinom.

• Pri bolnikih s kronično ledvično ali jetrno okvaro, pankreatitisom, miksedemom, adrenokortikalno insuficienco, hipotiroidizmom, feokromocitomom, hipertrofijo prostate z urinarno retenco (nevarnost rupture mehurja zaradi zastoja urina)

• Pri bolnikih z vnetnimi ali obstruktivnimi boleznimi črevesja

• Pri bolnikih z obstruktivnimi boleznimi žolča ali sečil ali krči žolčevodov in sečil, ki so posledica tvorbe kamnov, saj lahko morfin te simptome poslabša.

• Po operaciji, ki zadeva žolčni sistem, ker lahko morfin povzroči bolečine v trebuhu

• Zakasnjeno praznjenje želodca. Morfin povzroči zmanjšanje motilitete želodca. To je treba upoštevati pri bolnikih, ki trpijo zaradi že obstoječega stanja.

• Epilepsija ali povečano tveganje za nastanek konvulzij. Morfin znižuje prag za pojav epileptičnih sindromov.

  Pri bolnikih z epilepsijo je treba morfin dajati pod strogim zdravniškim nadzorom, odmerjanje pa je treba prilagoditi individualno.

• Sočasno dajanje morfinskih agonistov/antagonistov. Odtegnitveni simptomi se lahko pojavijo z dajanjem mešanih analgetičnih agonistov/antagonistov (npr. pentazocina, butorfanola, buprenorfina, nalbufina, glejte poglavje 4.5).

  Previdno odmerjanje je potrebno pri starejših bolnikih, pri bolnikih s srčnim popuščanjem in z okvarjenim delovanjem jeter ali ledvic (po potrebi zmanjšajte odmerek).

  Dajanje morfina lahko pri bolnikih z oslabljeno sposobnostjo vzdrževanja homeostatskega krvnega tlaka (npr. zmanjšan volumen krvi, sočasno jemanje fenotiazinov ali nekaterih anestetikov) povzroči močno znižanje krvnega tlaka.

  Morfin ima potencial za zlorabo, podoben drugim močnim agonističnim opioidom, zato ga je treba uporabljati s posebno previdnostjo pri bolnikih z zlorabo alkohola ali drog v preteklosti.

  Motnja, povezana z uporabo opioidov (zloraba in odvisnost) in odtegnitveni (abstinenčni) sindrom

  Po ponavljajoči se uporabi opioidov, kot je zdravilo Oramorph, se lahko razvijejo toleranca ter fizična in/ali psihološka odvisnost. Tveganje se poveča s trajanjem uporabe zdravila in z večjimi odmerki.

  Ponavljajoča se uporaba zdravila Oramorph lahko povzroči motnjo zaradi uživanja opioidov (OUD-Opioid Use Disorder). Z večjim odmerkom in daljšim trajanjem zdravljenja z opioidi se lahko poveča tveganje za nastanek motnje zaradi uživanja opioidov. Zaradi zlorabe ali namerne zlorabe zdravila Oramorph lahko pride do prevelikega odmerjanja in/ali smrti. Tveganje za razvoj motnje zaradi uživanja opioidov je povečano pri bolnikih z osebno ali družinsko anamnezo (starši ali sorojenci) motenj zaradi uporabe snovi (vključno z motnjami zaradi uporabe alkohola), pri trenutnih uporabnikih tobaka ali pri bolnikih z osebno anamnezo drugih duševnih motenj (npr. velike depresije, anksioznosti in osebnostnih motenj). Pred začetkom zdravljenja z zdravilom Oramorph in med zdravljenjem se je treba z bolnikom dogovoriti o ciljih zdravljenja in načrtu za prekinitev zdravljenja (glejte poglavje 4.2).

  Pred in med zdravljenjem je treba bolnika seznaniti tudi s tveganji in znaki motnje zaradi uživanja opioidov. Če se pojavijo ti znaki, je treba bolnikom svetovati, naj se posvetujejo z zdravnikom.

  Bolnike je treba spremljati glede znakov odvisnosti (npr. prezgodnje želje po ponovnem odmerku). To vključuje preverjanje sočasnega jemanja opioidov in psihoaktivnih zdravil (kot so benzodiazepini). Pri bolnikih z znaki in simptomi motnje zaradi uživanja opioidov je treba razmisliti o posvetovanju s specialistom za zasvojenost.

  Vendar to pri zdravljenju bolnikov s hudo bolečino ni prevladujoča skrb.

  Tveganje se lahko zmanjša, če se zdravilo daje v skladu s fiksnim časovnim načrtom.

  Prekinitev zdravljenja po večkratni uporabi ali dajanju opioidnih antagonistov lahko privede do značilne odtegnitvene situacije (odtegnitvenega sindroma). Nenadna prekinitev zdravljenja po dolgotrajnem zdravljenju lahko v nekaj urah privede do odtegnitvenih simptomov. Odtegnitveni sindrom doseže vrhunec 36-72 ur po prenehanju zdravljenja z morfinom. Simptome je mogoče zmanjšati s prilagoditvijo odmerka ali odmerne oblike in postopnim odvzemom morfina. Za posamezne simptome glejte poglavje 4.8.

  Pojavijo se lahko navzkrižne tolerance z drugimi opioidi.

  V primerjavi z bolniki, ki niso bili operirani, je uporaba zdravila Oramorph povezana s povečanim tveganjem za ileus ali dihalno depresijo med pooperativno fazo, zato ga je treba previdno dajati bolnikom pred operacijo in po njej.

  Zaradi analgetičnega učinka morfina so lahko prikriti resni abdominalni zapleti, kot so npr. perforacija črevesja.

  Insuficienca nadledvičnih žlez

  Opioidni analgetiki lahko povzročijo reverzibilno insuficienco nadledvičnih žlez, kar zahteva spremljanje in nadomestno zdravljenje z glukokortikoidi. Simptomi nadledvične insuficience lahko vključujejo npr. slabost, bruhanje, izgubo apetita, utrujenost, šibkost, omotico ali nizek krvni tlak.

  V primeru že obstoječe adrenokortikalne insuficience (npr. Addisonova bolezen) je treba nadzorovati koncentracijo kortizola v plazmi in po potrebi nadomestiti kortikosteroide.

  Akutni sindrom prsnega koša (ACS - Acute chest syndrome) pri bolnikih z boleznijo srpastih celic (SCD)

  Zaradi možne povezave med ACS in uporabo morfina pri bolnikih s SCD, ki se med vazookluzivno krizo zdravijo z morfinom, je priporočeno natančno spremljanje simptomov ACS.

  Znižani spolni hormoni in povečan prolaktin

  Dolgotrajna uporaba opioidnih analgetikov je lahko povezana z znižanjem ravni spolnih hormonov in povečanim prolaktinom. Simptomi vključujejo zmanjšan libido, impotenco ali amenorejo.

  Zaradi svojih mutagenih lastnosti je treba morfin dati plodnim moškim in ženskam v rodni dobi le, če so zagotovljeni učinkoviti kontracepcijski ukrepi (glejte poglavje 4.6).

  Še posebej pri velikih odmerkih se lahko pojavi hiperalgezija, ki se ne odzove na nadaljnje povečanje odmerka morfina. Morda bo potrebno zmanjšanje odmerka morfina ali sprememba opioida.

  Tveganje zaradi sočasne uporabe sedativnih zdravil, kot so benzodiazepini ali sorodna zdravila Sočasna uporaba zdravila Oramorph in sedativnih zdravil, kot so benzodiazepini ali sorodna zdravila, lahko povzroči sedacijo, dihalno depresijo, komo in smrt. Zaradi teh tveganj je treba sočasno predpisovanje teh sedativnih zdravil rezervirati za bolnike, pri katerih niso mogoče alternativne možnosti zdravljenja. Če je sprejeta odločitev za predpisovanje zdravila Oramorph sočasno s sedativnimi zdravili, je treba uporabiti najnižji učinkovit odmerek in čim krajše trajanje zdravljenja.

  Bolnike je treba natančno spremljati zaradi znakov in simptomov dihalne depresije in sedacije. V zvezi s tem močno priporočamo, da bolnike in njihove skrbnike seznanite s temi simptomi (glejte poglavje 4.5).

  Težave z dihanjem, povezane s spanjem

  Opioidi lahko povzročajo težave z dihanjem, povezane s spanjem, vključno s centralno apnejo v spanju in hipoksemijo, povezano s spanjem. Uporaba opioidov povečuje tveganje za centralno apnejo v spanju na način, ki je odvisen od odmerka. Pri bolnikih, ki imajo centralno apnejo v spanju, razmislite o zmanjšanju skupnega odmerka opioidov.

  Hudi kožni neželeni učinki

  V povezavi z zdravljenjem z morfinom so poročali o akutni generalizirani eksantemski pustulozi (AGEP), ki je lahko smrtno nevarna ali smrtna. Večina teh neželenih učinkov se je pojavila v prvih 10 dneh zdravljenja. Bolnike je treba obvestiti o znakih in simptomih AGEP ter jim svetovati, naj poiščejo zdravniško oskrbo, če se pri njih pojavijo taki simptomi.

  Če se pojavijo znaki in simptomi, ki kažejo na te kožne neželene učinke, je treba zdravljenje z morfinom prekiniti in razmisliti o drugem zdravljenju.

  Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

  Morfin lahko povzroči disfunkcijo in spazem Oddijevega sfinktra in s tem zviša tlak v žolčniku ter poveča tveganje za simptome težav v žolčniku in pankreatitis.

  Rifampicin lahko zniža plazemske koncentracije morfina. Nadzorovati je treba analgetični učinek morfina in prilagoditi odmerke morfina med zdravljenjem z rifampicinom in po njem (glejte poglavje 4.5).

  Peroralno antiagregacijsko zdravljenje z zaviralci P2Y12: prvi dan sočasne uporabe zaviralcev P2Y12 in morfija je bila opažena zmanjšana učinkovitost zdravljenja z zaviralci P2Y12 (glejte poglavje 4.5).

  To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na ml (16 kapljic), kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.

Sočasna uporaba pomirjeval, splošnih anestetikov, hipnotikov, sedativov, mišičnih relaksantov, antihipertenzivov, gabapentina ali pregabalina, tricikličnih antidepresivov, fenotiazinov ali alkohola povečuje depresivni učinek morfina na osrednje živčevje, zlasti depresivni učinek na dihanje. Če se ta

zdravila jemljejo v kombinaciji z običajnimi odmerki morfina, lahko pride do medsebojnih učinkov, ki povzročijo respiratorno depresijo, hipotenzijo, globoko sedacijo ali komo.

Sedativna zdravila kot so benzodiazepini in sorodna zdravila

Sočasna uporaba opioidov s sedativnimi zdravili, kot so benzodiazepini ali sorodna zdravila, povečuje tveganje za sedacijo, dihalno depresijo, komo in smrt zaradi dodatnega zaviralnega učinka na centralni živčni sistem (CŽS). Odmerek in trajanje sočasne uporabe morata biti omejena (glejte poglavje 4.4).

Zdravila z antiholinergičnim učinkom (npr. psihotropna zdravila, antihistaminiki, antiemetiki, zdravila za zdravljenje Parkinsonove bolezni) lahko povečajo antiholinergične neželene učinke opioidov (npr. zaprtje, suha usta ali motnje mokrenja).

Mešani opioidni agonisti/antagonisti (npr. buprenorfin, nalbufin, pentazocin) zmanjšujejo analgetični učinek preko kompetitivne inhibicije receptorjev s tveganjem za pojav odtegnitvenega sindroma (glejte poglavje 4.4).

Če se zaviralci monoaminooksidaze uporabljajo v 14 dneh pred uvedbo morfina ali jih dajemo sočasno z morfinom, lahko pride do življenjsko ogrožajočih učinkov na centralni živčni sistem, dihanje ali krvni obtok (glejte poglavje 4.3).

Cimetidin zavira presnovo morfina. Klinični pomen te interakcije ni znan. Kljub temu je treba cimetidin uporabljati previdno vsaj na začetku zdravljenja, odmerke pa je treba postopno povečevati, da se zmanjša tveganje za neželene učinke na centralno živčevje.

Morfin lahko poveča učinek mišičnih relaksantov in antihipertenzivov.

Rifampicin v veliki meri inducira presnovo peroralno danega morfina. Morda bo potrebno povečati odmerek (glejte poglavje 4.4).

Zakasnela ali zmanjšana izpostavljenost peroralnemu antiagregacijskemu zdravljenju z zaviralci encima P2Y12 je bila opažena pri bolnikih z akutnim koronarnim sindromom, ki se zdravijo z morfijem. To medsebojno delovanje je lahko povezano z zmanjšano gastrointestinalno gibljivostjo in velja za druge opioide. Klinična pomembnost ni znana, toda podatki kažejo potencial za zmanjšano učinkovitost zaviralcev P2Y12 pri bolnikih, ki sočasno jemljejo morfij in zaviralce P2Y12 (glejte poglavje 4.4). Pri bolnikih z akutnim koronarnim sindromom, pri katerih dajanja morfija ni mogoče odložiti in pri katerih je hitro aktiviranje receptorja P2Y12 ključnega pomena, bo morda treba razmisliti o uporabi parenteralnega zaviralca P2Y12.

Klomipramin in amitriptilin povečujeta analgetični učinek morfina, kar lahko delno pripišemo povečani biološki razpoložljivosti. Odmerek bo morda treba prilagoditi.

Kombinaciji z alkoholom se je treba izogibati.

Nosečnost

Morfina se med nosečnostjo ne sme uporabljati, saj so predklinične študije pokazale poškodbe na potomcih (glejte poglavje 4.3). Uporaba morfina med porodom ni priporočljiva zaradi tveganja za nastanek dihalne depresije pri novorojenčku.

Novorojenčki, katerih matere so med nosečnostjo prejemale opioidne analgetike, je treba nadzorovati zaradi znakov sindroma neonatalne odtegnitve (abstinence). Zdravljenje lahko vključuje opioidno in podporno nego.

Dojenje

Uporaba med dojenjem ni priporočljiva, saj se morfin izloča v materino mleko. Pri novorojenčkih lahko opazimo odtegnitvene simptome, če so matere izpostavljene kroničnemu zdravljenju. Pred zdravljenjem z zdravilom Oramorph je zato treba prenehati z dojenjem (glejte poglavje 4.3).

Plodnost

Študije na živalih so pokazale, da lahko morfin zmanjša plodnost (glejte poglavje 5.3).

Zaradi svojih mutagenih lastnosti lahko morfin damo plodnim moškim in ženskam v rodni dobi le, če so zagotovljeni učinkoviti kontracepcijski ukrepi.

Zdravilo Oramorph ima pomemben vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji, saj lahko povzroči zaspanost in zmanjša budnost. To je pričakovati zlasti po začetku zdravljenja, povečanju odmerka in spremembi zdravil, pa tudi v kombinaciji z alkoholom in učinkovinami, ki zavirajo centralno živčevje.

Bolniki med jemanjem zdravila Oramorph ne smejo voziti ali upravljati strojev. Čas, po katerem lahko s temi dejavnostmi varno nadaljujejo, je zelo odvisen od bolnika in se mora o njem odločiti zdravnik.

Pojavnost neželenih učinkov je razvrščena na naslednji način: zelo pogosti (≥ 1/10)

pogosti (≥ 1/100 do < 1/10)

občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100)

redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000)

zelo redki (< 1/10.000)

neznani pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov

Psihiatrične motnje

Morfin ima razne psihiatrične neželene učinke, ki se glede na resnost in naravo pri posameznih bolnikih razlikujejo (odvisno od osebnosti in trajanja zdravljenja).

Očesne bolezni

Mioza je značilen spremljajoči simptom.

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Poročali so o nekardiogenem pljučnem edemu pri bolnikih na intenzivni negi.

Bolezni prebavil

Morfin lahko dajemo skupaj z antiemetikom, da se izognemo slabosti in bruhanju. Zaprtje je mogoče zdraviti z odvajalom.

Odvisnost in odtegnitveni (abstinenčni) sindrom

Uporaba opioidnih analgetikov je lahko povezana z razvojem fizične in/ali psihološke odvisnosti ali tolerance. Ponavljajoča se uporaba zdravila Oramorph lahko, tudi pri terapevtskih odmerkih, povzroči odvisnost od zdravila. Tveganje za odvisnost od zdravila se lahko razlikuje glede na bolnikove dejavnike tveganja, odmerjanje in trajanje zdravljenja z opioidi (glejte poglavje 4.4).

Abstinenčni sindrom lahko sprožimo, ko nenadoma prenehamo z uporabo opioidov ali dajemo antagoniste opioidov ali pa je lahko včasih opažen med odmerki. Glede ravnanja v tem primeru glejte poglavje 4.4.

Fiziološki odtegnitveni simptomi vključujejo: bolečine v telesu, tremor, sindrom nemirnih nog, diareja, trebušne kolike, navzea, gripi podobni simptomi, tahikardija in midriaza. Psihološki simptomi vključujejo disforično razpoloženje, tesnobo in razdražljivost. Pri odvisnosti je pogosto opaženo "hrepenenje po zdravilu".

Dihalna depresija in hipotenzija z motnjami v krvnem obtoku in progresivno komo sta znaka prevelikega odmerjanja, čemur se lahko izognemo s pravilnim odmerjanjem. Pri dojenčkih se lahko pojavijo epileptični napadi.

Morfin, odvisno od odmerka, vodi v dihalno depresijo in sedacijo v različnem obsegu, od rahle utrujenosti do zaspanosti. Dihalna insuficienca lahko vodi v smrt.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi:

Simptomi zastrupitve z morfinom in prevelikega odmerjanja so dihalna depresija, aspiracijska pljučnica, mioza (zenica velikosti bucike) in hipotenzija. V primeru izrazite hipoksije se zenice razširijo, dihanje je izrazito upočasnjeno (hitrost dihanja 2-4 na minuto), bolnik postane cianotičen. V resnejših primerih lahko pride do odpovedi krvnega obtoka in globoke kome.

Krvni tlak je na začetku normalen, vendar z napredovanjem zastrupitve hitro pada.

Vztrajno znižanje krvnega tlaka se lahko razvije v stanje šoka. Razvijejo se lahko tahikardija, bradikardija in rabdomioliza. Telesna temperatura pade. Skeletne mišice so mlahave; občasno pa se lahko pojavijo generalizirani epileptični napadi, še posebej pri otrocih. Smrt nastopi običajno zaradi odpovedi dihanja ali pa zaradi zapletov, kot je pljučni edem.

Zdravljenje:

Primaren ukrep je predvsem vzpostavitev odprtih dihalnih poti in uvedba umetne ventilacije.

V primeru izrazitega prevelikega odmerjanja priporočamo intravensko dajanje 0,4-0,8 mg naloksona. Po potrebi lahko dajanje ponovimo v 2-3 minutnih intervalih ali ga nadomestimo z infuzijo 2 mg v 500 ml fiziološke raztopine ali 5 % raztopine dekstroze (0,004 mg/ml). Hitrost infuzije je odvisna od odmerkov, ki so bili dani prej, in jo je treba prilagoditi reakciji bolnika. Ker učinek naloksona po relativno kratkem času (2-3 ure) izzveni, je treba bolnika skrbno nadzorovati, dokler se dihanje zanesljivo ne povrne v normalno stanje.

Enkratni odmerek naloksona je 0,01 mg na kg telesne teže pri otrocih.

Naloksona ne dajemo, če prevelik odmerek morfina ne povzroči pomembne klinične depresije dihanja ali krvnega obtoka. Nalokson je treba dajati zelo previdno pri osebah, za katere je znano ali sumimo, da so fizično odvisni od morfina. V teh primerih lahko nenadna ali popolna sprememba opioidnih učinkov izzove akutni odtegnitveni sindrom.

Nadaljnji podporni ukrepi (dajanje kisika, vazopresivnih zdravil, i.v. dodatek volumna) so odvisni od bolnikovega stanja.

Izpraznitev želodca je treba opraviti v prvih 2 urah po zaužitju morfina in samo pri odzivnih bolnikih.