• akutno in kronično srčno popuščanje;

• nadprekatne aritmije (migetanje in plapolanje preddvorov in paroksizmalna nadprekatna tahikardija).

Odmerjanje
Priporočeni odmerki so povprečni in jih lahko prilagodimo posameznikovi občutljivosti ali njegovemu stanju. Odmerek zdravila Lanitop mora zato zdravnik prilagoditi vsakemu bolniku posebej. Zdravljenje se prične s polnilnim odmerkom in nadaljuje z vzdrževalnim.

Odrasli
Hitro digitalizacijo (nasičenje) dosežemo z dva- do štiridnevnim peroralnim dajanjem 0,2 mg zdravila Lanitop trikrat na dan. Za počasno digitalizacijo uporabljamo manjše odmerke (0,4 mg na dan) od tri do pet dni.

Vzdrževalni odmerek je 0,05 do 0,3 mg na dan (najpogosteje od 0,15 do 0,2 mg na dan), bodisi v enkratnem odmerku bodisi razdeljen na več obrokov.

Pediatrična populacija
Metildigoksin se pri pediatrični populaciji odmerja glede na telesno maso.
Polnilni odmerek je 0,01 mg/kg vsakih 6 ur (razdeljen na 2 do 4 odmerke). Zdravljenje se nadaljuje z vzdrževalnim odmerkom 0,01 mg/kg/dan.
Zdravljenje s tabletami je primerno za otroke z ustrezno telesno maso, ki lahko pogoltnejo tableto. Pri ostalih otrocih je potrebno uporabiti tekoče farmacevtske oblike.

Odmerjanje pri bolnikih z ledvično okvaro
Bolnikom z zmanjšanim delovanjem ledvic je treba odmerek prilagoditi in ga natančno določiti s titriranjem. Odmerek je treba bodisi zmanjšati skladno z očistkom kreatinina (serumsko vrednostjo kreatinina) bodisi podaljšati obdobja med dvema odmerkoma, tako kot to ponazarja preglednica.

Pri starostnikih (starejših od 65 let) se lahko izločanje digoksina zmanjša tudi pri bolnikih brez simptomov ledvične okvare in brez zvečanih koncentracij kreatinina. Pri starostnikih je zato potrebno tudi v primeru normalnih serumskih vrednosti kreatinina pomisliti na zmanjšano izločanje glikozidov in, če je potrebno, ustrezno prilagoditi odmerek.

Način uporabe

Zdravilo Lanitop se lahko jemlje ne glede na obroke hrane.

Metildigoksin se ne sme uporabljati pri:

• preobčutljivosti na metildigoksin, druge kardiotonične glikozide ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1 ,

• pri sumu na zastrupitev s kardiotoničnimi glikozidi,

• hiperkalciemiji, hipomagneziemiji,

• hipokaliemiji,

• hipertrofični obstrukcijski kardiomiopatiji,

• motnjah pri AV-prevajanju (AV-blok II. ali III. stopnje),

• prekatni tahikardiji in prekatni fibrilaciji,

• anevrizmi torakalne aorte,

• sindromu Wolff–Parkinson–White (WPW), še posebej pri bolnikih z migetanjem preddvorov,

• sindromu karotidnega sinusa,

• bolezni sinusnega vozla.

Terapevtsko območje metildigoksina je sorazmerno ozko. Večina odraslih bolnikov je primerno digitaliziranih (brez znakov zastrupitve), kadar je serumska koncentracija metildigoksina od 0,8 do 2,0 ng/ml (1–2,5 nmol/l). Vzorec krvi za določitev serumske koncentracije zdravila je treba odvzeti najpozneje 6 do 8 ur po zadnjem odmerku, in to ne glede na način uporabe in farmacevtsko obliko zdravila. Pri bolnikih, ki dobivajo metildigoksin, je treba redno spremljati serumsko koncentracijo elektrolitov in delovanje ledvic.

Bolnikom z ledvično okvaro je treba odmerek metildigoksina zmanjšati in ga prilagoditi očistku kreatinina. Pri bolnikih z jetrno okvaro je potrebna previdnost. Če se njegova

koncentracija v krvi zveča in postane večja od terapevtske, je treba odmerek metildigoksina zmanjšati. Pred vsakim spreminjanjem odmerka je treba natančno oceniti bolnikovo klinično stanje.

Pri bolnikih z malabsorpcijo ali po operativnih posegih na prebavilih je potrebna previdnost pri peroralnem odmerjanju metildigoksina - lahko so potrebni večji odmerki.

Zdravilo Lanitop dajemo še posebej previdno bolnikom po miokardnem infarktu (bolniki po akutnem miokardnem infarktu imajo pogosto hipokaliemijo in/ali nagnjenost k motnjam srčnega ritma), bolnikom z miokarditisom (tudi revmatskim in virusnim) in motnjami

elektrolitskega ravnotežja.

Zelo previdno ga dajemo tudi bolnikom z bradikardnimi aritmijami, bradikardijo zaradi draženja in/ali motenj prevajanja, AV-blokom I. stopnje, s pljučnim srcem ali hipoksemijo zaradi hude bolezni dihal in pred elektrokonverzijo motenj srčnega ritma.

Pri bolnikih s hipotirozo je treba odmerek metildigoksina zmanjšati, pri bolnikih s hipertirozo pa zvečati. Prilagoditev je odvisna od serumske koncentracije hormonov.

Zdravilo dajemo zelo previdno tudi starejšim bolnikom in tistim s hipoksemijo. Ti so namreč za digitalisove glikozide bolj občutljivi, neželeni učinki in zastrupitev pri njih pa so

pogostejši.

Pomožne snovi

Zdravilo vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Interakcije so lahko posledica vpliva na izločanje preko ledvic, vezave na telesna tkiva, vezave na beljakovine plazme, porazdelitve, sposobnosti absorpcije v prebavilih in

občutljivosti na metildigoksin. Kot previdnostni ukrep je potrebno pri vsakem dodatnem zdravilu upoštevati možnost interakcije.

Pripravki s kalcijem in simpatikomimetiki delujejo sinergistično s kardiotoničnimi zdravili in lahko povzročijo aritmije. Pripravki, ki vsebujejo rauvolfijo in gvanetidin, prehodno zvišajo raven kateholaminov, zato se lahko pojavi aritmija. Pri bolnikih, ki prejemajo glikozide

digitalisa, se priporoča redno spremljanje serumskih ravni kalija, magnezija in kalcija. Hkratna uporaba zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta ali rezerpina z digitalisom okrepi bradikardijo.

Diuretiki, kortikosteroidi, amfotericin B in ACTH zaradi posledične hipokaliemije zvečujejo digitalisovo toksičnost.

Kalcijevi antagonisti (npr. verapamil, diltiazem, felodipin), kaptopril, spironolakton, itrakonazol, kinin, atropin, antiaritmiki (kinidin, amiodaron, flekainid, propafenon), indometacin, alprazolam, prazosin, antibiotiki (npr. tetraciklini, eritromicin, gentamicin, trimetoprim) zvečujejo plazemsko koncentracijo metildigoksina.

Fenitoin, fenobarbiton, rifampicin in drugi induktorji jetrnih encimov lahko zmanjšajo plazemsko koncentracijo metildigoksina in tako tudi njegovo terapevtsko učinkovitost.

Antacidi, holestiramin in holestipol zmanjšujejo črevesno absorpcijo digitalisovih glikozidov, zato mora biti med zaužitjem enih in drugih dveurni premor.

Ob sočasnem jemanju pripravkov šentjanževke se lahko zmanjša koncentracija

metildigoksina v plazmi. Priporoča se skrbno spremljanje bolnika, še zlasti ob začetku zdravljenja in ob njegovi ukinitvi. Odmerek metildigoksina je potrebno ustrezno prilagoditi.

Metildigoksin prehaja skozi posteljico in se izloča z materinim mlekom. Uporaba metildigoksina med nosečnostjo in dojenjem se zaradi možnosti škodljivega delovanja na

plod in dojenčka ne priporoča. Metildigoksin se lahko med nosečnostjo in dojenjem uporablja le, če so pričakovane koristi za mater večje od morebitnega tveganja za plod ali dojenčka.

Zdravilo Lanitop nima vpliva ali pa ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.

Povzetek varnostnega profila

Neželeni učinki metildigoksina se običajno pojavijo zaradi majhne meje med terapevtskimi in toksičnimi odmerki. Zaradi tega so lahko nekateri neželeni učinki tudi znaki prevelikega odmerjanja.

Najpomembnejši neželeni učinki, povezani z uporabo metildigoksina, so srčne bolezni (glejte spodaj).

Seznam neželenih učinkov

Pogostnosti neželenih učinkov so opredeljene kot: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do

< 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Bolezni krvi in limfatičnega sistema:

Neznana pogostnost: trombocitopenija

Bolezni imunskega sistema:

Neznana pogostnost: preobčutljivostne reakcije (koprivnica in škrlatinki podobne

kožne spremembe z izrazito eozinofilijo, eritem)

Psihiatrične motnje:

Neznana pogostnost: apatija, duševne motnje (nočne more, nemir, zmedenost),

depresija, halucinacije in psihoze

Bolezni živčevja:

Neznana pogostnost: glavobol, slabotnost, vrtoglavica, zaspanost, nespečnost,

afazije

Očesne bolezni:

Neznana pogostnost: motnje vida (zamegljen vid, spremembe v zaznavanju barv)

Srčne bolezni:

Neznana pogostnost: prekatne motnje srčnega ritma, prezgodnji prekatni utripi,

prekatna tahikardija, nadprekatna tahikardija, atrijska tahikardija z blokom, sinusna bradikardija, sinoatrijski blok, AV-blok

Bolezni prebavil:

Neznana pogostnost: neješčnost, slabost (pojav slabosti je potrebno upoštevati kot

morebiten zgodnji znak prevelikega odmerjanja), bruhanje, bolečine v trebuhu, driska, mezenterični infarkt.

Bolezni sečil:

Neznana pogostnost: okvara ledvic

Motnje reprodukcije in dojk:

Neznana pogostnost: ginekomastija

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije:

Neznana pogostnost: šibkost, splošno slabo počutje

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je

pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila.

Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si.

Terapevtsko območje metildigoksina je ozko. Znaki zastrupitve so pogostejši, kadar je serumska vrednost večja od 2 ng/ml (2,5 nmol/l).

Simptomi

Po prevelikem odmerku metildigoksina se lahko pojavijo srčni in gastrointestinalni simptomi ter simptomi osrednjega živčevja, ki so odvisni od bolnika in za katere je znano, da so

povezani s kardiotoničnimi glikozidi. Tipičnega zaporedja pri pojavljanju simptomov ni. Srčni in nesrčni simptomi se lahko pojavijo sočasno ali drug za drugim, pri čemer pa je potrebno srčne simptome jemati veliko bolj resno.

Smrtna zastrupitev s kardiotoničnimi glikozidi je po pravilu posledica kardiotoksičnega delovanja glikozidov.

Najpomembnejši so srčni simptomi: poslabšanje dekompenzacije in vse znane motnje srčnega ritma, med katerimi so prezgodnji prekatni utripi, najpogosteje kot bigeminus ali trigeminus.

Pojavijo se lahko tudi bradikardija, AV-disociacija, pospešen sinusni ritem, atrijska tahikardija z blokom, plapolanje in migetanje preddvorov ter asistola. Drugi možni znaki so slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu, driska ali zaprtje, glavobol, nespečnost, zmedenost, vrtoglavica in motnje vida. Kako huda je zastrupitev, je odvisno od količine uporabljenih

glikozidov ter tkivne in znotrajcelične koncentracije kalija.

Pri akutnem prevelikem odmerjanju se lahko pojavi hiperkaliemija, medtem ko je

hipokaliemija pogosto povezana s kroničnim prevelikim odmerjanjem. Toksični učinki se lahko krepijo še do 12 ur po akutnem prevelikem odmerjanju.

Zdravljenje

Najkasneje v 4 urah po zaužitju prevelikega odmerka je potrebno izprati želodec in aplicirati aktivno oglje. Če se pojavi hipokaliemija, je treba kalij nadomestiti (razen v primeru srčnega bloka). Popraviti je treba tudi moteno ravnovesje preostalih elektrolitov in hipoksemijo ter po potrebi uporabiti antiaritmik. Metildigoksin damo lahko bolniku šele takrat, ko ni več znakov zastrupitve. V primeru smrtno nevarne zastrupitve se uporabljajo specifična protitelesa za metildigoksin (Fab).