Daonil 5 mg tablete

Sladkorna bolezen tipa 2, kadar ustrezne ravni glukoze v krvi ni mogoče doseči samo z dieto, telesno dejavnostjo in zmanjšanjem telesne mase.

Ob pojavu sekundarne odpovedi je mogoče poskusiti kombinirano zdravljenje z insulinom. Če endogeno izločanje insulina povsem odpove, je indicirana monoterapija z insulinom.

Odmerjanje (enkratni in dnevni odmerki)

Stabilizacijo diabetičnega bolnika na zdravilu Daonil sme opraviti samo zdravnik. Bolnik zdravljenja ne sme prekinjati sam in tudi ne sme spreminjati odmerka zdravila ali svoje prehrane, ne da bi se posvetoval z zdravnikom.

Odmerek zdravila Daonil je odvisen od izvidov preiskav presnove (merjenja sladkorja v krvi in urinu); izbrati je treba najmanjši odmerek, ki omogoča doseči želeno koncentracijo sladkorja v krvi.

Med zdravljenjem je treba redno opravljati kontrolo presnove (krvni sladkor, sladkor v urinu, glikozilirani hemoglobin) (glejte tudi poglavje 4.4).

Obdobje stabilizacije

Zdravljenje je priporočljivo začeti z najmanjšim možnim odmerkom. To še posebej velja za bolnike, ki so zlasti nagnjeni k hipoglikemiji ali tehtajo manj kot 50 kg.

Zdravljenje je treba začeti z majhnim odmerkom, 1/2 (do 1) tableto zdravila Daonil (kar ustreza od 2,5 do 5 mg glibenklamida) na dan. V primeru nezadostne presnovne urejenosti je odmerek treba postopoma povečevati v presledkih od nekaj dni do enega tedna do terapevtskega dnevnega odmerka, ki ne sme preseči 3 tablet zdravila Daonil (kar ustreza 15 mg glibenklamida) na dan.

Odmerni razpon pri dobro urejenih bolnikih: največji odmerki

Odmerek za bolnike z dobro glikemično urejenostjo je ponavadi 5–10 mg glibenklamida (1 do 2 tableti zdravila Daonil) enkrat na dan. Če je dnevna potreba večja od 2 tablet zdravila Daonil, je treba 2 tableti vzeti pred zajtrkom, preostanek pa pred večernim obrokom.

Dnevni odmerek naj ne bi presegel 15 mg glibenklamida (3 tablete zdravila Daonil), ker večji dnevni odmerki samo izjemoma prinesejo dodaten učinek.

Sekundarno prilagajanje odmerka

Včasih (npr. če se zaradi izboljšanja presnovne urejenosti poveča občutljivost za insulin) je treba za preprečitev hipoglikemije odmerek zmanjšati ali – če bolnik jemlje najmanjši dnevni odmerek – zdravilo ukiniti; to še zlasti velja za starejše bolnike (odmerek je pri njih treba določiti posebej pazljivo).

O prilagoditvi odmerka je treba razmisliti tudi, če se spremeni bolnikova telesna masa ali način življenja, če se med zdravljenjem pojavijo druge bolezni ali nastopijo druge okoliščine, ki lahko povzročijo hiper- ali hipoglikemijo (glejte tudi poglavji 4.4 in 4.8).

Kombinacije z drugimi zdravili, ki znižujejo krvni sladkor

Ob pojavu sekundarne odpovedi je mogoče poskusiti kombinirano zdravljenje z insulinom. Če endogeno izločanje insulina povsem odpove, je inidicirana monoterapija z insulinom.

Zdravilo Daonil je mogoče uporabiti tudi v kombinaciji z drugimi peroralnimi antidiabetiki, ki ne sproščajo insulina (metformin, akarboza, gvarska moka (uprašeno seme cijamopsisa)).

Prehod z drugih peroralnih antidiabetikov

Natančnega ekvivalenčnega razmerja za prehod z drugih peroralnih antidiabetikov na zdravilo Daonil ni. Zato je kot začetni odmerek najbolje uporabiti 2,5 (do 5) mg glibenklamida, tudi če je bil bolnik prej zdravljen z največjim odmerkom. Za preprečitev hipoglikemije med obdobjem menjave je treba upoštevati trajanje in izrazitost učinka prej uporabljanega antidiabetičnega zdravila. Potrebna utegne biti prekinitev terapije.

Uporaba pri mladih odraslih

Ker je sladkorna bolezen tipa 2 pri mladih odraslih redka, se glibenklamid v tej starostni skupini uporablja le v povsem izjemnih primerih. Pri bolnikih, ki tehtajo manj kot 50 kg, se zdravljenje začne z najmanjšim možnim dnevnim odmerkom 2,5 mg glibenklamida. V drugih ozirih je postopek enak kot pri starejših odraslih.

Glibenklamid je neučinkovit kot dodatek insulinu pri sladkorni bolezni tipa 1.

Način in trajanje uporabe

Način uporabe

Tablete zdravila Daonil je treba pogoltniti cele, z zadostno količino tekočine (1/2 do 1 kozarcem vode). Ne sme se jih žvečiti.

Čas in razporeditev posameznih odmerkov je treba vedno določiti upoštevaje bolnikov način življenja (prehranske navade). Načelno dajemo najmanjši odmerek, ki zadovoljivo zmanjša krvni sladkor do želenih vrednosti. Zdravljenje lahko uvede in spremlja le zdravnik z ustreznim znanjem in izkušnjami. Odmerkov bolnik ne sme prekoračiti. Dnevne odmerke do 2 tableti zdravila Daonil (= največji posamični odmerek) je praviloma treba vzeti naenkrat tik pred zajtrkom oz. pred prvim glavnim obrokom, preostanek celotnega dnevnega odmerka pa pred večerjo.

Pomembno je, da bolnik zdravilo Daonil jemlje ob pravem času. Če ni tako (npr. če pozabi vzeti tablete), naj napak nikakor ne poskuša popraviti s poznejšim zaužitjem večih tablet. Če je bolnik vzel zdravilo, ne sme izpustiti obrokov.

Zdravnik in bolnik se morata vnaprej dogovoriti za postopek v primeru takšnih napak oz. v primeru, da bolnik zdravila ne more vzeti ob vnaprej določenem času.

Trajanje uporabe

Zdravljenje z zdravilom Daonil je ponavadi dolgoročno.

Zdravila Daonil se ne sme uporabljati

pri preobčutljivosti za glibenklamid, druge sulfonilsečnine, sulfonamide, sulfonamidne diuretike ali probenecid (možne so alergijske navzkrižne reakcije), ali za katerokoli pomožno snov,

pri sladkorni bolezni tipa 1,

pri popolni sekundarni odpovedi zdravljenja z glibenklamidom, pri diabetični predkomi in komi,

po pankreatektomiji,

pri presnovnih motnjah (npr. diabetični ketoacidozi, tudi v bolnikovi anamnezi), pri hudi okvari delovanja ledvic (očistek kreatinina < 0,5 ml/s),

pri hudi okvari delovanja jeter,

med nosečnostjo in obdobjem dojenja (če bolnica želi otroka, se je treba z njo pogovoriti o prehodu na zdravljenje z insulinom; glejte poglavje 4.6),

pri bolnikih, ki se zdravijo z bosentanom (glejte poglavje 4.5).

Dieta, prilagojena bolnikovim individualnim potrebam, je najpomembnejši temeljni ukrep zdravljenja sladkorne bolezni. V povezavi z redno uporabo zdravil, telesno dejavnostjo in, če je potrebno, zmanjšanjem telesne mase, v kolikor je bolnik pretežek, pripomore k uravnovešenemu presnovnemu stanju. Slednje pa je najučinkovitejši način za zmanjšanje poznih diabetičnih zapletov (zlasti diabetične angiopatije). Bolnike je zato treba poučiti o pomenu strogega upoštevanja predpisanega režima zdravljenja.

Pomembno je tudi, da bolnik v rednih priporočenih presledkih opravlja presnovne preiskave, potrebne pri vsaki terapiji sladkorne bolezni. Še posebej je treba redno nadzirati krvni sladkor in sladkor v urinu; poleg tega je priporočljivo preverjati HbA^1c in/ali fruktozamin ter druge parametre (npr. lipide v krvi).

Dolga obdobja brez hrane, neustrezno uživanje ogljikovih hidratov, nevajena telesna dejavnost, zaužitje velike količine alkohola, še zlasti pa kombinacija teh dejavnikov prinašajo veliko tveganje za hipoglikemijo (glejte tudi poglavje 4.8).

Najpogostejši neželeni učinek zdravljenja z glibenklamidom je hipoglikemija.

Pojavi se lahko zaradi znižanja krvnega sladkorja, ki ga povzroči zdravilo Daonil, v primerih, ko je porušeno ravnovesje med odmerkom zdravila, uživanjem ogljikovih hidratov (dieto), telesno dejavnostjo in drugimi dejavniki, ki vplivajo na presnovo. Hipoglikemija je pri glibenklamidu lahko dolgotrajna in lahko povzroči hudo stanje s smrtno nevarno komo.

Opozorilni znaki hipoglikemije so lahko prikriti ali zmanjšani zlasti pri starejših bolnikih, pa tudi med počasnim nastankom hipoglikemije, v primeru avtonomne nevropatije ali sočasnega zdravljenja z antiadrenergičnimi zdravili (glejte poglavje 4.5). Hipoglikemija na splošno bolj ogroža bolnike z jasnimi znaki možganske skleroze in nekooperativne bolnike.

Pri starejših bolnikih obstaja tveganje za podaljšano hipoglikemijo. Bolnike v tej starostni skupini je zato treba na zdravilu posebej skrbno stabilizirati in med uvodnim obdobjem zdravljenja natančno nadzirati.

Možni simptomi hipoglikemije so na primer:

navzea, bruhanje, hiperoreksija, tremor, nemir, mravljinčenje v predelu ust, bledica, razdražljivost, motnje koncentracije, zmanjšana reaktivnost, zmedenost, potrtost, glavobol, omotica, šibkost, utrujenost, motnje spanja, nebogljenost, delirantna stanja, zaspanost, plitvo dihanje, bradikardija, negotovost pri gibanju ali prehodni znaki nevroloških izpadov, npr. prizadetost vida in govora (afazija), znaki paralize ali paralgezija.

Poleg tega se lahko pojavijo znaki adrenergične protiregulacije (možni opozorilni simptomi), npr. znojenje, hladna in vlažna koža, anksioznost, tahikardija, hipertenzija, palpitacije, angina pektoris in motnje srčnega ritma.

Protiregulacija je lahko poslabšana pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter.

Pri napredujoči hipoglikemiji lahko bolnik izgubi samonadzor in zavest. V takšnem primeru ima ponavadi hladno, vlažno kožo in je nagnjen k cerebralnim konvulzijam. Klinična slika hipoglikemije je lahko podobna apopleksiji.

Simptomi hipoglikemije skoraj vedno izginejo, ko se epizoda konča. Tudi če se simptomi na začetku popravijo, se hipoglikemija lahko ponovi.

Znake hipoglikemije je skoraj vedno mogoče hitro odpraviti z zaužitjem ogljikovih hidratov (glukoze ali sladkorja, npr. v obliki kock sladkorja, s sladkorjem osladkanega sadnega soka ali s sladkorjem osladkanega čaja). Sladkorni bolniki morajo vedno imeti pri sebi vsaj 20 g glukoze. Po koncu hipoglikemične reakcije, o kateri mora bolnik takoj obvestiti lečečega zdravnika, je treba odmerjanje zdravila Daonil ali celotni režim zdravljenja ponovno pretehtati in, če je potrebno, prilagoditi.

Če bolnik hipoglikemične epizode ne more odpraviti takoj, je treba takoj poklicati zdravnika, ki bo odločil o ukrepanju (glejte tudi poglavje 4.9).

Vzroki hipoglikemije so lahko:

preveliko odmerjanje ali dolgotrajno zdravljenje z neprimerno velikimi odmerki zdravila Daonil (glejte poglavje 4.9),

nepravilna opredelitev indikacije za zdravljenje,

bolnikova nevoljnost ali – pri starejših bolnikih pogosteje – nezmožnost za sodelovanje, izpustitev obroka, neredna prehrana, nezadostna prehranjenost,

sprememba v prehrani, bruhanje ali driska, neobičajna telesna dejavnost,

okvara delovanja ledvic ali huda okvara delovanja jeter,

nekompenzirane endokrine motnje, ki vplivajo na presnovo ogljikovih hidratov ali hipoglikemično protiregulacijo (npr. nekatere motnje delovanja ščitnice, sprednjega režnja hipofize ali adrenokortikalna insuficienca),

medsebojno delovanje z drugimi zdravili in pitje alkoholnih pijač (glejte poglavje 4.5).

Bolniku je treba povedati, da mora v primeru pojava katerega od omenjenih dejavnikov obvestiti lečečega zdravnika. Zdravnik mora potem razmisliti o prilagoditvi odmerka zdravila Daonil ali celotnega režima zdravljenja.

Klinični znaki in simptomi hiperglikemije, ki se npr. pojavi, kadar se bolnik ne drži režima zdravljenja, kadar hipoglikemični učinek zdravila Daonil ni zadosten, ali v posebej stresnih okoliščinah (glejte spodaj), so lahko: huda žeja, suha usta, pogosto uriniranje, srbeča in/ali suha koža, glivične bolezni ali okužbe kože ter oslabljena zmogljivost.

Bolniku je treba naročiti, naj se takoj posvetuje z lečečim zdravnikom, če se med zdravljenjem z zdravilom Daonil pojavi kakšna druga bolezen. Če se zdravi pri drugem zdravniku (npr. med hospitalizacijo, po nezgodi ali če zboli na počitnicah), mora temu zdravniku vedno povedati, da ima sladkorno bolezen.

V primeru neobičajnega stresa (npr. zaradi poškodbe, kirurškega posega, febrilne okužbe) se lahko presnovno stanje poslabša in povzroči hiperglikemijo, zaradi česar je začasno potrebno zdravljenje z insulinom.

Zdravljenje s sulfonilsečninami lahko pri bolnikih s pomanjkanjem G6PD povzroči hemolitično anemijo. Ker glibenklamid spada v skupino sulfonilsečnin, ga je treba pri bolnikih s pomanjkanjem G6PD uporabljati previdno. Potrebno je razmisliti o uporabi nesulfonilsečninskih zdravil.

Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze / galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Sočasna uporaba zdravila Daonil z nekaterimi zdravili lahko povzroči neželeno povečanje ali zmanjšanje hipoglikemičnega učinka zdravila Daonil.

Bolniku je zato treba naročiti, da sme dodatna zdravila uporabiti ali opustiti le, če je s tem seznanjen lečeči zdravnik oz. če je on predpisal takšno zdravilo. Pri določanju odmerka zdravil je treba upoštevati možnost medsebojnega delovanja.

Hipoglikemične reakcije zaradi stopnjevanega hipoglikemičnega učinka zdravila Daonil se lahko pojavijo, če je to zdravilo uporabljeno sočasno z:

insulinom ali peroralnimi antidiabetiki (npr. akarbozo, bigvanidnimi zdravili), zaviralci ACE,

anabolnimi steroidi ali moškimi spolnimi hormoni, kinolonskimi antibiotiki,

kloramfenikolom, kumarinskimi derivati, dizopiramidom, fenfluraminom, feniramidolom, fibrati,

fluoksetinom, zaviralci MAO, mikonazolom, PAS,

pentoksifilinom (visokoodmernimi injekcijami), fenilbutazonom, azopropazonom, oksifenbutazonom, fosfamidi,

probenecidom, salicilati, sulfinpirazonom, sulfonamidi,

antiadrenergičnimi zdravili (npr. zaviralci receptorjev beta ali gvanetidinom), klaritromicinom,

tetraciklinskimi pripravki, tritokvalinom, perheksilinom,

antineoplastičnimi zdravili ciklofosfamidne vrste.

Pod vplivom antiadrenergičnih zdravil, npr. zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta, klonidina, gvanetidina in rezerpina, se simptomi adrenergične protiregulacije (opozorilni znaki) hipoglikemije lahko zmanjšajo ali prikrijejo.

Zdravilo Daonil lahko poveča plazemsko koncentracijo ciklosporina, kar potencialno vodi v povečanje toksičnosti le tega. Če se sočasno jemlje obe zdravili, svetujemo spremljanje in prilagoditev odmerka ciklosporina.

Hipoglikemični učinek zdravila Daonil se lahko zmanjša – s posledičnim poslabšanjem presnovnega stanja (hiperglikemija) – če je zdravilo Daonil uporabljen sočasno z naslednjimi zdravili oz. snovmi:

adrenalinom in drugimi simpatikomimetiki, acetazolamidom,

barbiturati,

zaviralci receptorjev beta, diazoksidom, glukagonom, kortikosteroidi,

odvajali (v primeru kronične zlorabe), nikotinati (velikimi odmerki), fenotiazinskimi derivati,

fenitoinom, rifampicinom, izoniazidom, saluretiki, ščitničnimi hormoni,

ženskimi spolnimi hormoni (gestageni, estrogeni).

Tako kot zaviralci adrenergičnih receptorjev beta lahko tudi antagonisti H²-receptorjev, klonidin in rezerpin povečajo ali zmanjšajo hipoglikemični učinek. Pentamidin lahko v posameznih primerih privede do hude hiperglikemije ali hipoglikemije.

Učinek kumarinskih derivatov se lahko poveča ali zmanjša.

Akutno in kronično pitje alkohola lahko nepredvidljivo povečata ali zmanjšata hipoglikemični učinek zdravila Daonil. Z bolnikom se je treba dogovoriti glede količine alkohola, ki jo lahko varno popije.

Pri bolnikih, ki so jemali glibenklamid sočasno z bosentanom so opazili pojav povišanja jetrnih encimov. Oba, glibenklamid in bosentan, inhibirata črpalko za izločanje žolčnih soli, kar vodi do intracelularne akumulacije citotoksičnih žolčnih soli. Zaradi tega se sočasno ne smeta jemati.

Zdravila Daonil se zaradi možnega tveganja za otroka med nosečnostjo ne sme uporabljati (glejte poglavje 4.3). Bolnico je treba med nosečnostjo stabilizirati na insulinu.

Bolnice, ki nameravajo zanositi, morajo o tem obvestiti svojega zdravnika. Tudi te bolnice je treba stabilizirati na insulinu.

Doječe matere ne smejo uporabljati zdravila Daonil (glejte poglavje 4.3). Bolnico je treba med dojenjem stabilizirati na insulinu ali pa mora prenehati dojiti.

Dokler ni dosežena optimalna urejenost, prav tako med prehodom na drugačen pripravek ali pa zaradi neredne uporabe ali neredne prehrane, lahko huda nihanja krvnega sladkorja – zlasti hipoglikemija – poslabšajo bolnikovo zmožnost za vožnjo in upravljanje s stroji. Zgodi se lahko, da delo na višini (npr. na lestvah, drogovih itn.) ni več mogoče ali je mogoče le do neke mere.

To še posebej velja, če je zdravilo Daonil uporabljeno skupaj z alkoholom ali zdravili, ki delujejo na osrednje živčevje.

Neželeni učinki, ki se lahko pojavijo med zdravljenjem z zdravilom Daonil so v nadaljevanju razvrščeni po organskih sistemih. Ocena njihove pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni možna.

Presnovne in prehranske motnje

Najpogostejši neželeni učinek zdravljenja z glibenklamidom je hipoglikemija (glejte poglavje 4.4). V posameznih primerih se lahko pojavi hiponatriemija.

Očesne bolezni

Pojavijo se lahko prehodne motnje vida, zlasti na začetku zdravljenja zaradi spremenjene ravni krvnega sladkorja.

Bolezni prebavil

Redko so opažali neželene učinke, npr. navzeo, riganje, kovinski okus, tiščanje v želodcu, napihnjenost, bruhanje, bolečine v želodcu ali drisko.

Ti neželeni učinki so pogosto prehodni in uporabe zdravila zaradi njih ponavadi ni treba prekiniti.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

V posameznih primerih se lahko pojavi hepatitis, zvišana raven jetrnih encimov in / ali holestaza in ikterus, kar lahko vodi v smrtno nevarno odpoved jeter. Stanje se lahko izboljša, če prenehamo jemati zdravilo.

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Naslednje spremembe krvne slike so po prekinitvi zdravila ponavadi reverzibilne, lahko pa so v posameznih primerih tudi smrtno nevarne:

V sporadičnih primerih se lahko pojavi blaga do zmerno huda trombocitopenija (npr. kot purpura). Zelo redki so drugi škodljivi učinki na hematopoetski sistem, npr. eritrocitopenija, levkopenija, granulocitopenija ali celo agranulocitoza, pa tudi pancitopenija (npr. kot posledica mielosupresije) in hemolitična anemija.

Bolezni kože in podkožja

Redko se pojavijo prehodne preobčutljivostne reakcije na koži, in sicer kot: srbenje,

urtikarija,

morbiliformen ali makulopapulozen izpuščaj, povečana fotosenzibilnost.

V posameznih primerih se takšne kožne reakcije lahko razvijejo v hude, smrtno nevarne reakcije z dispnejo, padcem krvnega tlaka in celo smrtno nevarnim šokom.

V posameznih primerih se lahko pojavi smrtno nevaren alergijski vaskulitis.

Možni so sporadični primeri generaliziranih preobčutljivostnih reakcij z izpuščajem, artralgijo, zvišano telesno temperaturo, proteinurijo in ikterusom.

Bolniku je treba naročiti, naj v primeru kožnih reakcij nemudoma obvesti lečečega zdravnika.

Bolezni sečil

Ugotovljeno je, da ima glibenklamid blag diuretičen učinek.

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Možna je navzkrižna občutljivost za sulfonamide, sulfonamidne derivate in probenecid.

Bolniku je treba naročiti, naj se v primeru neželenih učinkov posvetuje z zdravnikom; zdravnik bo odločil, ali naj se zdravljenje z zdravilom Daonil nadaljuje ali ne.

Zdravljenje sladkorne bolezni z zdravilom Daonil zahteva reden nadzor.

Nujni ukrepi, simptomi in antidot

Akutno znatno preveliko odmerjanje glibenklamida lahko – tako kot dolgotrajno zdravljenje z rahlo prevelikimi odmerki – povzroči hudo, dolgotrajno in v izjemnih primerih smrtno nevarno hipoglikemijo.

1. Simptomi zastrupitve

   V primeru namernega prevelikega odmerjanja je treba pričakovati dolgotrajno hipoglikemijo, ki se rada ponavlja več dni po uspešnem začetnem zdravljenju.

   Pri komatoznih bolnikih se lahko hitro razvije hipoglikemični šok; njegovi simptomi so nezavest, tahikardija, vlažna koža, hipertermija, nemir, hiperrefleksija in pareza s pozitivnim refleksom Babinskega.

2. Zdravljenje zastrupitve

Vsakemu bolniku je treba naročiti, naj v primeru, da vzame prevelik ali dodaten odmerek zdravila Daonil, nemudoma zaužije glukozo, sladkor ali tekočino, ki vsebuje veliko sladkorja, ter naj se takoj posvetuje z zdravnikom. V nujnem primeru morajo osebe, ki vedo, da gre za sladkornega bolnika, poskrbeti, da je zdravnik obveščen.

Zaradi možnosti dolgotrajne in ponavljajoče se hipoglikemije je treba bolnika skrbno nadzorovati, dokler ni zunaj nevarnosti. Potreben utegne biti sprejem v bolnišnico, tudi kot previdnostni ukrep. Hude hipoglikemične epizode, zlasti z izgubo zavesti in resnimi nevrološkimi simptomi, so nujno stanje, ki zahteva takojšnje zdravljenje in sprejem v bolnišnico.

Pri hipoglikemiji z nezavestjo:

40–100 ml 20 % raztopine glukoze iv. ali aplikacija glukagona (0,5–1 mg) iv., sc. ali im., dokler se bolnik znova ne zave.

Odmerjanje raztopine glukoze mora biti skrbno, da ne pride do nevarnih hiperglikemičnih napadov, zlasti pri otrocih, ki so zdravilo Daonil zaužili po nesreči; natančno jim je treba nadzorovati krvni sladkor.

Bolnike, ki so vzeli smrtno nevarno količino zdravila Daonil, je treba detoksificirati z izpiranjem želodca in uporabo aktivnega oglja, če od zaužitja prevelikega odmerka še ni minilo preveč časa.

Ko je akutno apliciranje glukoze končano, je treba bolniku nastaviti intravensko infuzijo glukoze z nizko koncentracijo, ki naj teče, dokler ni gotovo, da hipoglikemičnih epizod ne bo več. Poleg tega je treba koncentracijo krvnega sladkorja nadzirati vsaj 24 ur.