Bloonis 15 mg filmsko obložene tablete

Odrasli

Olanzapin je indiciran za zdravljenje shizofrenije.

Pri bolnikih, ki se odzovejo na uvodno zdravljenje z olanzapinom, je to zdravilo med nadaljnjim zdravljenjem učinkovito za vzdrževanje doseženega kliničnega izboljšanja.

Olanzapin je indiciran za zdravljenje zmernih do težkih maničnih epizod.

Pri bolnikih z bipolarno motnjo, pri katerih se manična epizoda odzove na olanzapin, je olanzapin indiciran tudi za preprečevanje recidivov (glejte poglavje 5.1).

Odrasli

Shizofrenija: Priporočljivi začetni odmerek olanzapina je 10 mg/dan.

Manična epizoda: Začetni odmerek v monoterapiji je 15 mg enkrat na dan, v kombiniranem zdravljenju pa 10 mg na dan (glejte poglavje 5.1).

Preprečevanje recidiva bipolarne motnje: Priporočljivi začetni odmerek je 10 mg/dan. Pri bolnikih, ki so olanzapin prejemali za zdravljenje manične epizode, je treba zdravljenje za preprečevanje recidiva nadaljevati v enakem odmerku. Če se pojavi nova manična, mešana ali depresivna epizoda, je treba zdravljenje z olanzapinom nadaljevati (z optimiziranjem odmerka, če je treba) z dopolnilno terapijo za zdravljenje razpoloženjskih simptomov, kot je klinično indicirano.

Med zdravljenjem shizofrenije, manične epizode in preprečevanjem recidiva bipolarne motnje se lahko dnevno odmerjanje pozneje prilagodi glede na bolnikovo klinično stanje v razponu od 5 do 20 mg/dan. Povečanje na odmerek, večji od priporočljivega začetnega, je priporočljivo le po ustrezni ponovni klinični oceni in v presledkih, ki praviloma ne smejo biti krajši od 24 ur.

Olanzapin je mogoče jemati ne glede na obroke, ker hrana ne vpliva na absorpcijo. V primeru opustitve zdravljenja z olanzapinom je treba odmerek zmanjševati postopoma.

Otroci in mladostniki

Olanzapina ni priporočljivo uporabljati pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, ker ni podatkov o varnosti in učinkovitosti. V kratkotrajnih študijah pri bolnikih mladostnikih so poročali bolj izrazito povečanje telesne mase ter spremembe lipidov in prolaktina kot v študijah odraslih bolnikov (glejte poglavja 4.4, 4.8, 5.1 in 5.2).

Starejši

Manjši začetni odmerek (5 mg/dan) ni rutinsko indiciran, a pride v poštev pri bolnikih od 65. leta naprej, če je upravičeno glede na klinične dejavnike (glejte poglavje 4.4).

Okvara ledvic in/ali jeter

Pri teh bolnikih pride v poštev manjši začetni odmerek (5 mg). V primeru zmerne insuficience jeter (ciroza, stopnja A ali B po Child-Pughu) mora biti začetni odmerek 5 mg in povečati se ga sme le previdno.

Spol

Začetnega odmerka in razpona odmerjanja pri bolnicah v primerjavi z bolniki ni treba rutinsko spremeniti.

Kadilci

Začetnega odmerka in razpona odmerjanja pri nekadilcih v primerjavi s kadilci ni treba rutinsko spremeniti.

Manjši začetni odmerek pride v poštev, če obstaja več kot en dejavnik, ki lahko upočasni presnovo (ženski spol, geriatrična starost, nekadilec). Če je pri takšnih bolnikih indicirano povečanje odmerka, mora biti to povečanje konzervativno

(glejte poglavji 4.5 in 5.2).

Preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov. Bolniki z znanim tveganjem glavkoma z ozkim zakotjem.

Med antipsihotičnim zdravljenjem lahko do izboljšanja bolnikovega kliničnega stanja mine od več dni do nekaj tednov. Bolnike je treba med tem obdobjem natančno spremljati.

Z demenco povezana psihoza in/ali vedenjske motnje

Olanzapin ni odobren za zdravljenje z demenco povezane psihoze in/ali vedenjskih motenj. Zaradi večje umrljivosti in tveganja cerebrovaskularnega inzulta ga v tej specifični skupini bolnikov ni priporočljivo uporabljati. V s placebom kontroliranih, od 6 do 12 tednov trajajočih kliničnih preskušanjih starejših bolnikov (povprečna starost 78 let), ki so imeli z demenco povezano psihozo in/ali vedenjske motnje, je bila incidenca smrti 2-krat večja (3,5 %) med bolniki, ki so prejemali olanzapin, kot med bolniki, ki so dobivali placebo (1,5 %). Večja incidenca smrti ni bila povezana z odmerkom olanzapina (povprečni dnevni odmerek 4,4 mg) ali trajanjem zdravljenja. Med dejavniki tveganja za večjo umrljivost v tej populaciji bolnikov so starost > 65 let, disfagija, sedacija, podhranjenost in dehidracija, bolezni pljuč (npr. pljučnica, z aspiracijo ali brez nje), ali sočasna uporaba benzodiazepinov. Vendar je bila incidenca smrti med prejemniki olanzapina večja kot med prejemniki placeba neodvisno od teh dejavnikov tveganja.

V istih kliničnih preskušanjih so poročali o cerebrovaskularnih neželenih učinkih (CVNU, npr. možganski kapi, tranzitorni ishemični ataki), tudi s smrtnimi izidi. Med bolniki, ki so dobivali olanzapin, je bilo CVNU 3-krat več kot med bolniki, ki so dobivali placebo (1,3 % v primerjavi z 0,4

%). Vsi bolniki – tako prejemniki olanzapina kot placeba – pri kateri so se pojavili cerebrovaskularni učinki, so že pred tem imeli dejavnike tveganja. V povezavi z uporabo olanzapina so kot dejavnika tveganja za CVNU ugotovili starost > 75 let in demenco žilnega ali mešanega tipa. Učinkovitost olanzapina v teh preskušanjih ni bila ugotovljena.

Parkinsonova bolezen

Olanzapina ni priporočljivo uporabljati za zdravljenje psihoze, povezane z dopaminskim agonistom pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo. V kliničnih preskušanjih so o poslabšanju parkinsonske simptomatike in halucinacijah poročali zelo pogosto in pogosteje kot pri placebu (glejte poglavje 4.8), olanzapin pa psihotičnih simptomov ni zdravil učinkoviteje kot placebo. V teh preskušanjih so morali biti bolniki uvodoma stabilni med uporabo najmanjšega učinkovitega odmerka antiparkinsonika (agonista dopamina) ter so morali ves čas študije ostati na enakem odmerku istega antiparkinsonika.

Olanzapin so uvedli v odmerku 2,5 mg/dan in so ga titrirali do največ 15 mg/dan glede na raziskovalčevo presojo.

Maligni nevroleptični sindrom (MNS)

MNS je potencialno smrtno nevarna motnja, povezana z antipsihotičnimi zdravili. Redke primere, opisane kot MNS, so zabeležili tudi med uporabo olanzapina. Klinični znaki MNS so hiperpireksija, rigidnost mišic, spremenjeno duševno stanje in znaki avtonomne nestabilnosti (nereden srčni utrip ali krvni tlak, tahikardija, znojenje in motnje srčnega ritma). Med dodatnimi znaki so lahko zvišanje kreatinin-fosfokinaze, mioglobinurija (rabdomioliza) in akutna odpoved ledvic. Če se bolniku pojavijo znaki in simptomi, ki nakazujejo MNS, ali ima bolnik nepojasnjeno povišano telesno temperaturo brez drugih kliničnih znakov MNS, je treba prekiniti uporabo vseh antipsihotičnih zdravil, vključno z olanzapinom.

Hiperglikemija in sladkorna bolezen

Redko so poročali o hiperglikemiji in/ali pojavu ali poslabšanju sladkorne bolezni, občasno s ketoacidozo ali komo, vključno z nekaj smrtnimi primeri (glejte poglavje 4.8). V nekaterih primerih so ugotovili predhodno povečanje telesne mase, ki bi lahko bila predispozicijski dejavnik. Priporočljivo je ustrezno klinično spremljanje v skladu z uporabljanimi smernicami za antipsihotike.

Bolnike, ki dobivajo katerikoli antipsihotik, vključno z olanzapinom, je treba nadzorovati glede znakov in simptomov hiperglikemije (npr. polidipsije, poliurije, polifagije in šibkosti), bolnike, ki imajo sladkorno bolezen ali dejavnike tveganja zanjo, pa redno kontrolirati, da bi odkrili poslabšanje urejenosti glukoze. Redno je treba kontrolirati telesno maso.

Spremembe lipidov

V kliničnih preskušanjih, kontroliranih s placebom, so med zdravljenjem z olanzapinom ugotovili neželene spremembe lipidov (glejte poglavje 4.8). Spremembe lipidov je treba zdraviti, kot je klinično primerno, zlasti pri bolnikih z dislipidemijo in bolnikih z dejavniki tveganja za motnje lipidov.

Bolnikom, ki dobivajo katerikoli antipsihotik, vključno z olanzapinom, je treba redno kontrolirati lipide v skladu z uporabljanimi smernicami za antipsihotike.

Antiholinergično delovanje

Olanzapin je in vitro deloval antiholinergično, toda izkušnje iz kliničnih preskušanj kažejo majhno incidenco s tem povezanih dogodkov. Ker pa so klinične izkušnje z olanzapinom pri bolnikih s sočasnimi boleznimi skromne, je priporočljiva previdnost pri njegovem predpisovanju bolnikom s hipertrofijo prostate, paralitičnim ileusom in sorodnimi stanji.

Delovanje jeter

Pogosto so zabeležili prehodna, asimptomatska zvišanja jetrnih transaminaz, alanin-transferaze (ALT) in aspartat-transferaze (AST), zlasti zgodaj med zdravljenjem. Previdnost je potrebna pri bolnikih z zvišanjem ALT in/ali AST, bolnikih z znaki in simptomi okvare jeter, bolnikih z obstoječimi boleznimi, ki jih spremlja omejena jetrna funkcijska rezerva, in bolnikih, ki dobivajo potencialno hepatotoksična zdravila . Če se ALT in/ali AST med zdravljenjem zvišata, je treba bolnika spremljati in v poštev pride zmanjšanje odmerka. V primeru hepatitisa (vključno z jetrnocelično, holestatsko ali mešano okvaro jeter) je treba zdravljenje z olanzapinom prekiniti.

Nevtropenija

Previdnost je potrebna, če ima bolnik iz kakršnegakoli razloga majhno število levkocitov in/ali nevtrofilcev; med uporabo zdravil, ki lahko povzročijo nevtropenijo; v primeru anamneze depresije kostnega mozga oz. toksičnih učinkov na kostni mozeg zaradi zdravil; v primeru depresije kostnega mozga zaradi sočasnih bolezni, obsevanja ali kemoterapije; pri bolnikih s hipereozinofilnimi stanji ali mieloproliferativno boleznijo. Med sočasno uporabo olanzapina in valproata so pogosto poročali o nevtropeniji (glejte poglavje 4.8).

Prekinitev zdravljenja

Zelo redko (< 0,01 %) so po nenadnem prenehanju uporabe poročali o akutnih simptomih, npr. znojenju, nespečnosti, tremorju, anksioznosti, navzei ali bruhanju.

Interval QT

Pri bolnikih, ki so dobivali olanzapin v kliničnih preskušanjih, se je klinično pomembno podaljšanje QTc (Fridericieva korekcija QT [QTcF] ≥ 500 milisekund [ms] kadarkoli po izhodišču pri bolnikih z izhodiščnim QTcF < 500 ms) pojavilo občasno (0,1 % do 1 %). V primerjavi s placebom ni bilo značilnih razlik v spremljajočih učinkih na srce. Tako kot velja za druga antipsihotična zdravila, je tudi pri olanzapinu potrebna pozornost med sočasno uporabo z zdravili, ki podaljšujejo interval QTc, zlasti pri starejših bolnikih in pri bolnikih s prirojenim sindromom dolgega QT, kongestivnim srčnim popuščanjem, hipertrofijo srca, hipokaliemijo ali hipomagneziemijo.

Trombembolija

Med uporabo antipsihotičnih zdravil so bili opisani primeri venske trombembolije (VTE). Bolniki, ki prejemajo antipsihotike, imajo pogosto pridobljene dejavnike tveganja VTE. Zato je treba pred in med zdravljenjem z olanzapinom ugotoviti vse možne dejavnike tveganja in ukrepati preventivno.

Zelo redko je bila opisana časovna povezanost zdravljenja z olanzapinom in venske trombembolije (< 0,01 %). Vzročna povezanost med vensko trombembolijo in zdravljenjem z olanzapinom ni ugotovljena. Vendar imajo bolniki s shizofrenijo pogosto pridobljene dejavnike tveganja za vensko trombembolijo. Zato je treba biti pri takšnih bolnikih pozoren na vse možne dejavnike tveganja VTE, npr. imobilizacijo, in ukrepati je treba preventivno.

Splošno delovanje na osrednje živčevje

Upoštevaje primarne učinke olanzapina na osrednje živčevje je potrebna previdnost, če uporabljen v kombinaciji z drugimi centralno delujočimi zdravili ali alkoholom. In vitro olanzapin deluje antagonistično dopaminu, zato bi lahko nasprotoval učinkom neposrednih in posrednih agonistov dopamina.

Konvulzivni napadi

Olanzapin je treba previdno uporabljati pri bolnikih s konvulzijami v anamnezi ali z dejavniki, ki lahko znižajo prag za konvulzije. Med zdravljenjem z olanzapinom so se v redkih primerih pojavile konvulzije. Večina teh bolnikov je imela napade krčev ali dejavnike tveganja zanje v anamnezi.

Tardivna diskinezija

V enoletnih študijah s primerjalnim zdravilom je bila incidenca med zdravljenjem nastalih diskinezij z olanzapinom statistično značilno manjša. Vendar se tveganje tardivne diskinezije povečuje z dolgotrajno izpostavljenostjo. Pri bolniku, ki jemlje olanzapin in se mu pojavijo znaki ali simptomi zapoznele diskinezije, pride v poštev zmanjšanje odmerka ali prekinitev zdravljenja. Ti simptomi se lahko prehodno poslabšajo ali se celo pojavijo po prenehanju zdravljenja.

Posturalna hipotenzija

V kliničnih preskušanjih olanzapina so pri starejših bolnikih redko opazili posturalno hipotenzijo. Bolnikom, starejšim od 65 let, je priporočljivo redno meriti krvni tlak, tako kot velja tudi med uporabo drugih antipsihotičnih zdravil.

Nenadna srčna smrt

V postmarketinških poročilih o olanzapinu so bili pri bolnikih, ki so prejemali olanzapin, opisani primeri nenadne srčne smrti. V retrospektivni opazovalni kohortni študiji je bilo tveganje domnevne nenadne srčne smrti med bolniki, ki so prejemali olanzapin, približno dvakrat večje kot med bolniki, ki niso prejemali antipsihotikov. V tej študiji je bilo tveganje z olanzapinom primerljivo tveganju z atipičnimi antipsihotiki, vključenimi v kumulativno analizo.

Uporaba pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let

Olanzapin ni indiciran za zdravljenje otrok in mladostnikov. Študije pri bolnikih, starih od 13 do 17 let, so pokazale različne neželene učinke, vključno s povečanjem telesne mase, spremembami presnovnih parametrov in povečanjem koncentracije prolaktina. Dolgoročni izidi, povezani s temi dogodki, niso raziskani in ostajajo neznani (glejte poglavji 4.8 in 5.1).

Laktoza

Zdravilo Bloonis vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorbcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Študije medsebojnega delovanja so bile izvedene le pri odraslih.

Možna medsebojna delovanja, ki zadevajo olanzapin

Olanzapin se presnovi s CYP1A2, zato lahko na njegovo farmakokinetiko vplivajo snovi, ki specifično inducirajo ali zavirajo ta izoencim.

Indukcija CYP1A2

Presnovo olanzapina lahko inducirata kajenje in karbamazepin; to lahko zmanjša koncentracijo olanzapina. Opazili so le rahlo do zmerno povečanje očistka olanzapina. Klinične posledice so verjetno majhne, vendar je priporočljivo klinično spremljanje; če je treba, pride v poštev povečanje odmerka olanzapina (glejte poglavje 4.2).

Zaviranje CYP1A2

Presnovo olanzapina močno zavre fluvoksamin, ki je specifičen zaviralec CYP1A2. Povprečno povečanje C^max olanzapina po fluvoksaminu je bilo 54 % pri bolnicah-nekadilkah in 77 % pri bolnikih-kadilcih. AUC se je pri prvih povečala za povprečno 52 % in pri drugih za 108 %. Za bolnike, ki prejemajo fluvoksamin ali kakšen drug zaviralec CYP1A2, npr. ciprofloksacin, pride v poštev manjši začetni odmerek olanzapina. V primeru uvedbe kakšnega zaviralca CYP1A2 pride v poštev zmanjšanje odmerka olanzapina.

Manjša biološka uporabnost

Aktivno oglje zmanjša biološko uporabnost peroralno uporabljenega olanzapina za 50 do 60 %, zato ga je treba vzeti vsaj 2 uri pred olanzapinom ali po njem.

Fluoksetin (zaviralec CYP2D6), posamični odmerki antacida (aluminij, magnezij) ali cimetidin niso bistveno vplivali na farmakokinetiko olanzapina.

Možni vpliv olanzapina na druga zdravila

Olanzapin lahko nasprotuje učinkom neposrednih in posrednih agonistov dopamina.

Olanzapin in vitro ne zavira glavnih izoencimov CYP450 (npr. 1A2, 2D6, 2C9, 2C19, 3A4). Posebnih medsebojnih delovanj ni pričakovati. To so potrdile študije in vivo, v katerih niso ugotovili zavrtja presnove naslednjih zdravilnih učinkovin: tricikličnih antidepresivov (predstavljajo predvsem pot CYP2D6), varfarina (CYP2C9), teofilina (CYP1A2) ali diazepama (CYP3A4 in 2C19).

Olanzapin ni pokazal medsebojnega delovanja med sočasno uporabo z litijem ali biperidenom. Terapevtsko spremljanje vrednosti valproata v plazmi ni pokazalo, da bi bilo treba po uvedbi sočasnega zdravljenja z olanzapinom prilagoditi odmerek valproata.

Splošno delovanje na osrednje živčevje

Previdnost je potrebna pri bolnikih, ki uživajo alkohol ali dobivajo zdravila, ki lahko povzročijo depresijo osrednjega živčevja.

Bolnikov s Parkinsonovo boleznijo in demenco ni priporočljivo sočasno zdraviti z olanzapinom in antiparkinsoniki (glejte poglavje 4.4).

Interval QTc

Previdnost je potrebna med sočasno uporabo olanzapina in zdravil, ki podaljšajo interval QT (glejte poglavje 4.4).

Pri nosečnicah ni ustreznih in dobro kontroliranih raziskav. Bolnicam je treba naročiti, naj v primeru, da med zdravljenjem z olanzapinom zanosijo ali nameravajo zanositi, obvestijo svojega zdravnika.

Ker je izkušenj pri človeku med nosečnostjo malo, naj bi olanzapin med nosečnostjo uporabljali le, če možne koristi upravičujejo potencialno tveganje za plod.

Zelo redka so spontana poročila o tremorju, hipertoniji, letargiji in zaspanosti pri dojenčkih mater, ki so dobivale olanzapin v tretjem trimesečju.

V študiji pri doječih zdravih ženskah se je olanzapin izločal v materino mleko. Ocenjena povprečna izpostavljenost dojenčka (v mg/kg) v stanju dinamičnega ravnovesja je 1,8 % materinega odmerka olanzapina (v mg/kg). Bolnicam, ki prejemajo olanzapin, je treba naročiti, naj ne dojijo.

Študije o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso bile izvedene. Olanzapin lahko povzroči zaspanost in omotico, zato je bolnike treba opozoriti glede upravljanja s stroji, vključno z motornimi vozili.

Odrasli

Najpogosteje zabeleženi neželeni učinki (pojavili so se pri ≥ 1 % bolnikov), povezani z uporabo olanzapina v kliničnih preskušanjih, so bili: zaspanost, povečanje telesne mase, eozinofilija, povečane koncentracije prolaktina, holesterola, glukoze in trigliceridov (glejte poglavje 4.4), glikozurija, večji apetit, omotica, akatizija, parkinsonizem (glejte poglavje 4.4), diskinezija, ortostatska hipotenzija, antiholinergični učinki, prehodno asimptomatsko zvišanje jetrnih transaminaz (glejte poglavje 4.4), izpuščaj, astenija, utrujenost in edemi.

Naslednja preglednica navaja neželene učinke in spremembe laboratorijskih izvidov, ugotovljene na podlagi spontanih poročil in v kliničnih preskušanjih. V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti. Oznake pogostnosti so opredeljene takole:

Zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), ni znano (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni mogoče oceniti).

1Klinično pomembno povečanje telesne mase so opažali po vseh izhodiščnih kategorijah indeksa telesne mase (ITM). Po kratkotrajnem zdravljenju (mediano trajanje 47 dni) je bilo povečanje telesne mase za ≥ 7 % izhodiščne telesne mase zelo pogosto (22,2 %), ≥ 15 % pogosto (4,2 %) in ≥ 25 %

občasno (0,8 %). Med dolgotrajno izpostavljenostjo (vsaj 48 tednov) so bila zelo pogosta povečanja telesne mase v primerjavi z izhodiščno za ≥ 7 % (64,4 %), ≥ 15 % (31,7 %) in ≥ 25 % (12,3 %).

2Povprečno povečanje vrednosti lipidov (celotnega holesterola, holesterola LDL in trigliceridov) na tešče je bilo večje pri bolnikih, ki izhodiščno niso imeli znakov motene regulacije lipidov.

3Opazovano pri osnovnih normalnih vrednostih na tešče (< 5,17 mmol/l), ki so se povečale na visoke (≥ 6,2 mmol/l). Sprememba vrednosti celotnega holesterola na tešče z osnovnih mejnih vrednosti (≥ 5,17 do < 6,2 mmol/l) na visoke (≥ 6,2 mmol/l) je bila zelo pogosta.

4Opazovano pri osnovnih normalnih vrednostih na tešče (< 5,56 mmol/l), ki so se povečale na visoke (≥ 7 mmol/l). Sprememba vrednosti glukoze na tešče z osnovnih mejnih vrednosti (≥ 5,56 do < 7 mmol/l) na visoke (≥ 7 mmol/l) je bila zelo pogosta.

5Opazovano pri osnovnih normalnih vrednostih na tešče (< 1,69 mmol/l), ki so se povečale na visoke (≥ 2,26 mmol/l). Sprememba vrednosti trigliceridov na tešče z osnovnih mejnih vrednosti (≥ 1,69 do < 2,26 mmol/l) na visoke (≥ 2,26 mmol/l) je bila zelo pogosta.

6V kliničnih preskušanjih je bila incidenca parkinsonizma in distonije številsko večja pri bolnikih, ki so dobivali olanzapin, ni pa bila statistično značilno drugačna kot pri placebu. Incidenca parkinsonizma, akatizije in distonije je bila med uporabo olanzapina manjša kot med uporabo titriranih odmerkov haloperidola. Ker ni podrobnih informacij o obstoječi anamnezi individualnih akutnih in zapoznelih ekstrapiramidnih motenj gibanja, trenutno ni mogoče sklepati, da olanzapin povzroča manj tardivne diskinezije in/ali drugih zapoznelih ekstrapiramidnih sindromov.

7Po nenadni prekinitvi olanzapina so bili opisani akutni simptomi, npr. znojenje, nespečnost, tremor, anksioznost, navzea in bruhanje.

8V kliničnih preskušanjih, ki so trajala do 12 tednov, je koncentracija prolaktina v plazmi presegla zgornjo normalno mejo pri približno 30 % bolnikov, ki so prejemali olanzapin in so imeli normalno začetno vrednost prolaktina. Pri večini teh bolnikov je bilo zvišanje na splošno blago in je ostalo pod dvakratno zgornjo normalno mejo. Pri bolnikih s shizofrenijo so se povprečne spremembe vrednosti prolaktina med nadaljevanjem zdravljenja zmanjšale, pri bolnikih z drugimi diagnozami pa so zabeležili povprečno povečanje. Spremembe srednje vrednosti so bile zmerne. Na splošno so bile možne povezane klinične manifestacije na prsih in pri menstruaciji med zdravljenjem z olanzapinom (npr. amenoreja, povečanje prsi in galaktoreja pri ženskah ter ginekomastija/povečanje prsi pri moških) občasne. Pogosto so opažali potencialno povezane neželene učinke na spolno delovanje (npr. erektilno disfunkcijo pri moških in zmanjšan libido pri obeh spolih).

Dolgotrajna izpostavljenost (vsaj 48 tednov)

Delež bolnikov, ki so se jim pojavile neželene, klinično pomembne spremembe v povečanju telesne mase, glukoze, celotnega holesterola/LDL/HDL ali trigliceridov, se je s časom povečal. Pri odraslih bolnikih, ki so dokončali od 9 do 12 mesecev terapije, se je delež porasta povprečne koncentracije glukoze v krvi upočasnil po približno 4 do 6 mesecih.

Dodatne informacije o posebnih populacijah

V kliničnih preskušanjih pri starejših bolnikih z demenco je zdravljenje z olanzapinom spremljala večja incidenca smrti in neželenih cerebrovaskularnih učinkov v primerjavi s placebom (glejte tudi poglavje 4.4). Zelo pogosti neželeni učinki, povezani z uporabo olanzapina v tej skupini bolnikov, so bili nenormalna hoja in padci. Pogosto so opažali pljučnico, povišano telesno temperaturo, letargijo, eritem, vizualne halucinacije in inkontinenco urina.

V kliničnih preskušanjih pri bolnikih, ki so imeli z zdravili (dopaminski agonisti) izzvano psihozo, povezano s Parkinsonovo boleznijo, so bili poslabšanje parkinsonske simptomatike in halucinacije zelo pogosti in pogostejši kot pri placebu.

V enem kliničnem preskušanju pri bolnikih z bipolarno manijo je kombinirano zdravljenje z valproatom in olanzapinom povzročilo incidenco nevtropenije 4,1 %. Možen vzročni dejavnik so lahko velike vrednosti valproata v plazmi. Z litijem ali valproatom uporabljeni olanzapin je povzročil izrazitejši (≥10 %) tremor, suha usta, večji apetit in povečanje telesne mase. Pogosto so poročali tudi o motnji govora. Med akutnim (do 6-tedenskim) zdravljenjem z olanzapinom v kombinaciji z litijem ali divalproeksom se je telesna masa povečala za ≥ 7 % od izhodišča pri 17,4 % bolnikov. Med dolgotrajno (do 12-mesečno) uporabo olanzapina za preprečevanje recidiva bipolarne motnje se je telesna masa povečala za ≥ 7 % od izhodišča pri 39,9 % bolnikov.

Otroci in mladostniki

Olanzapin ni indiciran za zdravljenje otrok in mladostnikov, mlajših od 18 let. Čeprav klinične študije za primerjavo mladostnikov in odraslih niso bile izvedene, so podatke preskušanj pri mladostnikih primerjali s podatki preskušanj pri odraslih.

Naslednja preglednica povzema neželene učinke, ki so bili pri mladostnikih (starih od 13 do 17 let) opisani pogosteje kot pri odraslih, in neželene učinke, ugotovljene samo med kratkotrajnimi kliničnimi preskušanji pri mladostnikih. Kot kaže, je klinično značilno povečanje telesne mase (≥ 7 %) pogostejše pri populaciji mladostnikov v primerjavi z odraslimi pri primerljivi izpostavljenosti.Izrazitost povečanja telesne mase in delež mladostnikov, ki se jim je telesna masa klinično značilno povečala, sta bila med dolgotrajno izpostavljenostjo zdravilu (vsaj 24 tednov) večja kot med kratkotrajno izpostavljenostjo.

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti. Oznake pogostnosti so opredeljene takole: zelo pogosti (≥ 10 %), pogosti (≥ 1 % in < 10 %).

9 Po kratkotrajnem zdravljenju (mediano trajanje 22 dni) je bilo povečanje telesne mase za ≥ 7 % izhodiščne telesne mase (kg) zelo pogosto (40,6 %), ≥ 15 % pogosto (7,1 %) in ≥ 25 % občasno (2,5

%). Med dolgotrajno izpostavljenostjo (vsaj 24 tednov) je 89,4 % bolnikov pridobilo ≥ 7 % izhodiščne telesne mase, 55,3 % ≥ 15 % in 29,1 % ≥ 25 %.

10Opaženo za osnovne normalne vrednosti na tešče (< 1,016 mmol/l), ki so se povečale na visoke (≥ 1,467 mmol/l), in sprememba trigliceridov na tešče z mejnih osnovnih vrednosti (≥ 1,016 mmol/l do < 1,467 mmol/l) na visoke (≥ 1,467 mmol/l).

11Pogosto so opazili spremembo vrednosti celotnega holesterola na tešče z normalnih osnovnih vrednosti (< 4,39) na visoke (≥ 5,17 mmol/l). Sprememba vrednosti celotnega holesterola na tešče z mejnih osnovnih vrednosti (≥ 4,39 do < 5,17 mmol/l) na visoko (≥ 5,17 mmol/l) je bila zelo pogosta. 12Povečane vrednosti prolaktina v plazmi so bile ugotovljene pri 47,4 % mladostnikov.

Znaki in simptomi

Med zelo pogostimi simptomi prevelikega odmerjanja (incidenca > 10 %) so tahikardija, agitiranost/agresivnost, dizartrija, različni ekstrapiramidni simptomi in zmanjšana raven zavesti, od sedacije do kome.

Med drugimi pomembnimi posledicami prevelikega odmerjanja so delirij, konvulzije, koma, možnost malignega nevroleptičnega sindroma, depresija dihanja, aspiracija, hipertenzija ali hipotenzija, motnje srčnega ritma (< 2 % primerov prevelikega odmerjanja) in kardiopulmonalni zastoj. O smrtnih primerih so poročali pri akutnih prevelikih odmerjanjih, ki niso presegla 450 mg, opisano pa je tudi preživetje po akutnem prevelikem odmerjanju približno 2 g peroralnega olanzapina.

Obvladovanje prevelikega odmerjanja

Specifičnega antidota za olanzapin ni. Sprožitev bruhanja ni priporočljiva. Indicirani so lahko standardni postopki za obvladanje prevelikega odmerjanja (tj. izpiranje želodca, uporaba aktivnega

oglja). Sočasna uporaba aktivnega oglja dokazano zmanjša peroralno biološko uporabnost olanzapina za 50 do 60 %.

Glede na klinično sliko je treba uvesti simptomatsko zdravljenje in spremljanje delovanja vitalnih organov, vključno z zdravljenjem hipotenzije in cirkulacijskega kolapsa ter podporo dihanja. Ne uporabljajte adrenalina, dopamina ali drugih simpatikomimetikov z beta-agonističnim delovanjem, kajti beta-stimulacija lahko poslabša hipotenzijo. Za odkritje možnih motenj srčnega ritma je potreben kardiovaskularni nadzor. Bolnik potrebuje natančen zdravniški nadzor in spremljanje, dokler si ne opomore.