Tenzopril HCT 30 mg/12,5 mg filmsko obložene tablete

Zdravljenje blage do zmerne esencialne hipertenzije.

Ta kombinacija fiksnih odmerkov je indicirana pri bolnikih, pri katerih krvni tlak ni ustrezno uravnan samo z zofenoprilom.

Odmerjanje

Odrasli

Uporaba fiksne kombinacije je priporočljiva šele po titriranju odmerkov posamezne učinkovine (tj.

zofenoprila in hidroklorotiazida).

Če je klinično primerno se lahko razmisli o neposrednem prehodu z monoterapije na fiksno kombinacijo.

Bolniki brez pomanjkanja telesne tekočine ali soli

Običajen učinkovit odmerek je ena tableta enkrat na dan.

Bolniki s sumom na izgubo telesne tekočine ali soli

Uporaba zdravila Tenzopril HCT ni priporočljiva.

Starejši (stari 65 let ali več)

Pri starejših bolnikih z normalnim očistkom kreatinina prilagajanje odmerka ni potrebno.

Uporaba zdravila Tenzopril HCT pri starejših bolnikih z zmanjšanim očistkom kreatinina (manj kot

45 ml/min (0,75 ml/s)) ni priporočljiva.

Očistek kreatinina se lahko ocenjuje na osnovi vrednosti serumskega kreatinina po Cockroft-Gault formuli:

[(140-starost) * masa (kg)] očistek (ml/min) = kreatinina 72 *serumski kreatinin (mg/dl)

Gornja metoda velja za izračun očistka kreatinina pri moških. Pri ženskah je treba dobljeno vrednost pomnožiti z 0,85.

Pediatrična popluacija

Varnost ali učinkovitost uporabe zdravila Tenzopril HCT pri otrocih in mladostnikih pod 18 let nista bili dokazani.

Uporaba tega zdravila pri otrocih in mladostnikih zato ni priporočljiva.

Okvara ledvic in dializa

Pri bolnikih s hipertenzijo, z blago okvaro (očistek kreatinina > 45 ml/min) lahko uporabimo enak odmerek zdravila Tenzopril HCT kot pri odmerjanju enkrat na dan za bolnike z normalnim ledvičnim delovanjem.

Pri bolnikih z zmerno do hudo ledvično okvaro (očistek kreatinina < 45 ml/min) uporaba zdravila ni

priporočljiva (glejte poglavje 4.4).

Pri bolnikih s hudo ledvično okvaro (očistek kreatinina < 30 ml/min) je zdravilo Tenzopril HCT kontraindicirano (glejte poglavje 4.3).

Pri bolnikih s hipertenzijo, ki so vzdrževani z dializo, uporaba zdravila Tenzopril HCT ni priporočljiva.

Okvara jeter

Pri bolnikih s hipertenzijo, z blago do zmerno jetrno okvaro, kjer je dosežen odmerek samega zofenoprila 30 mg, je priporočljiv enak režim odmerjanja kot za bolnike z normalnim jetrnim delovanjem.

Pri bolnikih s hipertenzijo, s hudo jetrno okvaro je zdravljenje z zdravilom Tenzopril HCT kontraindicirano.

Način uporabe

Zdravilo Tenzopril HCT je treba jemati enkrat na dan, s hrano ali brez nje.

Za lažje požiranje tablet se lahko tableta razdeli na dva dela in se v predpisanem času za odmerek zaužije najprej en in takoj zatem drug del tablete.

• Drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.4 in 4.6).

• Preobčutljivost na zofenopril ali kateri koli drug zaviralec ACE.

• Preobčutljivost na hidroklorotiazid ali druge sulfonamidne učinkovine.

• Preobčutljivost na katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• Pojav angionevrotičnega edema v povezavi z zdravljenjem z zaviralci ACE v anamnezi.

• Sočasno jemanje sakubitril/valsartana. Zdravilo Tenzopril HCT ne sme biti uvedeno prej kot 36 ur po zadnjem odmerku sakubitril/valsartana (glejte tudi poglavje 4.4 in 4.5).

• Dedni/idiopatski angionevrotični edem.

• Huda okvara jeter.

• Huda okvara ledvic (očistek kreatinina < 30 ml/min).

• Obojestranska stenoza ledvičnih arterij ali enostranska stenoza ledvične arterije – v primeru, da ima bolnik eno samo ledvico.

• Sočasno jemanje zdravila Tenzopril HCT in zdravil, ki vsebujejo aliskiren, je kontraindicirano pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali z okvaro ledvic (hitrost glomerularne filtracije

  < 60 ml/min/1,73 m²) (glejte poglavji 4.5 in 5.1).

ZOFENOPRIL

Hipotenzija:

Tako kot drugi zaviralci ACE in diuretiki, lahko tudi zdravilo Tenzopril HCT povzroči občuten padec krvnega tlaka, še zlasti po prvem odmerku. Pri bolnikih s hipertenzijo brez zapletov le redko prihaja do pojava simptomatske hipotenzije.

Verjetnost tega pojava je večja pri bolnikih s pomanjkanjem soli in tekočin, npr. zaradi zdravljenja z diuretiki, omejevanja soli v prehrani, dialize, driske ali bruhanja ali pri bolnikih s hudo od renina odvisno hipertenzijo (glejte poglavje 4.5 in poglavje 4.8).

Pri bolnikih s popuščanjem srca, s spremljajočo insuficienco ledvic ali brez nje, so opisali simptomatsko hipotenzijo. Ta pojav je bolj verjeten pri bolnikih, ki imajo hudo obliko srčnega popuščanja in zaradi tega prejemajo velike odmerke diuretikov zanke, imajo hiponatriemijo ali funkcionalno okvaro ledvic.

Zdravljenje pri bolnikih s povečanim tveganjem za pojav simptomatske hipotenzije se mora uvesti pod skrbnim zdravniškim nadzorom, po možnosti v bolnišnici, z majhnimi odmerki in previdnim odmerjanjem. Če je možno, se mora ob začetku zdravljenja z zdravilom Tenzopril HCT z uporabo diuretikov začasno prekiniti.

Podobni ukrepi veljajo za bolnike z angino pektoris ali cerebrovaskularno boleznijo, pri katerih lahko čezmeren padec krvnega tlaka povzroči miokardni infarkt ali cerebrovaskularen dogodek.

V primeru hipotenzije je treba bolnika poleči in mu dati intravensko infuzijo fiziološke raztopine, če je potrebno. Pojav hipotenzije po začetnem odmerku ne izključuje nadaljnjega skrbnega prilagajanja odmerka posameznih učinkovin zdravila po doseženem učinkovitem obvladanju stanja.

Bolniki z renovaskularno hipertenzijo:

Uporaba zaviralcev ACE pri bolnikih z obojestransko stenozo ledvične arterije ali stenozo arterije edine delujoče ledvice poveča tveganje za hudo hipotenzijo in insuficienco ledvic. Uporaba diuretikov pri zdravljenju lahko še prispeva k tveganju. Poslabšanje delovanja ledvic se lahko pojavi ob zgolj blagi spremembi nivoja kreatinina v serumu tudi pri bolnikih z enostransko stenozo ledvične arterije. Pri teh bolnikih je treba zdravljenje uvesti ob skrbnem zdravniškem nadzoru z majhnimi odmerki, previdnem prilagajanju odmerka in spremljanju delovanja ledvic.

Bolniki z insuficienco ledvic:

V času trajanja zdravljenja je treba glede na stanje skrbno spremljati delovanje ledvic. Pri bolnikih, ki se zdravijo z zaviralci ACE, so poročali o odpovedi ledvic, ki se je pojavila predvsem pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem ali predhodno obstoječo boleznijo ledvic, vključno s stenozo ledvične arterije. Pri nekaterih bolnikih, brez očitne predhodno obstoječe bolezni ledvic, je predvsem pri sočasnem zdravljenju z diuretikom, prišlo do povečanja koncentracij sečnine in kreatinina v krvi. V takih primerih je potrebno zmanjšati odmerek posameznih učinkovin. V prvih tednih zdravljenja je priporočljivo skrbno spremljati delovanje ledvic.

Bolniki na dializi:

Pri bolnikih na dializi, ki se izvaja s pomočjo visoko pretočnih poliakrilonitrilnih membran (npr. AN 69), in ki se zdravijo z zaviralci ACE, obstaja verjetnost pojava anafilaktičnih reakcij, kot so oteklina obraza, vročinski oblivi, hipotenzija in dispneja, v prvih nekaj minutah po uvedbi hemodialize. Zato je priporočljiva uporaba druge vrste dializne membrane ali drugega antihipertenzivnega zdravila.

Varnost in učinkovitost zofenoprila pri bolnikih z miokardnim infarktom, ki so na hemodializi, nista

bili dokazani. Zato se tega zdravila pri teh bolnikih ne sme uporabljati.

Bolniki na LDL aferezi:

Pri bolnikih, ki prejemajo zaviralce ACE in se zdravijo z LDL aferezo z dekstran sulfatom, se lahko pojavi podobna anafilaktična reakcija kot pri tistih, ki so podvrženi hemodializi z visoko pretočnimi membranami (glejte zgoraj). Pri teh bolnikih je priporočljivo uporabiti zdravilo iz kakšne druge skupine antihipertenzivov.

Anafilaktične reakcije med desenzibilizacijo ali po pikih insektov:

V redkih primerih so bolniki, ki so prejemali zaviralce ACE med desenzibilizacijo (npr. na strup kožekrilcev) ali po pikih insektov, imeli življenjsko nevarno anafilaktično reakcijo. Pri istih bolnikih so te reakcije preprečili z začasno ukinitvijo zaviralca ACE, vendar se je reakcija ponovno pojavila po

nenamerni ponovni uporabi zdravila. Zato je pri bolnikih, ki se zdravijo z zaviralci ACE med postopki

desenzibilizacije, potrebna previdnost.

Presaditev ledvice:

Z jemanjem zdravila Tenzopril HCT pri bolnikih z nedavno presajeno ledvico ni izkušenj. Uporaba tega zdravila se pri teh bolnikih ne priporoča.

Primarni aldosteronizem:

Bolniki s primarnim aldosteronizmom se običajno ne odzivajo na antihipertenzivna zdravila, katerih delovanje temelji na zaviranju renin-angiotenzinskega sistema. Uporaba zofenoprila zato ni priporočljiva.

Preobčutljivost/Angioedem:

Pri bolnikih, zdravljenih z ACE zaviralci, se angioedem obraza, okončin, ustnic, sluznic, jezika, glasilk in/ali grla najpogosteje lahko pojavi v prvih tednih zdravljenja. Vendar lahko v redkih primerih nastane resen angioedem šele po daljšem času zdravljenja z zaviralcem encima angiotenzinske konvertaze. Zdravljenje z zaviralcem ACE moramo nemudoma prekiniti in ga zamenjati z zdravilom, ki sodi v drug razred antihipertenzivnih zdravil.

Angioedem, ki zajame jezik, glasilke ali grlo, je lahko smrten. Nemudoma je potrebno začeti z zdravljenjem, ki zajema takojšnje subkutano dajanje raztopine adrenalina v razredčenju 1:1000 (0,3 do 0,5 ml) ali počasno intravensko dajanje raztopine adrenalina 1 mg/ml (ki mora biti raztopljen po navodilih). Ni pa nujno, da je zdravljenje omejeno samo na ta dva primera. Potrebno je skrbno spremljanje EKG in krvnega tlaka. Bolnika je potrebno hospitalizirati in opazovati vsaj 12 do 24 ur ter ga odpustiti šele potem, ko simptomi popolnoma izginejo.

Tudi v primerih, ko je oteklina omejena le na jezik, brez zapore dihalnih poti, bo morda potrebno opazovanje bolnika, saj lahko zdravljenje z antihistaminiki in kortikosteroidi ni zadostno.

Zaviralci encima angiotenzinske konvertaze povzročajo pri bolnikih črne rase večjo stopnjo pojava angioedema kot pri bolnikih ostalih ras.

Pri bolnikih z anamnezo angioedema, ki ni posledica zdravljenja z zaviralci ACE, je lahko povečano tveganje za nastanek angioedema med jemanjem zaviralca ACE (glejte poglavje 4.3 Kontraindikacije). Sočasno jemanje ACE zaviralcev in sakubitril/valsartana je kontraindicirano zaradi povečanega tveganja za angioedem. Zdravljenje s sakubitril/valsartanom ne sme biti uvedeno prej kot 36 ur po zadnjem odmerku zdravila Tenzopril HCT. Zdravljenje z zdravilom Tenzopril HCT ne sme biti uvedeno prej kot 36 ur po zadnjem odmerku sakubitril/valsartana (glejte tudi poglavje 4.3 in 4.5).

Sočasna uporaba ACE zaviralcev z racekadotrilom, zaviralci mTOR (npr. sirolimus, everolimus, temsirolimus) ali vildagliptinom lahko vodi v povečano tveganje za angioedem (npr. otekanje dihalnih poti ali jezika, z ali brez motenj dihanja) (glejte poglavje 4.5). Pri začetnem zdravljenju z racekadotrilom, zaviralci mTOR (npr. sirolimus, everolimus, temsirolimus) ali vildagliptinom je potrebna previdnost, če bolniki že jemljejo ACE zaviralce.

Kašelj:

Med jemanjem zaviralcev ACE se lahko pojavi suh, neproduktiven kašelj, ki po prekinitvi zdravljenja preneha.

Pri diferencialni diagnostiki kašlja je treba upoštevati možnost, da je kašelj posledica zdravljenja z

zaviralci ACE.

Odpoved jeter:

Redko so zaviralci ACE povezani s sindromom, ki se začne s holestatsko zlatenico in napreduje v fulminantno jetrno nekrozo in (včasih) smrt. Mehanizem tega sindroma ni pojasnjen. Bolnikom, ki prejemajo zaviralce ACE in se jim pojavi zlatenica ali izrazito zvišanje vrednosti jetrnih encimov, je treba zaviralce ACE ukiniti in jih ustrezno obravnavati naprej.

Serumski kalij:

Pri zdravljenju z zaviralci ACE lahko zaradi zaviranja sproščanja aldosterona pride do hiperkaliemije. Ta pojav običajno ni znaten pri bolnikih z normalno ledvično funkcijo. Vendar pa se hiperkaliemija lahko pojavi pri bolnikih z ledvično insuficienco in/ali bolnikih, ki jemljejo kalijeve dodatke (vključno

z nadomestki soli s kalijem), diuretike, ki varčujejo s kalijem, heparin, trimetoprim ali kotrimoksazol znan tudi kot trimetoprim/sulfametoksazol in še posebej antagoniste aldosterona ali zaviralce angiotenzin receptorjev.

Pri bolnikih, ki že prejemajo ACE zaviralce je potrebno previdno uporabljati diuretike, ki varčujejo s kalijem in antagoniste angiotenzinskih receptorjev ter redno spremljati vrednosti kalija v serumu in ledvično funkcijo (glejte poglavje 4.5).

Dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS):

Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena, poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 4.5 in 5.1). Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka. Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.

Operacija/anestezija:

Zaviralci ACE lahko pri bolnikih med operacijo oz. v času trajanja anestezije povzročijo padec krvnega tlaka ali celo hipotenzivni šok, saj lahko blokirajo sekundarno nastajanje angiotenzina II po kompenzacijskem sproščanju renina. Če se uporabi zaviralcev ACE ne da izogniti, je treba skrbno nadzorovati intravaskularni in plazemski volumen tekočine.

Zoženje aortne ali mitralne zaklopke/hipertrofična kardiomiopatija:

Zaviralce ACE je potrebno previdno dajati bolnikom, ki imajo stenozo mitralne zaklopke in obstrukcijo iztoka iz levega ventrikla, ter se jim izogniti v primerih kardiogenega šoka in hemodinamsko pomembne obstrukcije.

Nevtropenija/agranulocitoza:

Pri bolnikih, ki prejemajo zaviralce ACE, so poročali o nevtropeniji/agranulocitozi, trombocitopeniji in anemiji.

Zdi se, da je tveganje za pojav nevtropenije sorazmerno z odmerkom in vrsto zaviralca ACE ter odvisno od bolnikovega kliničnega stanja. Redko jo opažamo pri bolnikih brez drugih dejavnikov tveganja, lahko pa se pojavi pri bolnikih s kakršno koli stopnjo okvare ledvic, zlasti še, pri bolnikih s kolagensko boleznijo žil, npr. sistemskim eritematoznim lupusom, sklerodermo in če se zdravijo z imunosupresorji, alopurinolom ali prokainamidom, ali imajo kombinacijo naštetih dejavnikov tveganja. Pri nekaterih od teh bolnikov so se razvile hude okužbe, ki v nekaj primerih niso bile odzivne na intenzivno zdravljenje z antibiotiki.

Če tovrstni bolniki jemljejo zofenopril, je priporočljivo kontrolirati belo in diferencialno krvno sliko pred zdravljenjem, na vsaka dva tedna v prvih treh mesecih zdravljenja z zofenoprilom in nato periodično. Bolnikom je potrebno pojasniti, da morajo med zdravljenjem o katerem koli znaku okužbe obvestiti zdravnika (npr. vneto grlo ali zvišana telesna temperatura), ko mora biti narejena diferencialna bela krvna slika. Zdravljenje z zofenoprilom in drugimi zdravili, ki jih bolnik jemlje sočasno (glejte poglavje 4.5), je potrebno v primeru ugotovitve ali suma na nevtropenijo prekiniti (manj kot 1000/mm³ nevtrofilcev). Stanje je reverzibilno po prenehanju uporabe zaviralca ACE.

Psoriaza:

Pri bolnikih s psoriazo je potrebna previdnost pri uporabi zaviralcev ACE.

Proteinurija:

Proteinurija se lahko pojavi zlasti pri bolnikih s predhodno obstoječo okvaro v delovanju ledvic ali pri sorazmerno velikih odmerkih zaviralcev ACE. Pri bolnikih s predhodno ledvično boleznijo je potrebno, pred zdravljenjem in nato periodično, ocenjevati prisotnost proteinov v urinu (s testnimi lističi prvega jutranjega urina).

Diabetični bolniki:

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki so predhodno dobivali peroralne antidiabetike ali inzulin, je treba v prvih mesecih zdravljenja z zaviralcem ACE natančno spremljati raven glukoze v krvi (glejte poglavje 4.5).

Litij:

Sočasna uporaba litija z zdravilom Tenzopril HCT običajno ni priporočljiva (glejte poglavje 4.5).

Etnične razlike:

Tako kot drugi zaviralci encima angiotenzinske konvertaze, je lahko zofenopril manj učinkovit pri zniževanju krvnega tlaka pri bolnikih črne rase kot pri bolnikih drugih ras.

Zaviralci encima angiotenzinske konvertaze povzročajo večjo stopnjo pojava angioedema pri bolnikih črne rase kot pri bolnikih drugih ras.

Nosečnost:

Zdravljenja z zaviralci ACE se ne sme uvesti med nosečnostjo. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na drugo antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti, razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z zaviralci ACE nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z zaviralci ACE takoj prekiniti in, če je primerno, začeti z drugim zdravljenjem (glejte poglavji 4.3 in 4.6).

HIDROKLOROTIAZID

Okvara ledvic:

Pri bolnikih z boleznijo ledvic lahko tiazidi povečajo azotemijo. Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic se lahko pojavijo kumulativni učinki te učinkovine. Če se pojavijo znaki napredujoče okvare ledvic, ki se kaže s porastom nebeljakovinskega dušika, je treba zdravljenje ponovno skrbno oceniti in presoditi o prekinitvi zdravljenja z diuretiki.

Okvara jeter:

Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter ali progresivno boleznijo jeter je treba tiazide uporabljati previdno, kajti že majhne spremembe ravnovesja tekočine in elektrolitov lahko sprožijo jetrno komo.

Presnovni in endokrini učinki:

Zdravljenje s tiazidi lahko poslabša toleranco za glukozo. Morda bo potrebno prilagoditi odmerke inzulina ali peroralnih antidiabetikov (glejte poglavje 4.5). Prikrita sladkorna bolezen se lahko izrazi med zdravljenjem s tiazidi.

Zdravljenje s tiazidnimi diuretiki je povezano z zvišanjem ravni holesterola in trigliceridov. Pri določenih bolnikih, ki jemljejo tiazide, se lahko pojavita hiperurikemija in/ali protin.

Neravnovesje elektrolitov:

V ustreznih presledkih je potrebno redno preverjati ravni elektrolitov v serumu, tako kot pri vseh

bolnikih, ki se zdravijo z diuretiki.

Tiazidi, vključno s hidroklorotiazidom, lahko povzročijo neravnovesje tekočin ali elektrolitov (hipokaliemijo, hiponatriemijo in hipokloremično alkalozo). Opozorilni znaki neravnovesja tekočin ali elektrolitov so suhost ust, žeja, šibkost, letargija, zaspanost, nemir, mišične bolečine ali krči, mišična utrujenost, hipotenzija, oligurija, tahikardija in prebavne motnje, kot sta navzea ali bruhanje.

Čeprav se med uporabo tiazidnih diuretikov lahko pojavi hipokaliemija, sočasno zdravljenje z zofenoprilom lahko zmanjša z diuretiki izzvano hipokaliemijo. Tveganje za hipokaliemijo je največje pri bolnikih s cirozo jeter, bolnikih, ki se jim pojavi hitra diureza, bolnikih, ki ne uživajo dovolj elektrolitov, in pri tistih, ki sočasno dobivajo kortikosteroide ali ACTH (glejte poglavje 4.5).

Pri edematoznih bolnikih se lahko v vročem vremenu pojavi dilucijska hiponatriemija. Pomanjkanje klorida je praviloma blago in ponavadi ne zahteva zdravljenja.

Tiazidi lahko zmanjšajo izločanje kalcija v urin, kar lahko povzroči občasno in rahlo zvišanje ravni kalcija v serumu, ne da bi imel bolnik kakšne znane motnje presnove kalcija. Izrazita hiperkalciemija je lahko znak prikritega hiperparatiroidizma. Pred preiskavo delovanja obščitnice je treba uporabo tiazidov prekiniti.

Ugotovljeno je, da tiazidi povečajo izločanje magnezija v urinu; posledica je lahko hipomagneziemija.

Eritematozni lupus:

Pri uporabi tiazidov je opisana možnost poslabšanja ali aktiviranja sistemskega eritematoznega lupusa.

Nemelanomski kožni rak

Dve epidemiološki študiji, izvedeni na podlagi podatkov registra raka za Dansko, sta pokazali, da zaradi izpostavljenosti povečanemu kumulativnemu odmerku hidroklorotiazida obstaja povečano tveganje za razvoj nemelanomskega kožnega raka (bazalnoceličnega karcinoma in ploščatoceličnega karcinoma). Učinki hidroklorotiazida, ki povzročajo občutljivost na svetlobo, bi lahko delovali kot potencialni mehanizem za nemelanomski kožni rak.

Bolniki, ki se zdravijo s hidroklorotiazidom, morajo biti obveščeni o tveganju za razvoj nemelanomskega kožnega raka, in treba jim je svetovati, naj si redno pregledujejo kožo in naj takoj obvestijo zdravnika, če najdejo kakršne koli na novo nastale sumljive kožne spremembe. Možna preventivna ukrepa za zmanjševanje tveganja za nastanek kožnega raka, ki naj se svetujeta bolnikom, sta zmanjšanje izpostavljenosti sončni svetlobi in UV-žarkom ter uporaba ustrezne zaščite v primeru izpostavljenosti. Sumljive kožne spremembe je treba čim prej pregledati, po možnosti naj se opravi tudi histološki pregled biopsij. Poleg tega bi bilo morda treba ponovno premisliti o uporabi hidroklorotiazida pri bolnikih, ki so že preboleli nemelanomskega kožnega raka (glejte tudi poglavje 4.8).

Odstop žilnice, akutna miopija in sekundarni glavkom z zaprtim zakotjem:

Sulfonamid ali zdravila z derivati sulfonamida lahko povzročijo preobčutljivostno reakcijo, ki povzroči odstop žilnice z okvaro vidnega polja, prehodno miopijo in akutni glavkom z zaprtim zakotjem. Simptomi vključujejo akutno poslabšanje ostrine vida ali bolečino v očeh in se praviloma pojavijo v obdobju nekaj ur do nekaj tednov po začetku jemanja zdravila. Nezdravljen akutni glavkom zaprtega zakotja lahko povzroči trajno izgubo vida. Osnovno zdravljenje predstavlja čim hitrejše prenehanje uporabe hidroklorotiazida. Če se intraokularni tlak ne uravna, je treba razmisliti o takojšnjem zdravljenju z zdravili ali kirurškem zdravljenju. Med dejavniki tveganja za razvoj akutnega glavkoma zaprtega zakotja je lahko anamneza alergije na sulfonamide ali penicilin.

Akutna toksičnost za dihala

Po uporabi hidroklorotiazida so poročali o zelo redkih hudih primerih akutne respiratorne toksičnosti, vključno s sindromom akutne dihalne stiske (ARDS - acute respiratory distress syndrome). Pljučni edem se običajno razvije v nekaj minutah do urah po zaužitju hidroklorotiazida. Simptomi ob nastopu bolezni vključujejo dispnejo, povišano telesno temperaturo, pljučno poslabšanje in hipotenzijo. Če obstaja sum na ARDS, je treba zdravilo Tenzopril HCT ukiniti in uvesti ustrezno zdravljenje.

Hidroklorotiazid se ne sme dajati bolnikom, pri katerih se je po zaužitju hidroklorotiazida že pojavil sindrom akutne dihalne stiske.

Preizkus za ugotavljanje prisotnosti nedovoljenih poživil:

Hidroklorotiazid v tem zdravilu lahko povzroči pozitiven rezultat analize preizkusa za ugotavljanje prisotnosti nedovoljenih poživil.

Drugo:

Preobčutljivostne reakcije se lahko pojavijo tako pri bolnikih z anamnezo alergije ali bronhialne astme kot pri bolnikih brez takšne anamneze.

Pri bolnikih, ki so jemali tiazidne diuretike, so poročali o primerih fotosenzitivnosti (glejte poglavje 4.8). Če se med zdravljenjem pojavi fotosenzitivna reakcija, je priporočljivo, da se prekine zdravljenje. Če se ugotovi, da je potrebno ponovno uvesti diuretik, je priporočljivo, da si bolniki izpostavljene predele kože zaščitijo pred soncem ali umetnimi UVA žarki.

ZOFENOPRIL/HIDROKLOROTIAZIDNA KOMBINACIJA

Poleg opozoril povezanih s posameznimi komponentami je potrebno vedeti:

Nosečnost:

Uporaba zdravila Tenzopril HCT ni priporočljiva med prvim trimesečjem nosečnosti (glejte poglavje 4.6).

Bolniki z insuficienco ledvic:

Glede na učinke zofenoprila in hidroklorotiazida pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic, zdravila

Tenzopril HCT ne smejo prejemati bolniki z zmerno do hudo ledvično insuficienco (očistek kreatinina

< 45 ml/min).

Tveganje za hipokaliemijo:

Kombinirana uporaba zaviralca ACE in tiazidnega diuretika ne izključuje možnosti za hipokaliemijo. Potrebno je redno spremljanje koncentracije kalija v krvi.

Galaktozna intoleranca, laponska oblika zmanjšane aktivnosti laktaze, malabsorbcija glukoze/galaktoze:

To zdravilo vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

ZOFENOPRIL

Zdravila, ki povišujejo tveganje za angioedem

Sočasno jemanje ACE zaviralvev in sakubitril/valsartana je kontraindicirano, saj povečuje tveganje za angioedem (glejte poglavje 4.3 in 4.4).

Sočasna uporaba, ki ni priporočljiva

Diuretiki, ki varčujejo s kalijem, dodatki kalija ali nadomestki soli s kalijem ali druga zdravila, ki zvišujejo kalij v serumu

Kljub temu, da kalij v serumu ponavadi ostane znotraj normalnih meja, se lahko pojavi hiperkaliemija pri nekaterih bolnikih, ki se zdravijo z zofenoprilom. Diuretiki, ki varčujejo s kalijem (npr. spironolakton, triamteren ali amilorid), dodatki kalija ali nadomestki soli, ki vsebujejo kalij, lahko značilno zvišajo ravni kalija v serumu. Potrebna je previdnost tudi pri jemanju zdravila Tenzopril HCT sočasno z drugimi zdravili, ki zvišujejo vrednosti kalija v serumu kot je trimetoprim ali kotrimoksazol (trimetoprim/sulfametoksazol), saj je znano, da trimetoprim varčuje s kalijem kot amilorid. Zato kombinacija zdravila Tenzopril HCT z zgoraj navedenimi zdravili ni priporočljiva. Če je indicirana sočasna uporaba, jih je treba uporabljati previdno in pogosto preverjati vrednosti kalija v serumu (glejte poglavje 4.4).

Zaviralci ACE, antagonisti receptorjev angiotenzina II ali aliskiren

Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena, povezana z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega delovanja ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.3, 4.4 in 5.1).

Sočasna uporaba, ki zahteva previdnost

Diuretiki (tiazidni diuretiki in diuretiki zanke)

Predhodno zdravljenje z velikimi odmerki diuretikov lahko ob uvedbi terapije z zofenoprilom povzroči pomanjkanje volumna in tveganje za hipotenzijo (glejte poglavje 4.4). Hipotenzivne učinke je mogoče zmanjšati s prenehanjem uporabe diuretika, večjim uživanjem tekočine ali soli ali z uporabo majhnih začetnih odmerkov zofenoprila.

Anestetiki

Zaviralci ACE lahko povečajo hipotenzivni učinek določenih anestetičnih zdravil.

Narkotiki/triciklični antidepresivi/antipsihotiki/barbiturati

Lahko pride do posturalne hipotenzije.

Drugi antihipertenzivi (npr. antagonisti adrenergičnih receptorjev beta, antagonisti adrenergičnih receptorjev alfa, zaviralci kalcijevih kanalčkov)

Lahko pride do okrepljenega oziroma stopnjevanega hipotenzivnega učinka. Pri sočasni uporabi z

nitroglicerinom in drugimi nitrati ali drugimi vazodilatatorji je potrebna previdnost.

Cimetidin

Lahko poveča tveganje za pojav hipotenzivnega učinka.

Ciklosporin

Med sočasno uporabo ACE zaviralcev in ciklosporina lahko pride do hiperkaliemije. Priporoča se spremljanje vrednosti kalija v serumu.

Heparin

Med sočasno uporabo ACE zaviralcev s heparinom lahko pride do hiperkaliemije. Priporoča se spremljanje vrednosti kalija v serumu.

Alopurinol, prokainamid, sistemski kortikosteroidi, citostatiki ali imunosupresivna zdravila

Sočasna uporaba z zaviralci ACE poveča tveganje za preobčutljivostne reakcije. Podatki drugih zaviralcev ACE nakazujejo povečano tveganje za levkopenijo pri sočasni uporabi.

Antidiabetična zdravila

Zaviralci ACE lahko pri diabetikih redko povečajo učinek inzulina in peroralnih antidiabetičnih zdravil, kot je sulfonilurea, na zmanjševanje koncentracije glukoze v krvi. V takih primerih bo morda potrebno zmanjšanje odmerka antidiabetičnih zdravil med sočasnim zdravljenjem z zaviralci ACE.

Hemodializa z visoko pretočnimi membranami

Pri sočasni uporabi zaviralcev ACE je povečano tveganje za anafilaktoidne reakcije.

Simpatomimetiki

Lahko zmanjšajo antihipertenzivne učinke zaviralcev ACE, zato je treba bolnike skrbno spremljati, da se potrdi, da je želen učinek dosežen.

Antacidi

Zmanjšajo biološko uporabnost zaviralcev ACE.

Hrana

Lahko zmanjša hitrost, ne pa obsega absorbcije zofenoprila.

Zlato

Pri bolnikih, ki prejemajo zaviralce ACE, so bile po uporabi injekcij z zlatom (na primer natrijev avrotiomalat) pogosteje opisane nitritoidne reakcije (simptomi vazodilatacije vključujejo zardevanje, navzeo, omotico in hipotenzijo, ki je lahko zelo huda).

Dodatne informacije

CYP encimi

Na voljo ni direktnih kliničnih podatkov o interkacijah zofenoprila in drugih učinkovin, ki se presnavljajo preko CYP encimov. In vitro presnovne študije z zofenoprilom so pokazale, da ni potencialnih interakcij z učinkovinami, ki se presnavljajo preko CYP encimov.

HIDROKLOROTIAZID

Sočasna uporaba, ki zahteva previdnost

Holestiraminske in holestipolne smole

Absorpcija hidroklorotiazida je poslabšana v prisotnosti smol, ki so anionski izmenjevalci. Tako holestiraminske kot holestipolne smole v enkratnem odmerku vežejo hidroklorotiazid in zmanjšajo njegovo absorpcijo iz prebavnega trakta, in sicer holestiraminske smole za do 85%, holestipolne pa za do 43%.

Sulfonamidni diuretiki morajo biti vzeti vsaj eno uro pred ali štiri do šest ur po jemanju teh zdravil.

Kortikosteroidi, ACTH, amfotericin B (parenteralni), karbenoksolon, stimulirajoča odvajala

Sočasno uporabljen hidroklorotiazid lahko poveča izgubo elektrolitov in povzroči zlasti hipokaliemijo.

Kalcijeve soli

Zaradi manjšega izločanja kalcija, se lahko med sočasno uporabo s tiazidnimi diuretiki zveča koncentracija kalcija v serumu.

Digitalisovi glikozidi

S tiazidi povzročena hipokaliemija ali hipomagneziemija lahko vzpodbudi nastanek z digitalisom povzročenih srčnih aritmij.

Zdravila, povezana s torsades de pointes

Ker obstaja tveganje za hipokaliemijo, je potrebna previdnost med sočasno uporabo hidroklorotiazida z zdravili, povezanimi s torsades de pointes, npr. nekaterimi antiaritmiki, nekaterimi antipsihotiki ter drugimi zdravili, za katera je znano, da povzročajo torsades de pointes.

Presorski amini (npr. adrenalin)

Učinek presorskih aminov se lahko zmanjša, vendar ne toliko, da bi to oviralo njihovo uporabo s hidroklorotiazidom.

Nedepolarizirajoči relaksanti skeletnih mišic (npr. tubokurarin)

Kadar uporabljen s hidroklorotiazidom lahko poveča učinek nedepolarizirajočih relaksantov skeletnih mišic.

Amantadin

Tiazidi lahko povečajo tveganje za pojav neželenih učinkov povezanih z amantadinom.

Zdravila za zdravljenje protina (probenecid, sulfinpirazon, alopurinol)

Hidroklorotiazid lahko poveča koncentracijo sečne kisline v serumu, zato je morebiti potrebna prilagoditev odmerka zdravil proti protinu. Lahko, da je potrebno povečanje odmerka probenecida ali sulfinpirazona. Sočasna uporaba tiazidnih diuretikov lahko poveča pojavnost preobčutljivostnih reakcij na alopurinol.

Dodatne informacije

Vpliv na laboratorijske preiskave: zaradi učinka na metabolizem kalcija, lahko tiazidi ovirajo preiskavo delovanja obščitnice.

ZOFENOPRIL/HIDROKLOROTIAZIDNA KOMBINACIJA

Poleg medsebojnega delovanja z drugimi zdravili povezanimi s posameznimi komponentami je potrebno vedeti:

Sočasna uporaba, ki ni priporočljiva

Litij

Sočasna uporaba tiazidnih diuretikov lahko poveča tveganje za toksične učinke litija in stopnjuje že tako zvečano tveganje za toksične učinke litija ob zaviralcih ACE.

Zato uporaba zdravila Tenzopril HCT z litijem ni priporočljiva; če se izkaže, da je kombinacija potrebna, pa je treba natančno spremljati koncentracijo litija v serumu.

Klinična kemija

Tiazidi lahko zmanjšajo koncentracijo na beljakovine vezanega joda v serumu (PBI - Protein Bound Iodine) brez znakov ščitničnih motenj.

Sočasna uporaba, ki zahteva previdnost

Nesteroidna protivnetna zdravila (vključno z acetilsalicilno kislino ≥ 3 g/dan)

Uporaba nesteroidnih protivnetnih zdravil lahko zmanjša antihipertenzivni učinek zaviralcev ACE in diuretikov. Poleg tega imajo NSAID in zaviralci ACE aditiven učinek na povišanje ravni kalija v serumu, kar ima lahko za posledico poslabšanje delovanja ledvic. Običajno so ti učinki reverzibilni

in se pojavijo predvsem pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic. Redko se lahko pojavi akutna ledvična odpoved, predvsem pri bolnikih z oslabljenim delovanjem ledvic, kot so starostniki in dehidrirani bolniki.

Alkohol

Poveča hipotenziven učinek zaviralca ACE in hidroklorotiazida.

Trimetoprim

Sočasna uporaba zaviralcev ACE in tiazidov ter trimetoprima poveča tveganje za hiperkalciemijo.

Nosečnost

Zofenopril in hidroklorotiazid

Glede na pričakovan učinek individualnih komponent kombiniranega zdravila na nosečnost, zdravilo Tenzopril HCT ni priporočljivo za uporabo pri nosečnicah med prvim trimesečjem nosečnosti (glejte poglavje 4.4). Zdravilo Tenzopril HCT je kontraindicirano med drugim in tretjim trimesečjem nosečnosti (glejte poglavji 4.3 in 4.4).

Zofenopril

Uporaba zaviralcev ACE pri nosečnicah med prvim trimesečjem nosečnosti ni priporočljiva (glejte poglavje 4.4). Uporaba zaviralcev ACE je kontraindicirana v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti (glejte poglavji 4.3 in 4.4).

Epidemiološki podatki niso pokazali teratogenega učinka pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju nosečnosti izpostavljene zaviralcem ACE, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na drugo antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti, razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z zaviralci ACE nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z zaviralci ACE takoj prekiniti in, če je primerno, začeti z drugim zdravljenjem.

Znano je, da izpostavljenost zaviralcem ACE v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti lahko povzroči fetotoksične učinke pri človeku (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela zakostenitev lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (odpoved ledvic, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte poglavje 5.3). V primeru izpostavljenosti zaviralcem ACE od drugega trimesečja nosečnosti dalje se priporoča ultrazvočni pregled lobanje in delovanja ledvic. Otroke, katerih matere so prejemale zaviralce ACE, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti pojava hipotenzije (glejte poglavji 4.3 in 4.4).

Hidroklorotiazid

Na voljo so maloštevilne izkušnje s hidroklorotiazidom med nosečnostjo, predvsem v prvem trimesečju. Študije na živalih so nezadostne.

Hidroklorotiazid prehaja skozi placento. Na osnovi farmakološkega mehanizma delovanja lahko njegova uporaba v drugem in v tretjem trimesečju nosečnosti ogrozi feto-placentarno perfuzijo in pri plodu ali novorojenčku povzroči zlatenico, motnje elektrolitskega ravnovesja in trombocitopenijo.

Hidroklorotiazida ne smemo uporabljati za zdravljenje edemov v nosečnosti, nosečniške hipertenzije ali preeklampsije zaradi nevarnosti zmanjšanja volumna plazme in pojava placentarne hipoperfuzije, če ni koristnega učinka na potek bolezni.

Hidroklorotiazida ne smemo uporabljati za zdravljenje esencialne hipertenzije pri nosečnicah, razen v

redkih primerih, kadar ni možno drugo zdravljenje.

Dojenje

Na voljo ni podatkov o uporabi zdravila Tenzopril HCT med dojenjem, zato uporaba zdravila med dojenjem ni priporočljiva. Prednost imajo druga zdravila, katerih varnostni profil za uporabo med dojenjem je ugotovljen; to še posebej velja pri dojenju novorojenčkov ali nedonošenčkov.

Hidroklortiazid

Hidroklorotiazid se v majhnih količinah izloča v materino mleko. Veliki odmerki tiazidov, ki povzročijo močno diurezo, lahko zavrejo nastajanje mleka. Uporaba zdravila Tenzopril HCT med dojenjem ni priporočljiva. Če je zdravilo Tenzopril HCT uporabljeno med dojenjem, je potrebno uporabljati čim manjše odmerke.

Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli. Pri vožnji ali upravljanju strojev je treba upoštevati, da se lahko včasih pojavijo dremavost, omotičnost ali utrujenost.

V nadzorovanih kliničnih preskušanjih, ki so vključevala 597 bolnikov randomiziranih tako, da so prejemali zofenopril s hidroklorotiazidom, ni bilo zabeleženih posebnih neželenih učinkov za to kombinacijo. Neželeni učinki so bili omejeni na tiste, ki so bili že prej opisani za kalcijev zofenoprilat ali hidroklorotiazid. Incidenca neželenih učinkov ni pokazala medsebojne povezanosti s spolom ali starostjo bolnikov.

Neželeni učinki v preglednici

V spodnji preglednici so navedeni vsi neželeni učinki, o katerih so poročali med kliničnimi preskušanji in za katere je vsaj malo verjetno, da so povezani z zdravljenjem s kombinacijo zofenopril/hidroklorotiazid v odmerku 30 mg/12,5 mg. Razvrščeni so po organskih sistemih in glede na pogostnost pojavljanja uvrščeni v naslednje skupine: zelo pogosti (≥ 1/10); pogosti (≥ 1/100 do

< 1/10); občasni (≥ 1/1.000 do ≤ 1/100); redki (≥ 1/10.000 do ≤ 1/1.000); zelo redki (≤ 1/10.000).

Dodatne informacije o posameznih komponentah

Neželeni učinki, za katere je znano da se pojavijo pri posameznih komponentah, danih v monoterapiji, se lahko pojavijo med zdravljenjem z zdravilom Tenzopril HCT:

ZOFENOPRIL

Najpogostejši neželeni učinki značilni za zaviralce ACE, ki so se pojavili v kliničnih preskušanjih pri

bolnikih, ki so se zdravili z zofenoprilom, so bili naslednji:

Naslednji opaženi neželeni učinki so povezani z zdravljenjem z zaviralci ACE:

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Pri nekaj bolnikih se lahko pojavi agranulocitoza in pancitopenija.

Pri bolnikih s pomanjkanjem encima glukoza-6-fosfat dehidrogenaze so poročali o hemolitični anemiji.

Bolezni endokrinega sistema

Neznana pogostnost: neustrezna sekrecija antidiuretičnega hormona.

Presnovne in prehranske motnje

Zelo redki: hipoglikemija.

Psihiatrične motnje

Redki: depresija, sprememba razpoloženja, motnje spanja, stanje zmedenosti.

Bolezni živčevja

Občasni: parestezija, disgevzija, motnje ravnotežja.

Očesne bolezni

Redki: zamegljen vid.

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta

Redki: tinitus.

Srčne bolezni

Posamezni primeri tahikardije, palpitacij, aritmije, angine pektoris, miokardnega infarkta so bili opisani pri zaviralcih ACE v povezavi s hipotenzijo.

Žilne bolezni

Huda hipotenzija se je pojavila po začetku zdravljenja ali po povečanju odmerka. To se pojavi predvsem pri določenih rizičnih skupinah (glejte poglavje Posebna opozorila in previdnostni ukrepi). Vezano na hipotenzijo se pojavijo simptomi kot omotica, občutek šibkosti, okvarjen vid in redko motnje zavesti (sinkopa).

Redko se pojavijo vročinski oblivi.

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Redko so poročali o dispneji, sinuzitisu, rinitisu, glositisu, bronhitisu in bronhospazmu. Pri manjši podskupini bolnikov uporabo zaviralcev ACE povezujejo z nastankom angionevrotičnega edema, ki zajema obraz ter tkiva ustne votline in žrela. V osamljenih primerih je angionevrotični edem, ki je zajel zgornja dihala, povzročil zaporo dihalnih poti s smrtnim izidom.

Bolezni prebavil

Občasno se lahko pojavijo bolečine v abdomnu, driska, zaprtje in suha usta. Posamezni primeri pankreatitisa in ileusa so bili opisani v povezavi z zaviralci ACE.

Zelo redki: angioedem tankega črevesja.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Posamezni primeri holestatičnega ikterusa in hepatitisa so bili opisani v povezavi z zaviralci ACE.

Bolezni kože in podkožja

Občasno se lahko pojavijo alergijske in preobčutljivostne reakcije, kot so: srbečica, urtikarija, multiformni eritem, Stevens-Johnsonov sindrom, toksična epidermalna nekroliza, luskavici podobne eflorescence na koži, alopecija.

Te lahko spremljajo zvišana telesna temperatura, mialigija in artralgija, eozinofilija in/ali povišan titer ANA.

Redko se pojavi hiperhidroza.

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

Občasno se lahko pojavi mialgija.

Bolezni sečil

Lahko se pojavi ledvična insuficienca ali pa se okrepi. Poročali so o akutni ledvični odpovedi (glejte poglavje Posebna opozorila in previdnostni ukrepi).

Redko se pojavijo motnje uriniranja.

Motnje reprodukcije in dojk

Redki: erektilna disfunkcija.

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Zelo redki: periferni edem in bolečina v prsnem košu.

Preiskave

Zlasti ob prisotni ledvični insuficienci, hudem popuščanju srca ali renovaskularni hipertenziji lahko pride do povišanih vrednosti sečnine in kreatinina v krvi, ki pa se po ukinitvi normalizirajo.

Pri nekaj bolnikih so poročali o znižanih vrednostih hemoglobina, hematokrita, trombocitov in števila belih krvničk.

Poročali so tudi o povišanih vrednosti jetrnih encimov in bilirubina v serumu.

Hidroklorotiazid

Neželeni učinki, ki so bili opisani po uporabi samega hidroklorotiazida so naslednji:

Benigne, maligne in neopredeljene novotvorbe (vključno s cistami in polipi)

Neznana pogostnost: nemelanomski kožni rak (bazalnocelični karcinom in ploščatocelični karcinom) Nemelanomski kožni rak: Na podlagi obstoječih podatkov epidemioloških študij so ugotovili, da obstaja razmerje med kumulativnim odmerkom hidroklorotiazida in nemelanomskim kožnim rakom (glejte tudi poglavji 4.4 in 5.1).

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Levkopenija, nevtropenija, agranulocitoza, trombocitopenija, aplastična anemija, hemolitična anemija, depresija kostnega mozga.

Bolezni imunskega sistema

Anafilaktična reakcija.

Presnovne in prehranske motnje

Anoreksija, dehidracija, protin, sladkorna bolezen, metabolična alkaloza, hiperurikemija, elektrolitsko neravnovesje (vključno s hiponatriemijo, hipokaliemijo, hipomagneziemijo, hipokloremijo, hiperkalciemijo), hiperglikemija, hiperamilazemija.

Psihiatrične motnje

Apatija, stanje zmedenosti, depresija, živčnost, nemirnost, motnje spanja.

Bolezni živčevja

Konvulzije, zmanjšana stopnja zavesti, koma, glavobol, omotica, parestezija, pareza.

Očesne bolezni

Neznana pogostnost: odstop žilnice, akutna miopija in glavkom zaprtega zakotja. Ksantopsija, zamegljen vid, miopija (poslabšana), zmanjšano solzenje.

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta

Vrtoglavica.

Srčne bolezni

Srčna aritmija, palpitacije.

Žilne bolezni

Ortostatska hipotenzija, tromboza, embolizem, šok.

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Pljučnica, intersticijska pljučna bolezen, pljučni edem.

Zelo redka pogostnost: sindrom akutne dihalne stiske (ARDS) (glejte poglavje 4.4).

Bolezni prebavil

Suha usta, navzea, bruhanje, nelagodje v želodcu, driska, konstipacija, bolečine v abdomnu, paralitični ileus, flatulenca, sialoadenitis, pankreatitis.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Holestatski ikterus, holecistitis.

Bolezni kože in podkožja

Srbečica, purpura, urtikarija, fotosenzitivne reakcije, izpuščaj, eritematozni kožni lupus, nekrotizirajoči vaskulitis, toksična epidermalna nekroliza.

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

Mišični krči, mialgija.

Bolezni sečil

Okvara ledvic, akutna odpoved ledvic, intersticijski nefritis, glikozurija.

Motnje reprodukcije in dojk

Erektilna disfunkcija.

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Astenija, pireksija, utrujenost, žeja.

Preiskave

Sprememba elektrokardiograma, povišanje ravni holesterola v krvi, povišanje ravni trigliceridov v krvi.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, Sektor za farmakovigilanco, Nacionalni center za farmakovigilanco, Slovenčeva ulica 22 SI-1000 Ljubljana, Tel: +386 (0)8 2000

500, Faks: +386 (0)8 2000 510, e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si, spletna stran: www.jazmp.si.

Simptomi prevelikega odmerjanja so huda hipotenzija, šok, stupor, bradikardija, elektrolitske motnje in ledvična odpoved.

Zdravljenje je simptomatsko in podporno. Po zaužitju prevelikega odmerka mora biti bolnik pod skrbnim nadzorom, po možnosti na oddelku za intenzivno nego. Potrebno je pogosto merjenje ravni serumskih elektrolitov in kreatinina. Terapevtski ukrepi so odvisni od narave in resnosti simptomov. Neposredno po zaužitju se lahko podvzamejo ukrepi za preprečitev absorpcije, kot so izpiranje želodca ter dajanje adsorbentov in natrijevega sulfata. Če pride do hipotenzije, je treba bolnika namestiti v položaj kot pri šoku in premisliti o uporabi plazma ekspanderja in/ali za zdravljenje z angiotenzinom

II. Pri bradikardiji ali obširnih vagalnih reakcijah je potrebno aplicirati atropin. Premisliti je treba o možnosti uporabe spodbujevalnika srčnega utripa. Zaviralce ACE lahko odstranimo iz krvnega obtoka s pomočjo hemodialize. Izogibati se je treba uporabi visoko pretočnih poliakrilonitrilnih membran.

Preveliko odmerjanje s hidroklorotiazidom je povezano z izgubo elektrolitov (hipokaliemija, hipokloroemija) in dehidracijo s posledično močno diurezo. Najpogostejša znaka in simptoma prevelikega odmerjanja sta navzea in somnolenca. V primeru sočasnega zaužitja digitalisovih glikozidov ali določenih antiaritmikov, se lahko hipokaliemija izrazi kot mišični krč in/ali poudarjena srčna aritmija.