Hipotenzija:

Tako kot pri drugih zaviralcih ACE lahko tudi zdravilo TENZOPRIL povzroči občuten padec krvnega tlaka, zlasti po prvem odmerku. Pri bolnikih s hipertenzijo brez zapletov le redko prihaja do pojava simptomatske hipotenzije.

Verjetnost tega pojava je večja pri bolnikih z izgubo tekočine in elektrolitov, npr. pri zdravljenju z diuretiki, pri neslanih dietah, dializi, driski ali bruhanju, ali pri bolnikih s hudo reninsko odvisno hipertenzijo (glejte poglavji 4.5 in 4.8).

Simptomatsko hipotenzijo največkrat opisujejo pri bolnikih s hudim popuščanjem srca, ki je ali pa tudi ni povezano s posledično okvaro ledvic. Najverjetnejša je pri tistih bolnikih, ki imajo hujše stopnje srčnega popuščanja, kar se odraža z jemanjem velikih odmerkov diuretikov Henleyeve zanke, kot tudi pri tistih s hiponatriemijo ali funkcionalno okvaro ledvic. Zdravljenje pri bolnikih s povečanim tveganjem za simptomatično hipotenzijo naj poteka pod strogim zdravniškim nadzorom, po možnosti v bolnišnici, odmerki naj bodo nizki in skrbno prilagojeni.

Če je le mogoče, naj se ob uvedbi terapije z zdravilom TENZOPRIL zdravljenje z diuretiki začasno prekine. To velja upoštevati tudi pri bolnikih z angino pektoris ali cerebrovaskularnim obolenjem, pri katerih bi lahko zaradi pretiranega padca krvnega tlaka prišlo do srčnega infarkta ali možganske kapi.

Če pride do hipotenzije, je treba bolnika namestiti tako, da leži na hrbtu. Včasih je potrebno nadomeščanje izgubljenega volumna tekočine z normalno fiziološko raztopino. Pojav znižanega krvnega tlaka po začetnem odmerku ne izključuje nadaljnjega skrbnega prilagajanja odmerka zdravila po doseženem učinkovitem obvladovanju stanja.

Pri nekaterih bolnikih s srčnim popuščanjem, ki imajo normalen ali nizek krvni tlak, lahko zdravilo TENZOPRIL dodatno zniža sistemski krvni tlak. Ta učinek je pričakovan in običajno ni razlog za prekinitev zdravljenja. Če hipotenzija postane simptomatična, utegne biti potrebno zmanjšanje odmerka ali prekinitev zdravljenja z zdravilom TENZOPRIL.

Padec krvnega tlaka pri akutnem srčnem infarktu:

Pri bolnikih z akutnim srčnim infarktom se zdravljenja z zdravilom TENZOPRIL ne sme začeti, če obstaja nevarnost dodatne hude hemodinamične depresije po zdravljenju z vazodilatatorji. To so bolniki s sistolnim krvnim tlakom < 100 mmHg ali kardiogenim šokom. Pri bolnikih z akutnim srčnim infarktom lahko zdravljenje z zdravilom TENZOPRIL povzroči hudo hipotenzijo. V primeru trdovratne hipotenzije (sistolni krvni tlak < 90 mmHg več kot eno uro) je treba zdravljenje z zdravilom TENZOPRIL ukiniti. Pri bolnikih s hudo okvaro srca po akutnem srčnem infarktu se sme TENZOPRIL uporabljati le v primeru, če je bolnik hemodinamsko stabilen.

Bolniki s srčnim infarktom in okvarjenim delovanjem jeter:

Učinkovitost in varnost zdravila TENZOPRIL pri bolnikih s srčnim infarktom in okvaro jeter še ni dovolj raziskana. Zato se pri teh bolnikih to zdravilo ne sme uporabljati.

Starejši bolniki:

Pri bolnikih s srčnim infarktom starejših od 75 let je potrebna previdnost pri uporabi zdravila TENZOPRIL.

Bolniki z renovaskularno hipertenzijo:

Pri bolnikih z renovaskularno hipertenzijo in predobstoječim obojestranskim zoženjem ledvičnih arterij ali enostranskim zoženjem ledvične arterije pri solitarni ledvici zdravljenje z zaviralci ACE povečuje tveganje za nastanek hude hipotenzije in zmanjšane zmogljivosti

ledvic. K temu lahko dodatno prispeva tudi zdravljenje z diuretiki. Do odpovedi ledvic lahko pride ob blagi spremembi stopnje kreatinina v serumu celo pri bolnikih z enostransko zožitvijo ledvične arterije. Če je to nujno potrebno, naj zdravljenje z zdravilom TENZOPRIL pri teh bolnikih poteka v bolnišnici, pod strogim zdravniškim nadzorom, odmerki pa naj bodo nizki in skrbno prilagojeni. Ob uvedbi terapije z zdravilom TENZOPRIL je treba zdravljenje z diuretiki začasno prekiniti, delovanje ledvic pa v prvih tednih terapije skrbno nadzorovati.

Bolniki s prizadetim delovanjem ledvic:

Pri bolnikih z zmanjšano ledvično zmogljivostjo je potrebna previdnost pri uporabi zdravila TENZOPRIL, saj je treba odmerek ustrezno zmanjšati. V času trajanja terapije je treba glede na stanje skrbno nadzorovati delovanje ledvic. V povezavi z zaviralci ACE poročajo o primerih odpovedi ledvic, pretežno pri bolnikih s hudo srčno okvaro ali primarnim obolenjem ledvic, vključno z zožitvijo ledvičnih arterij. Pri nekaterih bolnikih brez očitne predobstoječe bolezni ledvic je prišlo do povišanja koncentracij sečnine in kreatinina v krvi, posebej kadar so sočasno prejemali diuretike. V takih primerih je včasih treba zmanjšati odmerek zaviralca ACE in/ali ukiniti uporabo diuretika. V prvih tednih terapije je priporočljivo skrbno nadzorovati delovanje ledvic.

Učinkovitost in varnost zdravila TENZOPRIL pri bolnikih s srčnim infarktom in okvaro ledvic še ni dovolj raziskana. Zato se v primeru okvare ledvic (serumski kreatinin ≥ 2,1 mg/dl in proteinurija ≥ 500 mg/dan) in srčnega infarkta zdravilo TENZOPRIL ne sme uporabljati.

Bolniki, ki se zdravijo z dializo:

Pri bolnikih na dializi, ki se izvaja s pomočjo visoko pretočnih poliakrilonitrilnih membran (npr. AN 69), in ki se zdravijo z zaviralci ACE, obstaja verjetnost pojava anafilaktičnih reakcij, kot so otekline po obrazu, navali vročine, padec krvnega tlaka in pomanjkanje sape, v prvih nekaj minutah po uvedbi hemodialize. Zato se priporoča uporaba druge vrste membrane ali drugega sredstva za zniževanje krvnega tlaka.

Učinkovitost in varnost zdravila TENZOPRIL pri bolnikih s srčnim infarktom, ki se zdravijo z dializo, še ni dovolj raziskana. Zato se pri teh bolnikih to zdravilo ne sme uporabljati.

Bolniki z LDL aferezo:

Pri bolnikih, ki prejemajo zaviralce ACE in so podvrženi LDL aferezi z dekstran sulfatom, se lahko pojavi podobna anafilaktična reakcija kot pri tistih, ki so podvrženi hemodializi z visoko pretočnimi membranami (glejte zgoraj). Pri teh bolnikih je priporočljivo uporabiti zdravilo iz kake druge skupine antihipertenzivov.

Anafilaktične reakcije med desenzibilizacijo ali po pikih insektov:

V redkih primerih so bolniki, ki so prejemali zaviralce ACE med desenzibilizacijo (npr. s strupom kožekrilcev) ali po pikih insektov, imeli življenjsko nevarno anafilaktično reakcijo. Tem reakcijam se izognemo z začasno odtegnitvijo zaviralcev ACE pred vsako desenzibilizacijo, vendar so se pri nenamerni ponovni izpostavljenosti zdravilu spet pojavile. Zato je potrebna previdnost pri bolnikih, ki se zdravijo z ACE zaviralci in so obenem podvrženi desenzibilacijskemu postopku.

Presaditev ledvic:

Nimamo izkušenj z uporabo zdravila TENZOPRIL pri bolnikih neposredno po presaditvi ledvice.

Primarni aldosteronizem:

Bolniki s primarnim aldosteronizmom se običajno ne odzivajo na antihipertenzivna zdravila, katerih delovanje temelji na zaviranju renin-angiotenzinskega sistema. Uporaba tega zdravila zato ni priporočljiva.

Angioedem:

Pri bolnikih, ki se zdravijo z zaviralci ACE, se lahko zlasti v prvih tednih zdravljenja pojavi angioedem obraza, okončin, ustnic, sluznic, jezika, glasilk in/ali grla. V redkih primerih pa se lahko pojavi angioedem v hujši obliki po dolgotrajnem zdravljenju z zaviralcem ACE. Zdravljenje z zaviralci ACE je treba takoj prekiniti in namesto tega uporabiti sredstvo iz kake druge skupine zdravil.

Angioedem, ki zajame jezik, glasilke ali grlo je lahko usoden za bolnika. Potrebna je takojšnja interventna terapija, ki poleg možnih drugih sredstev vključuje takojšnjo podkožno aplikacijo raztopine adrenalina v koncentraciji 1:1000 (0,3 – 0,5 ml) ali počasno intravenozno aplikacijo

1 mg/ml adrenalina (razredčenega po navodilih) ter skrbno spremljanje EKG in krvnega tlaka. Bolnik mora biti na opazovanju v bolnišnici najmanj 12 do 24 ur in ne sme biti odpuščen, dokler ne izginejo vsi simptomi.

Bolniki utegnejo potrebovati dolgotrajnejše opazovanje tudi v primerih, ko je prisotno le otekanje jezika, brez dihalne stiske, zgodi se namreč lahko, da zdravljenje z antihistaminiki in kortikosteroidi ne zadošča.

Pogostnost angioedema pri prejemnikih zaviralcev ACE je večja med črnci kot med bolniki iz drugih etničnih skupin.

Med zdravljenjem z zaviralcem ACE angioedem morda bolj ogroža bolnike z anamnezo angioedema, nepovezanega z zaviralci ACE (glejte poglavje 4.3).

Kašelj:

Med terapijo z zdravilom TENZOPRIL se lahko pojavi suh, neproduktiven kašelj, ki se po ukinitvi zdravila TENZOPRIL umiri. Pri diferencialni diagnostiki kašlja je treba upoštevati kašelj zaradi zaviralca ACE.

Odpoved jeter

Redko so bili zaviralci ACE povezani s sindromom, ki se začne s holestatskim ikterusom ali hepatitisom in napreduje v fulminantno nekrozo jeter in (včasih) smrt. Mehanizem tega sindroma ni pojasnjen. Bolniki, ki dobivajo zaviralce ACE in se jim pojavi zlatenica ali izrazito zvišanje jetrnih encimov, morajo ukiniti zaviralec ACE in potrebujejo ustrezno zdravstveno spremljanje.

Hiperkaliemija:

Med zdravljenjem z zaviralcem ACE se lahko pojavi hiperkaliemija. Med tistimi, ki jih ogroža hiperkaliemija, so bolniki z okvarjenim delovanjem ledvic, bolniki s sladkorno boleznijo, prejemniki diuretikov, ki varčujejo s kalijem, prejemniki kalijevih dodatkov ali nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, bolniki, ki sočasno jemljejo druga zdravila, povezana s povečanjem kalija v serumu (npr. heparin). Če je sočasna uporaba potrebna, je med njihovo uporabo priporočljivo redno preverjanje kalija v serumu (glejte poglavje 4.5).

Dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS)

Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 4.5 in 5.1).

Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka.

Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.

Kirurgija/anestezija:

Zaviralci ACE lahko pri bolnikih med večjo operacijo oz. v času trajanja anestezije povzročijo padec krvnega tlaka ali celo hipotenzivni šok, ker lahko blokirajo nastajanje angiotenzina II

sekundarno po kompenzacijskem sproščanju renina. Če se uporabi zaviralcev ACE ne da izogniti, je treba skrbno nadzorovati intravaskularni in plazemski volumen tekočine.

Stenoza aortne in mitralne zaklopke/hipertrofična kardiomiopatija:

Pri bolnikih s stenozo mitralne zaklopke in z zaporo v iztočnem delu levega prekata je potrebna previdnost pri uporabi zaviralcev ACE.

Nevtropenija/agranulocitoza:

Pri bolnikih, ki so dobivali zaviralce ACE, so bile opisane nevtropenija/agranulocitoza, trombocitopenija in anemija. Zdi se, da je tveganje za pojav nevtropenije sorazmerno z odmerkom in vrsto ter je odvisno od bolnikovega kliničnega statusa. Redko jo opažamo pri bolnikih brez komplikacij, lahko pa se pojavi pri bolnikih z določeno stopnjo okvare ledvic, zlasti še, kadar je ta povezana s kolagensko boleznijo žil, npr. sistemski lupus eritematozus, skleroderma in terapija z imunosupresorji, alopurinolom ali prokainamidom, ali imajo kombinacijo teh zapletajočih dejavnikov. Pri nekaterih od teh bolnikov so se pojavile resne okužbe, ki se v nekaj primerih niso odzvale na intenzivno antibiotično terapijo.

Če zofenopril uporabljate pri takšnih bolnikih, je priporočljivo preveriti belo krvno sliko pred zdravljenjem, vsake dva tedna v prvih treh mesecih zdravljenja z zofenoprilom in nato periodično. Med zdravljenjem je potrebno bolnikom naročiti, naj povedo za vsak znak okužbe (npr. vneto grlo, zvišana telesna temperatura), ko je belo krvno sliko potrebno narediti. Zofenopril in druga sočasno vzeta zdravila (glejte poglavje 4.5) je potrebno prekiniti, če pride se odkrije ali sumi na nevtropenijo (število nevtrofilcev manj kot 1000/mm3).

Stanje je reverzibilno po prenehanju uporabe zaviralca ACE.

Luskavica:

Pri bolnikih z luskavico je potrebna previdnost pri uporabi zaviralcev ACE.

Proteinurija:

Proteinurija se lahko pojavi zlasti pri bolnikih z predobstoječo okvaro v delovanju ledvic ali pri sorazmerno visokih odmerkih zaviralcev ACE. Bolnikom s predhodno ledvično boleznijo se mora pred zdravljenjem narediti ocena prisotnosti proteinov v urinu (»dip-stick« test prvega jutranjega urina) in jo nato periodično izvajati.

Bolniki s sladkorno boleznijo

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki jemljejo peroralne antidiabetike ali insulin, morate v prvih mesecih zdravljenja z zaviralcem ACE spremljati vrednosti glukoze v krvi (glejte poglavje 4.5).

Litij

Kombinacija litija in zofenoprila praviloma ni priporočljiva (glejte poglavje 4.5).

Etnične razlike

Kot velja za druge zaviralce angiotenzinske konvertaze lahko zofenopril manj učinkovito zniža krvni tlak pri črncih kot pri bolnikih drugih etničnih skupin.

Zaviralci ACE pogosteje povzročajo angioedem pri črncih kot pri bolnikih iz drugih etničnih skupin.

Nosečnost:

Zdravljenja z zaviralci ACE se ne sme začeti med nosečnostjo. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z zaviralci ACE nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z zaviralci ACE takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.3 in 4.6).

Pomožne snovi

To zdravilo vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšanje aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.