Bicusan 50 mg filmsko obložene tablete

Zdravljenje napredovalega raka prostate v kombinaciji z analogi LHRH (gonadoliberina) ali kirurško kastracijo.

Odmerjanje

Odrasli moški, vključno s starejšimi bolniki: odmerek je ena 50 mg tableta peroralno enkrat na dan.

Pediatrična populacija

Bikalutamid ni indiciran pri otrocih in mladostnikih.

Način uporabe

Tablete je treba zaužiti cele in s tekočino.

Zdravljenje z bikalutamidom je treba začeti vsaj 3 dni pred začetkom zdravljenja z analogom LHRH ali hkrati s kirurško kastracijo.

Okvara ledvic

Bolnikom z okvaro ledvic odmerka ni treba prilagoditi. Z bikalutamidom ni izkušenj pri bolnikih s hudo okvaro ledvic (očistek kreatinina < 30 ml/min) (glejte poglavje 4.4).

Okvara jeter

Bolnikom z blago okvaro jeter odmerka ni treba prilagoditi. Pri bolnikih z zmerno do hudo okvaro jeter se zdravilo lahko kopiči (glejte poglavje 4.4).

Bikalutamid je kontraindiciran pri ženskah in otrocih (glejte poglavje 4.6).

Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Sočasno z bikalutamidom je kontraindicirana uporaba terfenadina, astemizola ali cisaprida (glejte poglavje 4.5).

Uvedbo zdravljenja mora neposredno nadzorovati zdravnik specialist.

Bikalutamid se v veliki meri presnovi v jetrih. Podatki kažejo, da se lahko bikalutamid pri osebah s hudo okvaro jeter odstrani počasneje, to lahko poveča njegovo kopičenje. Zato je treba bikalutamid pri bolnikih z zmerno do hudo okvaro jeter uporabljati previdno.

Zaradi možnih jetrnih sprememb so priporočljive redne kontrole delovanja jeter. Pričakovati je mogoče, da se večina sprememb pojavi v prvih 6 mesecih zdravljenja z bikalutamidom.

V redkih primerih so med zdravljenjem z bikalutamidom opažali hude jetrne spremembe in odpoved jeter, poročali so tudi o smrtnih primerih (glejte poglavje 4.8). Če so spremembe hude, je treba zdravljenje z bikalutamidom prekiniti.

Pri moških, zdravljenih z agonisti LHRH, so opažali zmanjšanje tolerance za glukozo. To se lahko pokaže kot sladkorna bolezen ali izguba urejenosti glikemije pri bolnikih, ki že imajo sladkorno

bolezen. Pri bolnikih, ki dobivajo bikalutamid v kombinaciji z agonisti LHRH, zato pride v poštev kontroliranje glukoze v krvi.

Ugotovljeno je, da bikalutamid zavira citokrom P450 (CYP 3A4), zato je potrebna previdnost med njegovo uporabo hkrati z zdravili, ki se pretežno presnovijo s CYP 3A4 (glejte poglavji 4.3 in 4.5).

Bolniki z redkimi prirojenimi motnjami, kot so galaktozna intoleranca, laponska oblika zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorbcija glukoze-galaktoze, ne smejo jemati tega zdravila.

Zdravljenje z deprivacijo androgenov lahko podaljša interval QT.

Pri bolnikih z anamnezo ali dejavniki tveganja za podaljšanja intervala QT in pri bolnikih, ki sočasno prejemajo zdravila, katera lahko podaljšajo interval QT (glejte poglavje 4.5) mora zdravnik pred uvedbo zdravljenja z bikalutamidom pretehtati razmerje med koristjo in tveganjem vključno s potencialom za pojav Torsades de pointes.

Med bikalutamidom in analogi LHRH ni znakov farmakokinetičnega ali farmakodinamičnega medsebojnega delovanja.

Študije in vitro so pokazale, da R-bikalutamid zavira CYP 3A4, manj pa zavira CYP 2C9, 2C19 in 2D6.

Klinične študije, v katerih so kot označevalec aktivnosti citokroma P450 (CYP) uporabili antipirin, sicer niso odkrile znakov možnega medsebojnega delovanja midazolama in bikalutamida, toda povprečna izpostavljenost midazolamu (AUC) se je po 28-dnevni sočasni uporabi z bikalutamidom

povečala do 80 %. Takšen porast bi lahko bil pomemben za zdravila z nizkim terapevtskim indeksom. Zato je hkratna uporaba terfenadina, astemizola in cisaprida kontraindicirana (glejte poglavje 4.3),

previdnost pa je potrebna med hkratno uporabo bikalutamida s snovmi, kakršne so ciklosporin in zaviralci kalcijevih kanalčkov. Potrebno je lahko zmanjšanje odmerka teh zdravil, zlasti če obstajajo znaki močnejših ali neželenih učinkov zdravila. Med uporabo ciklosporina je po uvedbi ali opustitvi bikalutamida priporočljivo natančno kontrolirati koncentracijo ciklosporina v plazmi in bolnikovo klinično stanje.

Previdnost je potrebna pri predpisovanju bikalutamida z drugimi zdravili, ki lahko zavrejo oksidacijo zdravila, npr. s cimetidinom ali ketokonazolom. Teoretično bi to lahko povečalo koncentracijo bikalutamida v plazmi, to pa bi teoretično lahko povzročilo povečanje neželenih učinkov.

Študije in vitro so pokazale, da lahko bikalutamid izpodrine kumarinski antikoagulans varfarin z njegovega vezavnega mesta na beljakovinah. V primeru uvedbe bikalutamida pri bolniku, ki že dobiva kumarinske antikoagulanse, je priporočljivo natančno kontrolirati protrombinski čas.

Ker zdravljenje z deprivacijo androgenov lahko podaljša interval QT, je potrebno skrbno pretehtati sočasno uporabo bukalutamida z zdravili, ki podaljšajo interval QT ali z zdravili, ki lahko inducirajo torsades de pointes, kot so antiaritmiki skupine IA (npr. kinidin, dizopiramid) ali skupine III (npr. amiodaron, sotalol, dofetilid, ibutilid), metadon, moksifloksacin, antipsihotiki (glejte poglavje 4.4).

Bikalutamid je pri ženskah kontraindiciran in ga ne smejo dobiti nosečnice ali doječe matere.

Malo verjetno je, da bi bikalutamid poslabšal bolnikovo sposobnost vožnje ali upravljanja s stroji. Vendar pa je treba bolnike opozoriti, da se občasno lahko pojavi zaspanost. Bolniki, ki se jim to zgodi, morajo biti previdni.

V tem poglavju so neželeni učinki opredeljeni takole: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do ≤ 1/100), redki (≥ 1/10.000 do ≥ 1/1.000), zelo redki (≥ 1/10.000), ni znano (ni mogoče oceniti na podlagi podatkov, ki so na voljo).

Preglednica 1: Pogostnost neželenih učinkov

a Opaženo je bilo v farmakoepidemiološki študiji o uporabi LHRH agonistov in antiandrogenov za zdravljenje raka prostate. Pojavili so se znaki povečanega tveganja pri sočasni uporabi zdravila Bicusan 50 mg in LHRH agonistov, vendar ni bilo znakov povečanega tveganja pri uporabi zdravila Bicusan 50 mg kot monoterapije za zdravljenje raka prostate.

b Uvrščeno med neželene učinke zdravila po pregledu postmarketinških podatkov. Pogostnost je določena na podlagi incidence prijavljenih neželenih učinkov intersticijske pljučnice v času randomiziranega zdravljenja s 150 mg bikalutamida v študijah zgodnjega raka.

c Jetrne spremembe so redko hude in so bile ponavadi prehodne; minile ali izboljšale so se med nadaljevanjem zdravljenja ali po njegovi prekinitvi.

d Uvrščeno med neželene učinke zdravila po pregledu postmarketinških podatkov. Pogostnost je določena na podlagi incidence prijavljenih neželenih učinkov jetrne odpovedi pri bolnikih, ki so prejemali zdravljenje v odprtem kraku s 150 mg bikalutamida v študijah zgodnjega raka.

e Lahko se zmanjša s sočasno kastracijo.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih

delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika, Center za zastrupitve, Zaloška cesta 2 SI-1000 Ljubljana, faks: + 386 (0)1 434 76 46, e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si.

Izkušenj s prevelikim odmerjanjem pri človeku ni. Specifičnega antidota ni; zdravljenje mora biti simptomatsko. Bikalutamid je v veliki meri vezan na beljakovine in se nespremenjen ne pojavi v urinu, zato dializa predvidoma ne koristi. Indicirana je splošna podporna oskrba, vključno s pogostim nadziranjem vitalnih znakov.