Za indukcijo remisije akutne mieloične levkemije pri odraslih in za druge vrste akutnih levkemij pri odraslih in otrocih, vključno s profilakso in zdravljenjem reakcije centralno živčnega sistema (CŽS) (meningealna levkemija).

Zdravilo Citarabin Accord 20 mg/ml raztopina za injiciranje/infundiranje je namenjeno intravenski, intramuskularni, subkutani in intratekalni uporabi.

Subkutano injiciranje bolniki večinoma dobro prenašajo in je priporočljivo pri vzdrževalnem zdravljenju.

Zdravilo Citarabin Accord 20 mg/ml raztopina za injiciranje/infundiranje se lahko razredči s sterilno vodo za injekcije, glukozo za intravensko infundiranje ali natrijevim kloridom za intravensko infundiranje.

Zdravljenje s citarabinom lahko uvede le zdravnik z izkušnjami z zdravljenjem s citostatiki ali pa mora zdravljenje potekati po posvetu z njim. Podati je mogoče le splošna priporočila, saj se za zdravljenje

akutne levkemije skoraj izključno uporablja kombinacija citostatikov.

Priporočila glede odmerjanja je mogoče podati glede na telesno maso (mg/kg) ali glede na

telesno površino (mg/m²). Priporočljivi odmerki se lahko iz tistih, ki temeljijo na telesni masi, v tiste, ki temeljijo na telesni površini, pretvorijo s pomočjo nomogramov.

Indukcija remisije

Neprekinjeno zdravljenje: Običajni odmerek pri levkemiji je 2 mg/kg/dan, ki se daje s hitro

intravensko injekcijo deset dni. Če po desetih dneh nista opažena terapevtski odziv ali toksičnost, se lahko odmerek poviša na 4 mg/kg/dan, dokler nista dosežena terapevtski odziv ali toksičnost. S temi odmerki se lahko pri skoraj vseh bolnikih doseže toksičnost.

Namesto tega se lahko dnevno v 1–24 urah infundira odmerek od 0,5 mg/kg/dan do 1 mg/kg/dan in nato odmerek 2 mg/kg/dan, dokler ni opažena toksičnost. Nadaljujte do toksičnosti ali do remisije. Izidi enournih infuzij so bili zadovoljivi pri večini bolnikov.

Intermitentno zdravljenje: Citarabin se lahko daje v intermitentnih intravenskih odmerkih 3 mg/kg na dan do 5 mg/kg na dan, pet dni zapored. Takšen cikel zdravljenja se lahko ponovi po 2 do 9 dneh premora in se ponavlja do pojava terapevtskega odziva ali toksičnosti.

O izboljšanju kostnega mozga so poročali 7–64 dni (povprečje 28 dni) po začetku zdravljenja.

V splošnem velja, da je pri bolnikih, pri katerih po poskusnem obdobju nista doseženi remisija ali toksičnost, priporočljivo previdno dajanje večjih odmerkov. Bolniki večje odmerke, ki se dajejo s hitro intravensko injekcijo, večinoma prenašajo bolje, kot če se ti dajejo s počasno infuzijo. Razlog za to

razliko je hitra presnova citarabina in posledično kratkotrajno delovanje večjih odmerkov.

Citarabin so samostojno ali v kombinaciji z drugimi citostatiki, vključno z antraciklinom, dajali v odmerkih 100–200 mg/m²/24 ur z neprekinjeno infuzijo 5–7 dni. Dodatni cikli se lahko dajejo v intervalih 2–4 tednov, dokler ni dosežena remisija ali se pojavi nesprejemljiva toksičnost.

Vzdrževalno zdravljenje: Za vzdrževanje remisije se lahko enkrat ali dvakrat na teden intravensko ali subkutano dajejo odmerki 1 mg/kg.

Citarabin so samostojno ali v kombinaciji z drugimi citostatiki v mesečnih intervalih z neprekinjeno infuzijo dajali tudi v odmerkih 100–200 mg/m² 5 dni zapored.

Intratekalna uporaba

Bolniki so prejemali odmerke med 5 mg/m² in 30 mg/m² telesne površine.

Za zdravljenje meningealne levkemije je običajno vsake 4 dni uporabljen odmerek 30 mg/m² telesne površine, dokler niso rezultati preiskav cerebrospinalne tekočine normalni, čemur sledi še en dodatni odmerek. Injiciranje mora biti počasno. Glejte poglavje 4.8.

Visoki odmerki

Citarabin se pod strogim zdravniškim nadzorom daje samostojno ali v kombinaciji z drugimi citostatiki v odmerkih 2–3 g/m² z intravensko infuzijo, ki traja 1–3 ure, vsakih 12 ur 2–6 dni (skupaj 12 odmerkov na cikel). Skupni odmerek zdravljenja ne sme preseči 36 g/m². Pogostost ciklov zdravljenja je odvisna od odziva na zdravljenje ter hematološke in nehematološke toksičnosti. Glejte tudi previdnostne ukrepe (poglavje 4.4) za pogoje prenehanja zdravljenja.

Pediatrična populacija

Kaže, da otroci večje odmerke prenašajo bolje kot odrasli. Kjer so odmerki navedeni v razponu, morajo večji odmerek prejeti otroci, manjšega pa odrasli.

Bolniki z jetrno in ledvično okvaro

Bolniki z okvarjenim delovanjem jeter ali ledvic: odmerek je treba zmanjšati.

Citarabin se lahko dializira. Citarabin se zato ne sme dajati neposredno pred dializo ali po njej.

Starejši

Zdravljenje z večjimi odmerki pri bolnikih, starejših od 60 let, se lahko uvede le po natančni oceni razmerja tveganja in koristi. Ni podatkov, ki bi kazali na to, da je pri starejših potrebna sprememba odmerka. Kljub temu starejši bolniki toksičnih učinkov zdravila ne prenašajo tako dobro kot mlajši

bolniki, zato je treba biti posebej pozoren na z zdravili povzročeno levkopenijo, trombocitopenijo in anemijo ter uvesti ustrezno podporno zdravljenje, kadar je to indicirano.

Način uporabe

Za navodila glede redčenja zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.

Preobčutljivost na citarabin ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Anemija, levkopenija in trombocitopenija nemaligne etiologije (npr. aplazija kostnega mozga), razen kadar koristi odtehtajo tveganje.

Degenerativne in toksične encefalopatije, zlasti po uporabi metotreksata ali zdravljenju z ionizirajočim sevanjem.

Med nosečnostjo se zdravljenje s citarabinom uvede le, če je to nujno potrebno, pri čemer je treba pretehtati koristi zdravila za mater in morebitne nevarnosti za plod (glejte poglavje 4.6).

Citarabin smejo uporabljati le zdravniki z izkušnjami s kemoterapijo za zdravljenje raka.

Pri bolnikih, ki so jih nedavno zdravili z radioterapijo ali drugimi citotoksičnimi učinkovinami, je treba citarabin uporabljati zelo previdno.

Citarabin je treba dajati previdno in skladno z navodili specialistične onkološke službe, ki ima opremo za redno spremljanje kliničnih biokemijskih in hematoloških učinkov med dajanjem in po njemu.

Citarabin je močan zaviralec kostnega mozga; stopnja supresije je odvisna od odmerka zdravila in

sheme dajanja zdravila. Pri bolnikih z obstoječo z zdravili povzročeno supresijo kostnega mozga je z zdravljenjem treba pričeti previdno. Bolniki, ki prejemajo to zdravilo, morajo biti pod skrbnim zdravniškim nadzorom, med indukcijskim zdravljenjem pa je treba pri teh bolnikih dnevno nadzirati

število levkocitov in trombocitov. Po tem, ko blasti izginejo iz periferne krvi, je treba redno in pogosto opravljati preiskave kostnega mozga. Na voljo morajo biti ustanove za obvladovanje zapletov, ki lahko vključujejo smrtno supresijo kostnega mozga (okužba, ki je posledica granulocitopenije in drugih oslabljenih obrambnih mehanizmov telesa, in krvavitev, ki je posledica trombocitopenije).

Bolnike, ki prejemajo citarabin, je treba natančno spremljati. Pogosto štetje trombocitov in levkocitov je obvezno. Če zaviranje kostnega mozga, povzročenega z zdravili, povzroči število trombocitov, ki je nižje od 50 000, ali število polimorfonuklearnih levkocitov, ki je nižje od 1000 na kubični mm je treba zdravljenje prekiniti ali spremeniti. Število nastalih elementov v periferni krvi se lahko znižuje tudi po prenehanju uporabe zdravila in doseže najnižje vrednosti v obdobju 12 do 24 dni brez uporabe zdravila. Če je indicirano, se lahko zdravljenje ponovno začne, ko se pojavijo jasni znaki obnavljanja kostnega mozga (pri zaporednih preiskavah kostnega mozga). Bolniki, pri katerih se zadrži dajanje zdravila, dokler se ne doseže »normalnih« vrednosti za periferno kri, lahko uidejo nadzoru.

Po 5-dnevnih neprekinjenih infuzijah ali enkratnih injekcijah odmerkov od 50 mg/m² do 600 mg/m² pride do zmanjšanja števila belih krvnih celic, ki poteka v dveh fazah. Ne glede na izhodiščno število, stopnjo odmerka ali shemo dajanja v prvih 24 urah nastopi padec, ki najnižjo vrednost doseže med 7. in 9. dnem. Temu sledi kratkotrajen vzpon, ki najvišjo vrednost doseže okrog dvanajstega dne. Drugi in globlji padec najnižjo vrednost doseže med 15. in 24. dnem. Nato v naslednjih 10 dneh sledi hiter vzpon nad izhodiščno vrednost. Zmanjšanje števila trombocitov je opazno po 5 dneh in najnižjo vrednost doseže med 12. in 15. dnem. V naslednjih 10 dneh nato sledi hiter vzpon nad izhodiščno vrednost.

Med zdravljenjem s citarabinom je prišlo do anafilaktičnih reakcij. Poročali so o primeru anafilaksije, ki je vodila v kardiopulmonalni zastoj in zahtevala reanimacijo. Do nje je prišlo neposredno po intravenski uporabi citarabina.

Pri bolnikih, ki prejemajo citarabin, je treba redno preverjati delovanje kostnega mozga, jeter in ledvic.

Kaže, da človeška jetra razstrupijo precejšnjo količino danega odmerka citarabina. Pri zdravljenju z visokimi odmerki citarabina je zlasti pri bolnikih z ledvično ali jetrno okvaro verjetnost za pojav toksičnih učinkov na CŽS večja. Zdravilo je pri bolnikih s slabšim delovanjem jeter treba uporabljati previdno in v manjših odmerkih. Kljub temu se zmanjšanje odmerka ne zdi potrebno pri bolnikih, ki imajo okvarjeno ledvično funkcijo.

Sočasni transfuziji granulocitov se je treba izogibati, saj so poročali o hudi respiratorni insuficienci.

Kot druga citotoksična zdravila lahko citarabin povzroči hiperurikemijo, ki je posledica hitre lize neoplastičnih celic. Zdravnik mora pri bolniku nadzirati vrednosti sečne kisline v krvi in biti pripravljen uporabiti podporne in farmakološke ukrepe, potrebne za obvladovanje te težave.

Pri hitrem intravenskem dajanju je bolnikom pogosto slabo in lahko bruhajo še nekaj ur za tem. Te težave niso tako hude, če zdravilo prejmejo v obliki infuzije.

Dokazano je bilo, da je citarabin mutagen in karcinogen za živali. Kadar se citarabin uporablja za dolgoročno zdravljenje bolnikov, je treba upoštevati možnost pojava zgoraj navedenih učinkov.

Pri bolnikih, zdravljenih z običajnimi odmerki citarabina v kombinaciji z drugimi zdravili, so poročali o občutljivosti v trebuhu (peritonitis) in guaiac-pozitivnem kolitisu, ki sta ju spremljali nevtropenija in trombocitopenija. Bolniki so se odzvali na neoperativno zdravljenje.

Pri otrocih z AML (akutno mieloično levkemijeo), ki so intratekalno in intravensko prejemali običajne odmerke citarabina v kombinaciji z drugimi zdravili, so poročali o zakasneli progresivni ascendentni paralizi s smrtnim izidom.

Imunosupresivni učinki/Povečana dovzetnost za okužbe

Uporaba živih ali oslabljenih živih cepiv pri bolnikih, ki imajo zaradi kemoterapevtikov, vključno s citarabinom, oslabljen imunski sistem, lahko privede do resnih ali smrtnih okužb. Pri bolnikih, ki prejemajo citarabin, se je cepljenju z živimi cepivi treba izogibati. Mrtva ali inaktivirana cepiva se lahko uporabljajo, vendar je odziv na takšna cepiva lahko zmanjšan.

Zdravljenje z visokimi odmerki

Tveganje za pojav toksičnih učinkov na CŽS je višje, če se visoki odmerki citarabina dajejo v

kombinaciji z drugo vrsto zdravljenja, ki ima toksične učinke na CŽS, kot je radioterapija, ali pri bolnikih, ki so že prejemali intratekalno kemoterapijo za zdravljenje CŽS.

Pri odraslih bolnikih z akutno nelimfocitno levkemijo je prišlo po konsolidaciji z visokimi odmerki citarabina, daunorubicina in asparaginaze do perifernih motoričnih in senzoričnih nevropatij.

Bolnike, zdravljenje z visokimi odmerki citarabina je treba opazovati glede nevropatije, ker so lahko za preprečitev ireverzibilnih nevroloških motenj potrebne spremembe sheme odmerjanja.

Pri zdravljenju s citarabinom po shemi z visokimi odmerki so se pojavili huda in včasih smrtna pulmonalna toksičnost, sindrom dihalne stiske pri odraslih in pljučni edem.

Kadar je bilo za pripravo na presaditev kostnega mozga uporabljeno eksperimentalno zdravljenje z

visokimi odmerki citarabina v kombinaciji s ciklofosfamidom, so poročali o primerih kardiomiopatije s smrtnim izidom.

Pediatrična populacija

Varnost pri dojenčkih ni bila ugotovljena.

Natrij

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol natrija (23 mg) na 5 ml, kar v bistvu pomeni »brez natrija«.

Digoksin

Pri bolnikih, ki so prejemali beta-acetildigoksin in kemoterapijo, ki je vsebovala cikofosfamid, vinkristin in prednizon z ali brez citarabina ali prokarbazina, so opažali reverzibilna znižanja

plazemskih koncentracij digoksina v stanju dinamičnega ravnovesja. Malo podatkov kaže, da sočasno dajanje kombinacije režimov kemoterapije, ki dokazano upočasnjujejo absorpcijo digoksina, na obseg absorpcije digitoksina ne vpliva znatno. Pri bolnikih, ki so na podobnih režimih kemoterapije, je zato indicirano spremljanje koncentracije digoksina v plazmi. Uporaba digitoksina se pri teh bolnikih lahko obravnava kot alternativa.

Gentamicin

Študija in vitro kaže na to, da lahko citarabin zmanjšuje delovanje gentamicina na bakterijo Klebsiella pneumoniae. Pri bolnikih, ki prejemajo citarabin in se zdravijo z gentamicinom zaradi okužbe z bakterijo K. pneumoniae, lahko pomanjkanje hitrega terapevtskega odziva kaže na potrebo po ponovni oceni protibakterijskega zdravljenja.

5-fluorocitozin

5-fluorocitozin se ne sme dajati s citarabinom, saj je dokazano, da med takšnim zdravljenjem 5- fluorocitozin ni terapevtsko učinkovit.

Samostojna uporaba citarabina ali uporaba v kombinaciji z drugimi imunosupresivnimi zdravili Zaradi imunosupresivnega učinka citarabina je vsaka okužba z virusi, bakterijami, glivami, paraziti ali saprofiti v katerem koli delu telesa lahko povezana s samostojno uporabo citarabina ali uporabo v kombinaciji z drugimi imunosupresivnimi zdravili v odmerkih, ki zavirajo imunski sistem in vplivajo na celični ali humoralni imunski odziv. Te okužbe so lahko blage, lahko pa so tudi hude in v nekaterih primerih smrtne.

Citotoksični antibiotiki

Po sočasni uporabi citarabina in idarubicina lahko pride do povečane toksičnosti.

Metotreksat

Obstajajo dokazi farmakodinamičnega medsebojnega delovanja med metotreksatom in citarabinom, ki povzroči encefalopatijo.

Ženske v rodni dobi/Kontracepcija pri moških in ženskah

Ženske morajo med zdravljenjem in vsaj do 6 mesecev po njem uporabljati učinkovito kontracepcijo. Ker ima citarabin mutageni potencial, ki lahko povzroči okvare na kromosomih človeških spermijev, je treba moškim, ki se zdravijo s citarabinom, in njihovim partnerkam svetovati uporabo učinkovite metode kontracepcije med zdravljenjem in vsaj do 3 mesece po njem.

Nosečnost

Dokazano je, da je citarabin za nekatere živalske vrste teratogen. Pri ženskah, ki so noseče ali bi lahko zanosile, se citarabin sme uporabiti le po natančni oceni morebitnih koristi in tveganj.

Zaradi potencialnih anomalij, ki lahko nastopijo pri citotoksičnem zdravljenju zlasti v prvem tromesečju nosečnosti, je treba bolnico, ki je med zdravljenjem s citarabinom noseča ali bi lahko zanosila, obvestiti o potencialnem tveganju za plod in ji svetovati glede smiselnosti nadaljevanja nosečnosti. Določeno, a znatno manjše tveganje obstaja tudi, če se zdravljenje začne v drugem ali

tretjem tromesečju nosečnosti. Čeprav so se zdravi otroci rodili bolnicam, ki so se zdravile v vseh treh tromesečjih nosečnosti, je priporočljivo spremljanje teh otrok.

Dojenje

Ni znano, ali se to zdravilo izloča v materino mleko. Ker se veliko zdravil izloča v materino mleko in ker zaradi citarabina obstaja tveganje za pojav resnih neželenih učinkov pri dojenih dojenčkih, se je treba odločiti bodisi za prekinitev dojenja bodisi za prekinitev zdravljenja, ob čemer je treba upoštevati pomembnost zdravila za mater.

Tega zdravila običajno ne smemo dajati doječim materam.

Plodnost

Študije plodnosti za oceno škodljivega vpliva na sposobnost razmnoževanja citarabina niso bile

izvedene. Pri bolnikih, ki se zdravijo s citarabinom, zlasti v kombinaciji z alkilirajočimi zdravili, se lahko pojavi supresija spolnih žlez in posledično amenoreja ali azoospermija. Kaže, da so ti učinki v

splošnem povezani z odmerkom in trajanjem zdravljenja in so lahko ireverzibilni (glejte poglavje 4.8).

Citarabin nima vpliva na sposobnost upravljanja vozil in strojev.

Kljub temu imajo lahko bolniki, ki prejemajo kemoterapijo, zmanjšano sposobnost upravljanja vozil in strojev in jih je treba na to opozoriti ter jim svetovati, da se v tem primeru takšnim opravilom izogibajo.

Med zdravljenjem s citarabinom so poročali o naslednjih neželenih učinkih. Kategorije pogostnosti so opredeljene z naslednjim dogovorom:

zelo pogosti (≥ 1/10); pogosti (≥ 1/100 do < 1/10); občasni (≥ 1/1000 do < 1/100); redki (≥ 1/10 000 do < 1/1000) zelo redki (< 1/10 000) in neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Najpogostejši neželeni učinki vključujejo navzeo, bruhanje, drisko, povišano telesno temperaturo, izpuščaj, anoreksijo, vnetje ali razjede ust ali zadnjika in jetrno disfunkcijo.

Bolezni krvi in limfatičnega sistema: ker je citarabin zaviralec kostnega mozga, je kot posledico njegove uporabe mogoče pričakovati anemijo, levkopenijo, trombocitopenijo, megaloblastozo in zmanjšanje števila retikulocitov. Resnost teh reakcij je odvisna od odmerka in sheme zdravljenja. Pričakovane so celične spremembe v morfologiji razmazov kostnega mozga in periferne krvi.

Citarabinski (Ara-C) sindrom (Imunoalergijski učinek)

6–12 ur po začetku zdravljenja se lahko pojavijo povišana telesna temperatura, mialgija, bolečina v kosteh, občasna bolečina v prsnem košu, eksantem, konjunktivitis in navzea. Za profilakso in zdravljenje se lahko razmisli o uporabi kortikosteroidov. Če so ti učinkoviti, se lahko zdravljenje s citarabinom nadaljuje.

Po intratekalni uporabi

Bolezni živčevja

Tveganje za pojav toksičnih učinkov na CŽS je višje, če je zdravljenje s citarabinom – ki se daje v visokih odmerkih intravensko ali intratekalno – kombinirano z drugo vrsto zdravljenja, ki ima toksične učinke na CŽS, kot so radioterapija, zdravljenje z visokimi odmerki metotreksata ali intratekalno zdravljenje z metotreksatom, ali če se citarabin daje intratekalno v kratkih intervalih ali odmerkih, ki presegajo 30 mg/m².

Po intratekalnem zdravljenju so poročali o nekrotizirajoči levkoencefalopatiji, depresiji kostnega mozga, mielopatiji, ki je prešla v paraplegijo ali kvadriplegijo, paralizi in drugih izoliranih primerih nevrotoksičnosti.

Očesne bolezni

Slepota.

Bolezni prebavil

Navzea, bruhanje.

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Glavobol, povišana telesna temperatura in/ali drugi simptomi arahnoiditisa.

Neželeni učinki zaradi zdravljenja z visokimi odmerki citarabina, razen tistih, ki se pojavijo pri običajnih odmerkih, vključujejo:

Po eksperimentalnih shemah odmerjanja citarabina so poročali o hudi in včasih smrtni toksičnosti za osrednje živčevje, prebavila in pljuča (različni od tiste, opažene pri običajnih režimih zdravljenja s

citarabinom). Te reakcije vključujejo reverzibilno toksičnost za roženico, cerebralno disfunkcijo in motnje cerebelarne funkcije, ki je običajno reverzibilna, somnolenco, konvulzije, hudo gastrointestinalno razjedo, vključno s pneumatosis cysteroides intestinalis, ki povzroči peritonitis, sepso in jetrni absces ter pljučni edem.

Infekcijske in parazitske bolezni

Sepsa, jetrni absces.

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Pokaže se kot huda pancitopenija, ki lahko traja 15–25 dni in jo spremlja aplazija kostnega mozga, ki je hujša od tiste, ki so jo opažali pri običajnih odmerkih.

Bolezni živčevja

Po zdravljenju z visokimi odmerki citarabina so se pri 8–37 % zdravljenih bolnikov pojavili simptomi cerebralnih ali cerebelarnih vplivov, kot so spremembe osebnosti, spremenjeno stanje budnosti, disartrija, ataksija, tremor, nistagmus, glavobol, zmedenost, somnolenca, omotica, koma, konvulzije, periferne motorične in senzorične nevropatije. Pojavnost pri starejših (> 55 let) je lahko celo višja.

Drugi dejavniki tveganja so okvarjeno delovanje jeter in ledvic, predhodno zdravljenje CŽS (npr. radioterapija) in prekomerno uživanje alkohola. Motnje CŽS so v večini primerov reverzibilne.

Tveganje za pojav toksičnih učinkov na CŽS je višje, če je zdravljenje s citarabinom – ki se daje v visokih intravenskih odmerkih – kombinirano z drugo vrsto zdravljenja, ki ima toksične učinke na CŽS, kot so radioterapija ali visoki odmerki citotoksičnega zdravila.

Toksični učinki na roženico in veznico

Poročali so o reverzibilnih lezijah roženice in hemoragičnem konjunktivitisu. Te pojave lahko preprečimo ali omejimo z uporabo kortikosteroidnih kapljic za oči.

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Pojavijo se lahko klinični znaki pljučnega edema/sindroma dihalne stiske pri odraslem, zlasti pri zdravljenju z visokimi odmerki. Reakcijo najverjetneje povzroči poškodba kapilar v alveolih. Težko je oceniti pogostnost (v različnih publikacijah ta znaša 10–26 %), saj so bolniki običajno bili v recidivu in so na te reakcije morda vplivali tudi drugi dejavniki.

Pri bolnikih, ki so se zdravili z eksperimentalnimi srednje visokimi odmerki citarabina (1 g/m²) z drugimi kemoterapevtiki ali brez njih (meta-AMSA, davnorubicin, VP-16), so poročali o difuznem intersticijskem pnevmonitisu brez jasnega vzroka, ki bi lahko bil povezan s citarabinom.

Pri eksperimentalnem zdravljenju relapsa levkemije z visokimi odmerki citarabina so poročali o sindromu nenadne dihalne stiske, ki je hitro prešla v pljučni edem in radiografsko izraženo kardiomegalijo. Poročali so o smrtnem izidu.

Bolezni prebavil

Nekroza v prebavilih, nekrotizirajoči kolitis, razjede v prebavilih (vključno s pneumatosis cystoides intestinalis, ki vodi v peritonitis).

Zlasti pri zdravljenju z visokimi odmerki citarabina se lahko poleg pogostih simptomov pojavijo resnejše reakcije. Poročali so o perforaciji ali nekrozi črevesja z ileusom in peritonitisom.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Pri zdravljenju z visokimi odmerki so opažali poškodbe jeter s povišano hiperbilirubinemijo, hepatomegalijo, Budd-Chiarijev sindrom (tromboza hepatičnih ven) in pankreatitis.

Bolezni kože in podkožja

Kožni izpuščaj, ki vodi v deskvamacijo, alopecija.

Drugo

Pri zdravljenju s citarabinom so poročali o kardiomiopatiji s smrtnim izidom in rabdomiolizi. Poročali so o enem primeru anafilaksije, ki je prešla v kardiopulmonalni zastoj in zahtevala reanimacijo. Do nje je prišlo neposredno po intravenski uporabi citarabina.

Neželeni učinki na prebavilih so zmanjšani, če se citarabin daje v obliki infuzije. Za profilakso hemoragičnega konjunktivitisa so priporočeni lokalni glukokortikoidi.

Amenoreja in azoospermija (glejte poglavje 4.6).

Okužba z virusi, bakterijami, glivami, paraziti ali saprofiti v katerem koli delu telesa je lahko povezana s samostojno uporabo citarabina ali uporabo v kombinaciji z drugimi imunosupresivnimi zdravili v odmerkih, ki zavirajo imunski sistem in vplivajo na celični ali humoralni imunski odziv. Te okužbe so lahko blage, lahko pa so tudi hude in v nekaterih primerih smrtne.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si.

Specifičen antidot za preveliko odmerjanje citarabina ne obstaja. Potrebna je prekinitev zdravljenja, čemur sledi obvladovanje depresije kostnega mozga, ki vključuje transfuzijo polne krvi ali trombocitov in dajanje antibiotikov.

Dvanajst odmerkov v višini 4,5 g/m², danih z enourno intravensko infuzijo vsakih 12 ur, povzroči ireverzibilne in življenjsko nevarne toksične učinke na centralni živčni sistem.

V primeru prevelikega odmerjanja pri intratekalni uporabi: likvor je treba nemudoma nadomestiti z izotonično fiziološko raztopino.

Citarabin se lahko odstrani s hemodializo.