Indapamid Arrow SR 1,5 mg filmsko obložene tablete s podaljšanim sproščanjem

Esencialna hipertenzija.

Peroralna uporaba.

Ena tableta na 24 ur, najbolje zjutraj, ki jo mora bolnik pogoltniti celo z vodo in je ne sme žvečiti. Pri večjih odmerkih se antihipertenzivno delovanje indapamida ne poveča, poveča pa se saluretični učinek.

Ledvična okvara (glejte poglavji 4.3 in 4.4)

Pri hudi ledvični okvari (očistek kreatinina pod 30 ml/min) je zdravljenje kontraindicirano.

Tiazidni in njim sorodni diuretiki so povsem učinkoviti le pri normalnem ali minimalno okvarjenem delovanju ledvic.

Starostniki (glejte poglavje 4.4)

Pri starostnikih je pri določanju kreatinina v serumu potrebno upoštevati starost, telesno maso in spol. Starostnike lahko zdravimo z zdravilom Indapamid Arrow SR 1,5 mg le pri normalnem ali minimalno okvarjenem delovanju ledvic.

Bolniki z jetrno okvaro (glejte poglavji 4.3 in 4.4)

Pri bolnikih s hudo jetrno okvaro je zdravljenje kontraindicirano.

Otroci in mladostniki

Zaradi pomanjkanja podatkov o varnosti in učinkovitosti uporaba zdravila Indapamid Arrow SR 1,5 mg pri otrocih in mladostnikih ni priporočljiva.

• Preobčutljivost za indapamid, druge sulfonamide ali katerokoli pomožno snov,

• hudo ledvično popuščanje,

• jetrna encefalopatija ali huda okvara delovanja jeter,

• hipokaliemija.

Posebna opozorila

Pri bolnikih z okvaro delovanja jeter lahko tiazidnim sorodni diuretiki povzročijo jetrno encefalopatijo, zlasti v primeru neravnovesja elektrolitov. V takšnem primeru mora bolnik takoj prenehati z jemanjem diuretika.

Fotosenzitivnost

Pri tiazidnih in njim sorodnim diuretikih so poročali o primerih fotosenzitivnih reakcij (glejte poglavje 4.8). Če se med zdravljenjem pojavi fotosenzitivna reakcija, je priporočljivo prenehati z zdravljenjem. Če je ponovna uvedba diuretika nujna, je priporočljivo izpostavljene dele telesa zaščititi pred soncem ali umetnimi UVA žarki.

Pomožne snovi

Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Posebni previdnostni ukrepi

- Ravnovesje vode in elektrolitov

Natrij v plazmi

Vrednost natrija v plazmi morate izmeriti pred začetkom zdravljenja in tudi kasneje v rednih presledkih. Vsako zdravljenje z diuretikom lahko povzroči hiponatriemijo, včasih z zelo resnimi posledicami. Znižanje vrednosti natrija v plazmi je lahko sprva asimptomatično, zato je nujno redno spremljanje, ki mora biti še pogostejše pri starostnikih in bolnikih s cirozo (glejte poglavji 4.8 in 4.9).

Kalij v plazmi

Izguba kalija s hipokaliemijo je največje tveganje pri jemanju tiazidnih in sorodnih diuretikov. Tveganje za pojav hipokaliemije (< 3,4 mmol/l) morate preprečiti pri določenih rizičnih skupinah, kot so starostniki, podhranjeni ali tisti, ki jemljejo več zdravil hkrati, ali oboji, bolniki s cirozo z edemi in ascitesom ter bolniki s koronarno arterijsko boleznijo in bolniki s srčnim

popuščanjem. Pri njih hipokaliemija poveča kardiotoksičnost pripravkov digitalisa in tveganje za pojav aritmij.

Posamezniki s podaljšanim intervalom QT prav tako sodijo v rizično skupino, ne glede na to, ali je motnja prirojena ali iatrogena. Hipokaliemija in bradikardija sta torej dejavnika nagnjenosti k hudim aritmijam, zlasti k potencialno smrtnim torsades de pointes.

Pri vseh naštetih skupinah bolnikov morate pogosteje meriti kalij v plazmi. Prvo meritev kalija v plazmi opravite v prvem tednu po začetku zdravljenja.

Če opazite hipokaliemijo, jo morate odpraviti.

Kalcij v plazmi

Tiazidni in sorodni diuretiki lahko zmanjšajo izločanje kalcija z urinom ter povzročijo blago in prehodno povečanje vrednosti kalcija v plazmi. Očitna hiperkalciemija lahko nastane zaradi še neodkritega hiperparatiroidizma.

Zdravljenje morate prekiniti pred pregledom delovanja obščitničnih žlez.

• Glukoza v krvi

  Pri bolnikih s sladkorno boleznijo je pomembno, da merite glukozo v krvi, zlasti če je prisotna hipokaliemija.

• Sečna kislina

  Pri bolnikih s hiperurikemijo se lahko poveča nagnjenost k napadom protina.

• Delovanje ledvic in diuretiki

  Tiazidni in sorodni diuretiki so popolnoma učinkoviti le, če ima bolnik normalno ali samo minimalno okvarjeno delovanje ledvic (vrednost kreatinina v plazmi pod 25 mg/l, se pravi 220 mol/l pri odraslih). Pri starostnikih morate navedene vrednosti kreatinina v plazmi prilagoditi glede na starost, telesno maso in spol.

  Diuretik lahko na začetku zdravljenja zaradi izgube vode in natrija povzroči hipovolemijo, ki zmanjšuje glomerulno filtracijo. Posledica so lahko povečane vrednosti sečnine v krvi in

  kreatinina v plazmi. Tovrstno prehodno funkcijsko ledvično popuščanje nima posledic pri

  bolnikih z normalnim delovanjem ledvic, lahko pa poslabša že obstoječe ledvično popuščanje.

• Športniki

Športnike opozorite, da zdravilo vsebuje učinkovino, ki lahko povzroči pozitiven rezultat testov za doping.

Nepriporočljive kombinacije

Litij

Povečanje koncentracije litija v plazmi z znaki prevelikega odmerjanja, kot pri prehrani brez soli (zmanjšanje izločanja litija z urinom). Če bolnik mora jemati diuretik, pozorno spremljajte vrednosti litija v plazmi in prilagodite odmerek.

Kombinacije, pri katerih so potrebni previdnostni ukrepi

Zdravila, ki povzročajo torsades de pointes

• antiaritmiki skupine Ia (kinidin, hidrokinidin, dizopiramid);

• antiaritmiki skupine III (amiodaron, sotalol, dofetilid, ibutilid);

• nekateri antipsihotiki:

  fenotiazini (klorpromazin, ciamemazin, levomepromazin, tioridazin, trifluoperazin); benzamidi (amisulprid, sulpirid, sultoprid, tiaprid);

  butirofenoni (droperidol, haloperidol);

  druga: bepridil, cisaprid, difemanil, eritromicin intravensko, halofantrin, mizolastin, pentamidin, sparfloksacin, moksifloksacin, vinkamin intravensko

  Povečano tveganje za pojav ventrikularnih aritmij, zlasti torsades de pointes (hipokaliemija je dejavnik tveganja).

  Pred uvedbo tovrstnih kombinacij morate izmeriti vrednost kalija in odpraviti morebitno hipokaliemijo. Klinično spremljanje, meritve elektrolitov v plazmi in elektrokardiogram.

  Predpisujte zdravila, ki nimajo te pomanjkljivosti, da povzročajo torsades de pointes pri bolnikih s hipokaliemijo.

  Nesteroidni antirevmatiki (sistemski), vključno s selektivnimi zaviralci ciklooksigenaze 2, salicilna kislina v velikih odmerkih (≥ 3 g na dan)

  Možnost zmanjšanja antihipertenzivnega učinka indapamida.

  Tveganje za pojav akutnega ledvičnega popuščanja pri dehidriranih bolnikih (zmanjšana glomerulna filtracija). Bolnika hidrirajte, na začetku zdravljenja spremljajte delovanje ledvic.

  Zaviralci angiotenzinske konvertaze

  Tveganje za pojav nenadne hipotenzije ali akutnega ledvičnega popuščanja ali obeh ob uvedbi zdravljenja z zaviralcem angiotenzinske konvertaze pri bolnikih z obstoječim pomanjkanjem natrija (zlasti pri bolnikih z zožitvijo ledvične arterije).

  Bolnikom s hipertenzijo, pri katerih je predhodno zdravljenje z diuretikom lahko povzročilo pomanjkanje natrija, morate:

• bodisi prekiniti zdravljenje z diuretikom 3 dni pred začetkom zdravljenja z zaviralcem angiotenzinske konvertaze in, če je potrebno, ponovno uvesti diuretik, ki ne zadržuje kalija;

• ali predpisati zaviralec angiotenzinske konvertaze v majhnih začetnih odmerkih, ki jih povečujete postopoma.

Pri bolnikih s kongestivnim srčnim popuščanjem začnite z zelo majhnim odmerkom zaviralca angiotenzinske konvertaze, lahko po zmanjšanju odmerka sočasno danega diuretika, ki ne zadržuje kalija.

Pri vseh bolnikih morate spremljati delovanje ledvic (vrednost kreatinina v plazmi) v prvih tednih zdravljenja z zaviralcem angiotenzinske konvertaze.

Druga zdravila, ki povzročajo hipokaliemijo: amfotericin B (intravensko), glukokortikoidi in mineralokortikoidi (sistemski), tetrakosaktid, stimulantna odvajala

Povečano tveganje za pojav hipokaliemije (seštevanje učinka).

Spremljajte vrednost kalija v plazmi in jo popravite, če je potrebno. Posebej morate biti pozorni na to pri bolnikih, ki sočasno jemljejo digitalis. Predpisujte nestimulantna odvajala.

Baklofen

Povečan antihipertenzivni učinek.

Bolnika hidrirajte, na začetku zdravljenja spremljajte delovanje ledvic.

Pripravki digitalisa

Hipokaliemija, ki poveča nagnjenost h toksičnim učinkom digitalisa.

Spremljajte vrednost kalija v plazmi in elektrokardiogram ter prilagodite zdravljenje, če je potrebno.

Kombinacije, ki jih morate upoštevati

Diuretiki, ki zadržujejo kalij (amilorid, spironolakton, triamteren)

Smiselne kombinacije so koristne za nekatere bolnike, vendar lahko vseeno prihaja do hipokaliemije (zlasti pri bolnikih z ledvičnim popuščanjem ali sladkorno boleznijo) ali hiperkaliemije. Spremljajte vrednost kalija v plazmi in elektrokardiogram ter prilagodite zdravljenje, če je potrebno.

Metformin

Povečano tveganje za nastanek laktacidoze zaradi metformina, ki jo sproži morebitno funkcijsko ledvično popuščanje povezano z jemanjem diuretikov, zlasti diuretikov Henlejeve zanke. Ko vrednost kreatinina v plazmi preseže 15 mg/l (135 mol/l) pri moških in 12 mg/l (110 mol/l) pri ženskah, ne uporabljajte metformina.

Jodirana rentgenska kontrastna sredstva

Pri bolnikih z dehidracijo zaradi diuretikov je tveganje za pojav akutnega ledvičnega popuščanja povečano, zlasti ob velikih odmerkih jodiranih rentgenskih kontrastnih sredstev.

Rehidracija pred dajanjem jodiranih spojin.

Imipraminu sorodni antidepresivi, nevroleptiki

Povečanje antihipertenzivnega učinka in povečanje tveganja za ortostatsko hipotenzijo (seštevanje učinka).

Kalcij (kalcijeve soli)

Tveganje za pojav hiperkalciemije zaradi zmanjšanega izločanja kalcija z urinom.

Ciklosporin, takrolimus

Tveganje za povečanje vrednosti kreatinina v plazmi brez kakršnekoli spremembe vrednosti ciklosporina v krvnem obtoku, tudi brez dehidracije ali pomanjkanja natrija.

Kortikosteroidi, tetrakosaktid (sistemski)

Zmanjšan antihipertenzivni učinek (zadrževanje vode in natrija v telesu zaradi kortikosteroidov).

Nosečnost

Splošno pravilo je, da se morajo nosečnice izogibati jemanju diuretikov in jih nikoli ne smejo jemati za zdravljenje fizioloških oteklin v času nosečnosti. Diuretiki lahko povzročijo fetoplacentalno ishemijo, s tveganjem za motnje rasti plodu.

Dojenje

Dojenje ni priporočljivo (indapamid se izloča v materino mleko).

Indapamid ne vpliva na budnost, toda v posameznih primerih se lahko pojavijo različne reakcije na znižanje krvnega tlaka, še posebej na začetku zdravljenja ali ob dodajanju drugega antihipertenziva. Posledično se lahko pri bolniku zmanjša sposobnost vožnje motornih vozil in upravljanja s stroji.

Večina neželenih reakcij na klinične ali laboratorijske parametre je odvisna od odmerka.

Tiazidnim sorodni diuretiki, vključno z indapamidom, lahko povzročijo naslednje neželene učinke,

razvrščene po navedenih stopnjah pogostnosti: zelo pogosti (> 1/10), pogosti (> 1/100, < 1/10), občasni (> 1/1.000, < 1/100), redki (> 1/10.000, < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Zelo redki: trombocitopenija, levkopenija, agranulocitoza, aplastična anemija, hemolitična anemija.

Bolezni živčevja

Redki: vrtoglavost, utrujenost, glavobol, parestezije. Neznana pogostnost: sinkopa.

Srčne bolezni

Zelo redki: aritmije, hipotenzija.

Neznana pogostnost: torsade de pointes (lahko smrtne) (glejte poglavje 4.4 in 4.5).

Bolezni prebavil

Občasni: bruhanje

Redki: slabost, zaprtje, suha usta. Zelo redki: pankreatitis.

Bolezni sečil

Zelo redki: ledvično popuščanje.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Zelo redki: motnje delovanja jeter. Neznana pogostnost:

možnost pojava jetrne encefalopatije pri bolnikih z jetrnim popuščanjem (glejte poglavji 4.3 in 4.4);

hepatitis.

Bolezni kože in podkožja

Preobčutljivostne reakcije, predvsem dermatološke pri bolnikih, ki so nagnjeni k alergijskim in astmatičnim reakcijam.

Pogosti: makulopapularni izpuščaji

Občasni: purpura

Zelo redki: angioedem in/ali urtikarija, toksična epidermalna nekroliza, Steven Johnsonov sindrom Neznana pogostnost: možno poslabšanje obstoječega akutnega diseminiranega eritematoznega lupusa. Poročali so tudi o primerih fotosenzitivnih reakcij (glejte poglavje 4.4).

Preiskave

Neznana pogostnost:

Podaljšanje QT pri elektrokardiogramu (glejte poglavje 4.4 in 4.5);

Povečanje glukoze in sečne kisline v krvi med zdravljenjem: primernost tovrstnih diuretikov morate skrbno pretehtati pri bolnikih s protinom ali sladkorno boleznijo;

Povečane vrednosti jetrnih encimov.

Presnovne in prehranske motnje

V kliničnih preskušanjih so opazili hipokaliemijo (kalij v plazmi < 3,4 mmol/l) pri 10 % bolnikov in < 3,2 mmol/l pri 4 % bolnikov po 4- do 6-tedenskem zdravljenju. Po 12-tedenskem zdravljenju je bila srednja vrednost kalija v plazmi 0,23 mmol/l.

Zelo redki: hiperkalciemija Neznana pogostnost:

Izguba kalija s hipokaliemijo, ki je še posebej resna pri določenih rizičnih skupinah bolnikov (glejte poglavje 4.4).

Hiponatriemija s hipovolemijo, ki povzroči dehidracijo in ortostatsko hipotenzijo. Sočasna izguba kloridnih ionov lahko privede do sekundarne kompenzacijske metabolične alkaloze: pojavnost in stopnja tega učinka sta majhni.

Ugotovili so, da indapamid ni toksičen v odmerkih do 40 mg, kar je 27-kratni terapevtski odmerek. Znaki akutne zastrupitve so predvsem motnje ravnovesja vode in elektrolitov (hiponatriemija,

hipokaliemija). Klinično so to lahko slabost, bruhanje, hipotenzija, krči, vrtoglavost, dremavost, zmedenost, poliurija ali oligurija, vse do anurije (zaradi hipovolemije).

Med začetne ukrepe sodi hitra eliminacija zaužite/zaužitih snovi z izpiranjem želodca ali dajanjem aktivnega oglja ali obojim, čemur naj sledi ponovna vzpostavitev ravnovesja tekočin in elektrolitov v specializiranem centru.