Twynsta 40 mg/10 mg tablete
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve
Oznake
Interakcije s/z
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
telmisartan 40 mg / 1 tableta
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Twynsta 40 mg/10 mg
Zdravljenje esencialne hipertenzije pri odraslih:
Dodatno zdravljenje
Zdravilo Twynsta 40 mg/10 mg je indicirano pri odraslih bolnikih, pri katerih krvnega tlaka ne moremo ustrezno uravnati z 10 mg amlodipina.
Nadomestno zdravljenje
Bolniki, ki jemljejo telmisartan in amlodipin v dveh ločenih tabletah, lahko začnejo jemati tablete zdravila Twynsta, ki vsebujejo enaka odmerka obeh učinkovin.
Odmerjanje
Priporočeni odmerek tega zdravila je ena tableta na dan.
Največji priporočeni odmerek je ena tableta z 80 mg telmisartana/10 mg amlodipina na dan. To zdravilo je indicirano za dolgotrajno zdravljenje.
Hkratnega uživanja grenivke ali pitja grenivkinega soka z amlodipinom bolnikom ne priporočajo, ker se pri nekaterih bolnikih lahko poveča biološka uporabnost amlodipina, kar poveča njegove
hipotenzivne učinke (glejte poglavje 4.5).
Dodatno zdravljenje
Tablete Twynsta 40 mg/10 mg lahko prejemajo bolniki, pri katerih krvnega tlaka ni mogoče ustrezno uravnati z 10 mg amlodipina.
Pred prehodom na fiksno kombinacijo priporočajo individualno prilagoditev odmerkov posameznih učinkovin (tj. amlodipina in telmisartana). Če je klinično primerno, se lahko odločimo za neposreden prehod z monoterapije na fiksno kombinacijo.
Bolnikom, ki se zdravijo z 10 mg amlodipina in imajo neželene učinke, kateri omejujejo velikost odmerka, npr. edeme, ga lahko zamenjamo z zdravilom Twynsta 40 mg/5 mg enkrat na dan in tako zmanjšamo odmerek amlodipina, ne da bi se zmanjšal pričakovani odziv na antihipertenzivno zdravljenje.
Nadomestno zdravljenje
Bolniki, ki jemljejo telmisartan in amlodipin v dveh ločenih tabletah, lahko začnejo enkrat na dan jemati tablete zdravila Twynsta, ki vsebujejo enaka odmerka obeh učinkovin v eni tableti.
Starejši (> 65 let)
Starejšim bolnikom odmerka ni treba prilagajati. Za zelo stare bolnike je na voljo malo podatkov.
Pri starejših bolnikih so priporočeni normalni režimi odmerjanja amlodipina, pri povečevanju odmerka pa je potrebna previdnost (glejte poglavje 4.4).
Ledvična okvara
Na voljo so omejene izkušnje z bolniki s hudo ledvično okvaro ali hemodializo. Telmisartan/amlodipin je treba pri teh bolnikih uporabljati previdno, ker se amlodipin z dializo ne odstrani, telmisartan pa se ne odstrani iz krvi s hemofiltracijo, niti ne z dializo (glejte tudi poglavje 4.4).
Bolnikom z blago do zmerno ledvično okvaro ni treba prilagajati odmerka.
Jetrna okvara
Zdravilo Twynsta je kontraindicirano pri bolnikih s hudo jetrno okvaro (glejte poglavje 4.4).
Pediatrična populacija
Varnost in učinkovitost telmisartana/amlodipina pri otrocih, ki so mlajši od 18 let, nista bili dokazani. Podatkov ni na voljo.
Način uporabe peroralna uporaba
Zdravilo Twynsta lahko bolniki jemljejo s hrano ali brez nje. Zdravilo Twynsta je priporočeno jemati z nekaj tekočine.
Zdravilo Twynsta je treba zaradi higroskopskih lastnosti tablet shranjevati v zaprtem pretisnem omotu. Tablete je treba vzeti iz pretisnega omota tik pred uporabo (glejte poglavje 6.6).
-
preobčutljivost na učinkovini, derivate dihidropiridina ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1,
-
drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.6),
-
bolezni z zaporo žolča in huda jetrna okvara,
-
šok (tudi kardiogeni šok),
-
zapora iztočnega trakta levega prekata (npr. aortna stenoza visoke stopnje),
-
hemodinamično nestabilno srčno popuščanje po akutnem miokardnem infarktu.
Sočasna uporaba telmisartana/amlodipina in zdravil, ki vsebujejo aliskiren, je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali z okvaro ledvic (hitrost glomerularne filtracije < 60 ml/min/1,73 m2) (glejte poglavji 5.1).
Nosečnost
Zdravljenja z blokatorji receptorjev angiotenzina II se med nosečnostjo ne sme uvesti. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čimprej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z
uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen če se oceni, da je nadaljnje
zdravljenje z blokatorji receptorjev angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z blokatorji receptorjev angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.6).
Jetrna okvara
Telmisartan se pretežno izloča z žolčem. Pri bolnikih z boleznimi z zaporo žolča ali zmanjšanim jetrnim delovanjem je njegov očistek predvidoma manjši.
Pri bolnikih z jetrno okvaro je razpolovna doba amlodipina daljša, vrednosti AUC pa so višje; priporočila o odmerjanju še niso izdelana. Zato je treba amlodipin uvesti v manjših odmerkih, potrebna pa je tudi previdnost tako na začetku zdravljenja kot tudi pri povečanju odmerka.
Telmisartan/amlodipin je treba pri teh bolnikih previdno uporabljati.
Ledvičnožilna hipertenzija
Pri bolnikih z obojestransko zožitvijo ledvične arterije ali zožitvijo arterije samo ene delujoče ledvice zdravljenje z zdravili, ki delujejo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem (RAAS), poveča nevarnost hude hipotenzije in ledvičnega popuščanja.
Ledvična okvara in presaditev ledvic
Kadar se telmisartan/amlodipin uporabljata pri bolnikih z okvarjenim ledvičnim delovanjem, je priporočeno redno spremljanje ravni kalija in kreatinina v serumu. Pri bolnikih z nedavno presajeno ledvico ni izkušenj z uporabo telmisartana/amlodipina. Amlopidin se z dializo ne odstrani, telmisartan pa se ne odstrani iz krvi s hemofiltracijo, niti ne z dializo.
Bolniki z zmanjšanim volumnom in/ali zmanjšano količino natrija
Pri bolnikih z zmanjšanim volumnom in/ali zmanjšano količino natrija npr. zaradi intenzivnega
diuretičnega zdravljenja, omejitve količine soli v hrani, driske ali bruhanja se zlasti po prvem odmerku lahko pojavi simptomatična hipotenzija. Tovrstna stanja moramo uravnati pred zdravljenjem s telmisartanom. Bolnika, pri katerem se med zdravljenjem s telmisartanom/amlodipinom pojavi
hipotenzija, je treba namestiti v ležeč položaj in mu, če je potrebno, dati intravensko infuzijo fiziološke raztopine. Ko se krvni tlak stabilizira, lahko zdravljenje nadaljujemo.
Dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS)
Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, blokatorjev receptorjev angiotenzina II ali
aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, blokatorjev receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 5.1). Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka.
Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in blokatorjev receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.
Druga stanja, pri katerih prihaja do spodbujanja renin-angiotenzin-aldosteronskega sistema
Pri bolnikih, pri katerih sta žilni tonus in ledvična funkcija pretežno odvisna od delovanja renin- angiotenzin-aldosteronskega sistema (npr. pri bolnikih s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem ali ledvično boleznijo, tudi zožitvijo ledvične arterije), povezujejo zdravljenje z drugimi zdravili, katera delujejo na ta sistem, z akutno hipotenzijo, s hiperazotemijo, oligurijo in, redko, z akutno ledvično okvaro (glejte poglavje 4.8).
Primarni aldosteronizem
Na splošno se bolniki s primarnim aldosteronizmom ne odzivajo na antihipertenzive, ki delujejo z zaviranjem renin-angiotenzinskega sistema, zato zanje zdravljenja s telmisartanom ne priporočamo.
Zožitev aorte in mitralne zaklopke, obstruktivna hipertrofična kardiomiopatija
Enako kot za druge vazodilatatorje velja posebna previdnost pri bolnikih z zožitvijo aorte ali mitralne zaklopke ali z obstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo.
Nestabilna angina pektoris in akutni miokardni infarkt
Ni podatkov, na podlagi katerih bi lahko telmisartan/amlodipin uporabili pri nestabilni angini pektoris in med miokardnim infarktom ali v obdobju enega meseca po njem.
Bolniki s srčnim popuščanjem
V dolgotrajni, s placebom nadzorovani študiji z amlodipinom pri bolnikih s hudim srčnim
popuščanjem (III. in IV. stopnja po NYHA), so bila poročila o pljučnem edemu pogostejša pri bolnikih, ki so jemali amlodipin, kot v skupini s placebom (glejte poglavje 5.1). Zato je treba bolnike s srčnim popuščanjem zdraviti previdno.
Zaviralce kalcijevih kanalčkov, vključno z amlodipinom, je treba pri bolnikih s kongestivnim srčnim popuščanjem uporabljati previdno, saj se pri njih tveganje za bodoče kardiovaskularne dogodke in
umrljivost lahko poveča.
Bolniki s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z insulinom ali antidiabetiki
Pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z insulinom ali peroralnimi antidiabetiki in telmisartanom, se lahko pojavi hipoglikemija, zato je pri njih treba razmisliti o spremljanju krvnega sladkorja. Če za to obstaja indikacija, je včasih treba prilagoditi odmerek insulina ali peroralnega antidiabetika.
Hiperkaliemija
Zdravila, ki učinkujejo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, lahko povzročijo hiperkaliemijo. Hiperkaliemija je lahko usodna za starejše bolnike in tiste z ledvičnim popuščanjem ali s sladkorno boleznijo ter vse, ki se sočasno zdravijo z drugimi zdravili, ki lahko povečajo raven kalija, in/ali
bolnike s sočasnimi dogodki.
Pred odločitvijo za sočasno zdravljenje z zdravili, ki učinkujejo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, je treba oceniti razmerje med koristjo in tveganjem njihove uporabe.
Glavni dejavniki tveganja za pojav hiperkaliemije, ki jih je treba upoštevati, so:
-
sladkorna bolezen, ledvična okvara, starost (> 70 let);
-
kombinacija z enim ali več drugimi zdravili, ki učinkujejo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, in/ali s kalijevimi nadomestki. Zdravila ali terapevtske skupine zdravil, ki lahko izzovejo hiperkaliemijo, so nadomestki soli s kalijem, diuretiki, ki zadržujejo kalij, zaviralci ACE, blokatorji receptorjev angiotenzina II, nesteroidna protivnetna zdravila (tudi selektivni zaviralci ciklooksigenaze 2); heparin, imunosupresivi (ciklosporin ali takrolimus) in trimetoprim;
-
sočasni dogodki, zlasti dehidracija, akutna srčna dekompenzacija, presnovna acidoza,
poslabšanje ledvičnega delovanja, nenadno poslabšanje ledvične bolezni (npr. infekcijske bolezni), celična liza (npr. akutna ishemija uda, rabdomioliza, obsežna poškodba).
Pri teh bolnikih je treba natančno spremljati raven kalija v serumu (glejte poglavje 4.5). Starejši bolniki
Pri povečanju odmerka amlodipina pri starejših bolnikih je potrebna previdnost (glejte poglavji 4.2
in 5.2).
Sorbitol
Ena tableta vsebuje 168,64 mg sorbitola (E420).
Natrij
To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.
Ishemična bolezen srca
Enako kot pri vseh antihipertenzivnih zdravilih lahko preveliko znižanje krvnega tlaka pri bolnikih z ishemično kardiomiopatijo ali ishemično srčnožilno boleznijo povzroči miokardni infarkt ali kap.
Intestinalni angioedem
Pri bolnikih, ki so se zdravili z blokatorji receptorjev za angiotenzin II, so poročali o intestinalnem angioedemu (glejte poglavje 4.8). Ti bolniki so poročali o bolečinah v trebuhu, navzei, bruhanju in
driski. Simptomi so izzveneli po prenehanju dajanja blokatorjev receptorjev za angiotenzin II. Če je diagnosticiran intestinalni angioedem, je treba zdravljenje s telmisartanom prekiniti in uvesti ustrezno spremljanje, dokler simptomi v celoti ne izzvenijo.
V kliničnih študijah niso zasledili medsebojnega delovanja učinkovin te fiksne kombinacije odmerkov. Medsebojno delovanje, ki je povezano s kombinacijo
Študij medsebojnega delovanja zdravil niso izvedli.
Sočasna uporaba, ki jo je treba upoštevati Druga antihipertenzivna zdravila
Sočasno jemanje drugih antihipertenzivov lahko poveča učinek telmisartana/amlodipina.
Zdravila, ki znižujejo krvni tlak
Zdravila, ki zaradi svojih farmakoloških lastnosti lahko povečajo hipotenzivne učinke vseh antihipertenzivov, tudi tega zdravila, so npr. baklofen, amifostin, nevroleptiki ali antidepresivi. Alkohol lahko poslabša ortostatsko hipotenzijo.
Kortikosteroidi (sistemski)
Zmanjšajo antihipertenzivni učinek.
Medsebojno delovanje, ki je povezano s telmisartanom
Sočasne uporabe ne priporočamo
Diuretiki, ki zadržujejo kalij, ali kalijevi nadomestki
Blokatorji receptorjev angiotenzina II, kot je telmisartan, zmanjšajo izgubo kalija, ki jo povzročajo
diuretiki. Diuretiki, ki zadržujejo kalij, npr. spironolakton, eplerenon, triamteren ali amilorid, kalijevi nadomestki ali nadomestki soli s kalijem lahko močno povečajo raven kalija v serumu. Če je sočasna uporaba indicirana zaradi potrjene hipokaliemije, jih je treba uporabljati previdno in pogosto spremljati raven kalija v serumu.
Litij
Med sočasnim dajanjem litija in zaviralcev angiotenzinske konvertaze ter blokatorjev receptorjev angiotenzina II, vključno s telmisartanom, so poročali o reverzibilnem povečanju koncetracije litija v serumu in o toksičnih pojavih. Če je kombinacija potrebna, je priporočljivo skrbno spremljati raven litija v serumu.
Druga antihipertenzivna zdravila, ki delujejo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS)
Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, blokatorjev receptorjev angiotenzina II ali aliskirena
povezana z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega delovanja ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.4. in 5.1).
Sočasna uporaba, pri kateri je potrebna previdnost Nesteroidna protivnetna zdravila
Nesteroidna protivnetna zdravila (tj. acetilsalicilna kislina v odmerkih, ki učinkujejo protivnetno; zaviralci ciklooksigenaze 2; in neselektivna nesteroidna protivnetna zdravila) lahko zmanjšajo
antihipertenzivni učinek blokatorjev receptorjev angiotenzina II.
Pri nekaterih bolnikih z zmanjšanim ledvičnim delovanjem (npr. pri dehidriranih bolnikih ali starejših bolnikih z zmanjšanim ledvičnim delovanjem) lahko sočasno dajanje blokatorjev receptorjev angiotenzina II in zdravil, ki zavirajo ciklooksigenazo, povzroči nadaljnje poslabšanje ledvičnega
delovanja, tudi akutno ledvično odpoved, ki je običajno reverzibilna. Zato je treba kombinacijo zlasti starejšim bolnikom dajati previdno. Bolniki morajo biti ustrezno hidrirani, na začetku sočasnega zdravljenja in v rednih razmikih med njim pa je treba presoditi tudi o spremljanju ledvičnega delovanja.
Ramipril
V eni študiji sta se med sočasnim dajanjem telmisartana in ramiprila do 2,5-krat povečala AUC0-24 in Cmax ramiprila in ramiprilata. Klinični pomen tega pojava ni znan.
Sočasna uporaba, ki jo je treba upoštevati Digoksin
Pri hkratnem dajanju telmisartana in digoksina je prišlo do srednje velikega povečanja največje koncentracije digoksina v plazmi (49 %) in njegove najnižje koncentracije (20 %). Med uvajanjem telmisartana, prilagajanjem njegovega odmerka in ukinjanjem zdravljenja je treba spremljati
koncentracijo digoksina in paziti, da ostane znotraj terapevtskega območja.
Medsebojno delovanje, ki je povezano z amlodipinom Sočasna uporaba, pri kateri je potrebna previdnost Zaviralci CYP3A4
Sočasna uporaba amlodipina z močnimi ali zmernimi zaviralci CYP3A4 (zaviralci proteaze, azolni antimikotiki, makrolidi, kot sta eritromicin ali klaritromicin, verapamil ali diltiazem) lahko povzroči
pomembno povečanje izpostavljenosti amlodipinu, s čimer se poveča tveganje za hipotenzijo. Klinične posledice teh farmakokinetičnih sprememb so lahko izrazitejše pri starejših. Morda bo potrebno
klinično spremljanje in prilagajanje odmerkov.
Induktorji CYP3A4
Ob sočasnem dajanju znanih induktorjev CYP3A4 se plazemska koncentracija amlodipina lahko spreminja. Zato je med in po sočasnem zdravljenju, zlasti z močnimi induktorji CYP3A4 (npr. rifampicin, šentjanževka), treba spremljati krvni tlak in razmisliti o prilagoditvi odmerka.
Dantrolen (infuzija)
Pri živalih so po dajanju verapamila in intravenske infuzije dantrolena opazili ventrikularno defibrilacijo in kardiovaskularni kolaps s smrtnim izidom v povezavi s hiperkaliemijo. Zaradi nevarnosti pojava hiperkaliemije se je pri bolnikih, ki so dovzetni za maligno hipertermijo, in pri zdravljenju maligne hipertermije priporočljivo izogibati sočasni uporabi zaviralcev kalcijevih
kanalčkov, kot je amlodipin.
Grenivka in grenivkin sok
Dajanje amlodipina z grenivko ali grenivkinim sokom se ne priporoča, saj se lahko biološka uporabnost pri nekaterih bolnikih poveča, kar povzroči povečan učinek na znižanje krvnega tlaka.
Sočasna uporaba, ki jo je treba upoštevati Takrolimus
Med sočasno uporabo takrolimusa in amlodipina obstaja tveganje za povečanje ravni takrolimusa v krvi, farmakokinetični mehanizem tega medsebojnega delovanja ni povsem raziskan. Da bi preprečili toksični učinek takrolimusa, je treba pri bolniku, ki se z njim zdravi, med sočasno uporabo amlodipina spremljati raven takrolimusa v krvi in, če je potrebno, prilagoditi njegov odmerek.
Ciklosporin
Raziskav o medsebojnem delovanju ciklosporina in amlodipina pri zdravih prostovoljcih in drugih
populacijah niso opravili, z izjemo bolnikov s presajenimi ledvicami, pri katerih so zasledili različno veliko povečanje koncentracije ciklosporina pred naslednjim odmerkom (povprečje 0 do 40 %). Pri bolnikih s presajenimi ledvicami je treba presoditi, ali je med zdravljenjem z amlodipinom treba spremljati raven ciklosporina in odmerek slednjega po potrebi zmanjšati.
Zaviralci mehanistične tarče rapamicina (mTOR – Mechanistic Target of Rapamycin)
Zaviralci mTOR, kot so sirolimus, temsirolimus in everolimus, so substrati CYP3A. Amlodipin je
šibak zaviralec CYP3A. Pri sočasni uporabi zaviralcev mTOR amlodipin lahko poveča izpostavljenost zaviralcem mTOR.
Simvastatin
Pri sočasnem, večkratnem dajanju 10 mg amlodipina in odmerkov simvastatina po 80 mg se je v primerjavi z dajanjem samega simvastatina do 77 % povečala izpostavljenost simvastatinu. Zato je potrebno bolnikom, ki jemljejo amlodipin, omejiti odmerek simvastatina na 20 mg na dan.
Nosečnost
Podatki o uporabi telmisartana/amlodipina pri nosečnicah so omejeni. Študij o vplivu na sposobnost razmnoževanja pri živalih s telmisartanom/amlodipinom niso izvajali.
Telmisartan
Uporaba blokatorjev receptorjev angiotenzina II v prvem trimesečju nosečnosti ni priporočljiva (glejte poglavje 4.4).
Študije s telmisartanom na živalih so pokazale vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3).
Epidemiološki podatki niso pokazali teratogenega učinka pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju izpostavljene zaviralcem ACE, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Čeprav ni na voljo kontroliranih epidemioloških podatkov glede tveganja pri uporabi blokatorjev receptorjev angiotenzina II, lahko podobno tveganje obstaja tudi za to skupino zdravil. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z blokatorji receptorjev angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdavljenje z blokatorji receptorjev angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje.
Znano je, da izpostavljenost blokatorjem receptorjev angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti lahko povzroči fetotoksičnost pri človeku (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela zakostenitev lobanje) in toksičnost pri novorojenčku (ledvična odpoved, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte poglavje 5.3).
V primeru izpostavljenosti blokatorjem receptorjev angiotenzina II od drugega trimesečja nosečnosti dalje se priporoča ultrazvočni pregled lobanje in delovanja ledvic.
Otroke, katerih matere so prejemale blokatorje receptorjev angiotenzina II, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti hipotenzije (glejte poglavji 4.4).
Amlodipin
Varnost amlodipina med nosečnostjo pri človeku ni bila dokazana.
Študije na živalih so pri velikih odmerkih pokazale škodljiv vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3).
Dojenje
Amlodipin se izloča v materino mleko. Ocenjujejo, da je delež materinega odmerka, ki ga prejme otrok, v interkvartilnem razponu 3-7 %, najvišji delež pa je 15 %. Učinek amlodipina na dojene otroke ni znan.
Ker o uporabi telmisartana med dojenjem ni podatkov, se uporaba telmisartana/amlodipina med dojenjem ne priporoča. Prednost imajo alternativna zdravila, pri katerih je varnost uporabe med dojenjem, zlasti novorojenčka ali nedonošenčka, natančneje raziskana.
Plodnost
O uporabi fiksne kombinacije odmerkov ali posameznih sestavin ni na voljo podatkov iz nadzorovanih kliničnih študij.
Posebnih študij o vplivu na sposobnost razmnoževanja s kombinacijo telmisartana in amlodipina niso izvajali.
Telmisartan v predkliničnih študijah ni vplival na plodnost pri moških in ženskah.
Pri nekaterih bolnikih, ki so jemali zaviralce kalcijevih kanalčkov, so poročali o reverzibilnih
biokemičnih spremembah v glavah semenčic. Ni dovolj kliničnih podatkov o morebitnem vplivu
amlodipina na plodnost. V eni študiji na podganah so opazili škodljive vplive na plodnost pri samcih (glejte poglavje 5.3).
Zdravilo Twynsta ima zmeren vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Pri vožnji ali upravljanju strojev je treba upoštevati, da se lahko med jemanjem antihipertenzivnih zdravil občasno pojavijo sinkopa, zaspanost, omotica ali vrtoglavica (glejte poglavje 4.8). Bolniki z opisanimi
neželenimi učinki se morajo izogibati opravilom, pri katerih lahko pride do nesreče, npr. vožnji ali upravljanju strojev.
Povzetek varnostnega profila
Najpogostejša neželena učinka sta omotica in periferni edem. Redko se lahko pojavi resna sinkopa (manj kot 1 primer na 1.000 bolnikov).
Neželeni učinki, o katerih so poročali za posamezni sestavini zdravila (telmisartan ali amlodipin), se lahko pojavijo tudi pri zdravilu Twynsta, čeprav jih v kliničnih študijah ali v obdobju po začetku trženja niso zasledili.
Tabelarični seznam neželenih učinkov
Varnost in prenašanje zdravila Twynsta so ocenili v petih nadzorovanih kliničnih študijah pri več kot
3.500 bolnikih, od katerih jih je več kot 2.500 jemalo telmisartan v kombinaciji z amlodipinom.
Neželeni učinki so razvrščeni po pogostnosti v skladu z naslednjim dogovorom:
zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do <1/100), redki
(≥ 1/10.000 do <1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)
V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.
| Organski sistem | Twynsta | Telmisartan | Amlodipine |
| Infekcijske in parazitske bolezni | |||
| Občasni | okužbe zgornjih dihalnih poti, tudi faringitis in sinusitis,okužbe sečil vključno s cistitisom | ||
| Redki | cistitis | sepsa, tudi s smrtnim izidom1 | |
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | |||
| Občasni | anemija | ||
| Redki | trombocitopenija, eozinofilija | ||
| Zelo redki | levkocitopenija, trombocitopenija | ||
| Bolezni imunskega sistema | |||
| Redki | preobčutljivost,anafilaktična reakcija | ||
| Zelo redki | preobčutljivost | ||
| Presnovne in prehranske motnje | |||
| Občasni | hiperkaliemija | ||
| Redki | hipoglikemija (pri bolnikih s sladkorno boleznijo), hiponatriemija | ||
| Zelo redki | hiperglikemija | ||
| Psihiatrične motnje | |||
| Občasni | sprememba razpoloženja | ||
| Redki | depresija, tesnoba, nespečnost | zmedenost | |
| Bolezni živčevja | |||
| Pogostni | omotica | ||
| Občasni | somnolenca, migrena, glavobol, parestezija | ||
| Redki | sinkopa,periferna nevropatija, hipestezija, disgevzija,tremor | ||
| Zelo redki | ekstrapiramidalni sindrom, hipertonija | ||
| Očesne bolezni | |||
| Pogosti | motnje vida (vključno z diplopijo) | ||
| Občasni | okvarjen vid | ||
| Redki | motnja vida | ||
| Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta | |||
| Občasni | vrtoglavica | tinitus | |
| Srčne bolezni | |||
| Občasni | bradikardija, palpitacije | ||
| Redki | tahikardija | ||
| Zelo redki | miokardni infarkt, aritmija,prekatna tahikardija, fibrilacija preddvorov | ||
| Žilne bolezni | |||
| Občasni | hipotenzija, ortostatska hipotenzija, vročinski oblivi | ||
| Zelo redki | vaskulitis | ||
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | |||
| Občasni | kašelj | dispneja | dispneja, rinitis |
| Zelo redki | intersticijska plučna bolezen3 | ||
| Bolezni prebavil | |||
| Pogosti | spremenjenoiztrebljanje (vključno z diarejo in konstipacijo) | ||
| Občasni | abdominalna bolečina, driska,navzea | napenjanje | |
| Redki | bruhanje, hipertrofija dlesni, dispepsija,suha usta | neprijeten občutek v želodcu | |
| Zelo redki | pankreatitis, gastritis | ||
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | |||
| Redki | nenormalno jetrno delovanje,jetrna bolezen2 | ||
| Zelo redki | hepatitis, zlatenica,povečanje jetrnihencimov (večinoma se ujema s holestazo) | ||
| Bolezni kože in podkožja | |||
| Občasni | pruritus | hiperhidroza | alopecija, purpura, obarvanost kože, hiperhidroza |
| Redki | ekcem, eritem, izpuščaj | angioedem (vključno s smrtnim izidom), medikamentniizpuščaj,toksični kožni izpuščaj, urtikarija | |
| Zelo redki | angioedem, multiformni eritem, urtikarija, eksfoliativni dermatitis,Stevens-Johnsonov sindrom, fotosenzitivnost | ||
| Neznana | toksična epidermalna nekroliza | ||
| Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva | |||
| Pogosti | otekanje gležnjev | ||
| Občasni | artralgija,mišični krči (krči v nogah),mialgija | ||
| Redki | bolečina v hrbtu,bolečina v okončini (bolečina v nogi) | bolečina v kitah (tendinitisu podobni simptomi) | |
| Bolezni sečil | |||
| Občasni | ledvična okvara, tudi akutna ledvična odpoved | motnje mokrenja, polakiurija | |
| Redki | nokturia | ||
| Motnje reprodukcije in dojk | |||
| Občasni | erektilna disfunkcija | ginekomastija | |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | |||
| Pogostni | periferni edem | ||
| Občasni | astenija,bolečina v prsih, utrujenost, edem | bolečina | |
| Redki | slabo počutje | gripi podobna bolezen | |
| Preiskave | |||
| Občasni | povečana raven jetrnih encimov | zvišana raven kreatinina v krvi | povečana telesna masa, zmanjšana telesna masa |
| Redki | povečana raven sečne kisline v krvi | zvišana raven kreatin- fosfokinaze v krvi,znižana raven hemoglobina | |
1 dogodek je lahko naključen ali povezan s še neznanim mehanizmom
2 o večini primerov nenormalnega jetrnega delovanja/ jetrne bolezni so v obdobju po začetku trženja telmisartana poročali pri japonskih bolnikih, pri katerih tudi sicer obstaja večja verjetnost teh
neželenih učinkov
3 v obdobju po začetku trženja telmisartana so poročali o primerih intersticijske pljučne bolezni (pretežno intersticijske pljučnice in eozinofilne pljučnice)
Opis izbranih neželenih učinkov
Intestinalni angioedem
Po uporabi blokatorjev receptorjev za angiotenzin II so poročali o primerih intestinalnega angioedema (glejte poglavje 4.4).
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno.
Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih
delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
Simptomi
Znaki in simptomi po prevelikem odmerku se predvidoma ujemajo s prekomernimi farmakološkimi učinki. Pričakovana prevladujoča znaka po zaužitju prevelikega odmerka telmisartana sta hipotenzija in tahikardija; poročali so še o bradikardiji, omotici, povečani ravni kreatinina v serumu in akutni ledvični odpovedi.
Prevelik odmerek amlodipina lahko povzroči prekomerno periferno vazodilatacijo, lahko pa tudi refleksno tahikardijo. Poročali so še o izraziti in verjetno podaljšani sistemski hipotenziji, ki se je stopnjevala do šoka, tudi s smrtnim izidom.
Redko so poročali o nekardiogenem pljučnem edemu, ki je bil posledica prevelikega odmerjanja amlodipina in se lahko pokaže z zakasnitvijo (24-48 ur po zaužitju odmerka) ter zahteva umetno predihavanje. Sprožilni dejavniki so lahko zgodnji ukrepi oživljanja (vključno s preobremenitvijo s tekočinami) za vzdrževanje perfuzije in minutnega volumna srca.
Zdravljenje
Bolnika je treba natančno spremljati ter uvesti simptomatsko in podporno zdravljenje. Ukrepi so odvisni od tega, koliko časa je preteklo od zaužitja zdravila, in od resnosti simptomov. Predlagani ukrepi so sprožitev bruhanja in/ali izpiranje želodca. Po zaužitju prevelikega odmerka telmisartana in amlodipina je lahko koristno dajanje aktivnega oglja.
Pogosto je treba preveriti elektrolite v serumu in kreatinin. Če se pojavi hipotenzija, je treba bolnika namestiti v ležeči položaj z dvignjenimi okončinami in hitro začeti nadomeščati sol in volumen.
Uvesti je treba podporno zdravljenje.
Intravensko dajanje kalcijevega glukonata lahko ugodno deluje pri odpravi učinkov blokade kalcijevih kanalčkov.
V nekaterih primerih bo morda koristno izpiranje želodca. Pri zdravih prostovoljcih je uporaba oglja v roku 2 ur po uporabi amlodipina 10 mg zmanjšala stopnjo absorpcije amlodipina. Amlopidin se ne odstrani z dializo, telmisartan pa se ne odstrani iz krvi s hemofiltracijo, niti ne z dializo.
Farmakološke lastnosti - Twynsta 40 mg/10 mg
Farmakoterapevtska skupina: zdravila, ki vplivajo na renin-angiotenzinski sistem, blokatorji receptorjev za angiotenzin II in zaviralci kalcijevih kanalčkov, oznaka ATC: C09DB04
Zdravilo Twynsta vsebuje kombinacijo dveh antihipertenzivnih spojin s komplementarnima mehanizmoma za uravnavo krvnega tlaka pri bolnikih z esencialno hipertenzijo: blokator receptorjev angiotenzina II, telmisartan, in dihidropiridinski zaviralec kalcijevih kanalčkov, amlodipin.
Kombinacija obeh učinkovin ima aditivni antihipertenzivni učinek in znižuje krvni tlak učinkoviteje kot posamični učinkovini.
En odmerek zdravila Twynsta na dan učinkovito in enakomerno znižuje krvni tlak vseh 24 ur znotraj terapevtskega razpona odmerkov.
Telmisartan
Telmisartan je peroralno aktiven blokator receptorjev angiotenzina II (tipa AT1) s specifičnim delovanjem. Z veliko afiniteto spodriva angiotenzin II z njegovega vezivnega mesta na podtipu receptorja AT1, ki je odgovoren za znane učinke angiotenzina II. Na receptorju AT1 nima nikakršnega delnega agonističnega učinka. Na receptor AT1 se veže selektivno. Vezava je dolgotrajna. Telmisartan nima afinitete za druge receptorje, niti za AT2 niti za druge manj raziskane receptorje AT. Funkcija teh receptorjev ni znana, kakor tudi ne posledice njihovega prevelikega spodbujanja z angiotenzinom II,
katerega količino telmisartan poveča. Telmisartan zmanjša količino aldosterona v plazmi. Pri človeku
ne zavira renina v plazmi niti ne blokira ionskih kanalčkov. Ne zavira angiotenzinske konvertaze (kininaze II) – encima, ki tudi razgrajuje bradikinin, zato predvidoma ne poveča neželenih učinkov, katere povzroča bradikinin.
Pri ljudeh odmerek telmisartana 80 mg skoraj povsem zavre povečanje krvnega tlaka, ki ga povzroča angiotenzin II. Zaviralni učinek traja 24 ur, izmerimo pa ga lahko še do 48 ur po vnosu zdravila.
Po prvem odmerku telmisartana postane antihipertenzivni učinek postopno zaznaven v 3 urah. Največje znižanje krvnega tlaka, ki ga telmisartan običajno doseže 4 do 8 tednov po začetku zdravljenja, se med dolgotrajnim zdravljenjem ne spreminja.
Antihipertenzivni učinek ostaja enakomeren 24 ur po zaužitju zdravila, tudi zadnje 4 ure pred naslednjim odmerkom, kar so pokazala ambulantna merjenja krvnega tlaka. Enakomerno trajanje učinka potrjujejo razmerja med najmanjšimi in največjimi vrednostmi, ki so bila v s placebom
nadzorovanih kliničnih preskušanjih po vnosu odmerkov po 40 in 80 mg telmisartana dosledno večja od 80 %. Rezultati študij kažejo na nakazano povezanost med odmerkom in časom, v katerem se povrnejo začetne vrednosti sistoličnega krvnega tlaka. Za diastolični krvni tlak si ti podatki nasprotujejo.
Telmisartan pri hipertenzivnih bolnikih znižuje sistolični in diastolični krvni tlak, ne da bi vplival na srčni utrip. Prispevek diuretičnega in natriuretičnega učinka zdravila k hipotenzivnemu še ni podrobneje raziskan. Antihipertenzivna učinkovitost telmisartana je primerljiva z učinkovitostjo zdravil iz drugih skupin antihipertenzivnih zdravil (primerljivost dokazujejo klinična preskušanja, v katerih so telmisartan primerjali z amlodipinom, atenololom, enalaprilom, hidroklorotiazidom in lizinoprilom).
Po nenadni ukinitvi zdravljenja s telmisartanom se krvni tlak v nekaj dneh postopno poveča na vrednosti pred zdravljenjem, ne da bi prišlo do povratne hipertenzije.
Pogostnost suhega kašlja je bila med bolniki, ki so se zdravili s telmisartanom, pomembno manjša kot pri tistih, ki so jemali zaviralce angiotenzinske konvertaze, kar dokazujejo rezultati kliničnih
preskušanj, v katerih so neposredno primerjali obe vrsti antihipertenzivov.
Uporabo zaviralca ACE v kombinaciji z blokatorjem receptorjev angiotenzina II so raziskali v dveh
velikih randomiziranih, kontroliranih preskušanjih (ONTARGET (ONgoing Telmisartan Alone and in combination with Ramipril Global Endpoint Trial) in VA NEPHRON-D (The Veterans Affairs Nephropathy in Diabetes)).
Študijo ONTARGET so izvedli pri bolnikih, ki so imeli anamnezo kardiovaskularne ali cerebrovaskularne bolezni ali sladkorno bolezen tipa 2 z znaki okvare končnih organov. Študija VA NEPHRON-D je zajela bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 in diabetično nefropatijo.
Ti študiji nista pokazali pomembne koristi glede ledvičnih in/ali kardiovaskularnih izidov in
umrljivosti, v primerjavi z monoterapijo pa so opažali večje tveganje za hiperkaliemijo, akutno odpoved ledvic in/ali hipotenzijo. Ti izsledki so pomembni tudi za druge zaviralce ACE in blokatorje receptorjev angiotenzina II, ker so njihove farmakodinamične lastnosti podobne.
Zato se pri bolnikih z diabetično nefropatijo zaviralcev ACE in blokatorjev receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.
Študija ALTITUDE (Aliskiren Trial in Type 2 Diabetes Using Cardiovascular and Renal Disease Endpoints) je preučevala koristi dodatka aliskirena standardnemu zdravljenju z zaviralcem ACE ali blokatorjem receptorjev angiotenzina II pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in kronično boleznijo ledvic, kardiovaskularno boleznijo ali obojim. Študija se je končala predčasno zaradi večjega tveganja za neželene izide. Kardiovaskularna smrt in možganska kap sta bili v skupini, ki je prejemala aliskiren, pogostejši kot v skupini, ki je prejemala placebo. Tudi resni interesantni neželeni učinki
(hiperkaliemija, hipotenzija in disfunkcija ledvic) so bili v skupini, ki je prejemala aliskiren, pogostejši kot v skupini, ki je prejemala placebo.
Amlodipin
Amlodipin je zaviralec pritoka kalcijevih ionov iz skupine dihidropiridinov (počasi delujoč blokator kanalčkov ali antagonist pretoka kalcijevih ionov) in zavira pritok kalcijevih ionov skozi membrano v srčno in žilno gladko mišico. Mehanizem amlodipinovega antihipertenzivnega delovanja temelji na neposrednem relaksantnem učinku na gladko žilno mišico, ki zniža periferni žilni upor in krvni tlak.
Eksperimentalni podatki kažejo, da se amlodipin veže na dihidropiridinska in nedihidropiridinska
vezavna mesta. Amlodipin deluje relativno selektivno na krvne žile, njegov učinek na gladke mišice krvnih žil je večji od učinka na srčne mišične celice.
Pri bolnikih s hipertenzijo en odmerek na dan vseh 24 ur klinično pomembno znižuje krvni tlak v
ležečem in stoječem položaju. Zaradi počasnega začetka delovanja pri zdravljenju z amlodipinom ne prihaja do pojava akutne hipotenzije.
Pri hipertenzivnih bolnikih z normalnim ledvičnim delovanjem se je po dajanju amlodipina v terapevtskih odmerkih zmanjšal žilni upor v ledvicah, povečala pa sta se hitrost glomerulne filtracije in efektivni pretok plazme skozi ledvice, ne da bi se spremenila filtracijska frakcija ali proteinurija.
Amlodipina ne povezujejo z neželenimi presnovnimi učinki ali spremembami ravni lipidov v plazmi, zato je primerno zdravilo za bolnike z astmo, sladkorno boleznijo ali protinom.
Uporaba pri bolnikih s srčnim popuščanjem
V študijah o hemodinamiki in nadzorovanih kliničnih preskušanjih z obremenitvijo, v katerih so sodelovali bolniki s srčnim popuščanjem II. do IV. stopnje po NYHA, se po dajanju amlodipina klinično stanje bolnikov ni poslabšalo, kar so pokazale meritve prenašanja napora, iztisne frakcije levega prekata in klinična simptomatika.
S placebom nadzorovana študija (PRAISE), v kateri so bolniki s srčnim popuščanjem III. do
IV. stopnje po NYHA jemali digoksin, diuretike in zaviralce ACE, je pokazala, da amlodipin pri srčnem popuščanju ne poveča tveganja smrti niti umrljivosti in zbolevnosti.
V dolgotrajni, nadaljevalni, s placebom nadzorovani študiji (PRAISE-2) zdravljenja z amlodipinom pri bolnikih s srčnim popuščanjem III. in IV. stopnje po NYHA, ki niso imeli kliničnih simptomov ali objektivnih izvidov, ki bi kazali na obstoječo ishemično bolezen, in so se zdravili s stabilnimi odmerki zaviralcev ACE, digitalisa in diuretikov, amlodipin ni vplival na skupno srčnožilno umrljivost. Pri isti populaciji bolnikov so amlodipin povezovali s povečanim številom poročil o pljučnem edemu.
Telmisartan/amlodipin
V 8-tedenski, multicentrični, dvojno slepi, s placebom nadzorovani faktorski študiji pri paralelnih skupinah naključno izbranih bolnikov, ki je zajela 1.461 bolnikov z blago do hudo hipertenzijo
(srednji diastolični krvni tlak v sedečem položaju ≥ 95 in ≤ 119 mmHg), sta bila znižanje diastoličnega in sistoličnega krvnega tlaka ter odstotek uravnanega krvnega tlaka pri zdravljenju s kombiniranimi odmerki zdravila Twynsta značilno večja kot pri zdravljenju s posamičnima učinkovinama.
Zdravilo Twynsta je odvisno od velikosti odmerkov, ki so bili znotraj terapevtskega razpona odmerjanja, znižalo sistolični in diastolični krvni tlak, in sicer za -21,8/-16,5 mmHg
(40 mg/5 mg), -22,1/-18,2 mmHg (80 mg/5 mg), -24,7/-20,2 mmHg (40 mg/10 mg)
in -26,4/-20,1 mmHg (80 mg/10 mg). Diastolični krvni tlak se je znižal na manj kot 90 mmHg pri 71,6 %, 74,8 %, 82,1 % oziroma 85,3 % bolnikov. Vrednosti so prilagojene glede na izhodiščne podatke in državo.
Večji del antihipertenzivnega učinka se je razvil v dveh tednih po začetku zdravljenja.
V podskupini 1.050 bolnikov z zmerno do hudo hipertenzijo (DKT ≥ 100 mmHg) je pri 32,7 do 51,8 % bolnikov krvni tlak dovolj znižala monoterapija s telmisartanom ali amlodipinom. Srednje spremembe sistoličnega/diastoličnega krvnega tlaka so bile pri zdravljenju s kombinacijo, ki je vsebovala 5 mg amlodipina (-22,2/-17,2 mmHg pri odmerku po 40 mg/5 mg; -22,5/-19,1 mmHg pri odmerku po 80 mg/5 mg) primerljive z doseženimi z 10-mg odmerkom amlodipina, ali celo večje
(-21,0/-17,6 mmHg) in povezane z značilno manjšim odstotkom edemov (1,4 % pri odmerku po 40 mg/5 mg; 0,5 % pri odmerku po 80 mg/5 mg; 17,6 % pri odmerku amlodipina po 10 mg).
Spremljanje krvnega tlaka z ambulantnim prenosnim merilnikom pri podskupini 562 bolnikov je potrdilo izsledke o znižanju sistoličnega in diastoličnega krvnega tlaka v 24-urnem razmiku med dvema odmerkoma, ki so bili opaženi v kliniki.
V multicentrični, dvojno slepi študiji z aktivnim primerjalnim zdravilom in paralelnimi skupinami je
1.097 naključno izbranih bolnikov z blago do hudo neustrezno uravnano hipertenzijo med zdravljenjem s 5 mg amlodipina jemalo zdravilo Twynsta (40 mg/5 mg ali 80 mg/5 mg) ali amlodipin kot samostojno zdravilo (5 mg ali 10 mg). Po 8 tednih zdravljenja sta obe kombinaciji statistično
značilno učinkoviteje znižali sistolični in diastolični krvni tlak kot odmerka amlodipina (-13,6/-9,4 mmHg, -15,0/-10,6 mmHg pri 40 mg/5 mg, 80 mg/5 mg v primerjavi
z -6,2/-5,7 mmHg, -11,1/-8,0 mmHg pri amlodipinu po 5 mg in 10 mg), odstotek uravnanega diastoličnega krvnega tlaka pa je bil večji v primerjavi z monoterapijama (56,7 %, 63,8 % pri
kombinacijah 40 mg/5 mg in 80 mg/5 mg v primerjavi z 42 %, 56,7 % pri amlodipinu v odmerkih po 5 mg in 10 mg). Odstotek edemov je bil pri zdravljenju s kombinacijama po 40 mg/5 mg in
80 mg/5 mg značilno manjši kot pri zdravljenju z amlodipinom po 10 mg (4,4 % v primerjavi s 24,9 %).
V drugi multicentrični, dvojno slepi študiji z aktivnim primerjalnim zdravilom in paralelnimi skupinami je 947 naključnih bolnikov z neustrezno uravnano blago do hudo hipertenzijo med zdravljenjem z 10-mg odmerkom amlodipina jemalo zdravilo Twynsta (40 mg/10 mg ali
80 mg/10 mg) ali amlodipin kot samostojno zdravilo (10 mg). Po 8 tednih zdravljenja sta obe
kombinaciji statistično značilno učinkoviteje od monoterapije z amlodipinom znižali diastolični in
sistolični krvni tlak (-11,1/-9,2 mmHg, -11,3/-9,3 mmHg pri 40 mg/10 mg, 80 mg/10 mg v primerjavi z -7,4/-6,5 mmHg pri amlodipinu po 10 mg); odstotek normalizacije diastoličnega krvnega tlaka je bil večji kot pri monoterapiji (63,7 % in 66,5 % pri odmerkih po 40 mg/10 mg in 80 mg/10 mg v primerjavi z 51,1 % pri amlodipinu v odmerkih po 10 mg).
V dveh odprtih, dolgotrajnih, nadaljevalnih študijah, ki sta potekali nadaljnjih 6 mesecev, je bil učinek zdravila Twynsta nespremenjen ves čas preskušanja. Poleg tega se je pri nekaterih bolnikih, pri katerih zdravilo Twynsta v odmerkih po 40 mg/10 mg ni ustrezno uravnalo krvnega tlaka, izkazalo, da se je le ta dodatno znižal, ko so odmerek zdravila Twynsta povečali na 80 mg/10 mg.
Skupna pojavnost neželenih učinkov je bila v kliničnih preskušanjih zdravila Twynsta majhna. Neželene učinke je imelo samo 12,7 % bolnikov. Najpogostejša neželena učinka sta bila periferni edem in omotica; glejte tudi poglavje 4.8. Neželeni učinki, o katerih so poročali, so se ujemali z
učinki, ki veljajo za pričakovane na podlagi varnostnih profilov učinkovin zdravila, telmisartana in
amlodipina. Novih ali hujših neželenih učinkov niso zasledili. Z edemom povezani dogodki (periferni edem, generalizirani edem in edem) so bili dosledno manj pogosti pri bolnikih, ki so jemali zdravilo Twynsta, kot pri bolnikih, ki so jemali amlodipin v odmerkih po 10 mg. V preskušanju z več dejavniki je bila pogostnost edemov pri zdravilu Twynsta po 40 mg/5 mg in 80 mg/5 mg 1,3 %, pri zdravilu Twynsta po 40 mg/10 mg in 80 mg/10 mg 8,8 % in pri amlodipinu po 10 mg 18,4 %. Pri bolnikih z neuravnanim krvnim tlakom med zdravljenjem z amlodipinom v odmerkih po 5 mg, je bila pogostost edemov med jemanjem kombinacije v odmerkih po 40 mg/5 mg in 80 mg/5 mg 4,4 % in med jemanjem amlodipina v odmerkih po 10 mg 24,9 %.
Antihipertenzivni učinek zdravila Twynsta je bil podoben pri bolnikih ne glede na starost in spol ter pri bolnikih s sladkorno boleznijo in brez nje.
Zdravila Twynsta niso preskušali pri drugih populacijah bolnikov, razen pri bolnikih s hipertenzijo.
Telmisartan so preskušali v obsežni študiji o izidih zdravljenja, ki je zajela 25.620 bolnikov z velikim srčnožilnim tveganjem (ONTARGET). Amlodipin so preskušali pri bolnikih s kronično stabilno
angino pektoris, vazospastično angino pektoris in z angiografijo dokazano koronarno arterijsko boleznijo.
Pediatrična populacija
Evropska agencija za zdravila je odstopila od zahteve za predložitev rezultatov študij z zdravilom Twynsta pri hipertenziji za vse podskupine pediatrične populacije (za podatke o uporabi pri pediatrični populaciji glejte poglavje 4.2).
Farmakokinetika fiksne kombinacije odmerkov
Hitrost in obseg absorpcije zdravila Twynsta sta enakovredna biološki uporabnosti telmisartana in amlodipina, kadar jih bolniki jemljejo kot posamični tableti.
Absorpcija
Telmisartan se hitro absorbira, toda v različni količini. Povprečna absolutna biološka uporabnost telmisartana je približno 50 %. Kadar jemlje bolnik telmisartan s hrano, površina pod krivuljo
plazemske koncentracije telmisartana v odvisnosti od časa (AUC0-∞) niha od približno 6 % (odmerek 40 mg) do približno 19 % (odmerek 160 mg). Tri ure po jemanju so plazemske koncentracije pri jemanju na tešče in s hrano podobne.
Po peroralnem jemanju terapevtskih odmerkov se amlodipin dobro absorbira in doseže največjo raven v krvi po 6 do 12 urah. Ocenjena absolutna biološka uporabnost je med 64 in 80 %.
Hrana ne vpliva na amlodipinovo biološko uporabnost.
Porazdelitev
Telmisartan se obsežno veže na plazemske beljakovine (> 99,5 %), predvsem albumin in kisli glikoprotein alfa-1. Povprečen navidezni porazdelitveni volumen v stanju dinamičnega ravnovesja (Vdss) je približno 500 l.
Porazdelitveni volumen amlodipina je približno 21 l/kg. In vitro študije kažejo, da je približno 97,5 % amlodipina v obtoku pri bolnikih s hipertenzijo vezanega na beljakovine v plazmi.
Biotransformacija
Telmisartan se s konjugacijo presnavlja v glukuronid matične spojine. Konjugat je farmakološko neaktiven.
Amlodipin se v jetrih obsežno (približno 90 %) presnavlja v neaktivne presnovke. Izločanje
Za telmisartan je značilna farmakokinetika dvoeksponentne razgradnje s končno razpolovno dobo
izločanja > 20 ur. Največja plazemska koncentracija (Cmax) in, nekoliko manj, površina pod krivuljo plazemske koncentracije v odvisnosti od časa (AUC) se večata nesorazmerno glede na odmerek.
Študije niso pokazale klinično pomembnega kopičenja telmisartana, kadar ga bolnik jemlje v priporočenih odmerkih. Plazemske koncentracije so bile pri ženskah večje kot pri moških, kar pa ne vpliva pomembneje na učinkovitost.
Telmisartan se po peroralnem (in intravenskem) dajanju skoraj izključno izloča z blatom, pretežno kot nespremenjena spojina. S sečem se kumulativno izloči manj kot 1 % odmerka. Skupni očistek iz plazme (Cltot) je v primerjavi z jetrnim krvnim pretokom (približno 1.500 ml/min) velik (približno 1.000 ml/min).
Amlodipin se iz plazme izloča dvofazno. Njegova končna razpolovna doba izločanja je približno
30 do 50 ur, kar se ujema z odmerjanjem enkrat na dan. Koncentracije v plazmi v stanju dinamičnega ravnovesja se vzpostavijo po 7 do 8 dneh neprekinjenega jemanja. Deset odstotkov prvotnega amlodipina in 60 % amlodipinovih presnovkov se izloči s sečem.
Linearnost/nelinearnost
Nekoliko zmanjšana površina pod krivuljo (AUC) za telmisartan predvidoma ne zmanjša terapevtske
učinkovitosti. Razmerje med odmerki in plazemskimi koncentracijami ni linearno. Največja koncentracija v plazmi (Cmax) in nekoliko manj tudi AUC se pri odmerkih nad 40 mg večata nesorazmerno.
Za amlodipin je značilna linearna farmakokinetika. Pediatrična populacija (mlajši od 18 let)
Za pediatrično populacijo ni na voljo podatkov o farmakokinetiki.
Spol
Telmisartanova koncentracija v plazmi je bila različna, Cmax in AUC sta bili pri ženskah približno 3-krat oziroma 2-krat večji kot pri moških.
Starejši
Farmakokinetika telmisartana se med mladimi in starejšimi bolniki ne razlikuje.
Čas do največje koncentracije amlodipina v plazmi je pri starejših in mlajših osebah podoben. Pri starejših bolnikih je opaziti manjšanje amlodipinovega očistka, zaradi česar se povečata AUC in razpolovna doba izločanja.
Ledvična okvara
Pri bolnikih z blago do zmerno in hudo ledvično okvaro so opazili podvojitev plazemskih koncentracij telmisartana. Bolnikom z ledvično okvaro, ki so se zdravili z dializo, so izmerili manjše koncentracije v plazmi. Telmisartan se pri bolnikih z ledvično okvaro obsežno veže na plazemske beljakovine in ga z dializo ne moremo odstraniti. Razpolovna doba izločanja pri bolnikih z ledvično okvaro ni spremenjena. Ledvična okvara ne vpliva pomembneje na farmakokinetiko amlodipina.
Jetrna okvara
Farmakokinetične študije so pri bolnikih z jetrno okvaro pokazale skoraj 100 % povečano absolutno biološko uporabnost. Razpolovna doba izločanja telmisartana se pri bolnikih z jetrno okvaro ne spremeni. Pri bolnikih z zmanjšanim jetrnim delovanjem je amlodipinov očistek manjši, zato je
njegova AUC za približno 40 do 60 % večja.
