Paroksetin Actavis 30 mg filmsko obložene tablete

Zdravljenje

• epizod velike depresije,

• obsesivno-kompulzivne motnje (OCD),

• panične motnje z agorafobijo ali brez nje,

• socialne anksiozne motnje/socialna fobija,

• generalizirane anksiozne motnje,

• posttravmatske stresne motnje.

Odmerjanje

Epizode velike depresije

Priporočeni odmerek je 20 mg dnevno. Na splošno se začne stanje pri bolnikih izboljševati po enem tednu, vendar lahko postane izboljšanje opazno šele od drugega tedna terapije naprej. Tako kot velja za vse antidepresive, je treba odmerjanje znova oceniti in ga po potrebi prilagoditi v 3 do 4 tednih po uvedbi terapije, pozneje pa, kot je klinično primerno. Pri nekaterih bolnikih, ki se na odmerek 20 mg ne odzovejo dovolj, je mogoče odmerek postopoma povečati do največ 50 mg na dan v korakih po 10 mg glede na bolnikov odziv.

Bolnike z depresijo je treba zdraviti dovolj dolgo, vsaj 6 mesecev, da so zanesljivo brez simptomov.

Obsesivno-kompulzivna motnja (OCD)

Priporočeni odmerek je 40 mg dnevno. Bolniki morajo začeti zdravljenje z 20 mg/dan, potem pa je mogoče odmerek postopoma povečevati po 10 mg do priporočenega odmerka. Če po nekajtedenski uporabi priporočenega odmerka ni zadostnega odziva, lahko nekaterim bolnikom koristi postopno povečanje odmerka do največ 60 mg/dan. Bolnike z OCD je treba zdraviti dovolj dolgo, da so zanesljivo brez simptomov. To lahko pomeni več mesecev ali še dlje (glejte poglavje 5.1).

Panična motnja

Priporočeni odmerek je 40 mg dnevno. Bolniki morajo začeti zdravljenje z 10 mg/dan, potem pa odmerek postopoma povečujemo po 10 mg glede na bolnikov odziv do priporočenega odmerka. Priporočljivo je uporabiti majhen začetni odmerek, da bi zmanjšali možnost poslabšanja panične simptomatike, za katero je znano, da se pojavi zgodaj med zdravljenjem te motnje. Če po nekajtedenski uporabi priporočenega odmerka ni zadostnega odziva, lahko nekaterim bolnikom koristi postopno povečanje odmerka do največ 60 mg/dan. Bolnike s panično motnjo je treba zdraviti dovolj dolgo, da so zanesljivo brez simptomov. To lahko pomeni več mesecev ali še dlje (glejte poglavje 5.1).

Socialna anksiozna motnja/socialna fobija

Priporočeni odmerek je 20 mg dnevno. Če po nekajtedenski uporabi priporočenega odmerka ni zadostnega odziva, lahko nekaterim bolnikom koristi postopno povečevanje odmerka po 10 mg do največ 50 mg/dan. Dolgotrajno uporabo je treba redno vrednotiti (glejte poglavje 5.1).

Generalizirana anksiozna motnja

Priporočeni odmerek je 20 mg dnevno. Če po nekajtedenski uporabi priporočenega odmerka ni zadostnega odziva, lahko nekaterim bolnikom koristi postopno povečevanje odmerka po 10 mg do največ 50 mg/dan. Dolgotrajno uporabo je treba redno vrednotiti (glejte poglavje 5.1).

Posttravmatska stresna motnja

Priporočeni odmerek je 20 mg dnevno. Če po nekajtedenski uporabi priporočenega odmerka ni zadostnega odziva, lahko nekaterim bolnikom koristi postopno povečevanje odmerka po 10 mg do največ 50 mg/dan. Dolgotrajno uporabo je treba redno vrednotiti (glejte poglavje 5.1).

Starejši

Pri starejših osebah se pojavi povišana koncentracija paroksetina v plazmi, vendar se razpon koncentracij prekriva s koncentracijami pri mlajših osebah. Odmerjanje je treba začeti z začetnim odmerkom za odrasle. Povečevanje odmerka lahko nekaterim bolnikom koristi, toda največji odmerek ne sme preseči 40 mg dnevno.

Pediatrična populacija

Paroksetina se ne sme uporabljati za zdravljenje otrok in mladostnikov, ker so kontrolirana klinična preskušanja ugotovila, da je povezan z večjim tveganjem samomorilnega vedenja in sovražnosti. Poleg tega ta preskušanja niso ustrezno dokazala učinkovitosti (glejte poglavji 4.4 in 4.8).

Pri otrocih, mlajših od 7 let, uporaba paroksetina ni raziskana. Paroksetina se v tej starostni skupini ne sme uporabljati, dokler ne bosta ugotovljeni varnost in učinkovitost.

Okvara ledvic/jeter:

Pri bolnikih s hudo okvaro ledvic (očistek kreatinina manj kot 30 ml/min) ali tistih z okvaro jeter se koncentracija paroksetina v plazmi zviša. Zato je treba odmerjanje omejiti na spodnji del odmernega območja.

Splošne informacije

Odtegnitveni simptomi po prekinitvi paroksetina

Nenadni prekinitvi zdravljenja se je treba izogniti (glejte poglavji 4.4 in 4.8). Faza zmanjševanja je v kliničnih preskušanjih obsegala zmanjševanje dnevnega odmerka za 10 mg v tedenskih intervalih. Če se po zmanjšanju odmerka ali prenehanju zdravljenja pojavijo nevzdržni simptomi, pride v poštev ponovno jemanje pred tem uporabljanega odmerka. Potem lahko zdravnik odmerek zmanjšuje še naprej, vendar počasneje.

Način uporabe

Paroksetin je priporočljivo jemati enkrat dnevno zjutraj s hrano. Tableto je treba pogoltniti in ne žvečiti.

Preobčutljivost za zdravilno učinkovino, na arašide ali sojo ali katerokoli pomožno snov navedeno v poglavju 6.1.

Uporaba paroksetina je kontraindicirana v kombinaciji z zaviralci monoaminooksidaze (MAO). V izjemnih primerih lahko v kombinaciji s paroksetinom uporabite linezolid (antibiotik, ki reverzibilno in neselektivno zavira MAO), če obstaja možnost natančnega nadziranja simptomov serotoninskega sindroma in kontroliranja krvnega tlaka (glejte poglavje 4.5).

Zdravljenje s paroksetinom je mogoče začeti:

• dva tedna po prenehanju uporabe ireverzibilnega zaviralca MAO, ali

• vsaj 24 ur po prenehanju uporabe reverzibilnega zaviralca MAO (npr. moklobemida, linezolida, metiltioninijev klorid (metilensko modrilo; sredstvo za predoperacijski prikaz, ki je reverzibilen, neselektiven zaviralec MAO)).

Med prenehanjem uporabe paroksetina in uvedbo terapije s katerimkoli zaviralcem MAO mora preteči vsaj en teden.

Paroksetina se ne sme uporabljati v kombinaciji s tioridazinom, ker lahko paroksetin – tako kot druge učinkovine, ki zavirajo jetrni encim CYP450 2D6 – poviša koncentracijo tioridazina v plazmi (glejte poglavje 4.5). Uporaba samega tioridazina lahko povzroči podaljšanje intervala QTc in s tem povezano resno ventrikularno motnjo srčnega ritma, npr. torsades de pointes, in nenadno smrt.

Paroksetina se ne sme uporabljati v kombinaciji s pimozidom (glejte poglavje 4.5).

Zdravljenje s paroksetinom je treba začeti previdno dva tedna po prenehanju zdravljenja z ireverzibilnim zaviralcem MAO ali 24 ur po koncu zdravljenja z reverzibilnim zaviralcem MAO. Odmerek paroksetina je treba postopoma povečati, dokler ni dosežen optimalen odziv (glejte poglavji 4.3 in 4.5).

Pediatrična populacija

Paroksetina se ne sme uporabljati za zdravljenje otrok in mladostnikov, mlajših od 18 let. S samomorom povezano obnašanje (poskus samomora in samomorilne misli) ter sovražnost (večinoma nasilno vedenje, nasprotovalno vedenje in jeza) sta bila v kliničnih preskušanjih pogostejša pri otrocih in mladostnikih, ki so dobivali antidepresive, kot pri tistih, ki so jemali placebo. Če se zaradi kliničnih potreb kljub temu odločite za takšno zdravljenje, morate bolnika natančno nadzorovati glede samomorilnih simptomov. Pri otrocih in mladostnikih tudi ni dolgoročnih podatkov o varnosti, kar zadeva rast, dozorevanje ter kognitivni in vedenjski razvoj.

Samomor/samomorilne misli ali klinično poslabšanje

Depresija je povezana z večjim tveganjem za pojav samomorilnih misli, samopoškodovanja in samomorilnosti (s samomorom povezani dogodki). Takšno tveganje obstaja, vse dokler ne pride do znatnega izboljšanja zdravstvenega stanja. Ker se prvih nekaj tednov zdravljenja ali dlje zdravstveno stanje morda še ne bo izboljšalo, je treba bolnike skrbno nadzorovati, vse dokler ne pride do izboljšanja. Splošne klinične izkušnje kažejo, da se tveganje za samomor v zgodnji fazi izboljšanja lahko poveča.

Z večjim tveganjem za pojav s samomorom povezanih dogodkov so lahko povezana tudi druga psihiatrična stanja, za katera se predpisuje paroksetin. Poleg tega se ta stanja lahko pojavijo sočasno s hudo depresivno motnjo. Med zdravljenjem bolnikov z drugimi psihiatričnimi motnjami je torej treba izvajati enake previdnostne ukrepe kot med zdravljenjem bolnikov s hudo depresivno motnjo.

Znano je, da pri bolnikih s samomorom povezanimi dogodki v anamnezi, ali bolnikih, ki kažejo znatno stopnjo samomorilne miselnosti pred uvedbo zdravljenja, obstaja večje tveganje za pojav samomorilnih misli ali poskusov samomora in jih je treba med zdravljenjem skrbno spremljati. Metaanaliza s placebom nadzorovanih kliničnih preskušanj antidepresivov pri odraslih bolnikih s psihiatričnimi motnjami je pokazala, da pri bolnikih, mlajših od 25 let, pri uporabi antidepresivov obstaja večje tveganje za pojav samomorilnega vedenja kot pri uporabi placeba (glejte tudi poglavje 5.1).

Med terapijo, še posebej po uvedbi zdravljenja in pri vsaki spremembi odmerka, je treba bolnike skrbno nadzirati. Še posebej skrbno je treba nadzirati bolnike z velikim tveganjem. Bolnike (in skrbnike bolnikov) je treba opozoriti, da morajo biti pozorni na kakršnokoli klinično poslabšanje, samomorilno vedenje ali razmišljanje in na neobičajne vedenjske spremembe. Če se pojavijo takšni simptomi, se morajo nemudoma posvetovati z zdravnikom.

Akatizija/psihomotorični nemir

Uporaba paroksetina je bila povezana z nastankom akatizije, za katero sta značilna notranji občutek nemira in psihomotorična vznemirjenost, npr. nezmožnost za sedenje pri miru ali stanje pri miru, običajno povezana s subjektivno stisko. Pojav tega je najverjetnejši v prvih tednih zdravljenja. Bolnikom, ki se jim pojavijo ti simptomi, lahko povečanje odmerka škoduje.

Serotoninski sindrom/maligni nevroleptični sindrom

V redkih primerih se lahko v povezavi z zdravljenjem s paroksetinom pojavijo serotoninski sindrom ali malignemu nevroleptičnemu sindromu podobni pojavi, zlasti če je paroksetin uporabljen v kombinaciji z drugimi serotonergičnimi in/ali nevroleptičnimi zdravili. Ti sindromi lahko povzročijo potencialno smrtno nevarna stanja. Če pride do takšnih dogodkov (značilen zanje je skupek simptomov, kot so hipertermija, rigidnost, mioklonus in avtonomna nestabilnost z možnimi hitrimi nihanji vitalnih znakov, spremembe duševnega stanja, vključno z zmedenostjo, razdražljivostjo, hudo agitiranostjo in napredovanjem v delirij in komo), je treba uporabo paroksetina prekiniti in uvesti podporno simptomatsko zdravljenje. Paroksetina se ne sme uporabljati v kombinaciji s prekurzorji serotonina (npr. z L-triptofanom, oksitriptanom), ker obstaja tveganje serotoninergičnega sindroma (glejte poglavje 4.3 in poglavje 4.5).

Manija

Tako kot vse antidepresive je treba tudi paroksetin uporabljati previdno pri bolnikih z manijo v anamnezi. Uporabo paroksetina je treba prekiniti, če bolnik prehaja v manično fazo.

Okvara ledvic/jeter:

Previdnost je priporočljiva pri bolnikih s hudo okvaro ledvic in bolnikih z okvaro jeter (glejte poglavje 4.2).

Sladkorna bolezen

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo lahko zdravljenje s SSRI (selective serotonin reuptake inhibitors, selektivni zaviralci prevzema serotonina) vpliva na urejenost glikemije. Potrebna utegne biti prilagoditev odmerka insulina in/ali peroralnih hipoglikemikov. Poleg tega so študije pokazale, da se lahko ob sočasni uporabi paroksetina in pravastatina zviša nivo sladkorja v krvi (glejte poglavje 4.5).

Epilepsija

Tako kot druge antidepresive je treba tudi paroksetin uporabljati previdno pri bolnikih z epilepsijo.

Epileptični napadi

V celoti je pojavnost epileptičnih napadov med bolniki, zdravljenimi s paroksetinom, manj kot 0,1 %. Če se pri bolniku pojavijo epileptični napadi, morate uporabo zdravila prekiniti.

ECT (electroconvulsive therapy, elektrokonvulzivno zdravljenje) S sočasno uporabo paroksetina in ECT je malo kliničnih izkušenj.

Glavkom

Tako kot drugi SSRI tudi paroksetin lahko povzroča midriazo, zato ga je treba previdno uporabljati pri bolnikih, ki imajo glavkom z ozkim zakotjem ali glavkom v anamnezi.

Srčne bolezni

Pri bolnikih s srčnimi boleznimi je treba upoštevati običajne previdnostne ukrepe.

Hiponatriemija

Redko so poročali o hiponatriemiji, pretežno pri starejših. Previdnost je potrebna tudi pri bolnikih s tveganjem za hiponatriemijo, npr. zaradi sočasno uporabljanih zdravil in ciroze. Hiponatriemija v splošnem izgine po prenehanju uporabe paroksetina.

Krvavitev

Med uporabo SSRI so poročali o primerih krvavitvenih motenj v koži, npr. ekhimoz in purpure. Poročali so še o drugih hemoragičnih pojavih, npr. krvavitev v prebavilih. Pri starejših bolnikih je tveganje morda večje.

Previdnost je potrebna pri bolnikih, ki jemljejo SSRI sočasno s peroralnimi antikoagulanti, zdravili, ki vplivajo na delovanje trombocitov, ali drugimi zdravili, ki lahko povečajo tveganje za krvavitve (npr. atipični antipsihotiki, kot so klozapin, fenotiazini, večina TCA, acetilsalicilna kislina, NSAID (non-steroidal anti-inflammatory drugs, nesteroidna protivnetna zdravila), zaviralci COX-2) in pri bolnikih z motnjami hemostaze ali s stanji, ki lahko povzročijo nagnjenost h krvavitvam, v anamnezi.

Medsebojno delovanje s tamoksifenom

Nekatere študije so pokazale, da se lahko učinkovitost tamoksifena (merjena kot tveganje za recidiv/umrljivost zaradi raka dojke) zmanjša, če je predpisan skupaj s paroksetinom. Vzrok tega je, da paroksetin ireverzibilno zavre CYP2D6 (glejte poglavje 4.5). Paroksetinu se je med uporabo tamoksifena za zdravljenje ali preprečevanje raka dojke treba izogibati, kadar koli je to mogoče.

Odtegnitveni simptomi po prekinitvi zdravljenja s paroksetinom

Po prenehanju zdravljenja so odtegnitveni simptomi pogosti, zlasti če je prenehanje nenadno (glejte poglavje 4.8). V kliničnih preskušanjih so se neželeni dogodki po prekinitvi zdravljenja pojavili pri 30 % bolnikov, ki so dobivali paroksetin, v primerjavi z 20 % bolnikov, ki so jemali placebo. Pojavljanje odtegnitvenih simptomov ni enako kot pri zasvajajoči ali odvisnost povzročajoči učinkovini. Tveganje za pojav odtegnitvenih simptomov je lahko odvisno od več dejavnikov, tudi od trajanja terapije, odmerka zdravila in hitrosti zmanjševanja odmerka. Poročali so o: omotičnosti, senzoričnih motnjah (vključno s parestezijo, občutki električnih sunkov in tinitusom), motnjah spanja (vključno z intenzivnimi sanjami), agitiranosti ali anksioznosti, navzei, tremorju, zmedenosti, znojenju, glavobolu, driski, palpitacijah, čustveni nestabilnosti, razdražljivosti in motnjah vida. Na splošno so ti simptomi blagi do zmerni, vendar so pri nekaterih bolnikih lahko zelo izraziti. Običajno se pojavijo prvih nekaj dni po prenehanju zdravljenja, zelo

redko pa so o takšnih simptomih poročali pri bolnikih, ki so pomotoma izpustili odmerek.

Na splošno ti simptomi minejo sami, običajno v 2 tednih, a pri nekaterih posameznikih so lahko dolgotrajni (2 do 3 mesece ali več). Zato je priporočljivo, da v primeru prenehanja zdravljenja odmerek paroksetina zmanjšujete postopoma nekaj tednov ali mesecev, odvisno od bolnikovih potreb (glejte "Odtegnitveni simptomi po prekinitvi paroksetina", poglavje 4.2).

Paroksetin Actavis 30 mg:

Paroksetin Actavis filmsko obložene tablete vsebujejo oranžno FCF (E110), ki lahko povzroči alergijske reakcije.

Serotoninergične učinkovine

Tako kot velja za druge SSRI, lahko sočasno dajanje serotoninergičnih učinkovin vodi do pojava s 5-HT povezanih učinkov (serotoninski sindrom: glejte poglavji 4.3 in 4.4).

Previdnost in natančen klinični nadzor sta potrebna, če so v kombinaciji s paroksetinom uporabljene serotoninergične učinkovine (npr. L-triptofan, triptani, tramadol, linezolid, metiltioninijev klorid (metilensko modro), SSRI, litij, petidin in pripravki šentjanževke Hypericum perforatum). Pri uporabi fentanila za splošno anastezijo ali za zdravljenje kronične bolečine je potrebna previdnost.

Sočasna uporaba paroksetina in zaviralcev MAO je kontraindicirana zaradi tveganja za serotoninski sindrom (glejte poglavje 4.3).

Pimozid

V študiji s posamičnim majhnim (2 mg) odmerkom pimozida, uporabljenim sočasno s 60 mg paroksetina, so ugotovili povišano koncentracijo pimozida, v povprečju za 2,5-krat. To je lahko posledica znanega zaviralnega učinka paroksetina na CYP2D6. Sočasna uporaba pimozida in paroksetina je kontraindicirana zaradi ozkega terapevtskega indeksa pimozida in njegove znane zmožnosti za podaljšanje intervala QT (glejte poglavje 4.3).

Encimi, ki presnavljajo zdravila

Na presnovo in farmakokinetiko paroksetina lahko vpliva indukcija ali zavrtje encimov, ki presnavljajo zdravila. Kadar je treba paroksetin uporabiti sočasno s kakšnim znanim zaviralcem encimov za presnovo zdravil, je to treba upoštevati in uporabiti odmerke paroksetina v spodnjem delu odmernega območja.

Uvodna prilagoditev odmerka ni potrebna, če bo učinkovina uporabljena sočasno z znanimi induktorji encimov za presnovo zdravil (npr. karbamazepinom, rifampicinom, fenobarbitalom ali fenitoinom), ali s fosamprenavirjem/ritonavirjem. Vsaka prilagoditev odmerka paroksetina (bodisi po uvedbi ali prenehanju uporabe induktorja encimov) mora temeljiti na kliničnem učinku (prenašanje in učinkovitost).

Fosamprenavir/ritonavir

Pri zdravih prostovoljcih je 10-dnevna sočasna uporaba fosamprenavirja/ritonavirja 700/100 mg dvakrat dnevno s paroksetinom 20 mg na dan občutno zmanjšala koncentracijo paroksetina v plazmi za približno 55

%. Koncentracija fosamprenavirja/ritonavirja v plazmi je bila med sočasno uporabo paroksetina podobna referenčnim vrednostim v drugih študijah, kar kaže, da paroksetin pomembno ne vpliva na presnovo fosamprenavirja/ritonavirja. Razpoložljivih podatkov o vplivih dolgotrajne, več kot 10-dnevne sočasne uporabe paroksetina in fosamprenavirja/ritonavirja ni.

Prociklidin

Vsakodnevna uporaba paroksetina pomembno poviša koncentracijo prociklidina v plazmi. Če se pojavijo antiholinergični učinki, je treba odmerek prociklidina zmanjšati.

Antiepileptiki

Karbamazepin, fenitoin, natrijev valproat. Sočasna uporaba pri bolnikih z epilepsijo ne kaže nobenega vpliva na farmakokinetične/farmakodinamične značilnosti.

Zaviralni učinek paroksetina na CYP2D6

Tako kot drugi antidepresivi, vključno z drugimi SSRI, tudi paroksetin zavira encim CYP2D6 jetrnega

citokroma P450. Zavrtje CYP2D6 lahko vodi do povišanja plazemske koncentracije sočasno uporabljenih zdravil, ki jih presnavlja ta encim. Med takšne spadajo nekateri tricikličnimi antidepresivi (npr. klomipramin, nortriptilin in dezipramin), fenotiazinski nevroleptiki (npr. tioridazin, glejte poglavje 4.3), risperidon, atomoksetin, določeni antiaritmiki skupine 1c (npr. propafenon in flekainid) in metoprolol. Pri bolnikih z insuficienco srca paroksetina ni priporočljivo uporabljati v kombinaciji z metoprololom, ker ima metoprolol pri tej indikaciji ozek terapevtski indeks.

Tamoksifen ima pomemben aktivni presnovek, endoksifen, ki ga proizvaja CYP2D6 in pomembno prispeva k učinkovitosti tamoksifena.

Paroksetinovo nereverzibilno zaviranje CYP2D6 privede do zmanjšanja koncentracij endoksifena v plazmi (glejte poglavje 4.4).

Alkohol

Tako kot velja za druga psihotropna zdravila, je treba bolnikom svetovati, naj se med jemanjem paroksetina izogibajo pitju alkohola.

Peroralni antikoagulanti

Med paroksetinom in peroralnimi antikoagulanti se lahko pojavijo farmakodinamična medsebojna delovanja. Sočasna uporaba paroksetina in peroralnih antikoagulantov lahko poveča antikoagulantno delovanje in s tem tveganje za krvavitve. Zato je treba paroksetin previdno uporabljati pri bolnikih, ki dobivajo peroralne antikoagulante (glejte poglavje 4.4).

NSAID, acetilsalicilna kislina in druga antitrombotična zdravila

Med paroksetinom in NSAID/acetilsalicilno kislino se lahko pojavijo farmakodinamična medsebojna delovanja. Sočasna uporaba paroksetina in NSAID/acetilsalicilne kisline lahko poveča tveganje za krvavitve (glejte poglavje 4.4). Previdnost je potrebna pri bolnikih, ki jemljejo SSRI sočasno s peroralnimi antikoagulanti, zdravili, ki vplivajo na delovanje trombocitov ali povečujejo tveganje za krvavitve (npr. atipični antipsihotiki, kot so klozapin, fenotiazini, večina TCA (tricyclic antidepressants, triciklični antidepresivi), acetilsalicilna kislina, NSAID, zaviralci COX-2) in pri bolnikih z motnjami hemostaze ali s stanji, ki lahko povzročijo nagnjenost h krvavitvam, v anamnezi.

Pravastatin

V študijah so opazili interakcije med paroksetinom in pravastatinom. Pokazalo se je, da sočasna uporaba paroksetina in pravastatina lahko privede do povečanja ravni glukoze v krvi. Bolniki s sladkorno boleznijo, ki prejmejo tako paroksetin kot tudi pravastatina lahko potrebujejo prilagoditev odmerka peroralnih antidiabetikov in/ali insulina (glejte poglavje 4.4).

Plodnost

Podatki pri živalih kažejo, da lahko paroksetin vpliva na kakovost sperme (glejte poglavje 5.3). Iz in vitro podatkov pri ljudeh je razviden učinek na kakovost sperme, vendar pa podatki pri ljudeh, ki so jemali nekatere selektivne zaviralce privzema serotonina (SSRI) (vključno s paroksetinom) kažejo, da je učinek na kakovost sperme reverzibilen.

Do sedaj niso opazili nobenega vpliva na plodnost ljudi.

Nekatere klinične študije so pokazale, da lahko selektivni zaviralci prevzema serotonina (SSRI), tudi paroksetin, vplivajo na kakovost semena. Kot kaže, je ta učinek po prenehanju zdravljenja reverzibilen. Te študije niso raziskale vpliva na plodnost, toda spremembe kakovosti semena lahko vplivajo na plodnost nekaterih moških.

Nosečnost

Nekatere epidemiološke študije kažejo, da uporabo paroksetina v prvem trimesečju nosečnosti spremlja večje tveganje za prirojene hibe, zlasti srčno-žilne hibe (npr. ventrikularne (večinoma) in defekte interatrijskega septuma). Mehanizem tega ni znan. Po podatkih je tveganje, da bi imela ženska po

izpostavljenosti paroksetinu otroka s srčno-žilno hibo, manjše od 2/100 (OR = 1,55 [1,18 < > 2,04]) v primerjavi s pričakovano stopnjo za tovrstne okvare, ki je 1/100 v celotni populaciji.

Paroksetin naj bi med nosečnostjo uporabljali le, če je strogo indiciran. Lečeči zdravnik mora pri ženskah, ki so noseče ali nameravajo zanositi, pretehtati druge možnosti zdravljenja. Nenadni prekinitvi se je treba med nosečnostjo izogniti (glejte "Odtegnitveni simptomi po prekinitvi paroksetina", poglavje 4.2).

Če se uporaba paroksetina pri materi nadaljuje v poznejše obdobje nosečnosti, zlasti v tretje trimesečje, je treba novorojenca opazovati.

V primeru uporabe paroksetina pri materi v poznejšem obdobju nosečnosti se lahko pri novorojencu pojavijo naslednji simptomi: dihalna stiska, cianoza, apneja, epileptični napadi, nestabilnost temperature, težave s hranjenjem, bruhanje, hipoglikemija, hipertonija, hipotonija, hiperrefleksija, tremor, tresavica, razdražljivost, letargija, nenehen jok, zaspanost in težave s spanjem. Ti simptomi so lahko posledica serotoninergičnih učinkov ali pa gre za odtegnitvene simptome. Večinoma se zapleti pojavijo takoj ali kmalu (< 24 ur) po porodu.

Epidemiološki podatki so pokazali, da lahko uporaba selektivnih zaviralcev privzema serotonina med nosečnostjo, še posebej med pozno nosečnostjo, poveča tveganje perzistentne pljučne hipertenzije pri novorojenčkih (PPHN). Opaženo tveganje je bilo približno 5 primerov na 1000 nosečnosti. V splošni populacij se pojavita 1 do 2 primera PPHN na 1000 nosečnosti.

Študije na živalih so pokazale vpliv na sposobnost razmnoževanja, niso pa odkrile neposrednih škodljivih vplivov na nosečnost, razvoj zarodka/plodu, porod ali postnatalni razvoj (glejte poglavje 5.3).

Dojenje

Majhna količina paroksetina se izloči v materino mleko. V objavljenih študijah je bila koncentracija zdravila v serumu dojenih otrok ali nezaznavna (< 2 ng/ml) ali zelo nizka (< 4 ng/ml). Pri teh otrocih niso opazili nobenih znakov učinkov zdravila. Kljub temu se paroksetina med obdobjem dojenja ne sme uporabljati, razen če pričakovane koristi za mater upravičujejo možno tveganje za otroka.

Plodnost

Podatki pri živalih kažejo, da lahko paroksetin vpliva na kakovost sperme (glejte poglavje 5.3). Iz in vitro podatkov pri ljudeh je razviden učinek na kakovost sperme, vendar pa podatki pri ljudeh, ki so jemali nekatere selektivne zaviralce privzema serotonina (SSRI) (vključno s paroksetinom) kažejo, da je učinek na kakovost sperme reverzibilen.

Do sedaj niso opazili nobenega vpliva na plodnost ljudi.

Nekatere klinične študije so pokazale, da lahko selektivni zaviralci prevzema serotonina (SSRI), tudi paroksetin, vplivajo na kakovost semena. Kot kaže, je ta učinek po prenehanju zdravljenja reverzibilen. Te študije niso raziskale vpliva na plodnost, toda spremembe kakovosti semena lahko vplivajo na plodnost nekaterih moških.

Klinične izkušnje kažejo, da terapija s paroksetinom ni povezana z okvaro kognitivnega ali psihomotoričnega delovanja. Vendar tako, kot velja za vsa psihoaktivna zdravila, je treba bolnike opozoriti glede vpliva na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji. Paroksetin sicer ne poslabša prizadetosti mentalnih in motoričnih sposobnosti, ki jih povzroči alkohol, vendar sočasno uživanje alkohola in paroksetina vseeno ni priporočljivo.

Med nadaljevanjem zdravljenja se lahko izrazitost in pogostnost nekaterih spodaj navedenih neželenih učinkov zmanjšata in praviloma ti učinki ne zahtevajo prekinitve terapije.

Neželeni učinki so našteti po organskih sistemih in pogostnosti. V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

Pogostnosti so opredeljene takole: Zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), ni znano (ni mogoče oceniti na podlagi podatkov, ki so na voljo).

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Občasni: neobičajne krvavitve, predvsem na koži in sluznicah (večinoma ekhimoze) Zelo redki: trombocitopenija

Bolezni imunskega sistema

Zelo redki: hude alergijske reakcije in alergijske reakcije z možnim smrtnim izidom (vključno z anfilaktoidno reakcijo in angioedemom)

Bolezni endokrinega sistema

Zelo redki: sindrom neustreznega izločanja antidiuretičnega hormona (SIADH)

Presnovne in prehranske motnje

Pogosti: zvišane vrednosti holesterola, zmanjšan apetit

Občasni: poročali so o spremenjenem nadzoru glikemije pri bolnikih s sladkorno boleznijo (glejte poglavje 4.4)

Redki: hiponatriemija. O hiponatriemiji so poročali predvsem pri starejših bolnikih in je včasih povezana s sindromom neustreznega izločanja antidiuretičnega hormona (SIADH).

Psihiatrične motnje

Pogosti: somnolenca, nespečnost, agitacija, nenormalne sanje (vključno z nočnimi morami) Občasni: zmedenost, halucinacije

Redki: manične reakcije, anksioznost, depersonalizacija, napadi panike, akatizija (glejte poglavje 4.4) Pogostnost ni znana: razmišljanje o samomoru in samomorilno vedenje, agresivnost*.

Med zdravljenjem s paroksetinom ali zgodaj po prenehanju zdravljenja so bili opisani primeri samomorilnega razmišljanja in samomorilnega vedenja (glejte poglavje 4.4)

Ti simptomi so lahko tudi posledica osnovne bolezni.

*V okviru izkušenj v obdobju trženja so bili zabeleženi primeri agresivnosti.

Bolezni živčevja

Zelo pogosti: poslabšana koncentracija. Pogosti: omotica, tremor, glavobol Občasni: ekstrapiramidne motnje

Redki: konvulzije, sindrom nemirnih nog (RLS)

Zelo redki: serotoninski sindrom (simptomi lahko vključujejo agitacijo, zmedenost, čezmerno znojenje, halucinacije, hiperrefleksijo, mioklonus, drgetanje, tahikardijo in tremor)

O ekstrapiramidnih motnjah vključno z orofacialno distonijo so poročali pri bolnikih, pri katerih so bile že predhodno prisotne motnje gibanja ali pri tistih, ki so bili zdravljeni z nevroleptiki.

Očesne bolezni Pogosti: zamegljen vid

Občasni: midriaza (glejte poglavje 4.4) Zelo redki: akutni glavkom

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta Pogostnost ni znana: tinitus

Srčne bolezni

Občasni: sinusna tahikardija. Redki: bradikardija.

Žilne bolezni

Občasni: prehodno zvišanje ali znižanje krvnega tlaka, posturalna hipotenzija. Po zdravljenju s paroksetinom so poročali o prehodnih zvišanjih ali znižanjih krvnega tlaka, običajno pri bolnikih z že obstoječo hipertenzijo ali anksioznostjo.

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora Pogosti: zehanje.

Bolezni prebavil Zelo pogosti: navzea.

Pogosti: zaprtje, driska, bruhanje, suha usta. Zelo redki: krvavitev v prebavila.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov Redki: zvišane vrednosti jetrnih encimov

Zelo redki: jetrni dogodki (kot so hepatitis, včasih povezan z zlatenico in/ali odpovedjo jeter)

Poročali so o zvišanih vrednostih jetrnih encimov. V poročilih, pridobljenih po začetku trženja, so zelo redko poročali o jetrnih dogodkih (kot so hepatitis, včasih povezan z zlatenico in/ali odpovedjo jeter). Če se opazi dolgotrajno zvišanje vrednosti testov jetrnih funkcij, je potrebno razmisliti o ukinitvi paroksetina.

Bolezni kože in podkožja Pogosti: znojenje

Občasni: kožni izpuščaji, srbenje

Zelo redki: resni kožni neželeni učinki (vključno z multiformnim eritemom, Stevens-Johnsonovim sindromom in toksično epidermalno nekrolizo), urtikarija, fotosenzitivne reakcije

Bolezni mišično-skeletnega sistema

Redki: artralgija, mialgija

Epidemiološke študije, v glavnem izvedene pri bolnikih, starih 50 let in več, kažejo večje tveganje zlomov kosti pri bolnikih, ki dobivajo selektivne zaviralce prevzema serotonina in triciklične antidepresive.

Mehanizem, ki povzroči to tveganje, ni znan.

Bolezni sečil

Občasni: zastoj urina, inkontinenca urina.

Motnje reprodukcije in dojk Zelo pogosti: spolne motnje

Redki: hiperprolaktinemija/galaktoreja Zelo redki: priapizem

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije Pogosti: astenija, povečanje telesne mase

Zelo redki: periferni edemi.

Odtegnitveni simptomi po prekinitvi zdravljenja s paroksetinom

Pogosti: omotica, senzorične motnje, motnje spanja, anksioznost, glavobol.

Občasni: agitiranost, navzea, tremor, zmedenost, znojenje, čustvena nestabilnost, motnje vida, palpitacije, driska, razdražljivost.

Prenehanje uporabe paroksetina (zlasti če je nenadno) pogosto povzroči odtegnitvene simptome.

Poročali so o: omotičnosti, senzoričnih motnjah (vključno s parestezijo, občutki električnih sunkov in tinitusom), motnjah spanja (vključno z intenzivnimi sanjami), agitiranosti ali anksioznosti, navzei, tremorju, zmedenosti, znojenju, glavobolu, driski, palpitacijah, čustveni nestabilnosti, razdražljivosti in motnjah vida. Na splošno so ti dogodki blagi do zmerni in minejo sami, pri nekaterih bolnikih pa so lahko tudi hudi in/ali dolgotrajni. Če zdravljenje s paroksetinom ni več potrebno, ga je zato priporočljivo opustiti postopoma, s postopnim zmanjševanjem odmerka (glejte poglavji 4.2 in 4.4).

Pediatrična populacija

Opaženi so bili naslednji neželeni učinki:

Več s samomorom povezanega vedenja (vključno s poskusi samomora in samomorilnimi mislimi), samopoškodovalnega vedenja in več sovražnosti. Samomorilne misli in poskuse samomora so opažali predvsem v kliničnih preskušanjih pri mladostnikih s hudo depresivno motnjo. Več sovražnosti se je pojavilo zlasti pri otrocih z obsesivno-kompulzivno motnjo in še posebej pri otrocih, mlajših od 12 let. Dodatni opaženi učinki so: manjši apetit, tremor, znojenje, hiperkinezija, agitiranost, čustvena labilnost (vključno z jokom in nihanji razpoloženja), s krvavitvami povezani neželeni učinki, pretežno na koži in sluznicah.

Učinki, opaženi po prenehanju/zmanjševanju paroksetina, so: čustvena labilnost (vključno z jokom, nihanji razpoloženja, samopoškodovanjem, mislimi na samomor in poskusom samomora), živčnost, omotica, navzea in bolečine v trebuhu (glejte poglavje 4.4).

Za dodatne informacije o kliničnih preskušanjih pri pediatričnih bolnikih glejte poglavje 5.1.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika, Center za zastrupitve, Zaloška cesta 2 SI-1000 Ljubljana Faks: + 386 (0)1 434 76 46 e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si.

Simptomi in znaki

Razpoložljive informacije o prevelikem odmerjanju paroksetina kažejo široko mejo varnosti. Med izkušnjami s prevelikim odmerjanjem paroksetina so poleg simptomov, navedenih v poglavju 4.8, Neželeni učinki, poročali tudi o povišani telesni temperaturi in nehotnem krčenju mišic. Bolniki so si na splošno opomogli brez resnih posledic tudi po odmerkih do 2000 mg, uporabljenih samih. Občasno so poročali o pojavih, kot je npr. koma ali spremembe EKG, ki so se v zelo redkih primerih končali s smrtjo; praviloma so se pojavili, če je bil paroksetin uporabljen skupaj z drugimi psihotropnimi zdravili, z alkoholom ali brez njega.

Zdravljenje

Specifičen antidot ni znan. Zdravljenje mora obsegati splošne ukrepe, kakršni se uporabljajo pri obravnavanju prevelikega odmerjanja kateregakoli antidepresiva. Če je primerno, je treba želodec izprazniti s sprožitvijo bruhanja, izpiranjem želodca ali obojim. Da bi zmanjšali absorbcijo paroksetina je v prvih 24 urah po zaužitju prevelikega odmerka mogoče uporabiti po 20 do 30 g aktivnega oglja na 4 do 6 ur.

Indicirana je podporna nega s pogostim nadziranjem vitalnih znakov in skrbnim opazovanjem bolnika. Obravnava bolnikov mora biti klinično indicirana.