Loquen 150 mg filmsko obložene tablete

Zdravljenje shizofrenije.

Zdravljenje zmernih do hudih maničnih epizod. Ni dokazano, da bi kvetiapin lahko

preprečil ponovitev maničnih ali depresivnih epizod (glejte poglavje 5.1).

Tablete Loquen mora bolnik jemati dvakrat dnevno, s hrano ali brez nje.

Odrasli bolniki

Pri zdravljenju shizofrenije so celokupni dnevni odmerki za prve štiri dni zdravljenja: 50 mg (prvi dan), 100 mg (drugi dan), 200 mg (tretji dan) in 300 mg (četrti dan).

Po četrtem dnevu zdravljenja povečujte odmerek tako, da dosežete običajno učinkoviti odmerek, ki je od 300 do 450 mg/dan. Glede na klinični odziv na zdravljenje in posameznikovo prenašanje zdravila lahko odmerek prilagajate v območju od 150 do 750 mg dnevno.

Za zdravljenje maničnih epizod, povezanih z bipolarno motnjo, so celokupni dnevni odmerki za prve štiri dni zdravljenja: 100 mg (prvi dan), 200 mg (drugi dan), 300 mg (tretji dan) in 400 mg (četrti dan). Nadaljnje prilagajanje odmerka do 800 mg dnevno do šestega dneva mora biti postopno; povečanje odmerka naj ne bo večje kot 200 mg dnevno.

Glede na klinični odziv na zdravljenje in posameznikovo prenašanje zdravila lahko odmerek prilagajate v območju od 200 do 800 mg dnevno. Običajno je učinkovit odmerek med 400 in 800 mg dnevno.

Starejši bolniki

Kot druge antipsihotike je treba tudi kvetiapin pri starejših bolnikih uporabljati previdno, zlasti v začetnem obdobju prilagajanja odmerka. Povečevanje odmerka bo verjetno počasnejše in dnevni terapevtski odmerek nižji kot pri mlajših bolnikih, odvisno od kliničnega odziva na zdravljenje in posameznikovega prenašanja zdravila.

V primerjavi z mlajšimi bolniki je povprečni plazemski očistek kvetiapina pri

starejših zmanjšan za 30 do 50 %.

Otroci in mladostniki

Varnost in učinkovitost kvetiapina pri otrocih in mladostnikih nista raziskani.

Okvara ledvic

Bolnikom z okvarjenim delovanjem ledvic ni treba prilagajati odmerka.

Okvara jeter

Kvetiapin se v veliki meri presnavlja v jetrih. Kvetiapin je treba zato pri bolnikih z znano okvaro jeter uporabljati previdno, zlasti v začetnem obdobju prilagajanja odmerka.

Bolniki z okvaro jeter se začnejo zdraviti z dnevnim odmerkom 25 mg. Odmerek

lahko povečujete dnevno za 25 do 50 mg, dokler ne dosežete učinkovitega odmerka,

ki je odvisen od kliničnega odziva na zdravljenje in posameznikovega prenašanja

zdravila.

Preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov.

Kontradicirana je sočasna uporaba z zaviralci citokroma P450 3A4, kot so zaviralci proteaz HIV, antimikotiki iz skupine azolov, eritromicin, klaritromicin in nefazodon (glejte poglavje 4.5).

Kvetiapin je treba uporabljati previdno pri bolnikih z znano boleznijo srca in žilja,

cerebrovaskularno boleznijo ali pri stanjih, ki povečajo nagnjenost k hipotenziji.

Kvetiapin lahko povzroči ortostatsko hipotenzijo, zlasti v času začetnega prilagajanja

odmerka.

Če so to zgodi, zmanjšajte odmerek ali ga povečujte postopoma.

Konvulzije

V nadzorovanih kliničnih preskušanjih se pogostost konvulzij med bolniki, ki so se zdravili s kvetiapinom, in tistimi, ki so jemali placebo, ni razlikovala. Kot pri drugih antipsihotikih priporočamo previdnost pri zdravljenju bolnikov, ki imajo konvulzije v anamnezi (glejte poglavje 4.8).

Ekstrapiramidni znaki

V nadzorovanih kliničnih preskušanjih se v priporočenem območju terapevtskih odmerkov pogostost ekstrapiramidnih znakov ni razlikovala od njihove pogostosti pri placebu.

Če se pojavijo znaki in simptomi tardivne diskinezije, razmislite o možnosti

zmanjšanja odmerka ali prenehanja zdravljenja s kvetiapinom (glejte poglavje 4.8).

Pojav malignega nevroleptičnega sindroma povezujejo z zdravljenjem z antipsihotiki, vključno s kvetiapinom (glejte poglavje 4.8). Med kliničnimi znaki sindroma so hipertermija, spremembe duševnega stanja, rigidnost mišic, nestabilnost avtonomnega živčevja in povečane vrednosti kreatinfosfokinaze. Če se pojavijo ti znaki, je treba prekiniti zdravljenje s kvetiapinom in uvesti ustrezne zdravstvene ukrepe.

Glejte tudi poglavje 4.5.

Sočasna uporaba kvetiapina in močnih induktorjev jetrnih encimov, kot sta karbamazepin ali fenitoin, bistveno zniža koncentracije kvetiapina v plazmi, kar lahko vpliva na učinkovitost zdravljenja.

Pri bolnikih, ki prejemajo induktor jetrnih encimov, se zdravljenje s kvetiapinom lahko začne samo, če zdravnik oceni, da so koristi zdravljenja s kvetiapinom večje od tveganja zaradi prekinitve zdravljenja z induktorjem jetrnih encimov. Pomembno je, da je vsaka sprememba v zdravljenju z induktorjem postopna. Po potrebi se lahko induktor nadomesti z zdravilom, ki ne inducira jetrnih encimov (na primer natrijevim valproatom).

Bolnik ne sme sočasno uporabljati drugih nevroleptikov.

Med zdravljenjem s kvetiapinom so v zelo redkih primerih poročali o hiperglikemiji ali poslabšanju že obstoječe sladkorne bolezni. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo in tistih z dejavniki tveganja za razvoj sladkorne bolezni zato svetujemo ustrezno klinično spremljanje (glejte tudi poglavje 4.8).

Podaljšanje intervala QT

V kliničnih preskušanjih in pri uporabi skladno z navodili v "Povzetku glavnih značilnosti zdravila" kvetiapina niso povezali z dolgotrajnim podaljšanjem absolutnega intervala QT. Vendar so podaljšanje intervala QT opažali pri prekomernem odmerjanju (glejte poglavje 4.9). Kot pri vseh antipsihotikih je potrebna previdnost pri predpisovanju kvetiapina skupaj z drugimi zdravili, za katere je znano, da podaljšujejo interval QTc, zlasti pri starejših bolnikih, bolnikih s prirojenim sindromom podaljšanega intervala QT, srčnim popuščanjem, hipertrofijo srca, hipokalciemijo ali hipomagneziemijo, ali bolnikih z družinsko anamnezo podaljšanega intervala QT.

Venski trombembolizem

V povezavi z antipsihotiki so poročali o venski trombemboliji (VTE). Ker imajo bolniki, ki se zdravijo z antipsihotiki, pogosto pridobljeno tveganje za VTE, je potrebno pri njih pred in med zdravljenjem s kvetiepinom določiti vse možne dejavnike tveganja in sprejeti ustrezne preventivne ukrepe.

Odtegnitveni simptomi

Po nenadni prekinitvi jemanja antipsihotikov, vključno s kvetiapinom, so opisali akutne odtegnitvene simptome, ki vključujejo slabost, bruhanje in nespečnost.

Priporočamo postopno prenehanje zdravljenja.

Starejši bolniki s psihozo, povezano z demenco

Kvetiapin ni odobren za zdravljenje bolnikov s psihozo, ki je povezana z demenco.

V randomiziranih, s placebom nadzorovanih preskušanjih z nekaterimi atipičnimi antipsihotiki so pri bolnikih z demenco opazili do trikratno povečanje pogostosti cerebrovaskularnih dogodkov.

Mehanizem v ozadju tega povečanega tveganja ni poznan. Povečanega tveganja ni mogoče izključiti za druge antipsihotike ali druge populacije bolnikov. Kvetiapin je treba previdno uporabljati pri bolnikih z dejavniki tveganja za možgansko kap.

V metaanalizi antipsihotikov so poročali, da je pri starejših bolnikih s psihozo,

povezano z demenco, večje tveganje za smrt v primerjavi s tistimi, ki prejemajo

placebo. Vendar je bila pogostost smrtnosti pri bolnikih, ki so se zdravili s kvetiapinom v dveh 10 tedenskih s placebom nadzorovanih preskušanjih 5,5 odstotna v primerjavi s 3,2 odstotno v skupini s placebom v enaki populaciji bolnikov (n = 710, povprečna starost 83 let, interval 56–99 let). Bolniki so v času teh preskušanj umrli zaradi različnih vzrokov, vendar skladno s pričakovanji glede na populacijo. Ti podatki ne kažejo na vzročno razmerje med zdravljenjem s kvetiapinom in smrtnostjo pri starejših bolnikih z demenco.

Dodatne informacije

Podatki o uporabi kvetiapina v kombinaciji z natrijevim valproatom in valprojsko kislino ali litijem pri zdravljenju zmernih do hudih maničnih epizod so omejeni, vendar so bolniki dobro prenašali kombinirano zdravljenje (glejte poglavje 4.8). Podatki so pokazali aditivni učinek v tretjem tednu, v drugi raziskavi pa niso dokazali aditivnega učinka v šestem tednu. Podatkov o zdravljenju s kombinacijo zdravil po šestem tednu ni na voljo.

Tablete Loquen vsebujejo laktozo monohidrat. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Tablete Loquen 25 mg vsebujejo oranžno FCF (E110), ki lahko povzroči alergijske

reakcije.

Glede na primarne učinke kvetiapina na osrednji živčni sistem je potrebna previdnost pri uporabi zdravila v kombinaciji z drugimi zdravili, ki delujejo na osrednje živčevje, in alkoholom.

Citokrom P450 (CYP) 3A4 je encim, ki je primarno odgovoren za presnovo kvetiapina s citokromom P450. V raziskavah interakcij na zdravih prostovoljcih je sočasna uporaba kvetiapina (odmerek 25 mg) s ketokonazolom, zaviralcem CYP 3A4, povzročila 5- do 8-kratni porast vrednosti AUC kvetiapina. Sočasna uporaba kvetiapina z zaviralci CYP 3A4 je zato kontraindicirana. Odsvetujemo tudi jemanje kvetiapina skupaj s sokom grenivke.

V preskušanju s ponavljajočimi se odmerki za oceno farmakokinetike kvetiapina, uporabljenega pred in med zdravljenjem s karbamazepinom (znanim induktorjem jetrnih encimov), so ugotovili, da je sočasna uporaba karbamazepina pomembno povečala očistek kvetiapina. To povečanje očistka je zmanjšalo sistemsko izpostavljenost kvetiapinu (izmerjeno z vrednostjo AUC) v povprečju na 13-odstotno izpostavljenost glede na uporabo samega kvetiapina; pri nekaterih bolnikih so opazili še večji učinek. Kot posledica tega medsebojnega delovanja se lahko znižajo plazemske koncentracije, kar lahko vpliva na učinkovitost zdravljenja s kvetiapinom.

Sočasno zdravljenje s kvetiapinom in fenitoinom, ki je prav tako induktor mikrosomskih encimov, povzroči izrazito povečanje očistka kvetiapina za približno 450 %. Pri bolnikih, ki prejemajo induktor jetrnih encimov, se zdravljenje s kvetiapinom lahko začne samo, če zdravnik oceni, da so koristi zdravljenja s kvetiapinom večje od tveganja prekinitve zdravljenja z induktorjem jetrnih encimov.

Pomembno je, da je vsaka sprememba zdravljenja z induktorjem postopna, in če je treba, lahko induktor nadomestimo z zdravilom, ki ne inducira jetrnih encimov (na primer natrijevim valproatom) (glejte tudi poglavje 4.4).

Pri sočasnem jemanju kvetiapina z antidepresivom imipraminom (znanim zaviralcem CYP 2D6) ali fluoksetinom (znanim zaviralcem CYP 3A4 in CYP 2D6) se farmakokinetika kvetiapina ni znatno spremenila.

Pri sočasnem jemanju kvetiapina z antipsihotikom risperidonom ali haloperidolom se farmakokinetika kvetiapina ni znatno spremenila. Pri sočasni uporabi kvetiapina in tioridazina se očistek kvetiapina poveča za približno 70 %.

Po sočasnem jemanju kvetiapina in cimetidina se farmakokinetika kvetiapina ni spremenila. Farmakokinetika litija se pri sočasnem jemanju s kvetiapinom ni spremenila.

Sočasno jemanje valprojske kisline in kvetiapina ne spremeni njune farmakokinetike v klinično pomembnem obsegu.

Običajne raziskave medsebojnega delovanja s kardiovaskularnimi zdravili, ki se običajno uporabljajo, niso bile izvedene. Priporočamo previdnost pri sočasnem zdravljenju z drugimi zdravili, ki lahko podaljšajo interval QT, na primer drugimi nevroleptiki, antiaritmiki razreda IA in III, halofantrinom, levometadilijevim acetatom, mezoridazinom, tioridazinom, pimozidom, sparfloksacinom, gatifloksacinom, moksifloksacinom, dolasetron mezilatom, meflokinom, sertindolom ali cisapridom. Previdnost je potrebna tudi pri sočasni uporabi kvetiapina z drugimi zdravili, ki lahko povzročijo motnje ravnovesja elektrolitov, na primer tiazidnimi diuretiki (hipokaliemija), ker povečajo tveganje za pojav maligne aritmije.

Pri nosečnicah varnost in učinkovitost kvetiapina nista ugotovljeni.

Do zdaj v raziskavah na živalih ni bilo znakov, ki bi kazali na škodljive učinke, čeprav morebitnih vplivov na oči ploda še niso preučevali. Kvetiapin se sme zato uporabljati med nosečnostjo samo, če koristi zdravljenja opravičujejo možna tveganja. Pri novorojencih, katerih matere so med nosečnostjo jemale kvetiapin, so opazili abstinenčne znake.

Ni znano, kakšna količina kvetiapina se izloča v materino mleko. Ženskam, ki dojijo, svetujemo, naj med zdravljenjem s kvetiapinom ne dojijo.

Zaradi primarnih učinkov kvetiapina na osrednji živčni sistem svetujemo bolnikom, da ne vozijo ali upravljajo strojev, dokler ni znana njihova individualna dovzetnost za učinek zdravila.

Neželeni učinki kvetiapina, o katerih so poročali najpogosteje, so zaspanost, omotičnost, suha usta, blaga astenija, zaprtost, tahikardija, ortostatska hipotenzija in dispepsija.

Kot druge antipsihotike so tudi kvetiapin povezali s povečanjem telesne mase, sinkopo, malignim nevroleptičnim sindromom, levkopenijo, nevtropenijo in perifernim edemom.

Pogostost spodaj navedenih neželenih učinkov je opredeljena po naslednjem

dogovoru:

zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100, < 1/10), občasni (≥ 1/1.000, < 1/100), redki (≥ 1/10.000, < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana pogostost (učinkov ni mogoče oceniti na podlagi razpoložljivih podatkov).

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Pogosto: levkopenija3

Občasno: eozinofilija

Zelo redko: nevtropenija³

Bolezni imunskega sistema

Občasno: preobčutljivost

Presnovne in prehranske motnje

Zelo redko: hiperglikemija^1,6,7

sladkorna bolezen^1,6,7

Bolezni živčevja

Zelo pogosto: omotičnost⁵

zaspanost² glavobol

Pogosto: sinkopa⁵

Občasno: konvulzije¹

Zelo redko: tardivna diskinezija⁷

Srčne bolezni

Pogosto: tahikardija⁵

Žilne bolezni

Pogosto: ortostatska hipotenzija⁵

Neznana pogostotst: venska trombembolija⁸

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Pogosto: rinitis

Bolezni prebavil

Pogosto: suha usta

zaprtje dispepsija

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Redko: zlatenica⁷

Zelo redko: hepatitis⁷

Bolezni kože in podkožja

Zelo redko: angionevrotični edem⁷

Stevens-Johnsonov sindrom⁷

Motnje reprodukcije in dojk

Redko: priapizem

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Pogosto: blaga astenija

periferni edem

Redko: maligni nevroleptični sindrom¹

Preiskave

Pogosto: povečanje telesne mase,

povečane vrednosti serumskih

transaminaz (ALT, AST)⁴

Občasno: povečane vrednosti gama-

glutamiltransferaze⁴, povečane vrednosti serumskih trigliceridov v neteščem stanju, povišan celokupni holesterol

1. Glejte poglavje 4.4.

2. Zaspanost se lahko pojavi, običajno v prvih dveh tednih zdravljenja, in praviloma izgine pri nadaljnjem

   jemanju kvetiapina.

3. V nadzorovanih kliničnih preskušanjih kvetiapina ni bilo primerov hude, dalj časa trajajoče nevtropenije ali agranulocitoze. Glede na izkušnje iz obdobja trženja zdravila sta po prenehanju zdravljenja s kvetiapinom levkopenija in/ali nevtropenija izginili. Možna dejavnika tveganja za pojav levkopenije in/ali nevtropenije sta predhodno nizko število belih krvnih celic ter levkopenija in/ali nevtropenija, povzročena z zdravili, v anamnezi. V kliničnih, s placebom nadzorovanih raziskavah samostojnega zdravljenja pri bolnikih z osnovnim številom nevtrofilcev ≥ 1,5 x 10⁹/l je bila pogostost vsaj ene pojavitve števila nevtrofilcev < 1,5 x 10⁹/l 1,34-odstotna pri bolnikih, ki so dobivali kvetiapin, v primerjavi z 0,65-odstotno pri bolnikih, ki so dobivali placebo.

4. Pri nekaterih bolnikih, ki so jemali kvetiapin, so opazili asimptomatsko povečanje vrednosti serumskih transaminaz (ALT, AST) ali gama-glutamiltransferaze. Ta povečanja so po navadi reverzibilna ob nadaljnjem zdravljenju s kvetiapinom.

5. Kot drugi antipsihotiki z zaviralnim delovanjem na adrenergične receptorje alfa1 lahko kvetiapin, predvsem v začetnem obdobju prilagajanja odmerkov, povzroči ortostatsko hipotenzijo, povezano z omotico, tahikardijo in pri nekaterih bolnikih tudi sinkopo (glejte poglavje 4.4).

6. V zelo redkih primerih so poročali o hiperglikemiji ali poslabšanju že obstoječe sladkorne bolezni.

7. Izračun pogostosti neželenih učinkov je bil izdelan na podlagi podatkov iz obdobja trženja zdravila.

8. Pri antipsihotikih so poročali o primerih venskega trombembolizma, vključno s pljučno embolijo in primeri

globoke venske tromboze.

Zdravljenje s kvetiapinom je v odvisnosti od velikosti odmerka povezano z majhnim zmanjšanjem koncentracije ščitničnega hormona, zlasti skupnega T⁴ in prostega T⁴. Zmanjšanje celokupnega in prostega T⁴ je bilo največje v prvih dveh do štirih tednih zdravljenja s kvetiapinom. Vrednosti se med dolgotrajnim zdravljenjem nista več spreminjali. Ne glede na trajanje zdravljenja je bila v skoraj vseh primerih po prenehanju zdravljenja s kvetiapinom sprememba celokupnega in prostega T⁴ reverzibilna. Manjše znižanje ravni celokupnega T³ in reverznega T³ so opazili samo pri večjih odmerkih. Koncentracije tiroksin vezočega globulina (TBG) so bile nespremenjene in na splošno niso kazale, da bi kvetiapin povzročal klinično pomemben hipotiroidizem. Recipročnega povečanja ravni TSH namreč niso opazili.

Za zdravila iz razreda nevroleptikov so značilni naslednji možni neželeni učinki: podaljšanje intervala QT, ventrikularne aritmije – VF, VT (redko), nenadna nerazložljiva smrt, srčni zastoj, aritmije torsade de pointes.

V kliničnih preskušanjih so izkušnje s prevelikim odmerjanjem kvetiapina omejene. Po ocenah so bili prejeti odmerki kvetiapina do 20 g brez smrtnih izidov, bolniki pa so okrevali brez posledic. V izkušnjah iz obdobja trženja zdravila so bili zelo redki primeri prevelikega odmerjanja samega kvetiapina, ki so se končali s smrtjo, komo ali podaljšanjem intervala QT.

Na splošno so se pojavili znaki in simptomi, ki so posledica premočnih znanih farmakoloških učinkov zdravila, na primer zaspanost in sedacija, tahikardija in hipotenzija.

Za kvetiapin ni specifičnega antidota. Pri hudih znakih zastrupitve je treba pomisliti tudi na možnost zaužitja več različnih zdravil. Priporočamo ukrepe intenzivne nege, ki vključujejo postopke za sprostitev in vzdrževanje prehodnosti dihalnih poti, zagotavljanje ustrezne oksigenacije in ventilacije, ter spremljanje in podporo delovanja srca in ožilja.

Čeprav preprečevanja absorpcije prevelikih odmerkov niso preučevali, sta možna ukrepa tudi izpiranje želodca (po intubaciji, če je bolnik nezavesten) in dajanje aktivnega oglja skupaj z odvajalom.

Dokler bolnik ne okreva, sta potrebna pozorno spremljanje in zdravniški nadzor.