Sialanar 320 mikrogramov/ml peroralna raztopina
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve
Oznake
Interakcije s/z
Omejitve uporabe
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Sialanar 320 mikrogramov/ml
Simptomatsko zdravljenje hude sialoreje (kroničnega patološkega slinjenja) pri otrocih in mladostnikih, starih 3 leta ali več, s kroničnimi nevrološkimi motnjami.
Zdravilo Sialanar mora predpisati zdravnik, ki ima izkušnje z zdravljenjem pediatričnih bolnikov z nevrološkimi motnjami.
Odmerjanje
Zaradi pomanjkanja podatkov o varnosti pri dolgoročni uporabi zdravila Sialanar se priporoča njegova kratkoročna uporaba s prekinitvami (glejte poglavje 4.4).
Pediatrična populacija – otroci in mladostniki, stari 3 leta ali več
Odmerjanje glikopironija je odvisno od telesne mase otroka. Začnite z odmerkom približno
12,8 mikrograma/kg (kar ustreza odmerku 16 mikrogramov/kg glikopironijevega bromida) trikrat na dan, odmerke pa povečajte vsakih sedem dni, kot je prikazano v preglednici 1 spodaj. Titriranje odmerka je treba nadaljevati, dokler se učinkovitost ne uravnovesi z neželenimi učinki, in po potrebi prilagoditi navzgor ali navzdol do največjega posamičnega odmerka glikopironija 64 mikrogramov/kg telesne mase ali 6 ml (1,9 mg glikopironija, kar ustreza 2,4 mg glikopironijevega bromida) trikrat na dan, kar koli je manj. Titriranje odmerka je treba izvajati v sodelovanju s skrbnikom, da se ocenijo učinkovitost in neželeni učinki, dokler se ne določi sprejemljiv vzdrževalni odmerek.
Neželeni učinki se lahko zmanjšajo tako, da se uporabi najnižji učinkovit odmerek, ki je potreben za
nadzor simptomov. Pomembno je, da skrbnik pred uporabo preveri količino odmerka v brizgi. Največja količina najvišjega odmerka znaša 6 ml. Če se pri povečanju odmerka pojavi znan antiholinergičen neželeni učinek, je treba odmerek zmanjšati na prejšnji nižji odmerek in spremljati dogajanje (glejte poglavje 4.8) je treba prekiniti zdravljenje in se posvetovati z zdravnikom, ki je predpisal zdravilo.
Mlajši otroci so lahko dovzetnejši za neželene učinke, kar je treba upoštevati pri morebitnem
prilagajanju odmerkov.
Po obdobju titriranja odmerka morate skupaj s skrbnikom na vsaj vsake tri mesece spremljati otrokovo sialorejo, da ocenite postopne spremembe učinkovitosti in/ali prenašanja, in odmerek ustrezno prilagoditi.
V preglednici 1 je prikazan odmerek v ml raztopine, ki se uporabi za vsak razpon telesne mase ob posameznem zvečanju odmerka.
Preglednica 1. Preglednica za odmerjanje zdravila pri otrocih in mladostnikih z normalno ledvično funkcijo
| Telesna masa | Ravenodmerka 1 | Ravenodmerka 2 | Ravenodmerka 3 | Ravenodmerka 4 | Ravenodmerka 5 |
| kg | (~12,8 µg/kg) 1 | (~25,6 µg/kg) 1 | (~38,4 µg/kg) 1 | (~51,2 µg/kg) 1 | (~64 µg/kg) 1 |
| ml | ml | ml | ml | ml | |
| 13-17 | 0,6 | 1,2 | 1,8 | 2,4 | 3* |
| 18-22 | 0,8 | 1,6 | 2,4 | 3,2 | 4* |
| 23-27 | 1 | 2 | 3 | 4 | 5* |
| 28-32 | 1,2 | 2,4 | 3,6 | 4,8 | 6* |
| 33-37 | 1,4 | 2,8 | 4,2 | 5,6 | 6* |
| 38-42 | 1,6 | 3,2 | 4,8 | 6* | 6 |
| 43-47 | 1,8 | 3,6 | 5,4 | 6* | 6 |
| ≥48 | 2 | 4 | 6* | 6 | 6 |
1 pomeni µg/kg glikopironija.
* Največji posamični odmerek pri tem razponu telesne mase. Posebne populacije
Pediatrična populacija (otroci, mlajši od 3 let)
Varnost in učinkovitost glikopironijevega bromida pri otrocih od rojstva do < 3 leta še nista bili
dokazani. Podatkov ni na voljo.
Odrasla populacija
Zdravilo Sialanar je indicirano le pri pediatrični populaciji. Ne obstaja veliko dokazov iz kliničnih preskušanj o uporabi glikopironija pri odrasli populaciji s patološkim slinjenjem.
Starejši
Zdravilo Sialanar je indicirano le pri pediatrični populaciji. Razpolovna doba izločanja starejših je daljša, očistek zdravila pa manjši, poleg tega pa ni veliko podatkov o dokazani učinkovitosti zdravila pri kratkoročni uporabi. Zato se zdravilo Sialanar ne sme uporabljati pri bolnikih, starejših od 65 let.
Okvara jeter
Klinične študije niso bile opravljene pri bolnikih z okvaro jeter. Glikopironij se iz sistemskega krvnega obtoka očisti zlasti z izločanjem skozi ledvice, okvara jeter pa naj ne bi povzročila klinično pomembnega zvečanja sistemske izpostavljenosti glikopironiju.
Okvara ledvic
Odmerke zmanjšati za 30 % pri bolnikih z blago do zmerno okvaro ledvic
(eGFR < 90 – ≥ 30 ml/min/1,73m2) (glejte preglednico 2). To zdravilo je kontraindicirano pri bolnikih s hudo ledvično okvaro (eGFR < 30 ml/min/1,73 m2), vključno s tistimi s končno ledvično boleznijo, ki potrebujejo dializo (glejte poglavje 4.3).
Preglednica 2. Preglednica za odmerjanje zdravila pri otrocih in mladostnikih z blago do zmerno okvaro ledvic
| Telesna masa | Ravenodmerka 1 | Ravenodmerka 2 | Ravenodmerka 3 | Ravenodmerka 4 | Ravenodmerka 5 |
| kg | (~8,8 µg/kg) 1 | (~17,6 µg/kg) 1 | (~27,2 µg/kg) 1 | (~36 µg/kg) 1 | (~44,8 µg/kg) 1 |
| ml | ml | ml | ml | ml | |
| 13-17 | 0,4 | 0,8 | 1,2 | 1,7 | 2,1* |
| 18-22 | 0,6 | 1,1 | 1,7 | 2,2 | 2,8* |
| 23-27 | 0,7 | 1,4 | 2,1 | 2,8 | 3,5* |
| 28-32 | 0,8 | 1,7 | 2,5 | 3,4 | 4,2* |
| 33-37 | 1 | 2 | 2,9 | 3,9 | 4,2* |
| 38-42 | 1,1 | 2,2 | 3,4 | 4,2* | 4,2 |
| 43-47 | 1,2 | 2,5 | 3,8 | 4,2* | 4,2 |
| ≥48 | 1,4 | 2,8 | 4,2* | 4,2 | 4,2 |
1 pomeni µg/kg glikopironija.
* Največji posamični odmerek pri tem razponu telesne mase. Način uporabe
Samo za peroralno uporabo.
Pri jemanju zdravila s hrano je sistemska izpostavljenost zdravilu bistveno manjša (glejte poglavje 5.2). Zdravilo je treba vzeti vsaj eno uro pred obrokom ali dve uri po njem oziroma ob enakem času glede na zaužito hrano. Izogibati se je treba hrani z visoko vsebnostjo maščob. Če je
treba zaradi posebnih otrokovih potreb zdravilo jemati s hrano, je treba zdravilo dosledno jemati med obrokom.
Nastavek za brizgo vstavite v vrat steklenice. Konec brizge za peroralno odmerjanje vstavite v nastavek za brizgo in jo dobro pritrdite. Steklenico obrnite na glavo. Previdno povlecite bat na pravilno raven (za pravilen odmerek glejte preglednici 1 in 2). Steklenico postavite z vratom navzgor. Odstranite brizgo za peroralno odmerjanje. Brizgo za peroralno odmerjanje vstavite v otrokova usta in počasi pritisnite bat, da boste previdno odmerili zdravilo. Če otrok vzame zdravilo prek sonde za hranjenje, sondo po dajanju zdravila sperite z 10 ml vode.
Brizgo za peroralno odmerjanje je treba po vsaki uporabi previdno sprati s toplo vodo in jo pustiti, da
se posuši (tj. trikrat na dan). Ne uporabljajte pomivalnega stroja.
Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Nosečnost in dojenje.
Glavkom.
Zastajanje urina.
Huda okvara ledvic (eGFR < 30 ml/min/1,73m2), vključno s končno ledvično odpovedjo, pri kateri je
potrebna dializa.
Pretekle črevesne zapore, ulcerozni kolitis, paralitični ileus, pilorična stenoza in miastenija gravis. Sočasno zdravljenje s peroralnim odmerkom kalijevega klorida v trdi farmacevtski obliki in
antiholinergiki (glejte poglavje 4.5).
Antiholinergični učinki
Antiholinergični učinki, kot so zastajanje urina, zaprtost in pregrevanje zaradi zaviranja potenja, so lahko odvisni od odmerka in jih je težko oceniti pri invalidnem otroku. Zdravniki in skrbniki jih morajo spremljati ter pri tem upoštevati naslednja navodila za njihovo obvladovanje:
Skrbnik mora prekiniti zdravljenje in se posvetovati z zdravnikom, ki je predpisal zdravilo, v primeru:
-
zaprtosti,
-
zastajanja urina,
-
pljučnice,
-
alergijske reakcije,
-
pireksije,
-
zelo vročega vremena,
-
vedenjskih sprememb.
Zdravnik bo ocenil učinke in sprejel odločitev, ali je treba prenehati z zdravljenjem ali naj se zdravljenje nadaljuje z manjšim odmerkom (glejte poglavje 4.2).
Pomanjkanje podatkov o varnosti pri dolgoročni uporabi zdravila
Podatki o varnosti niso na voljo za zdravljenje, daljše od 24 tednov. Zaradi omejenih razpoložljivih podatkov o varnosti pri dolgoročni uporabi zdravila in negotovosti glede potencialne rakotvornosti mora biti celotno zdravljenje čim krajše. Če je potrebno stalno zdravljenje (npr. pri paliativni oskrbi) ali če se zdravljenje ponovi po prekinitvi (npr. pri nepaliativni oskrbi za zdravljenje kronične bolezni), je treba v vsakem primeru posebej skrbno proučiti koristi in tveganja, zdravljenje pa skrbno spremljati.
Blaga do zmerna sialoreja
Zaradi majhne verjetnosti, da bo zdravilo koristno, in znanega profila neželenih učinkov se zdravilo ne sme uporabljati pri otrocih z blago do zmerno sialorejo.
Srčne bolezni
Glikopironij je treba previdno uporabljati pri bolnikih z akutnim srčnim infarktom, visokim krvnim tlakom, koronarno arterijsko boleznijo, srčnimi aritmijami in boleznimi, za katere je značilna tahikardija (vključno s tirotoksikozo, srčnim popuščanjem in operacijo srca), zaradi morebitnega zvečanja srčnega utripa in krvnega tlaka ter motenj srčnega ritma, ki lahko nastanejo zaradi uporabe zdravila (glejte poglavje 4.8). Skrbnik mora izmeriti hitrost srčnega utripa, če se otrok ne počuti dobro, in sporočiti zelo hiter ali zelo počasen srčni utrip.
Bolezni prebavil
Antimuskarinska zdravila, kot je glikopironij, je treba previdno uporabljati pri bolnikih z gastroezofagealnim refluksom, obstoječo zaprtostjo in drisko.
Zobne bolezni
Ker se lahko zaradi manjšega slinjenja poveča tveganje bolezni ustne votline in parodontalnih bolezni, je pomembno, da se zagotovijo ustrezna dnevna zobna higiena bolnikov in redni zobozdravniški pregledi.
Bolezni dihal
Glikopironij lahko povzroči zgoščevanje izločkov, kar lahko poveča tveganje okužbe dihal in pljučnice (glejte poglavje 4.8). V primeru pljučnice je treba prenehati z zdravljenjem z glikopironijem.
Neželeni učinki na centralni živčni sistem
Pri kliničnem preskušanju so se pojavili pogostejši učinki na centralni živčni sistem, vključno z razdražljivostjo, zaspanostjo, nemirom, prekomerno aktivnostjo, majhno sposobnostjo koncentracije, nezadovoljstvom, spremembami razpoloženja, napadi jeze ali vzkipljivostjo, preobčutljivostjo, resnostjo ali žalostjo, pogostim jokom in plašnostjo (glejte poglavje 4.8). Vedenjske spremembe je treba spremljati.
Zaradi kvaternega naboja je zmožnost glikopironija, da predre krvno-možgansko pregrado, omejena, vendar obseg prodora ni znan. Paziti je treba pri uporabi zdravila pri otrocih s poškodovano krvno- možgansko pregrado, npr. z intraventrikularnim šantom, možganskim tumorjem ali encefalitisom.
Otroci, mlajši od 3 let
Uporaba zdravila Sialanar se odsvetuje pri otrocih, mlajših od 3 let, saj ni veliko podatkov o
učinkovitosti in varnosti glikopironija pri tej starostni skupini. Pomožna snov z znanim učinkom
Natrij
To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol natrija (23 mg) na največji odmerek, kar v bistvu pomeni »brez natrija«.
Natrijev benzoat
To zdravilo v vsakem mililiter vsebuje 2,3 mg natrijevega benzoata (E211).
Študij medsebojnega delovanja niso izvedli.
Pediatrična populacija
Za pediatrično starostno skupino so na voljo le omejeni podatki o medsebojnem delovanju z drugimi
zdravili.
Za medsebojno delovanje glikopironija z drugimi zdravili so na voljo naslednje informacije.
Kontraindikacije pri sočasni uporabi drugih zdravil (glejte poglavje 4.3):
Peroralni odmerek kalijevega klorida v trdni farmacevtski obliki
Glikopironij lahko poveča tveganje poškodb zgornjega dela prebavil, ki so povezane s peroralno obliko kalijevega klorida v trdi farmacevtski obliki, zaradi daljšega prehoda skozi prebavila, pri čemer se ustvari visoka lokalna koncentracija kalijevih ionov. Opažena je bila povezava s krvavenjem v zgornjem delu prebavil in ulceracijo tankega črevesa, stenozo, perforacijo ter črevesno zaporo.
Antiholinergiki
Sočasna uporaba z antiholinergiki lahko poveča tveganje pojava antiholinergičnih neželenih učinkov. Antiholinergiki lahko upočasnijo absorpcijo drugih peroralnih antiholinergikov in tudi povečajo tveganje pojava antiholinergičnih neželenih učinkov.
Previdna sočasna uporaba z drugimi zdravili
Spazmolitiki
Glikopironij lahko poslabša farmakološki učinek prokinetičnih učinkovin, kot sta na primer
domperidon in metoklopramid.
Topiramat
Glikopironij lahko poveča učinke premajhnega potenja in hipertermije, povezane z uporabo topiramata, zlasti pri pediatričnih bolnikih.
Sedativni antihistaminiki
Sedativni antihistaminiki imajo lahko aditivne antiholinergične učinke. Po potrebi zmanjšajte odmerek antiholinergika in/ali antihistaminika.
Nevroleptiki/antipsihotiki
Učinki učinkovin, kot so na primer fenotiazini, klozapin in haloperidol, so lahko večji. Po potrebi zmanjšajte odmerek antiholinergika in/ali nevroleptika/antipsihotika.
Mišični relaksanti
Uporaba antiholinergikov po uporabi botulinskega toksina lahko poslabša sistemske antiholinergične učinke.
Triciklični antidepresivi in zaviralci monoaminooksidaze (MAOI)
Triciklični antidepresivi in zaviralci monoaminooksidaze (MAOI) imajo lahko aditivne antiholinergične učinke. Po potrebi zmanjšajte odmerek antiholinergika in/ali tricikličnega antidepresiva in zaviralca monoaminooksidaze.
Opioidi
Učinkovine, kot sta na primer petidin in kodein, lahko povzročijo aditivne neželene učinke na centralni živčni sistem in prebavila ter povečajo tveganje hude zaprtosti ali paralitičnega ileusa in depresije centralnega živčnega sistema. Če se sočasni uporabi zdravila z drugimi zdravili ni mogoče izogniti, je treba bolnike spremljati, če kažejo znake morebitne prekomerne ali daljše depresije centralnega živčnega sistema in zaprtja.
Kortikosteroidi
Uporaba steroidov lahko povzroči glavkom pri topikalni uporabi, vdihavanju, peroralni ali intravenski uporabi steroidov. Pri sočasni uporabi z drugimi zdravili se lahko poviša očesni tlak prek odprtega ali zaprtega zakotja.
Drugo
Zdravila z antiholinergičnimi lastnostmi (npr. antihistaminiki in antidepresivi) lahko povzročijo kumulativne parasimpatolitske učinke, vključno s suhimi usti, zastajanjem urina, zaprtostjo in zmedenostjo, ter povečajo tveganje sindroma zastrupitve z antiholinergiki.
Ženske v rodni dobi
Ženske v rodni dobi naj pred zdravljenjem začnejo uporabljati učinkovito kontracepcijo, kadar je to
potrebno.
Nosečnost
Podatkov o uporabi zdravila Sialanar pri nosečnicah ni. Ocena reproduktivnih opazovanih dogodkov za glikopironij je omejena (glejte poglavje 5.3). Uporaba glikopironija med nosečnostjo je kontraindicirana (glejte poglavje 4.3).
Dojenje
Varnost zdravila ob dojenju ni bila dokazana. Uporaba ob dojenju je kontraindicirana (glejte
poglavje 4.3).
Plodnost
Ni podatkov o učinkih zdravila Sialanar na plodnost moških ali žensk. Pri proučevanju plodnosti pri podganah, pri katerih se je uporabil glikopironij, je bila ugotovljena manjša stopnja spočetja in večja umrljivost pri odstavitvi. Ni dovolj javno dostopnih podatkov za ustrezno oceno učinkov na reproduktivni sistem pri mladih odraslih (glejte poglavje 5.3).
Zdravilo Sialanar ima zmeren vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Antiholinergični učinki glikopironija lahko povzročijo zamegljen vid, omotico in druge učinke, ki lahko zmanjšajo bolnikovo sposobnost opravljanja zahtevnih nalog, kot so vožnja, kolesarjenje in upravljanje strojev. Neželeni učinki se v večjem obsegu pojavljajo pri višjih odmerkih.
Povzetek varnostnega profila
Neželeni učinki so pri uporabi glikopironija pogosti zaradi njegovih znanih farmakodinamičnih antiholinergičnih učinkov. Najpogostejši neželeni učinki so suha usta (11 %), zaprtost (20 %), driska (18 %), bruhanje (18 %) zastajanje urina (15 %), vročinski oblivi (11 %) in zamašen nos (11 %).
Neželeni učinki so pogostejši pri večjih odmerkih in daljši uporabi. Seznam neželenih učinkov
Neželeni učinki iz literature za klinična preskušanja, pri katerih je bil glikopironij uporabljen za sialorejo pri pediatrični populaciji (med drugim pri dveh s placebom kontroliranih kliničnih preskušanjih, nekontrolirani študiji o varnosti zdravila, pri kateri se je proučevala šestmesečna uporaba glikopironija, in treh podpornih študijah s podatki o neželenih učinkih pri ciljni populaciji), so navedeni po organskih sistemih po MedDRA (preglednica 3). V vsakem organskem sistemu so neželeni učinki razvrščeni po pogostnosti, pri čemer so najpogostejši učinki navedeni prvi. V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti. Poleg tega je pogostnost vsakega neželenega učinka opredeljena kot: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).
Preglednica 3. Seznam neželenih učinkov
| Neželeni učinki | Pogostnost |
| Infekcijske in parazitske bolezni | |
| okužbe zgornjih dihal | pogosti |
| pljučnica | pogosti |
| okužbe sečil | pogosti |
| Psihiatrične motnje | |
| razdražljivost | zelo pogosti |
| vznemirjenost | pogosti |
| zaspanost | pogosti |
| nemir | neznana |
| prekomerna aktivnost | neznana |
| majhna sposobnost koncentracije | neznana |
| nezadovoljstvo | neznana |
| spremembe razpoloženja | neznana |
| izbruh jeze | neznana |
| občasna vzkipljivost | neznana |
| občutljivost, sramežljivost, socialni umik pri otrocih ali mladostnikih | neznana |
| Neželeni učinki | Pogostnost |
| žalost | neznana |
| jok | neznana |
| strah | neznana |
| Bolezni živčevja | |
| glavobol | občasni |
| nespečnost | neznana |
| Očesne bolezni | |
| midriaza | občasni |
| nistagmus | občasni |
| glavkom zaprtega zakotja | neznana |
| fotofobija | neznana |
| suhe oči | neznana |
| Srčne bolezni | |
| vročinski oblivi | zelo pogosti |
| prehodna bradikardija | neznana |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | |
| zamašen nos | zelo pogosti |
| epistaksa | pogosti |
| manjše izločanje bronhialne sluzi | zelo pogosti |
| vnetje sinusov | neznana |
| Bolezni prebavil | |
| suha usta | zelo pogosti |
| zaprtje | zelo pogosti |
| driska | zelo pogosti |
| bruhanje | zelo pogosti |
| ustni zadah | občasni |
| kandidoza požiralnika | občasni |
| motnje v delovanju prebavil | občasni |
| psevdoobstrukcija | občasni |
| navzea | neznana |
| Bolezni kože in podkožja | |
| izpuščaj | pogosti |
| suha koža | neznana |
| zaviranje potenja | neznana |
| Bolezni sečil | |
| zastajanje urina | zelo pogosti |
| potreba po uriniranju | neznana |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | |
| pireksija | pogosti |
| dehidracija | občasni |
| žeja v vročem vremenu | občasni |
| angioedem | neznana |
| alergijska reakcija | neznana |
Opis izbranih neželenih učinkov
Zastajanje urina
Zastajanje urina je znan neželeni učinek, povezan z antiholinergiki (15 %). Zdravljenje z glikopironijem je treba ustaviti, dokler težave z zastajanjem urina ne izginejo.
Pljučnica
Pljučnica je znan neželeni učinek, povezan z antiholinergiki (7,9 %). Zdravljenje z glikopironijem je treba ustaviti, dokler težave s pljučnico ne izginejo.
Zaprtje
Zaprtje je znan neželeni učinek, povezan z antiholinergiki (30 %). Zdravljenje z glikopironijem je treba ustaviti, dokler težave z zaprtjem ne izginejo.
Centralni živčni sistem
Čeprav je zmožnost glikopironija, da preide krvno-možgansko pregrado, omejena, so se pri kliničnih preskušanjih pojavili pogostejši učinki na centralni živčni sistem (23 %). O takih učinkih se je treba pogovoriti s skrbnikom med pregledi zdravljenja in po potrebi zmanjšati odmerek (glejte
poglavje 4.4).
Srčne bolezni
Znano je, da glikopironij vpliva na srčni utrip in krvni tlak pri odmerkih, ki se uporabljajo med anestezijo, čeprav klinična preskušanja pri otrocih s kroničnim slinjenjem niso pokazala tega učinka. Pri ocenjevanju prenašanja je treba upoštevati učinek na kardiovaskularni sistem (glejte poglavje 4.4).
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
Simptomi
Preveliko odmerjanje glikopironija lahko povzroči antiholinergični sindrom, ki nastane zaradi zaviranja holinergičnega živčnega prenosa pri muskarinskih receptorjih. Klinične manifestacije povzročajo učinki na centralni živčni sistem, učinki na periferni živčni sistem ali oboje. Pogoste manifestacije so med drugim vročinski oblivi, suha koža in sluznice, midriaza z manjšim prilagajanjem ciliarne mišice, spremenjeno duševno stanje in vročina. Druge manifestacije so sinusna tahikardija, zmanjšanje črevesnih zvokov, funkcionalni ileus, zastajanje urina, visok krvni tlak, tresavica in mioklonično trzanje.
Obvladovanje
Bolnike z antiholinergično toksičnostjo je treba peljati na najbližjo urgenco z napredno opremo za oživljanje. Dekontaminacija prebavil pred hospitalizacijo z aktivnim ogljem se odsvetuje zaradi možnosti somnolence in napadov ter posledičnega tveganja aspiracije pljuč. V bolnišnici se lahko uporabi aktivno oglje, če se lahko ustrezno zavarujejo dihalne poti bolnika. Pri tahiaritmiji z dodatnimi hemodinamskimi težavami, trdovratnih napadih, hudi razdraženosti ali psihozi se priporoča uporaba fizostigmin salicilata.
Posvetovati se je treba z bolniki in/ali starši/skrbniki, da se vedno zagotovi pravilno odmerjanje in preprečijo škodljive posledice antiholinergičnih učinkov glikopironija, ki so povezani z napačnim ali prevelikim odmerjanjem.
Farmakološke lastnosti - Sialanar 320 mikrogramov/ml
Farmakoterapevtska skupina: zdravila za funkcionalne bolezni prebavil, sintetični antiholinergiki,
kvaterne amonijeve spojine, oznaka ATC: A03AB02.
Mehanizem delovanja
Glikopironij je kvaterno amonijevo antimuskarinsko zdravilo s perifernimi učinki, ki so podobni učinkom atropina.
Antimuskarinska zdravila so kompetitivni zaviralci delovanja acetilholina na muskarinske receptorje avtonomnih efektorjev, ki so oživčeni s parasimpatičnimi (holinergičnimi postganglijskimi) živci.
Zavirajo tudi delovanje acetilholina, kjer gladke mišice niso oživčene s holinergičnimi živci. Farmakodinamični učinki
Na slinjenje večinoma vpliva parasimpatična oživčenost žlez slinavk. Glikopironij kompetitivno zavira holinergične muskarinske receptorje v žlezah slinavkah in drugem perifernem tkivu, s čimer posredno zmanjšuje slinjenje. Glikopironij ima majhen učinek na holinergične dražljaje na nikotinske acetilholinske receptorje, na strukture, oživčene s holinergičnimi postganglijskimi nevroni, in na gladke mišice, ki se odzivajo na acetilholin, vendar niso oživčene s holinergičnimi živci.
Periferni antimuskarinski učinki, ki nastanejo pri večjih odmerkih, so manjše izločanje iz žlez slinavk, bronhijev in znojnic, razširitev zenic (midriaza) in paraliza ciliarne mišice, hitrejši srčni utrip, zaviranje uriniranja in zmanjšanje tonusa prebavil ter zaviranje izločanja želodčne kisline.
Podatki o učinkovitosti iz s placebom kontroliranih kliničnih preskušanj so vključevali bolnike, ki so zdravilo uporabljali osem tednov. Ni podatkov iz kliničnih preskušanj, kontroliranih s placebom ali primerjalnim zdravilom, za zdravljenje, daljše od osmih tednov.
Klinična učinkovitost in varnost
Zeller idr. (2012a) so ocenili učinkovitost peroralne raztopine glikopironijevega bromida (1 mg/5 ml) pri obvladovanju problematičnega slinjenja, povezanega s cerebralno paralizo in drugimi nevrološkimi motnjami. 38 bolnikov, starih od 3 do 23 let, ki so tehtali vsaj 27 funtov (12,2 kg) in so se zelo slinili (oblačila so bila vlažna od 5 do 7 dni na teden), je bilo naključno izbranih za osemtedensko zdravljenje z glikopironijem (n = 20) v odmerku 20–100 μg/kg (skupaj največ 3 mg) trikrat na dan ali ustreznim placebom (n = 18). Prvi štirje tedni so bili obdobje individualne titracije z določenimi koraki, ki so bili odvisni od odziva, sledilo pa jim je štiritedensko vzdrževalno zdravljenje. Končni cilj primarne učinkovitosti je bila stopnja odziva, opredeljena kot odstotek, ki je prikazoval izboljšanje v višini treh točk ali več po prilagojeni lestvici slinjenja Teacher's Drooling Scale (mTDS). Populacija za primarno analizo je bila revidirana tako, da so jo sestavljali le bolniki, stari od 3 do 16 let, pri kateri je bilo
19 bolnikov v skupini, ki je uporabljala peroralno raztopino glikopirolata, 17 bolnikov pa je bilo v kontrolni skupini. Stopnja odziva je bila opredeljena kot izboljšanje v višini vsaj treh točk po prilagojeni lestvici slinjenja Teacher's Drooling Scale (mTDS).
| Stopnja odziva po8 tednih | Izboljšanje v višini vsaj treh točk po mTDS | Povprečno izboljšanje po mTDS |
| Glikopironij | 14 od 19 bolnikov (73,7 %) | 3,94 točke(SD: 1,95, 95 %, CI: 2,97–4,91) |
| Placebo | 3 od 17 bolnikov (17,6 %) | 0,71 točke(SD: 2,14, 95 %, CI: –0,43–1,84) |
| P-vrednost | p = 0,0011 | p < 0,0001 |
Poleg tega je 84 % zdravnikov in 100 % staršev/negovalcev menilo, da je glikopirolat koristen, medtem ko je bilo pri placebu tega mnenja 41 % zdravnikov in 56 % staršev/skrbnikov (p ≤ 0,014). Najpogostejši neželeni učinki, sporočeni med zdravljenjem (glikopirolat proti placebu), so bili suha usta, zaprtje, bruhanje in zamašen nos.
Varnost in učinkovitost glikopironija se je proučevala s 24-tedensko odprto študijo brez kontrolne skupine pri otrocih, starih od 3 do 18 let. V 24. tednu/pri zadnjem obisku je bilo pri 52,3 % (95- odstotni interval zaupanja 43,7–60,9) bolnikov (n = 130) doseženo zmanjšanje v višini vsaj treh točk
po mTDS glede na osnovo, zato so se obravnavali kot bolniki, ki so se odzvali na zdravljenje s peroralno raztopino glikopirolata. Profil varnosti je bil skladen s profilom pri antiholinergikih (glejte poglavji 4.8).
Absorpcija
Povprečna absolutna peroralna biološka razpoložljivost glikopironija je bila v primerjavi z enim peroralnim odmerkom 50 µg/kg in enim intravenskim odmerkom 5 µg/kg pri otrocih, starih od 7 do 14 let (n = 6), med intraokularno operacijo nizka in je znašala približno 3 % (razpon 1,3–13,3 %) zaradi nizke topnosti zdravila v lipidih. Podatki iz redkih vzorčenj za analizo farmakokinetike pri otrocih kažejo, da je farmakokinetika sorazmerna z odmerkom.
Biološka razpoložljivost peroralnega glikopironija pri otrocih je bila med biološko razpoložljivostjo pri odraslih, ko niso bili tešči in ko so bili tešči.
Porazdelitev
Pri odraslih je bila porazdelitev glikopironija po enem intravenskem odmerku 6 µg/kg hitra, razpolovna doba porazdelitve pa je znašala 2,2 ± 1,3 minute. Po uporabi s 3H označenega glikopironija je v petih minutah iz plazme izginilo več kot 90 % radioaktivnega označevalca in v 30 minutah je izginil skoraj v celoti, kar kaže na hitro porazdelitev. Analize farmakokinetičnih podatkov populacije pri zdravih odraslih in otrocih z zmernim do hudim slinjenjem, povezanim s cerebralno paralizo, ki so prejeli glikopironij (pot uporabe in odmerki niso bili določeni), niso pokazale linearne farmakokinetike zdravila.
Volumen porazdelitve, tj. 0,64 ± 0,29 l/kg pri odraslih, je podoben volumnu porazdelitve celotne količine vode v telesu. Volumen porazdelitve je nekoliko višji pri pediatrični populaciji, saj znaša med 1,31 l/kg in 1,83 l/kg.
Farmakokinetika glikopironija je pokazala, da je pri otrocih v starostni skupini od 0,19 do 14 let, pri katerih je bil uporabljen enkraten intravenski odmerek 5 µg/kg, pravzaprav neodvisna od starosti. Pri večini pediatričnih bolnikov je glikopironij v plazmi glede na grafe vzorcev in vedenja skozi čas pokazal krivuljo s tremi eksponenti, pri odraslih pa običajno pokaže krivuljo z dvema eksponentoma. Majhne spremembe v volumnu porazdelitve (Vss) in očistku (Cl) so bile opažene pri otrocih, starih od 1 do 3 let, kar je povzročilo statistično bistveno krajšo razpolovno dobo izločanja (t½, z) kot pri mlajših (otroci, mlajši od 1 leta, p = 0,037) ali starejših (otroci, starejši od 3 let, p = 0,042) skupinah.
Pri študiji pri zdravih odraslih je pri enem odmerku zdravila glikopironijev bromid v višini 2.000 µg
območje pod krivuljo (AUC) znašalo 2,39 µg.h/l (tešči). Po intravenskem odmerku glikopironija 6 µg/kg je bil opažen AUC0-6 h v višini 8,64 µg.h/l.
Na podlagi teoretičnih fizikalno-kemijskih lastnosti bi se od kvaterne amonijeve spojine glikopironija pričakovala nizka centralna biološka razpoložljivost. Po intravenskem odmerku 6–8 µg/kg glikopironij ni bil zaznan v cerebrospinalni tekočini kirurških bolnikov pod anestezijo ali bolnikov, pri katerih se opravi carski rez. Pri pediatrični populaciji ima intravenski odmerek glikopironija v višini 5 µg/kg nizko centralno biološko razpoložljivost, razen v primeru poškodovane krvno-možganske pregrade (npr. okužba šanta).
Izločanje
Primarna pot izločanja glikopironija je izločanje skozi ledvice kot večinoma nespremenjeno zdravilo. Približno 65 % intravenskega odmerka se izloči skozi ledvice v prvih 24 urah. Majhen delež (~5 %) se izloči v žolču.
Zdi se, da je razpolovna doba izločanja glikopironija odvisna od poti uporabe, saj je znašala
0,83 ± 0,27 ure po intravenski uporabi, 75 minut po intramuskularni uporabi in v razponu 2,5–4 ure po peroralni uporabi (raztopina), čeprav se je tudi ta zelo razlikovala. Ti razpolovni dobi, zlasti doba za peroralno uporabo, sta daljši kot razpolovna doba za intravensko uporabo, kar verjetno odraža zapleteno absorpcijo in porazdelitev glikopironija po vsaki poti. Možno je, da daljša absorpcija po peroralni uporabi povzroči, da je izločanje hitrejše od absorpcije (tj. flip-flop učinek, za katerega je značilno, da je Ka < Ke).
Skupni očistek zdravila iz telesa po intravenskem odmerku je razmeroma visok in znaša od
0,54 ± 0,14 l/h/kg do 1,14 ± 0,31 l/h/kg. Ker to presega hitrost glomerulne filtracije in ker se zdi, da se več kot 50 % odmerka izloči nespremenjenega z urinom, je verjetno, da izločanje glikopironija skozi ledvice vključuje tako glomerulno filtracijo kot izločanje skozi proksimalne tubule osnovnega mehanizma za izločanje.
Pri odraslih bolnikih z blago in zmerno okvaro ledvic (GFR ≥ 30ml/min/1,73m2) je bilo opaženo 1,4- kratno povprečno povečanje skupne sistemske izpostavljenosti (AUClast), pri bolnikih s hudo okvaro ledvic ali končno ledvično odpovedjo pa 2,2-kratno povečanje (ocenjeni GFR <30 ml/min/1,73m2). Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro ledvic je treba odmerek zmanjšati za 30 % (glejte preglednico 2). Uporaba glikopironija je kontraindicirana pri bolnikih s hudo okvaro ledvic.
Drugi podatki
Izhodiščne značilnosti
Izhodiščne značilnosti (starost, telesna masa, spol in rasa) ne vplivajo na farmakokinetiko glikopironija.
Motnje delovanja jeter
Motnje delovanja jeter ne bi smele vplivati na farmakokinetiko glikopironija, saj se večina zdravila izloči skozi ledvice.
Hrana
Pri jemanju zdravila s hrano je sistemska izpostavljenost glikopironiju bistveno manjša (glejte
poglavje 4.2).
