Quepigal 150 mg filmsko obložene tablete

Zdravilo Quepigal je indicirano za zdravljenje:

Shizofrenije.

Zdravilo Quepigal je indicirano za zdravljenje bipolarne motnje:

• Za zdravljenje zmernih do hudih maničnih epizod pri bipolarni motnji

• Za zdravljenje epizod velike depresije pri bipolarni motnji

• Za preprečevanje ponavljanja epizod bipolarne motnje, pri bolnikih, katerih manične ali depresivne epizode so bile odzivne na zdravljenje s kvetiapinom.

Quepigal lahko bolniki jemljejo s hrano ali brez nje.

Pri zdravljenju shizofrenije je treba zdravilo Quepigal dajati dvakrat na dan. Celokupni dnevni odmerki za prve štiri dni zdravljenja so: 50 mg (1. dan), 100 mg (2. dan), 200 mg (3. dan) in 300 mg (4. dan).

Od 4. dneva naprej je treba odmerek titrirati, da dosežemo učinkovit odmerek, ki je običajno 300 do 450 mg kvetiapina na dan. Glede na klinični odziv in prenašanje zdravila pri posameznem bolniku lahko odmerek prilagodimo v območju od 150 do 750 mg kvetiapina na dan.

Za zdravljenje maničnih epizod, povezanih z bipolarnimi motnjami je treba zdravilo Quepigal dajati dvakrat na dan. Celokupni dnevni odmerki za prve štiri dni zdravljenja so: 100 mg (1. dan), 200 mg (2. dan), 300 mg (3. dan) in 400 mg (4. dan). Nadaljnje prilagajanje dnevnega odmerka kvetiapina do 800 mg na dan do 6. dneva zdravljenja, mora biti postopno, povečanje odmerka naj ne bo večje od 200 mg na dan.

Glede na klinični odziv in prenašanje zdravila pri posameznem bolniku lahko odmerek prilagodimo v območju od 200 do 800 mg kvetiapina na dan. Običajno učinkovit odmerek je med 400 in 800 mg na dan.

Quepigal dajemo enkrat na dan pred spanjem. Celokupni dnevni odmerki prve štiri dni zdravljenja so 50 mg (1. dan), 100 mg (2. dan), 200 mg (3. dan) in 300 mg (4. dan).

Priporočen dnevni odmerek je 300 mg. V kliničnih raziskavah pri skupini bolnikov, ki so prejemali odmerek 600 mg, niso zaznali dodatne koristi v primerjavi s skupino bolnikov, v kateri so bolniki prejemali odmerek 300 mg (glejte poglavje 5.1). Posameznim bolnikom lahko koristi odmerek 600 mg. Odmerke večje od 300 mg lahko uvede zdravnik, ki ima izkušnje z zdravljenjem bipolarne motnje. Klinične raziskave so pokazale, da lahko pri posameznih bolnikih, če nas skrbi toleranca, razmislimo o zmanjšanju odmerka na minimalno 200 mg.

Pri bolniki, ki so se odzvali na akutno zdravljenje bipolarne motnje s kvetiapinom, je priporočljivo za preprečevanje recidivov maničnih, mešanih ali depresivnih epizod pri bipolarni motnji, terapijo nadaljevati z enakim odmerkom. Odmerek je mogoče pri posameznem bolniku prilagoditi glede na klinični odziv in prenašanje, v razponu od 300 do 800 mg/dan dvakrat dnevno. Pomembno je, da za vzdrževalno zdravljenje uporabimo najnižji še učinkovit odmerek zdravila.

Kot druge antipsihotike je treba tudi kvetiapin pri starejših bolnikih uporabljati previdno, še posebej v začetnem obdobju zdravljenja. Hitrost titracije odmerkov je lahko manjša, dnevni terapevtski odmerki pa nižji kot pri mlajših bolnikih, glede na klinični odziv in prenašanje zdravila pri posameznem bolniku. Pri starejših bolnikih je srednji plazemski očistek kvetiapina za 30 do 50 % manjši kot pri mlajših bolnikih.

Učinkovitost in varnost nista ocenjeni pri bolnikih, starejših od 65 let, z depresivnimi epizodami v okviru bipolarne motnje.

Quepigal ni priporočljivo uporabljati pri otrocih in mladostniki starih do 18 let, zaradi pomanjkanja podatkov, ki bi podpirali uporabo pri tej starostni skupini. Razpoložljivi podatki iz s placebom kontroliranih kliničnih raziskav so opisani v poglavjih 4.4, 4.8, 5.1 in 5.2.

Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic prilagajanje odmerka ni potrebno.

Kvetiapin se obsežno presnavlja v jetrih, zato je treba zdravilo Quepigal, še posebej v začetnem obdobju zdravljenja, previdno uporabljati pri bolnikih z znano okvaro delovanja jeter. Pri bolnikih z znano okvaro delovanja jeter je treba zdravljenje začeti z odmerkom 25 mg kvetiapina na dan. Odmerek dnevno povečujemo za 25 do 50 mg na dan, dokler ne dosežemo učinkovitega odmerka, ki je odvisen od kliničnega odziva in prenašanja zdravila pri posameznem bolniku.

Preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov zdravila.

Kontraindicirano je sočasno jemanje kvetiapina z zaviralci citokroma P450 3A4, kot so zaviralci HIV-proteaze, azolni antimikotiki, eritromicin, klaritromicin in nefazodon.

Glejte tudi poglavje 4.5.

Quepigal ni priporočljivo uporabljati pri otrocih in mladostnikih starih do 18 let, zaradi pomanjkanja podatkov, ki bi podpirali uporabo pri tej starostni skupini. V kliničnih raziskavah, se je poleg znanega varnostnega profila, ugotovljenega pri odraslih (glejte poglavje 4.8), pokazalo, da se nekateri neželeni dogodki pri otrocih in mladostnikih pojavljajo pogosteje, kot pri odraslih (povečan apetit, povišane vrednosti serumskega prolaktina in ekstrapiramidalni simptomi), ugotovili so tudi neželen učinek, ki v raziskavah

pri odraslih ni bil opažen (povišanje krvnega tlaka). Pri otrocih in mladostnikih so opazili tudi spremembe pri testih delovanja ščitnice.

Nadalje, dolgoročni vplivi zdravljenja na rast in dozorevanje niso bili preučevani dlje kot 26 tednov. Dolgoročni vplivi na kognitivni in vedenjski razvoj niso znani.

V s placebom kontroliranih kliničnih raziskavah pri bolnikih otrocih in mladostnikih, je bil kvetiapin povezan s povečano incidenco ekstrapiramidalnih simptomov (EPS) v primerjavi s placebom pri bolnikih zdravljenih za shizofrenijo in bipolarno manijo (glejte poglavje 4.8).

Depresija pri bipolarni motnji je povezana z večjim tveganjem za pojav samomorilnih misli, samopoškodovanja in samomora (s samomorom povezanih dogodkov). Takšno tveganje obstaja dokler ne pride do znatnega izboljšanja zdravstvenega stanja. Ker se prvih nekaj tednov zdravljenja ali dlje zdravstveno stanje morda še ne bo izboljšalo, je treba bolnike skrbno nadzirati, vse dokler ne pride do izboljšanja. Splošne klinične izkušnje kažejo, da se tveganje za samomor v zgodnji fazi izboljšanja lahko poveča.

V kliničnih preskušanjih so pri bolnikih z epizodami velike depresije pri bipolarni motnji opazili povečano tveganje za pojav s samomorom povezanih dogodkov pri mladih odraslih bolnikih, mlajših od 25 let, ki so bili zdravljeni s kvetiapinom, v primerjavi s tistimi, ki so bili zdravljeni s placebom (3,0 % v primerjavi z 0 %).

Poleg tega naj zdravniki upoštevajo možnost tveganja s samomorom povezanih dogodkov po nenadnem prenehanju zdravljenja s kvetiapinom, zaradi znanih dejavnikov tveganja povezanih z zdravljeno boleznijo.

Zdravljenje s kvetiapinom je bilo povezano z zaspanostjo in podobnimi simptomi, na primer sedacijo (glejte poglavje 4.8). V kliničnih preskušanjih zdravljenja bolnikov z bipolarno depresijo so se običajno pojavili v prvih 3 dneh zdravljenja in so bili pretežno blagi do zmerni. Bolniki z bipolarno depresijo, pri katerih se pojavi zelo izrazita zaspanost lahko potrebujejo pogostejše preglede, vsaj 2 tedna od pojava zaspanosti, ali dokler se simptomi ne izboljšajo; pretehtati je treba tudi možnost prekinitve zdravljenja.

Quepigal je treba uporabljati previdno pri bolnikih z znanimi boleznimi srca in ožilja, cerebrovaskularnimi boleznimi ali pri drugih stanjih, ki povečajo nagnjenost k hipotenziji. Kvetiapin lahko povzroči ortostatsko hipotenzijo, še posebej v začetnem obdobju zdravljenja, v času titracije odmerka. V primeru pojava hipotenzije je treba razmisliti o zmanjšanju odmerka ali o postopnejši titraciji odmerka.

V kontroliranih kliničnih preskušanjih ni bilo razlike v pogostnosti pojavljanja konvulzij pri bolnikih, ki so prejemali kvetiapin in tistimi, ki so prejemali placebo. Pri bolnikih s konvulzijami v anamnezi je, kot pri drugih antipsihotikih, potrebna previdnost (glejte poglavje 4.8).

V s placebom kontroliranih kliničnih preskušanjih pri odraslih bolnikih je bil kvetiapin med zdravljenjem epizod velike depresije pri bolnikih z bipolarno motnjo povezan z večjo incidenco pojavljanja ekstrapiramidalnih simptomov (EPS) kot placebo (glejte poglavje 4.8).

Če se pojavijo znaki in simptomi tardivne diskinezije, je treba razmisliti o zmanjšanju odmerka ali prekinitvi zdravljenja s kvetiapinom (glejte poglavje 4.8). Po prekinitvi zdravljenja se lahko simptomi tardivne diskinezije poslabšajo ali celo na novo pojavijo (glejte poglavje 4.8).

Pojav malignega nevroleptičnega sindroma povezujejo z antipsihotičnim zdravljenjem, tudi z zdravljenjem s kvetiapinom (glejte poglavje 4.8). Klinični znaki sindroma so hipertermija, spremenjen mentalni status, mišična okorelost, avtonomna nestabilnost in povečane vrednosti kreatin fosfokinaze. V tem primeru je treba dajanje zdravila Quepigal prekiniti in začeti s primernim zdravljenjem.

V kliničnih preskušanjih s kvetiapinom so občasno poročali o hudi nevtropeniji (število nevtrofilcev < 0,5 x 10⁹/l). V večini primerov se je huda nevtropenija pojavila v nekaj mesecih po začetku zdravljenja s kvetiapinom. Očitne povezave z velikostjo odmerka ni bilo. Po izkušnjah med postmarketinško uporabo sta levkopenija in/ali nevtropenija po prenehanju zdravljenja s kvetiapinom izginili. Možna dejavnika tveganja za razvoj nevtropenije sta obstoječe stanje majhnega števila belih krvničk (WBC) in z zdravili povzročena nevtropenija v anamnezi. Zdravljenje s kvetiapinom je treba prekiniti pri bolnikih, ki imajo število nevtrofilcev < 1,0 x 10⁹/l. Pri bolnikih je potrebna pozornost na znake in simptome infekcij in redno spremljanje števila nevtrofilcev (dokler se to ne poveča nad 1,5 x 10⁹/l) (glejte poglavje 5.1).

Glejte tudi poglavje 4.5.

Sočasna uporaba kvetiapina in močnih induktorjev jetrnih encimov, kot sta karbamazepin ali fenitoin povzroči bistveno zmanjšanje plazemskih koncentracij kvetiapina, kar lahko vpliva na učinkovitost zdravljenja s kvetiapinom. Pri bolnikih, ki jemljejo induktorje jetrnih encimov, se lahko zdravljenje s kvetiapinom uvede le, če zdravnik oceni, da koristi zdravljenja s kvetiapinom odtehtajo tveganje zaradi prenehanja zdravljenja z induktorji jetrnih encimov. Pomembno je, da je vsaka sprememba zdravljenja z induktorjem postopna in da se ta po potrebi nadomesti z zdravilom, ki ne povzroča indukcije jetrnih encimov (npr. natrijev valproat).

Poročali so o hiperglikemiji ali poslabšanju že obstoječe sladkorne bolezni v času zdravljenja s kvetiapinom. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo in bolnikih z dejavniki tveganja za razvoj sladkorne bolezni se priporoča primeren klinični nadzor (glejte poglavje 4.8).

V kliničnih preskušanjih s kvetiapinom so opazili povečanje koncentracij trigliceridov, LDL in celokupnega holesterola ter zmanjšanje HDL holesterola (glejte poglavje 4.8). Spremembe koncentracij lipidov je treba primerno klinično obravnavati.

Glede na opažene spremembe telesne mase, koncentracije glukoze v krvi (glejte poglavje Hiperglikemija) in lipidov, ki so jih opažali pri kliničnih raziskavah, lahko pride do poslabšanja profila metabolnega tveganja pri posameznih bolnikih, kar je treba primerno klinično obravnavati (glejte tudi poglavje 4.8).

V kliničnih preskušanjih in pri uporabi v skladu z SmPC kvetiapin ni bil povezan s stalnim podaljšanjem absolutnih intervalov Q-T. Med pomaretinško uporabo so poročali o primerih podaljšanja intervala Q-T pri terapevtskih odmerkih kvetiapina (glejte poglavje 4.8) in pri prevelikem odmerjanju (glejte poglavje 4.9). Kot pri drugih antipsihotikih je potrebna previdnost pri predpisovanju kvetiapina bolnikom z boleznimi srca in ožilja ali podaljšanim intervalom Q-T v družinski anamnezi. Previdnost je potrebna tudi pri predpisovanju kvetiapina z zdravili, za katera je znano, da podaljšujejo interval Q-Tc in pri sočasnem zdravljenju z drugimi nevroleptiki, še posebej pri starejših in bolnikih s prirojenim sindromom dolgega intervala Q-T, kongestivnim srčnim popuščanjem, hipertrofijo srca, hipokaliemijo ali hipomagneziemijo (glejte poglavje 4.5).

Po nenadnem prenehanju zdravljenja s kvetiapinom je bil opisan pojav akutnih odtegnitvenih simptomov kot so nespečnost, slabost, glavobol, diareja, bruhanje, omotica in razdražljivost. Priporočljivo je, da se zdravljenje preneha postopoma, v obdobju najmanj enega do dveh tednov (glejte poglavje 4.8).

Quepigal ni odobren za zdravljenje bolnikov s psihozo, povezano z demenco.

V randomiziranih, s placebom kontroliranih kliničnih preskušanjih so pri uporabi nekaterih atipičnih antipsihotikov pri bolnikih z demenco opazili približno 3-kratno povečanje tveganja za cerebrovaskularne neželene učinke. Mehanizem tega povečanja tveganja ni znan. Zvečanega tveganja ne moremo izključiti tudi za druge antipsihotike ali druge populacije bolnikov. Pri uporabi zdravila Quepigal pri bolnikih z dejavniki tveganja za možgansko kap je potrebna previdnost.

V meta-analizi atipičnih antipsihotičnih zdravil so poročali, da obstaja pri starejših bolnikih s psihozo, povezano z demenco, v primerjavi s placebom povečano tveganje za smrt. V dveh 10-tedenskih s placebom kontroliranih preskušanjih s kvetiapinom pri enaki populaciji bolnikov (n = 710; povprečna starost: 83 let; območje: 56 do 99 let), je bila incidenca umrljivosti pri bolnikih, zdravljenih s kvetiapinom 5,5 % napram 3,2 % pri skupini, ki je prejemala placebo. V teh preskušanjih so bolniki umrli zaradi različnih vzrokov, ki so bili v skladu s pričakovanji za to populacijo. Ti podatki ne dokazujejo vzročne povezave med zdravljenjem s kvetiapinom in smrtjo pri starejših bolnikih z demenco.

V povezavi s kvetiapinom so poročali o disfagiji (glejte poglavje 4.8) in aspiraciji. Kvetiapin je treba previdno uporabljati pri bolnikih s tveganjem za aspiracijsko pljučnico.

Pri uporabi antipsihotičnih zdravil so poročali o venskem tromboembolizmu (VTE – venous tromboembolism). Pri bolnikih, zdravljenih z antipsihotiki, so pogosto prisotni pridobljeni dejavniki tveganja za VTE, zato je pred in med zdravljenjem z zdravilom Quepigal treba ugotoviti vse možne dejavnike tveganja za VTE in uvesti preventivne ukrepe.

Tablete zdravila Quepigal vsebujejo laktozo monohidrat. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorbcijo glukoze/galaktoze, tega zdravila ne smejo jemati.

Ena od pomožnih snovi zdravila Quepigal 25 mg je oranžno FCF (E110), ki lahko povzroči preobčutljivostne reakcije.

Dodatne informacije

Podatki o uporabi kvetiapina v kombinaciji z divalproeksom (natrijevim valproatom in valprojsko kislino) ali litijem pri zmernih do hudih maničnih epizodah so omejeni; vendar so bolniki kombinirano zdravljenje dobro prenašali (glejte poglavji 4.8 in 5.1). Podatki kažejo aditivni učinek v 3. tednu zdravljenja.

Glede na primarne učinke kvetiapina na osrednji živčni sistem je potrebna previdnost pri uporabi zdravila Quepigal v kombinaciji z drugimi centralno delujočimi zdravili in alkoholom.

Citokrom P450 (CYP) 3A4 je encim, ki je primarno odgovoren za presnovo kvetiapina v citokromalnem P450 metabolizmu. V preskušanju medsebojnega delovanja na zdravih prostovoljcih je sočasna uporaba kvetiapina (v odmerku po 25 mg) s ketokonazolom, zaviralcem CYP 3A4, povzročila 5- do 8-kratno povečanje vrednosti AUC kvetiapina.

Sočasna uporaba kvetiapina z zaviralci CYP 3A4 je zato kontraindicirana. Prav tako se ne priporoča jemanje kvetiapina skupaj s sokom grenivke.

V preskušanju s ponavljajočimi odmerki za oceno farmakokinetike kvetiapina, uporabljenega pred in med zdravljenjem s karbamazepinom (znanim induktorjem jetrnih encimov), je bil pri bolnikih, ki so hkrati prejemali karbamazepin, očistek kvetiapina značilno povečan. To povečanje očistka je povzročilo zmanjšanje sistemske izpostavljenosti kvetiapinu (izmerjeno z AUC) v povprečju na 13 % izpostavljenosti kvetiapinu v monoterapiji; opažen učinek je bil pri nekaterih bolnikih še večji. Posledica takšnega medsebojnega delovanja so lahko nižje plazemske koncentracije, kar lahko vpliva na učinkovitost zdravljenja s kvetiapinom. Sočasna uporaba kvetiapina in fenitoina (drugega induktorja mikrosomalnih encimov) je povzročila močno povečanje očistka kvetiapina, za približno 450 %. Zdravljenje s kvetiapinom se sme pri bolnikih, ki prejemajo katerega od induktorjev jetrnih encimov, uvesti le pod pogojem, da po zdravnikovi oceni koristi zdravljenja s kvetiapinom odtehtajo tveganje zaradi prenehanja zdravljenja z induktorjem jetrnih encimov. Pomembno je, da je vsaka sprememba pri zdravljenju z induktorjem postopna in če je potrebno, se ta nadomesti z zdravilom, ki ne inducira jetrnih encimov (npr. natrijevim valproatom) (glejte tudi poglavje 4.4).

Farmakokinetika kvetiapina se pri sočasni uporabi antidepresiva imipramina (znanega zaviralca CYP 2D6) ali fluoksetina (znanega zaviralca CYP 3A4 in CYP 2D6) ni značilno spremenila.

Farmakokinetika kvetiapina se pri sočasni uporabi antipsihotika risperidona ali haloperidola ni značilno spremenila. Pri sočasni uporabi kvetiapina in tioridazina se očistek kvetiapina poveča za približno 70 %.

Farmakokinetika kvetiapina se pri sočasni uporabi s cimetidinom ni spremenila. Farmakokinetika litija se pri sočasni uporabi s kvetiapinom ni spremenila.

Sočasno jemanje natrijevega valproata in kvetiapina ni spremenilo njune farmakokinetike v klinično pomembnem obsegu.

Formalna preskušanja medsebojnega delovanja z zdravili, ki se običajno uporabljajo za zdravljenje bolezni srca in ožilja, niso bile izvedene.

Previdnost je potrebna, ko se kvetiapin uporablja sočasno z zdravili, za katera je znano, da povzročajo elektrolitsko neravnovesje ali podaljšanje intervala Q-T.

Varnost in učinkovitost kvetiapina med nosečnostjo pri ljudeh zaenkrat nista dokazani. Dosedanje raziskave na živalih niso pokazale škodljivih vplivov, niso pa preučevali možnih vplivov na oko ploda. Kvetiapin se zato sme uporabljati med nosečnostjo le, če koristi zdravljenja odtehtajo možna tveganja. Pri spremljanju izidov nosečnosti, med katerimi so matere prejemale kvetiapin, so pri novorojenčkih opazili simptome odtegnitve.

Stopnja izločanja kvetiapina v materino mleko ni znana. Ženskam, ki dojijo, zato v času zdravljenja z zdravilom Quepigal dojenje odsvetujemo.

Zaradi primarnih učinkov na osrednji živčni sistem lahko kvetiapin vpliva na aktivnosti, ki zahtevajo mentalno pozornost. Bolnikom se zato odsvetuje upravljanje vozil in strojev, dokler ni znana njihova individualna dovzetnost za tovrstne učinke.

Neželeni učinki kvetiapina, o katerih so najpogosteje poročali, so somnolenca, omotica, suha usta, blaga astenija, zaprtost, tahikardija, ortostatska hipotenzija in dispepsija.

Kot pri drugih antipsihotikih so tudi pri kvetiapinu poročali o povečanju telesne mase, sinkopi, malignem nevroleptičnem sindromu, levkopeniji, nevtropeniji in perifernem edemu.

Incidenca neželenih učinkov, povezanih z zdravljenjem s kvetiapinom, je v tabeli spodaj, navedena v skladu s formatom, ki ga priporoča Council for International Organizations of Medical Sciences (CIOMS III delovna skupina; 1995).

1. Glejte poglavje 4.4.

2. Lahko se pojavi somnolenca, običajno v prvih dveh tednih zdravljenja, ki v nadaljevanju zdravljenja z zdravilom Quepigal večinoma izzveni.

3. Pri nekaterih bolnikih, ki so prejemali zdravilo Quepigal, so opazili asimptomatsko zvišanje vrednosti serumskih transaminaz (ALT, AST) ali -GT.

4. Kot drugi antipsihotiki z antagonistično alfa¹ adrenergično aktivnostjo, lahko zdravilo Quepigal, predvsem v začetnem obdobju zdravljenja in med titracijo odmerka, povzroči ortostatsko hipotenzijo, ki jo spremljajo omotica, tahikardija in pri nekaterih bolnikih sinkopa (glejte poglavje 4.4).

5. V zelo redkih primerih so poročali o poslabšanju že obstoječe sladkorne bolezni.

6. Izračuni pogostnosti teh neželenih učinkov temeljijo le na pomarketinških podatkih.

7. Vsaj enkrat določena koncentracija glukoze v krvi na tešče ≥ 7 mmol/l ali koncentracija glukoze v krvi po obroku ≥ 11.1 mmol/l.

8. Pogostejše pojavljanje disfagije med uporabo kvetiapina v primerjavi s placebom so opazili le pri kliničnih preskušanjih pri bipolarni depresiji.

9. Na podlagi > 7 % povečanja telesne mase v primerjavi z izhodno vrednostjo. Pojavi se predvsem pri odraslih v prvih tednih zdravljenja.

10. V akutnih, s placebom kontroliranih kliničnih preskušanjih monoterapije, kjer so ocenjevali

    simptome po prenehanju jemanja zdravila, so najpogosteje opazili naslednje odtegnitvene simptome: nespečnost, slabost, glavobol, diarejo, bruhanje, omotico in razdražljivost.

    Incidenca teh reakcij se je značilno zmanjšala po enem tednu po prekinitvi zdravljenja.

11. Vsaj enkrat določena koncentracija trigliceridov ≥ 200 mg/dl ( 2.258 mmol/l) (bolniki stari

    ≥ 18 let) ali ≥ 150 mg/dl ( 1.694 mmol/l) (bolniki stari < 18 let).

12. Vsaj enkrat določena vrednost holesterola ≥ 240 mg/dl ( 6.2064 mmol/l) (bolniki stari ≥ 18 let) ali ≥ 200 mg/dl ( 5.172 mmol/l) (bolniki stari < 18 let). Zelo pogosto so opazili zvišanje vrednosti LDL holesterola 30 mg/dl ( 0.769 mmol/l). Srednja sprememba pri bolniki, ki so imeli zvišane vrednosti je bila 41 mg/dl ( 1.07 mmol/l).

13. Glejte besedilo spodaj.

14. Vsaj enkrat določeno število trombocitov < 100 x 10⁹/l.

15. Zvišanje krvnih vrednosti kreatin–fosfokinaze, ki ni povezano z malignim nevroleptičnim sindromom, na podlagi poročil o neželenih učinkih iz kliničnih raziskav.

16. Vrednosti prolaktina (bolniki stari > 18 let): > 20 μg/l (> 869.56 pmol/l) moški; > 30 μg/l (> 1304.34 pmol/l) ženske ob kateremkoli času.

17. Lahko povzroči padce.

18. HDL holesterol: < 40 mg/dl (1.025 mmol/l) moški; < 50 mg/dl (1.282 mmol/l) ženske ob kateremkoli času.

19. Incidenca pacientov pri katerih je prišlo do premika QTc z < 450 ms na ≥ 450 ms s podaljšanjem za ≥ 30 ms. V kontroliranih kliničnih preskušanjih kvetiapina s placebom je bila srednja sprememba in incidenca bolnikov pri katerih je prišlo do premika do klinično značilnih stopenj za kvetiapin in placebo primerljiva.

V povezavi z uporabo nevroleptikov so poročali o primerih podaljšanja intervala Q-T, ventrikularnih aritmijah, nenadnih nepojasnjenih smrti, zastoju srca in torsade de pointes, ki se smatrajo za učinke te skupine zdravil.

V kratkotrajnih, s placebom kontroliranih kliničnih preskušanjih pri shizofreniji in bipolarni maniji je bila skupna incidenca ekstrapiramidalnih simptomov podobna kot pri placebu (shizofrenija: 7.8 % pri kvetiapinu in 8.0 % pri placebu; bipolarna manija: 11.2 % pri kvetiapinu in 11.4 % pri placebu). V kratkotrajnih, s placebom kontroliranih kliničnih preskušanjih pri bipolarni depresiji je bila skupna incidenca ekstrapiramidalnih simptomov

8.9 % pri kvetiapinu in 3.8 % pri placebu, toda incidenca posameznih neželenih dogodkov (npr. akatizije, ekstrapiramidnih motenj, tremorja, diskinezije, distonije, nemira, nehotnega mišičnega krčenja, psihomotorične hiperaktivnosti in togosti mišic) je bila na splošno nizka in v nobeni terapevtski skupini ni presegla 4 %.

Zdravljenje s kvetiapinom je bilo povezano z majhnim, od odmerka odvisnim znižanjem ravni ščitničnih hormonov, zlasti celokupnega T⁴ in prostega T⁴. Znižanje celokupnega in prostega T⁴ je bilo največje v prvih dveh do štirih tednih zdravljenja s kvetiapinom, a se med dolgotrajnim zdravljenjem ni nadalje zmanjševalo. Po prenehanju zdravljenja s kvetiapinom so se, ne glede na trajanje zdravljenja, v skoraj vseh primerih vrednosti celokupnega in prostega T⁴, vrnile v prvotno stanje. Manjša zmanjšanja skupnega T³ in reverznega T³ so opazili le pri višjih odmerkih. Ravni TBG so bile nespremenjene, prav tako na splošno niso opazili povratnega povečanja TSH, brez znakov, da bi kvetiapin povzročal klinično pomemben hipotiroidizem.

Zgoraj navedeni neželeni učinki zdravila pri odraslih se pojavljajo tudi pri otrocih in mladostnikih. Naslednja preglednica povzema neželene učinke zdravila, ki se pojavljajo pri otrocih in mladostnikih (starih od 10 do 17 let) v višji kategoriji pogostnosti, kot pri odrasli populaciji ali neželene učinke zdravila, ki pri odrasli populaciji niso bili ugotovljeni.

1. Vrednosti prolaktina (bolniki stari < 18 let): > 20 μg/l (> 869.56 pmol/l) moški; > 26 μg/l (> 1130.428 pmol/l) ženske ob kateremkoli času. Pri manj kot 1 % bolnikov je bilo povečanje vrednosti prolaktina > 100 μg/l.

2. Na podlagi premika nad prag klinične pomembnosti (povzetem po »National Institute of Health criteria«) ali zvišanje sistoličnega > 20 mmHg ali diastoličnega krvnega tlaka > 10 mmHg ob kateremkoli času v dveh akutnih (3 – 6 tednov) s placebom kontroliranih raziskavah pri otrocih in mladostnikih.

3. Glejte poglavje 5.1.

4. Opomba: Pogostnost je enaka, kot je bila opažena pri odraslih, toda razdražljivost je lahko pri otrocih in mladostnikih v primerjavi z odraslimi povezana z drugačnimi kliničnimi posledicami.

O smrtnem izidu so poročali v kliničnem preskušanju po akutnem prevelikem odmerjanju 13,6 gramov, pa tudi v postmarketinških izkušnjah, celo pri tako nizkem odmerku, kot je npr. 6 gramov samega kvetiapina. Poročali pa so tudi o preživetju po akutnem prevelikem odmerjanju kvetiapina, tudi do 30 gramov. V postmarketinških izkušnjah so bila zelo redka poročila o prevelikem odmerjanju samega kvetiapina, ki bi povzročila smrt ali komo ali podaljšanje intervala Q-T.

Pri bolnikih z že obstoječo hudo boleznijo srca in ožilja je lahko tveganje za pojav učinkov prevelikega odmerjanja povečano (glejte poglavje 4.4).

Na splošno so se pojavili znaki in simptomi, ki so posledica močno povečanih znanih farmakoloških učinkov zdravila, to so dremavica in sedacija, tahikardija in hipotenzija.

Specifičnega antidota za kvetiapin ni. V primeru resnih znakov je treba upoštevati možnost, da je bolnik zaužil več različnih zdravil, zato se priporočajo postopki intenzivne oskrbe, ki vključuje vzpostavitev in vzdrževanje prehodnosti dihalnih poti bolnika, zagotavljanje zadostne oksigenacije in ventilacije ter spremljanje in podporo delovanja srčno-žilnega sistema. Čeprav preprečevanja absorpcije pri prevelikem odmerjanju niso raziskali, je treba pretehtati možnost izpiranja želodca (po intubaciji, če je bolnik nezavesten) in dajanje aktivnega oglja z odvajalom.

Dokler bolnik ne okreva, je potrebno pozorno spremljanje in zdravniški nadzor.