Linezolid Kabi 2 mg/ml raztopina za infundiranje

Bolnišnična pljučnica Pljučnica v domačem okolju

Zdravilo Linezolid Kabi je pri odraslih indicirano za zdravljenje pljučnice v domačem okolju in bolnišnične pljučnice, kadar vemo oziroma sumimo, da so povzročitelji občutljive po Gramu pozitivne bakterije. Pri odločanju, ali je zdravilo Linezolid Kabi ustrezno za zdravljenje, je treba upoštevati rezultate mikrobioloških testov ali podatke o prevalenci odpornosti na protibakterijska zdravila pri po Gramu pozitivnih bakterijah (za ustrezne organizme glejte poglavje 5.1).

Linezolid ni učinkovit proti okužbam, povzročenim s po Gramu negativnimi bakterijami.

V primeru potrjene okužbe s po Gramu negativno bakterijo ali v primeru suma nanjo je potrebno sočasno uvesti specifično zdravljenje proti po Gramu negativnim bakterijam.

Zapletene okužbe kože in mehkih tkiv (glejte poglavje 4.4)

Zdravilo Linezolid Kabi je pri odraslih indicirano za zdravljenje zapletenih okužb kože in mehkih tkiv samo, ko mikrobiološko testiranje pokaže, da je okužbo povzročila občutljiva po Gramu pozitivna bakterija.

Linezolid ni učinkovit proti okužbam, povzročenih s po Gramu negativnimi bakterijami.

Linezolid smemo pri bolnikih z zapletenimi okužbami kože in mehkih tkiv z znano ali možno sočasno okužbo s po Gramu negativnimi bakterijami uporabiti le, če ni na voljo druge možnosti zdravljenja

(glejte poglavje 4.4). V takem primeru je obvezno sočasno zdravljenje proti po Gramu negativnim bakterijam.

Linezolid se sme uvesti samo v bolnišničnem okolju in po posvetovanju z ustreznim specialistom, npr.

mikrobiologom ali specialistom za nalezljive bolezni.

Potrebno je upoštevati uradne smernice o ustrezni uporabi protibakterijskih zdravil.

Odmerjanje

Zdravilo Linezolid Kabi 2 mg/ml raztopina za infundiranje lahko uporabimo za začetno zdravljenje. Bolniki, ki so zdravljenje začeli s parenteralnim pripravkom, lahko preidejo na peroralni pripravek takoj, ko je to klinično indicirano. V takšnih okoliščinah prilagajanje odmerka ni potrebno, saj je biološka uporabnost linezolida po peroralni uporabi okrog 100 %.

Priporočeni odmerek in trajanje zdravljenja pri odraslih:

Trajanje zdravljenja je odvisno od povzročitelja, mesta in resnosti okužbe ter od bolnikovega

kliničnega odziva.

Naslednja priporočila glede trajanja zdravljenja temeljijo na izkušnjah iz kliničnih preskušanj. Za nekatere vrste okužb je lahko primerno krajše trajanje zdravljenja, vendar ga v kliničnih preskušanjih še niso ocenili.

Zdravljenje lahko traja največ 28 dni. Varnost in učinkovitost linezolida pri zdravljenju, daljšem od 28 dni, še nista bili dokazani (glejte poglavje 4.4).

Za okužbe, povezane s sočasno bakteriemijo, ni potrebno povečati priporočenega odmerka ali

podaljšati zdravljenja.

Priporočeni odmerki raztopine za infundiranje so naslednji:

Pediatrična populacija:

Varnost in učinkovitost uporabe linezolida pri otrocih (starih < 18 let) ni bila ugotovljena. Podatki, ki so trenutno na voljo, so navedeni v poglavjih 4.8, 5.1 in 5.2, vendar ne zadostujejo za priporočilo o odmerjanju.

Starostniki:

Prilagajanje odmerka ni potrebno.

Ledvična okvara:

Prilagajanje odmerka ni potrebno (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Huda ledvična okvara (tj. očistek kreatinina < 30 ml/min):

Prilagajanje odmerka ni potrebno. Zaradi neznanega kliničnega pomena izpostavljenosti visokim koncentracijam (do 10-krat) dveh glavnih presnovkov linezolida, je pri bolnikih s hudo ledvično okvaro potrebno linezolid uporabljati posebej previdno in le, ko je pričakovana korist večja od predvidenega tveganja.

Ker se približno 30 % odmerka izloči v času 3-urne hemodialize, je pri bolnikih, ki prejemajo takšno

zdravljenje, linezolid treba dati po dializi. Primarni presnovki linezolida se do neke mere izločijo s

hemodializo, vendar je koncentracija teh presnovkov tudi po dializi še vedno zelo občutno višja kot

pri bolnikih z normalnim delovanjem ledvic ali pri tistih z blago do zmerno ledvično okvaro.

Zato je pri bolnikih s hudo ledvično okvaro, ki so na dializi, potrebno linezolid uporabljati posebej previdno in le, ko je pričakovana korist večja od predvidenega tveganja.

Izkušenj z uporabo linezolida pri bolnikih, ki so na stalni ambulantni peritonealni dializi (CAPD) ali na drugem zdravljenju ledvične odpovedi (razen hemodialize) še ni.

Jetrna okvara:

Prilagajanje odmerka ni potrebno. Ker pa so klinični podatki omejeni, linezolid pri teh bolnikih uporabljajte le, če je pričakovana korist večja od predvidenega tveganja (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Način uporabe

Priporočeni odmerek linezolida je potrebno dati intravensko, dvakrat dnevno.

Pot uporabe: intravenska uporaba.

Raztopino za infundiranje je treba dajati od 30 do 120 minut.

Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Linezolida ne smejo prejemati bolniki, ki jemljejo katero od zdravil, ki zavirajo monoaminooksidazo A ali B (npr. fenelzin, izokarboksazid, selegilin, moklobemid); to velja v času zdravljenja s temi zdravili in še dva tedna po prenehanju njihovega jemanja.

Če ni možno natančno opazovanje bolnikov in spremljanje krvnega tlaka, linezolida ne smemo dati bolnikom z naslednjimi že obstoječimi boleznimi oz. tistim, ki sočasno jemljejo naslednja zdravila:

• Bolnikom z nenadzorovano hipertenzijo, feokromocitomom, karcinoidom, tirotoksikozo, bipolarno depresijo, shizoafektivnimi motnjami ali akutno zmedenostjo.

• Bolnikom, ki jemljejo katero od naslednjih zdravil: zaviralce ponovnega privzema serotonina (glejte poglavje 4.4), triciklične antidepresive, agoniste serotoninskih receptorjev 5-HT1 (triptani), neposredno in posredno delujoče simpatomimetike (vključno z adrenergičnimi bronhodilatatorji, psevdoefedrinom in fenilpropanolaminom), vazopresorje (npr. adrenalin, noradrenalin), dopaminergična zdravila (npr. dopamin, dobutamin), petidin ali buspiron.

Podatki, pridobljeni na živalih, kažejo, da lahko linezolid in njegovi presnovki prehajajo v materino mleko, zato je potrebno z dojenjem prenehati že pred začetkom zdravljenja z linezolidom in tudi ves čas zdravljenja (glejte poglavje 4.6).

Mielosupresija

Pri bolnikih, ki so prejemali linezolid, so poročali o mielosupresiji (vključno z anemijo, levkopenijo, pancitopenijo in trombocitopenijo). V primerih z znanim izidom so se hematološki parametri, po prenehanju zdravljenja z linezolidom popravili na vrednosti pred zdravljenjem. Zdi se, da je tveganje za pojav teh zapletov povezano s trajanjem zdravljenja. Starejši bolniki, ki se zdravijo z linezolidom, imajo lahko večje tveganje za pojav krvne diskrazije kot mlajši.

Trombocitopenija se lahko pogosteje pojavi pri bolnikih s hudo ledvično okvaro, ne glede na to, ali se zdravijo z dializo ali ne in pri bolnikih z zmerno do hudo okvaro jeter. Zato je treba naslednjim bolnikom skrbno spremljati krvno sliko: če imajo že obstoječo anemijo, granulocitopenijo ali trombocitopenijo; če sočasno jemljejo zdravila, ki lahko znižajo raven hemoglobina in število krvnih celic ali negativno vplivajo na število in delovanje trombocitov; če imajo hudo ledvično okvaro ali zmerno do hudo okvaro jeter; če zdravljenje traja več kot 10 - 14 dni.

Te bolnike zdravite z linezolidom le, če je možno natančno spremljanje vrednosti hemoglobina v krvi, krvne slike in števila trombocitov.

Če se med zdravljenjem z linezolidom pojavi pomembna mielosupresija, je treba zdravljenje prekiniti, razen če je absolutno potrebno nadaljevati z zdravljenjem. V tem primeru je potrebno intenzivno spremljati krvno sliko in uvesti tudi ustrezne ukrepe zdravljenja.

Dodatno je priporočljivo tudi tedensko spremljanje celotne krvne slike (vključno s količino hemoglobina, trombocitov ter številom in diferencialno krvno sliko levkocitov) pri vseh bolnikih, ki dobivajo linezolid, ne glede na izhodiščne izvide krvne slike.

V kliničnih študijah sočutne uporabe je bila pri bolnikih, ki so jemali linezolid dlje od najdaljšega priporočenega časa zdravljenja 28 dni, povečana incidenca resne anemije. Ti bolniki so pogosteje potrebovali transfuzijo krvi. O primerih anemij, kjer je bila potrebna transfuzija krvi, so poročali tudi v obdobju trženja, pri čemer je bilo več takih primerov pri bolnikih, ki so jemali linezolid dlje od 28 dni.

V obdobju trženja so poročali o primerih sideroblastne anemije. Kjer je bil čas nastopa znan, je večina bolnikov prejemala zdravljenje z linezolidom dlje od 28 dni. Večina bolnikov je po prekinitvi zdravljenja z linezolidom v celoti ali delno okrevala, z ali brez zdravljenja anemije.

Neravnovesje umrljivosti v klinični študiji pri bolnikih, ki so imeli s katetrom povezane po Gramu pozitivne okužbe krvnega obtoka

V odprti študiji pri resno bolnih bolnikih, ki so imeli s katetrom povezane intravaskularne okužbe, so pri zdravljenju z linezolidom opazili prekomerno umrljivost v primerjavi z vankomicinom/dikloksacilinom/oksacilinom [78/363 (21,5 %) v primerjavi z 58/363 (16,0 %)].

Na stopnjo umrljivosti je najbolj vplival status po Gramu pozitivne okužbe na začetku študije. Stopnja umrljivosti je bila podobna pri bolnikih z okužbami, povzročenimi izključno s po Gramu pozitivnimi bakterijami (razmerje obetov 0,96; 95 % interval zaupanja: 0,58-1,59), vendar je bila v kraku z linezolidom pomembno povišana (p = 0,0162) pri bolnikih, ki so imeli na začetku študije okužbo z drugimi patogeni oz. so bili na začetku študije brez patogenov (razmerje obetov 2,48; 95 % interval zaupanja: 1,38-4,46). Največje neravnovesje se je pojavilo med zdravljenjem in v 7 dneh po prekinitvi zdravljenja. V kraku z linezolidom je tekom študije več bolnikov dobilo okužbo, povzročeno s po Gramu negativnimi bakterijami, in umrlo zaradi okužbe, povzročene s po Gramu negativnimi bakterijami ter zaradi polimikrobnih okužb. Linezolid torej smemo pri bolnikih z zapletenimi okužbami kože in mehkih tkiv z znano ali možno sočasno okužbo s po Gramu negativnimi bakterijami uporabiti le, če ni na voljo drugih možnosti zdravljenja (glejte poglavje 4.1). V teh okoliščinah je potrebno sočasno zdravljenje proti po Gramu negativnim bakterijam.

Z antibiotiki povezana driska in kolitis

Z antibiotiki povezana driska in z antibiotiki povezan kolitis, vključno s psevdomembranskim kolitisom in z bakterijo Clostridioides difficile povezano drisko, so bili opisani pri uporabi skoraj vseh protibakterijskih zdravil, vključno z linezolidom. Resnost obolenja lahko sega od blage driske do kolitisa s smrtnim izidom. Pri bolnikih, ki dobijo hudo drisko med ali po jemanju linezolida, je pomembno upoštevati zgornje diagnoze. V primeru suma ali potrditve z antibiotiki povezane driske ali z antibiotiki povezanega kolitisa, je treba zdravljenje s protibakterijskimi zdravili, vključno z linezolidom, prekiniti in nemudoma izvesti ustrezne terapevtske ukrepe. Zdravila, ki zavirajo peristaltiko, so v takem primeru kontraindicirana.

Laktacidoza

Pri uporabi linezolida so poročali o laktacidozi. Pri bolnikih, pri katerih se med jemanjem linezolida pojavijo znaki in simptomi metabolne acidoze, vključno s ponavljajočo se navzeo ali bruhanjem, bolečino v trebušni votlini, nizko vrednostjo bikarbonatov ali hiperventilacijo, je potrebna takojšnja zdravniška oskrba. Če se pojavi laktacidoza, je potrebno koristi nadaljnje uporabe linezolida pretehtati v primerjavi z morebitnim tveganjem.

Mitohondrijska disfunkcija

Linezolid zavira sintezo proteinov v mitohondriju. Posledica te inhibicije je lahko pojav neželenih

učinkov, kot so laktacidoza, anemija in nevropatija (optična in periferna); ti učinki so bolj pogosti, če

se zdravilo uporablja dlje kot 28 dni.

Serotoninski sindrom

Pri sočasni uporabi linezolida in serotonergičnih zdravil, vključno z antidepresivi, kot so selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI) in opioidov, so iz spontanih poročil zabeležili pojave serotoninskega sindroma (glejte poglajve 4.5). Sočasna uporaba linezolida in serotonergičnih zdravil je zato kontraindicirana (glejte poglavje 4.3), razen v primeru, ko je sočasna uporaba obeh zdravil nujna. V tem primeru je potrebno bolnike natančno opazovati glede znakov in simptomov serotoninskega sindroma, kot so kognitivna disfunkcija, hiperpireksija, hiperrefleksija in nekoordiniranost. Če se znaki ali simptomi pojavijo, mora zdravnik razmisliti o prekinitvi enega ali obeh zdravil. V primeru ukinitve sočasnega zdravljenja s serotonergičnim zdravilom se lahko pojavijo odtegnitveni simptomi.

Hiponatriemija in SIADH

Pri nekaterih bolnikih zdravljenih z linezolidom, so opazili hiponatriemijo in/ali sindrom neustreznega izločanja antidiuretičnega hormona (SIADH). Pri bolnikih, pri katerih obstaja tveganje za hiponatriemijo, kot so starejši bolniki, ki jemljejo zdravila, ki lahko znižajo koncentracijo natrija v krvi (npr. tiazidne diuretike, kot je hidroklorotiazid), je priporočljivo redno spremljanje ravni natrija v serumu.

Rabdomioliza

Pri uporabi linezolida so poročali o rabdomiolizi. Pri bolnikih, ki imajo predispozicijske dejavnike za rabdomiolizo, je treba linezolid uporabljati previdno. V primeru znakov ali simptomov rabdomiolize je treba zdravljenje z linezolidom prekiniti in uvesti ustrezno zdravljenje.

Periferna in optična nevropatija

Med zdravljenjem z zdravilom Linezolid Kabi so bili opisani periferna nevropatija, kot tudi optična nevropatija in optični nevritis, ki je v nekaterih primerih napredoval do izgube vida. Te pojave so opazili predvsem pri bolnikih, ki so se zdravili dlje od najdaljšega priporočenega časa 28 dni.

Vsem bolnikom je treba svetovati, naj zdravnika obvestijo o motnjah vida, kot so spremembe v ostrini vida, spremembe barvnega zaznavanja, zamegljen vid ali okrnjenost vidnega polja. V takih primerih je po potrebi priporočena takojšnja oftalmološka ocena. Če bolniki jemljejo zdravilo Linezolid Kabi dlje od priporočenih 28 dni, je treba redno spremljati njihovo funkcijo vida.

Če se pojavi periferna ali optična nevropatija, je treba pretehtati nadaljnjo uporabo zdravila Linezolid Kabi v primerjavi z morebitnim tveganjem.

Če linezolid uporabljajo bolniki, ki trenutno jemljejo ali so nedavno jemali antimikobakterijska zdravila za zdravljenje tuberkuloze, lahko obstaja povečano tveganje za pojav nevropatije.

Konvulzije

Pri bolnikih, zdravljenih z zdravilom Linezolid Kabi, so bile opisane konvulzije. V večini primerov so

bolniki imeli anamnezo konvulzij v preteklosti ali dejavnike tveganja zanje. Bolnikom je treba svetovati, naj za morebitno anamnezo konvulzij povejo zdravniku.

Zaviralci monoaminooksidaze

Linezolid je reverzibilen, neselektiven zaviralec monoaminooksidaze (MAO), vendar v odmerkih, uporabljenih za protibakterijsko zdravljenje, nima antidepresivnega delovanja. Podatki iz študij medsebojnega delovanja z drugimi zdravili in iz študij varnosti linezolida pri bolnikih z drugimi boleznimi in/ali tistih, ki sočasno jemljejo druga zdravila, zaradi katerih bi lahko bili izpostavljeni tveganju zaradi zaviranja MAO, so zelo omejeni. Zaradi tega uporaba linezolida v teh primerih ni priporočljiva, razen če je možno skrbno opazovanje bolnikov in njihovo spremljanje (glejte poglavji 4.3 in 4.5).

Uporaba skupaj s hrano z visoko vsebnostjo tiramina

Bolnikom je potrebno svetovati, naj se izogibajo uživanju velikih količin hrane, ki ima visoko vsebnost tiramina (glejte poglavje 4.5).

Superinfekcija

Učinke zdravljenja z linezolidom na normalno črevesno floro v kliničnih študijah niso preučevali.

Uporaba antibiotikov lahko občasno povzroči razrast na antibiotik neobčutljivih mikroorganizmov. Na primer, pri približno 3 % bolnikov, ki so v kliničnih študijah prejemali priporočene odmerke linezolida, se je pojavila z zdravilom povezana kandidaza. Če pride med zdravljenjem do superinfekcije, je potrebno uvesti ustrezne terapevtske ukrepe.

Posebne skupine bolnikov

Linezolid je treba še posebej previdno uporabljati pri bolnikih s hudo ledvično okvaro in le, če

pričakovana korist zdravljenja presega predvideno tveganje (glejte poglavji 4.2 in 5.2).

Priporočljivo je, da bolnike s hudo jetrno okvaro zdravite z linezolidom le, če pričakovana korist zdravljenja presega predvideno tveganje (glejte poglavji 4.2 in 5.2).

Okvara plodnosti

Linezolid je reverzibilno zmanjšal plodnost in povzročil nenormalno morfologijo spermijev pri odraslih podganjih samcih, pri približno enakem nivoju izpostavljenosti zdravilu, kot je pričakovano pri človeku. Morebitni učinki linezolida na moški reproduktivni sistem pri človeku niso znani (glejte poglavje 5.3).

Klinična preskušanja

Varnost in učinkovitost linezolida pri zdravljenju, daljšem od 28 dni, še nista bili dokazani.

Kontrolirane klinične študije niso vključevale bolnikov z diabetičnim stopalom, preležaninami ali ishemičnimi lezijami, hudimi opeklinami ali gangreno. Zato so izkušnje pri uporabi linezolida za zdravljenje takih stanj omejene.

Pomožne snovi

Glukoza

En ml raztopine vsebuje 45,7 mg (tj. 13,7 g/300 ml) glukoze. To morajo upoštevati sladkorni bolniki

ali bolniki z drugimi stanji, povezanimi z moteno toleranco za glukozo.

Natrij

En ml raztopine vsebuje 0,38 mg (tj. 114 mg/300 ml) natrija, kar je enako 0,02 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) in znaša 2 g. To morajo upoštevati bolniki, ki so na dieti z nadzorovanim vnosom natrija.

Linezolid raztopino za infundiranje lahko nadalje pripravimo za dajanje, z raztopinami, ki vsebujejo natrij (glejte poglavje 4.2, 6.2 in 6.6), kar je treba upoštevati pri celotni količini natrija iz vseh virov, ki jo bo prejel bolnik.

Zaviralci monoaminooksidaze

Linezolid je reverzibilen, neselektiven zaviralec monoaminooksidaze (MAO).

Podatki iz študij medsebojnega delovanja z drugimi zdravili in iz študij varnosti linezolida pri bolnikih, ki sočasno jemljejo druga zdravila, zaradi katerih bi lahko bili izpostavljeni tveganju zaradi zaviranja MAO, so zelo omejeni. Zaradi tega uporaba linezolida v teh primerih ni priporočljiva, razen če je možno skrbno opazovanje bolnikov in njihovo spremljanje (glejte poglavji 4.3 in 4.4).

Morebitne interakcije, ki povzročijo povišanje krvnega tlaka

Pri zdravih prostovoljcih z normalnim krvnim tlakom je linezolid dodatno okrepil dvig krvnega tlaka, ki ga povzročata psevdoefedrin in fenilpropanolaminijev klorid. Sočasna uporaba linezolida s

psevdoefedrinom ali fenilpropanolaminom je povzročila povprečen dvig sistoličnega krvnega tlaka od 30 do 40 mmHg, medtem ko je samo linezolid povzročil povišanje od 11 do 15 mmHg, samo psevdoefedrin ali samo fenilpropanolamin povišanje od 14 do 18 mmHg in placebo povišanje od 8 do 11 mmHg. Podobne študije pri osebah s hipertenzijo še niso bile opravljene. Priporočeno je, da se odmerke zdravil z vazopresorskim delovanjem, vključno z dopaminergičnimi zdravili, pri sočasni uporabi z linezolidom skrbno titrira, in se tako doseže želeni odziv.

Morebitne serotonergične interakcije

Možno medsebojno delovanje z dekstrometorfanom so raziskovali pri zdravih prostovoljcih. Preiskovanci so dobili dekstrometorfan (2 odmerka po 20 mg, v razmaku 4 ur), z ali brez linezolida. Pri normalnih preiskovancih, ki so sočasno jemali linezolid in dekstrometorfan, niso opazili simptomov serotoninskega sindroma (zmedenost, delirij, nemir, tremor, zardevanje, znojenje, hiperpireksija).

Izkušnje v obdobju trženja: poročali so o enem primeru pojava znakov podobnih serotoninskemu sindromu pri bolniku, ki je sočasno jemal linezolid in dekstrometorfan. Znaki so po ukinitvi obeh zdravil izginili.

Pri sočasni klinični uporabi linezolida skupaj s serotonergičnimi zdravili, vključno z antidepresivi, kot so selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI) in opioidi, so poročali o pojavih serotoninskega sindroma. Sočasna uporaba linezolida in serotonergičnih zdravil je zato kontraindicirana (glejte poglavje 4.3), oskrba bolnikov, pri katerih je sočasno zdravljenje z linezolidom in serotonergičnimi zdravili nujno, pa je opisana v poglavju 4.4.

Uporaba skupaj s hrano z visoko vsebnostjo tiramina

Pri preiskovancih, ki so sočasno prejemali linezolid in manj kot 100 mg tiramina, niso opazili pomembnejšega presorskega odziva. To pomeni, da se je treba izogibati le prekomernemu uživanju hrane in pijače, ki ima visoko vsebnost tiramina (npr. zrel sir, kvasni ekstrakt, nedestilirane alkoholne pijače in izdelki iz fermentirane soje, kot je sojina omaka).

Zdravila, ki se presnavljajo s citokromom P450

Linezolid se ne presnavlja z encimskim sistemom citokroma P450 (CYP) v opazni meri in ne zavira nobene od klinično pomembnih izooblik CYP pri človeku (1A2, 2C9, 2C19, 2D6, 2E1, 3A4).

Podobno linezolid pri podganah ne inducira izoencimov citokroma P450, zato pri njegovi uporabi ni pričakovati medsebojnega delovanja z drugimi zdravili zaradi indukcije CYP450.

Rifampicin

Študijo učinka rifampicina na farmakokinetiko linezolida so izvedli na 16 zdravih odraslih moških prostovoljcih, ki so dobivali 600 mg linezolida dvakrat dnevno 2,5 dni, z in brez sočasnega jemanja rifampicina v odmerku 600 mg enkrat dnevno, 8 dni. Rifampicin je znižal Cmax linezolida za povprečno 21 % (90 % IZ, 15, 27) in AUC za 32 % (90 % IZ, 27, 37). Mehanizem in klinična pomembnost te interakcije nista znana.

Varfarin

Ko so med zdravljenjem z linezolidom v stanju dinamičnega ravnovesja dodali varfarin, je pri sočasni uporabi prišlo do 10 % zmanjšanja povprečne vrednosti najvišjega INR in do 5 % zmanjšanja AUC INR. Za bolnike, ki so sočasno prejemali varfarin in linezolid, ni zadostnih podatkov, da bi lahko ocenili klinično pomembnost teh rezultatov.

Nosečnost

O uporabi linezolida pri nosečih ženskah so omejeni podatki. Študije na živalih so pokazale reproduktivno toksičnost zdravila (glejte poglavje 5.3). Potencialna nevarnost za ljudi obstaja.

Med nosečnostjo linezolida ne smete uporabljati, razen če je to nujno potrebno, torej le, če

pričakovana korist zdravljenja presega predvideno tveganje.

Dojenje

Podatki, pridobljeni na živalih, kažejo, da lahko linezolid in njegovi presnovki prehajajo v materino mleko, zato je potrebno z dojenjem prenehati že pred in tudi med zdravljenjem z linezolidom.

Plodnost

V študijah na živalih je linezolid povzročil zmanjšanje plodnosti (glejte poglavje 5.3).

Bolnike je treba opozoriti na nevarnost omotice ali znakov motenj vida (kot je opisano v poglavjih 4.4 in 4.8) tekom prejemanja linezolida in jim svetovati, naj v primeru, če se jim pojavijo navedeni znaki, ne vozijo ali upravljajo s stroji.

Spodnja tabela navaja neželene učinke s pogostnostmi, ki temeljijo na podatkih o neželenih učinkih iz vseh vzrokov iz kliničnih študij, v katere je bilo vključenih več kot 6.000 odraslih bolnikov, ki so prejemali priporočene odmerke linezolida do 28 dni.

Najpogosteje so poročali o driski (8,9 %), navzeja (6,9 %), bruhanje (4,3 %) in glavobol (4,2 %).

Najpogostejši z zdravilom povezani neželeni učinki, ki so vodili do ukinitve zdravljenja, so bili: glavobol, driska, navzea in bruhanje. Prekinitev zdravljenja zaradi z zdravilom povezanih neželenih učinkov je bila potrebna pri približno 3 % bolnikov.

Dodatni neželeni učinki, opaženi v obdobju trženja zdravila, so vključeni v spodnjo tabelo.

Spodnje neželene učinke so med zdravljenjem z linezolidom opazili in o njih poročali s pogostnostjo: zelo pogosti (≥1/10), pogosti (≥1/100 do <1/10), občasni (≥1/1.000 do <1/100), redki (≥1/10.000 do

<1/1.000), zelo redki (<1/10.000) in neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

*Glejte poglavje 4.4.

**Glejte poglavji 4.3 in 4.5.

#Pogostost neželenih učinkov je bila ocenjena z uporabo »pravila treh«

†Glejte spodaj.

Naslednji neželeni učinki linezolida so v redkih primerih bili resni: lokalizirana bolečina v trebušni votlini, tranzitorna ishemična ataka in hipertenzija.

†V kontroliranih kliničnih študijah, kjer je zdravljenje z linezolidom trajalo do 28 dni, je o anemiji poročalo 2,0 % bolnikov. V programih sočutne uporabe pri bolnikih s smrtno nevarnimi okužbami in drugimi sočasnimi boleznimi je delež bolnikov, pri katerih se je razvila anemija ob jemanju linezolida

≤ 28 dni, znašal 2,5 % (33/1.326), pri tistih, ki so jemali linezolid > 28 dni, pa 12,3 % (53/430). Delež primerov, pri katerih se je razvila z zdravilom povezana huda anemija in je bila potrebna transfuzija krvi, je znašal 9 % (3/33) pri bolnikih, ki so se zdravili ≤ 28 dni, ter 15 % (8/53) pri bolnikih, ki so se zdravili > 28 dni.

Pediatrična populacija

Varnostni podatki kliničnih študij pri več kot 500 pediatričnih bolnikih (od rojstva do 17. leta starosti) ne kažejo, da bi se varnostni profil linezolida pri pediatričnih bolnikih razlikoval od tistega pri odraslih bolnikih.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, Sektor za farmakovigilanco, Nacionalni center za farmakovigilanco, Slovenčeva ulica 22, SI-1000 Ljubljana, tel: +386 (0)8 2000

500, faks: +386 (0)8 2000 510, e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si, spletna stran: www.jazmp.si.

Specifičen antidot ni znan.

Ni poročil o primerih prevelikega odmerjanja, vendar bodo naslednje informacije morda koristne: Priporočamo uvedbo podpornega zdravljenja in vzdrževanje glomerulne filtracije.

Približno 30 % odmerka linezolida se izloči v času 3-urne hemodialize, ni pa podatkov o odstranjevanju linezolida s peritonealno dializo ali hemoperfuzijo. Tudi oba glavna presnovka linezolida se v določeni meri izločita s hemodializo.

Znaki toksičnosti pri podganah po odmerku linezolida 3.000 mg/kg/dan so bili zmanjšana aktivnost in ataksija, pri psih, ki so prejemali odmerek 2.000 mg/kg/dan, pa so opazili bruhanje in tremor.