Klimicin 150 mg/ml raztopina za injiciranje/infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Klimicin 150 mg/ml
Parenteralno dani klindamicin je namenjen zdravljenju okužb, ki jih povzročajo zanj občutljive bakterije. Z njim zdravimo:
-
okužbe obzobnih tkiv (periodontitis, odontogeni absces),
-
okužbe zgornjih (tonzilitis, faringitis, sinuzitis, otitis media, škrlatinka) in spodnjih dihal (bronhitis, pljučnica, empiem, pljučni absces),
-
okužbe kože in mehkih tkiv (akne, furunkel, celulitis, impetigo, erizipel, paronihija, okužene rane, abscesi),
-
akutni in kronični osteomielitis, septični artritis,
-
bakteriemije (predvsem anaerobne),
-
intraabdominalne okužbe (peritonitis, absces) – v kombinaciji z antibiotikom, ki deluje na po Gramu negativne bakterije,
-
okužbe v ginekologiji (endometritis, parametritis, salpingitis, tuboovarialni absces, pooperativne okužbe) – v kombinaciji z antibiotikom, ki deluje na po Gramu negativne bakterije,
-
cerebralna toksoplazmoza pri bolnikih z AIDS-om – v kombinaciji s pirimetaminom,
-
pljučnica povzročena s Pneumocystis jiroveci pri bolnikih z AIDS-om – v kombinaciji s primakinom,
-
alternativno zdravljenje malarije, ki jo povzroča Plasmodium falciparum – v kombinaciji s kininom.
Klindamicin lahko uporabljamo preventivno pred kirurškimi posegi v ustni in trebušni votlini.
Klindamicin ne more prehajati v centralni živčni sistem v terapevtsko učinkovitih količinah.
Način uporabe
Odmerke dajemo intramuskularno ali intravensko v počasni infuziji. Pred intravensko uporabo je potrebno raztopino zdravila razredčiti, infuzija pa mora trajati vsaj 10 do 60 minut (glejte poglavje 6.6).
Odmerjanje Odrasli
Priporočen dnevni odmerek zdravila Klimicin za srednje hude okužbe je 600 mg do 1200 mg na dan, razdeljen v 2, 3 ali 4 enake odmerke.
Pri hudo potekajočih okužbah je priporočen odmerek 1200 mg do 2700 mg na dan razdeljen v 2, 3 ali 4 enake odmerke. Pri smrtno nevarnih okužbah lahko intravenski odmerek povečamo do največ 4800 mg na dan.
Posamezen intramuskularni odmerek ne sme presegati 600 mg, posamezen odmerek v enkratni infuziji pa ne sme presegati 1200 mg.
Priporočen odmerek pri bolnikih z malarijo je 20 mg/kg/dan najmanj 5 dni.
Pri okužbah z β-hemolitičnimi streptokoki je potrebno najmanj 10-dnevno zdravljenje, da se zmanjša možnost nastanka poznih zapletov, t.j. revmatične vročice in glomerulonefritisa ter ponovne okužbe.
Starejši
Pri starejših bolnikih odmerka ni potrebno prilagajati (glejte poglavje 5.2).
Pediatrična populacija
Otroci, starejši od 1 meseca do 16 let: priporočen odmerek je 20 do 40 mg/kg/dan, razdeljen v 3 ali 4 enake odmerke.
Največji dnevni odmerek je 40 mg/kg telesne mase.
Odmerjanje pri bolnikih z ledvično okvaro
Odmerkov ni potrebno spreminjati, razen pri bolnikih s popolno ledvično odpovedjo, ki jim damo polovico običajnega odmerka. Pri bolnikih na hemodializi, peritonealni dializi ali hemofiltraciji odmerka ni potrebno spreminjati (glejte poglavje 5.2).
Odmerjanje pri bolnikih z jetrno okvaro
Odmerek je potrebno prilagoditi glede na izmerjene serumske koncentracije zdravila (glejte poglavje 5.2).
Preobčutljivost na klindamicin, linkomicin ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Zdravila Klimicin raztopina za injiciranje/infundiranje se ne sme dati:
-
nedonošenčkom ali
-
novorojenčkom, zaradi vsebnosti benzilalkohola (glejte poglavje 4.6).
Zdravilo predpisujemo previdno bolnikom z alergijami v anamnezi (atopikom). Pri dlje časa trajajočem zdravljenju, pa tudi pri dojenčkih, je treba opraviti teste delovanja jeter in ledvic ter spremljati krvno sliko.
Pri bolnikih, ki so prejemali klindamicin, so poročali o hudih preobčutljivostnih reakcijah, vključno s hudimi kožnimi reakcijami, kot je reakcija na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi sindromi (DRESS), Stevens-Johnsonov sindrom (SJS), toksično epidermalno nekrolizo (TEN) in akutno generalizirano eksantemsko pustulozo (AGEP). Če se pojavijo znaki preobčutljivostnih reakcij ali hude kožne reakcije, je treba zdravilo ukiniti in pričeti z ustreznim zdravljenjem (glejte poglavji 4.3 in 4.8).
Pri dolgotrajnem zdravljenju lahko pride do superinfekcije z odpornimi mikroorganizmi.
Bolnikom z boleznimi prebavil (celiakijo, jejunalno divertikulozo, Crohnovo boleznijo), zlasti pa s kolitisom v anamnezi, predpisujemo zdravilo previdno, ker je absorpcija klindamicina pri njih večja. Previdnost je potrebna tudi pri bolnikih z AIDS-om, pri katerih so ugotovili večjo biološko uporabnost klindamicina.
Zdravljenje z antibakterijskimi zdravili spreminja normalno floro debelega črevesa, kar vodi do razrasta Clostridium difficile. O tem so poročali pri uporabi skoraj vseh protibakterijskih zdravil, vključno s klindamicinom. Clostridium difficile proizvaja toksine A in B, ki prispevajo k pojavu driske (CDAD = Clostridium difficile associated diarrhea), in je glavni vzrok za z antibiotiki povzročen kolitis.
Pomembno je, da se upošteva diagnozo CDAD pri bolnikih, pri katerih se driska pojavi zaradi uporabe protimikrobnih zdravil. Ta lahko napreduje v kolitis, vključno s psevdomembranskim kolitisom (glejte poglavje 4.8), ki je lahko blag ali usoden. Ob sumu ali potrditvi z antibiotiki povzročene driske ali z antibiotiki povzročenega kolitisa, je treba stalno zdravljenje z antibakterijskimi zdravili, vključno s klindamicinom, prekiniti in takoj začeti z ustreznim zdravljenjem. Zdravila, ki zavirajo peristaltiko, so v takih primerih kontraindicirana.
Klindamicin ni primeren za zdravljenje meningealnih okužb, ker slabo prodira v likvor.
Redko so poročali o akutni okvari ledvic, vključno z akutno odpovedjo ledvic. Pri bolnikih, ki imajo obstoječo motnjo delovanja ledvic ali sočasno jemljejo nefrotoksična zdravila, je treba razmisliti o spremljanju delovanja ledvic (glejte poglavje 4.8).
Le pri bolnikih s popolno ledvično odpovedjo je potrebno zmanjšati odmerek klindamicina (glejte poglavje 4.2).
Pri bolnikih z boleznimi jeter med zdravljenjem s klindamicinom niso opazili kliničnega poslabšanja, vseeno pa se priporoča nadzorovanje koncentracije jetrnih encimov in koncentracije klindamicina (glejte poglavje 4.2).
Klindamicinfosfata se ne sme injicirati intravensko nerazredčeno v bolusu, ampak naj infuzija traja vsaj 10 - 60 minut. Prehitro intravensko dajanje klindamicina lahko povzroči ventrikularno aritmijo in srčni zastoj.
Pri bolnikih s sladkorno boleznijo je absorpcija klindamicina po intramuskularni injekciji zmanjšana, zato moramo redno kontrolirati uspeh zdravljenja.
Uporaba klindamicinfosfata lahko povzroči razraščanje neobčutljivih organizmov, zlasti kvasovk.
Zdravljenje s klindamicinom je lahko alternativna možnost za zdravljenje bolnikov, alergičnih na penicilin (tj. bolnikov s preobčutljivostjo na penicilin). O navzkrižni alergiji med klindamicinom in penicilinom ni podatkov in je glede na strukturne razlike med tema učinkovinama ni pričakovati. Vendar so bili opisani posamezni primeri anafilaksije (preobčutljivosti) na klindamicin pri osebah z že obstoječo alergijo na penicilin. To je treba upoštevati pred začetkom zdravljenja s klindamicinom pri bolnikih, alergičnih na penicilin.
To zdravilo vsebuje 18 mg benzilalkohola na ampulo (2 ml). Benzilalkohol lahko povzroči alergijske reakcije.
Benzilalkohol je povezan s tveganjem za pojav hudih neželenih učinkov, vključno s težavami z dihanjem (imenovanimi »sindrom lovljenja sape«) pri majhnih otrocih.
Intravensko dajanje benzilalkohola je bilo povezano s hudimi neželenimi učinki in smrtjo pri novorojenčkih (»sindrom lovljenja sape«). Zdravilo ni primerno za novorojenčke (do 4. tedna starosti), razen če menite, da je to nujno potrebno.
Najmanjša količina benzilalkohola, pri kateri se lahko pojavi toksičnost, ni znana. Pri majhnih otrocih (do 3. leta starosti) zdravila ne uporabljajte več kot en teden, razen če menite, da je to nujno potrebno.
Zdravilo ni primerno za doječe matere in nosečnice, razen če menite, da je to nujno potrebno. Večje količine benzilalkohola se namreč lahko kopičijo v telesu in povzročijo neželeni učinek, imenovan »metabolična acidoza«.
Zaradi možnega kopičenja in toksičnosti (metabolična acidoza) se morajo veliki volumni uporabljati previdno in samo če je nujno potrebno, posebno pri posameznikih z okvarjenim delovanjem jeter ali ledvic.
Če se to zdravilo uporablja v skladu z navodili za odmerjanje, lahko z največjim dnevnim odmerkom (2700 mg) odrasli bolniki prejmejo do 162 mg benzilalkohola, otroci pa 2,4 mg benzilalkohola na kg telesne mase.
To zdravilo vsebuje 15 mg natrija na ampulo (2 ml). To je manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na ampulo, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.
Če se to zdravilo uporablja v skladu z navodili za odmerjanje, lahko z največjim dnevnim odmerkom (2700 mg) odrasli bolniki prejmejo do 136 mg natrija, otroci pa 2 mg natrija na kg telesne mase. To je treba upoštevati pri bolnikih, ki so na dieti z nadzorovano količino natrija.
Klindamicin v obliki injekcije je pokazal vpliv na živčno-mišične zaviralne lastnosti živčno-mišičnega prenosa. Zaradi tega, ga je treba pri bolnikih, ki prejemajo taka zdravila, uporabljati previdno.
Sočasno uporabo klindamicina in makrolidov ali kloramfenikola odsvetujejo, ker delujejo na enak način – tekmujejo za isto vezavno mesto na ribosomu, zato je njihov in vitro učinek antagonističen.
Sočasno dajanje protiperistaltičnih zdravil zvečuje nevarnost nastanka psevdomembranskega kolitisa, ker se na ta način lahko poveča absorpcija toksina, ki ga izloča Clostridium difficile.
Klindamicin deluje sinergistično s primakinom, kininom, pirimetaminom in nekaterimi drugimi antibiotiki, ki delujejo na Gram-negativne bakterije.
Obstaja navzkrižna odpornost patogenov nasproti klindamicinu in linkomicinu.
Klindamicin se presnavlja predvsem s citokromom CYP3A4 in v manjši meri s citokromom CYP3A5; njegov glavni presnovek je klindamicin-sulfoksid, manj pomembni pa N-dezmetilklindamicin. Zaviralci CYP3A4 in CYP3A5 lahko zaradi tega povečajo koncentracijo klindamicina v plazmi. Induktorji teh encimov lahko povečajo očistek klindamicina in posledično zmanjšajo njegovo koncentracijo v plazmi. V primeru sočasne uporabe klindamicina z močnimi induktorji CYP3A4 kot je rifampicin, je treba bolnike nadzorovati glede zmanjšane učinkovitosti zdravljenja s klindamicinom.
Rezultati študij in vitro so pokazali, da klindamicin ne zavira CYP1A2, CYP2C9, CYP2C19, CYP2E1 ali CYP2D6 in zmerno zavira CYP3A4. Zaradi tega ni pričakovati klinično pomembnih interakcij pri sočasni uporabi kindamicina in zdravil, ki se metabolizirajo s temi encimi.
Antagonisti vitamina K
Pri bolnikih, ki so se zdravili s klindamicinom v kombinaciji z antagonistom vitamina K (npr. varfarinom, acenokumarolom ali fluindionom), so poročali o povišanih vrednostih koagulacijskih testov (PT/INR) in/ali pojavu krvavitev. Zaradi tega je pri bolnikih, ki se zdravijo z antagonisti vitamina K, treba pogosto spremljati vrednosti koagulacijskih testov.
Nosečnost
Študije o peroralnem ali subkutanem vplivu na sposobnost razmnoževanja pri podganah in kuncih niso pokazale nobenih znakov zmanjšane plodnosti ali škodljivih učinkov na plod zaradi klindamicina, razen pri odmerkih, ki povzročajo toksičnost pri materah. Študije razmnoževanja pri živalih niso vedno prenosljive na ljudi.
Klindamicin prehaja preko placente. Po večkratnih odmerkih so bile koncentracije v amnionski tekočini približno 30 % koncentracije v krvi pri materah.
Benzilalkohol lahko prehaja skozi placento (glejte poglavje 4.3 in 6.1).
V kliničnih preskušanjih z nosečnicami, sistemska uporaba klindamicina v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti ni bila povezana z večjo pogostnostjo prirojenih anomalij. Ni zadostnih podatkov in dobro nadziranih študij pri nosečnicah v prvem trimesečju nosečnosti.
Klindamicin je treba uporabljati med nosečnostjo le, če je nujno potrebno.
Dojenje
Po peroralni in parenteralni uporabi klindamicina, so poročali o njegovi prisotnosti v materinem mleku v razponu od 0,7 do 3,8 μg/ml. Klindamicin lahko negativno vpliva na intestinalno mikrobioto doječega otroka in povzroči drisko ali kri v blatu. Lahko se pojavi tudi kožni izpuščaj. Zaradi možnosti resnih neželenih učinkov pri dojenih otrocih, doječe matere ne smejo prejemati klindamicina, razen če je to nujno potrebno.
Plodnost
Študije plodnosti na podganah, zdravljenih s peroralnim klindamicinom niso pokazale učinkov na plodnost ali sposobnost razmnoževanja.
Klindamicin nima ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.
Spodnja tabela navaja neželene učinke, ugotovljene na podlagi izkušenj iz kliničnih preskušanj in nadzora po prihodu zdravila na trg po organskih sistemih in pogostnosti. V razvrstitvah pogostnosti so opredeljeni po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.
Zdravljenje je treba takoj ustaviti, če se pojavijo znaki anafilaktičnih reakcij, hude kožne spremembe, psevdomembranski kolitis ali kardiopulmonalni zastoj.
| Organski sistem | Zelo pogosti | Pogosti | Občasni | Redki | Zelo redki | Neznana pogostnost |
| Infekcijske in parazitske bolezni | psevdomembr anski kolitis* (glejte poglavje 4.4) | Clostridium difficilekolitis*vaginalna okužba* | ||||
| Bolezni krvi inlimfatičnega sistema | Agranulocitoza*, levkopenija*, nevtropenija*, trombocitopenija*, eozinofilija | |||||
| Bolezni imunskega sistema | anafilaktični šok*, anafilaktična reakcija*, anafilaktoidnareakcija*, preobčutljivost* | |||||
| Bolezni živčevja | disgevzija, živčno-mišična blokada | omotica, zaspanost,glavobol | ||||
| Srčne bolezni | kardio-respiratorni zastoj§ | |||||
| Žilne bolezni | tromboflebitis | hipotenzija | ||||
| Bolezni prebavil | diareja, navzea | abdominalna bolečina, bruhanje | ||||
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | zlatenica* | |||||
| Bolezni sečil | akutna okvara ledvic# | |||||
| Bolezni kože in podkožja | makulopa-pulozni izpuščaj | multiformni eritem, pruritus, urtikarija | toksična epidermalna nekroliza (TEN)*, Stevens- Johnsonov sindrom (SJS)*, reakcija na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (Drug reaction with eosinophilia and systemic symptom- DRESS)*,akutnageneralizirana eksantemska |
| pustuloza (AGEP)*, angioedem*, eksfoliativni dermatitis*,bulozni dermatitis*, morbiliformni izpuščaj* | ||||||
| Splošne težave in spremembe na mestuaplikacije | bolečina, absces na mestu injiciranja | lokalno draženje na mestu injiciranja* | ||||
| Preiskave | nenormalni izvidi preiskav jetrne funkcije |
* Neželeni učinki zabeleženi v obdobju trženja zdravila
# Glejte poglavje 4.4.
§ Poročali so o redkih primerih po prehitrem intravenoznem injiciranju.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na
Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco
Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22
SI-1000 Ljubljana
Tel: +386 (0)8 2000 500
Faks: +386 (0)8 2000 510
e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si
Farmakološke lastnosti - Klimicin 150 mg/ml
Farmakoterapevtska skupina: Makrolidi, linkozamidi in streptogramini, piranozidni antibiotiki (linkozamidi);
Oznaka ATC: J01FF01
Klindamicin je linkozamidni antibiotik, ki deluje pretežno bakteriostatično. Deluje lahko tudi baktericidno, kar pa je odvisno od koncentracije zdravila na mestu okužbe in občutljivosti povzročitelja.
Klindamicin deluje tako, da zavira sintezo bakterijskih beljakovin. Veže se na 50S podenoto bakterijskega ribosoma in z oviranjem transpeptidacije zavre iniciacijo peptidne verige. Tudi makrolidni antibiotiki in kloramfenikol delujejo na enak način. Zaradi tekmovanja za isto mesto vezave je njihov in vitro učinek antagonističen, zato istočasno uporabo teh antibiotikov odsvetujejo. Posledice zaviranja sinteze beljakovin so sprememba sestave bakterijske celične stene, zmanjšana sposobnost pritrjevanja bakterij na celice gostitelja, zmanjšano sproščanje stafilokoknih toksinov in β-laktamaz.
Poleg vpliva na sintezo beljakovin pa klindamicin pospešuje tudi opsonizacijo, vezavo komplementa, fagocitozo in znotrajcelično uničevanje bakterij. Zaradi dolgotrajne vezave na ribosome ima klindamicin tudi dolgotrajen postantibiotični učinek.
Glavni mehanizem bakterijske odpornosti na klindamicin je sprememba vezavnega mesta na ribosomih, ki je lahko konstitutivna ali inducibilna. Redka je prisotnost encimov za razgradnjo klindamicina, manjši privzem klindamicina v bakterijsko celico pa je manj verjeten.
Obstaja navzkrižna odpornost patogenov nasproti klindamicinu in linkomicinu.
Klindamicin je učinkovit antibiotik za zdravljenje številnih okužb, ki jih povzročajo po Gramu pozitivne aerobne in anaerobne bakterije in Gram-negativni anaerobi. Tako je klindamicin eden najbolj učinkovitih antibiotikov za zdravljenje okužb, ki jih povzroča Bacteroides fragilis. Na po Gramu negativne aerobne bakterije ne deluje.
Bakterije, ki so običajno občutljive na klindamicin: Streptokoki skupine A (Streptococcus pyogenes), B (Streptococcus agalactiae), C in G, Streptococcus bovis, mikroaerofilni streptokoki, pnevmokoki, zeleneči streptokoki, stafilokoki (razen za meticilin odporen Staphylococcus aureus – MRSA), Corynebacterium diphteriae, Bacillus anthracis, Bacillus cereus, Nocardia spp., Clostridium tetani, Clostridium septicum, Clostridium perfringens, Peptococcus spp., Peptostreptococcus spp., Eubacterium spp., Propionibacterium spp., Bifidobacterium spp., Lactobacillus spp., Actinomyces israelii, Bacteroides fragilis, Prevotella spp., Fusobacterium spp., Campylobacter jejuni, Capnocytophaga canimorsus, Gardnerella vaginalis, Leptospira spp., Chlamydia trachomatis, Coxiella burnetii, Mycobacterium leprae (blago občutljiva).
Bakterije, ki so običajno odporne proti klindamicinu: enterokoki, MRSA, Corynebacterium jeikeum, Clostridium sporogenes, Clostridium tertium, Clostridium bifermentas, Clostridium novyi, Clostridium ramosus, Clostridium sordelli, Bacteroides thetaiotaomicron, Bacteroides ovatus, Bacteroides vulgatus, Bacteroides distasonis, Neisseria spp., Moraxella catarrhalis, Haemophilus influenzae, enterobakterije, Pseudomonas spp., Acinetobacter spp., Campylobacter coli, Helicobacter pylori.
Bakterije, ki so lahko občutljive ali odporne proti klindamicinu: Clostridium difficile, Bacteroides gracilis, Flavobacterium spp.
Klindamicin deluje tudi na nekatere praživali, kot so Toxoplasma gondii, Plasmodium falciparum, Plasmodium vivax in Babesia spp. in atipično glivo Pneumocystis jiroveci v kombinaciji s primakinom.
Občutljive aerobne bakterije imajo MIK ≤ 0,5 mg/l (Streptococcus spp. ≤ 0,25 mg/l), srednje občutljive so bakterije z MIK med 1 in 2 mg/l (Streptococcus spp. 0,5 mg/l) in odporne tiste z MIK ≥ 4 mg/l (Streptococcus spp. ≥ 1 mg/l). Večina občutljivih anaerobnih in mikroaerofilnih bakterij ima MIK med 0,1 in 4 mg/l.
Pogostnost pojavljanja odpornosti se pri izbranih vrstah lahko razlikuje glede na zemljepisni položaj in čas, lokalni podatki glede odpornosti pa so zaželeni predvsem takrat, ko gre za zdravljenje hudih okužb. Če je potrebno, si je treba prizadevati za pridobitev izvedenskega nasveta, kadar je lokalna pogostnost pojavljanja odpornosti taka, da je uporabnost zdravila pri vsaj nekaterih vrstah okužb vprašljiva.
Klindamicinfosfat je biološko neaktiven, in vivo hitro hidrolizira v aktivni klindamicin. Biološka uporabnost klindamicina iz klindamicinfosfata je večja od 75 %.
Po intramuskularnem odmerjanju klindamicina je pri odraslih njegova največja serumska koncentracija dosežena po 2,5 do 3 urah, pri otrocih pa po 1 uri. Po intramuskularnem dajanju 300 mg klindamicina je njegova serumska koncentracija po 2,5 urah 4,9 mg/l in po 8 urah 2,8 mg/l. Po odmerku 600 mg/12 h je največja koncentracija 9,0 mg/l. Pri otrocih je z enkratnim odmerkom od 3 do 5 mg/kg dosežena največja serumska koncentracija 4 mg/l.
Izmerjene največje serumske koncentracije klindamicina po intravenskem odmerjanju se zelo razlikujejo. Po odmerjanju 600 mg oziroma 300 mg je koncentracija 6 do 29 mg/l oziroma 2,6 do 26 mg/l. Pri novorojenčkih je po dajanju 5 mg/kg telesne mase 3-do 4-krat dnevno v obliki 30 minutne infuzije največja serumska koncentracija znašala 10,92 mg/l in 10,45 mg/l. Pri dojenčkih je bila največja serumska koncentracija klindamicina po največjem odmerku 12,69 mg/l.
Pri odraslih prostovoljcih po odmerku 600 mg/6 h, 600 mg/8 h in 900 mg/8 h dosežemo v serumu koncentracijo 10,9, 10,8 in 14,1 mg klindamicina na mililiter. Po intravenskem dajanju klindamicina otrokom v odmerku 5 do 7 mg/kg dosežemo serumsko koncentracijo 10 mg/l.
Terapevtske koncentracije dosežemo pri odraslih, če dajemo klindamicin vsakih 8 do 12 ur in pri otrocih vsaki 6 do 8 ur. Stalno terapevtsko koncentracijo dosežemo tudi s kontinuirano i.v. infuzijo klindamicina.
Po intraperitonealnem odmerjanju 2 l tekočine s koncentracijo klindamicina 300 mg/l je povprečna serumska koncentracija klindamicina po 5 izpiranjih 5,8 mg/l. Po enkratnem intraperitonealnem odmerjanju 2 l tekočine s koncentracijo klindamicina 300 mg/ml in nato 4 izpiranjih z 2 l tekočine s koncentracijo klindamicina 30 mg/l je povprečna serumska koncentracija klindamicina 1,6 mg/l.
Porazdelitev
Klindamicin dobro prehaja v tkiva in tkivne tekočine, kjer doseže terapevtske koncentracije. Ne prehaja pa v osrednje živčevje niti skozi vnete ovojnice niti skozi okvarjeno krvno-možgansko bariero. Koncentracije v slini in v tkivni tekočini gingive so podobne kot v serumu. Terapevtsko zadovoljive so tudi koncentracije v bronhialnem izločku. V žolču je količina klindamicina 2- do 3-krat večja kot v serumu. Pri zapori žolča pa ni zaslediti antibiotika v žolču in tudi v steni žolčnika je klindamicin v minimalnih koncentracijah. Klindamicin dobro prehaja v ascites, če je potrebušnica vneta. Dobro prehaja tudi v tkivo okrog preležanin. Po dajanju 600 mg i.v. je v tkivu razjede dobljena koncentracija približno 2,5 μg/g.
Klindamicin dobro prehaja v sluznico želodca in v želodčni sok, kjer ga dobimo v 2-krat večji koncentraciji kot v serumu. Zelo dobro prehaja v kost. Klindamicin prehaja skozi posteljico v plod in v materino mleko. V nevtrofilcih in makrofagih zasledimo do 50-krat večje koncentracije klindamicina kot v izvencelični tekočini, kar je posledica aktivnega transporta klindamicina v celice. Dolgotrajna prisotnost klindamicina v blatu (do 2 tedna) je verjetno posledica enterohepatične cirkulacije.
Na beljakovine plazme se veže 60 do 94 % klindamicina. Volumen porazdelitve je od 43 do 74 l (0,6 do 1,2 l/kg).
Biotransformacija
Klindamicin se presnovi v jetrih v dva aktivna presnovka (klindamicin-sulfoksid in N-dezmetilklindamicin) in nekaj neaktivnih.
Izločanje
Presnovki se večinoma izločijo preko žolča, deloma tudi s sečem. Približno 13 % peroralno danega odmerka se izloči s sečem v aktivni obliki, delno kot klindamicin, delno kot njegov aktiven presnovek. Samo 5 % aktivne oblike se izloči z blatom, preostanek se izloči v obliki neaktivnih presnovkov.
Razpolovni čas izločanja klindamicina je 2 do 4 ure, serumski očistek znaša 2,65 ml/s.
Vpliv starosti
Pri bolnikih, starih več kot 70 let, so ugotovili nekoliko podaljšan razpolovni čas izločanja (4,71 ure), kar pa ne zahteva prilagajanja odmerka.
Pri nedonošenčkih je razpolovni čas daljši (8,68 ure) kot pri donošenih novorojenčkih (3,6 ure). Serumski očistek zdravila je pri novorojenčkih ne glede na gestacijsko starost manjši kot pri dojenčkih.
Vpliv ledvične okvare
Razpolovni čas izločanja klindamicina je nekoliko podaljšan. Ker se klindamicin izloča večinoma v obliki metabolitov in preko jeter, odmerkov ni potrebno spreminjati, razen pri bolnikih s popolno ledvično odpovedjo. Zdravilo se z dializo ne odstranjuje učinkovito iz telesa.
Vpliv jetrne okvare
Presnova in izločanje klindamicina z žolčem sta zmanjšana, zato se razpolovni čas podaljša za 39 do 500 %. Kljub temu, da se kompenzatorno poveča izločanje klindamicina preko ledvic, je potrebno odmerek zmanjšati.
Vpliv drugih bolezni
Pri bolnikih s celiakijo, jejunalno divertikulozo in Crohnovo boleznijo je absorpcija klindamicina večja. Pri bolnikih, ki imajo AIDS, je biološka uporabnost 1,5-krat večja kot pri zdravih ljudeh.
Farmacevtski podatki - Klimicin 150 mg/ml
Med klindamicinom in ampicilinom, fenitoin-natrijem, difenilhidantoinom, barbiturati, aminofilinom, kalcijevim glukonatom, magnezijevim sulfatom v obliki raztopin obstaja fizikalna inkompatibilnost.
Zdravila ne smemo mešati z drugimi zdravili razen s tistimi, ki so omenjena v poglavju 6.6.
18 mesecev
Zdravilo Klimicin je potrebno po odprtju in redčenju uporabiti takoj. Preostanek zdravila je potrebno zavreči.
Škatla z 10 ampulami (iz brezbarvnega cevnega stekla s hidrolitsko odpornostjo notranje površine tipa I). Ena ampula vsebuje 300 mg klindamicina (v obliki klindamicinfosfata) v 2 ml raztopine.
Odmerke zdravila Klimicin dajemo intramuskularno ali intravensko v počasni infuziji. Pred intravensko uporabo je potrebno raztopino zdravila razredčiti.
Infuzijske raztopine za redčenje so:
-
natrijev klorid 9 mg/ml raztopina za infundiranje,
-
glukoza 50 mg/ml raztopina za infundiranje,
-
glukoza 50 mg/ml v natrijevem kloridu 9 mg/ml raztopina za infundiranje,
-
glukoza 50 mg/ml raztopina za infundiranje v Ringerjevi raztopini,
-
glukoza 50 mg/ml raztopina za infundiranje v natrijevem kloridu 4,5 mg/ml z 40 mEq kalijevega klorida in
-
glukoza 25 mg/ml raztopina za infundiranje v raztopini Ringerjevega laktata.
Koncentracija klindamicina v intravenski raztopini ne sme preseči 18 mg/ml, hitrost infuzije klindamicina pa ne sme preseči 30 mg/min. Razredčujemo po naslednji shemi:
odmerek topilo trajanje infuzije 300 mg 50 ml 10 minut 600 mg 50 ml 20 minut 900 mg 50 do 100 ml 30 minut 1200 mg 100 ml 40 do 60 minut Takšno raztopino zdravila Klimicin je potrebno uporabiti takoj po pripravi. Preostanek je potrebno zavreči.