Remurel 40 mg/ml raztopina za injiciranje v napolnjeni injekcijski brizgi

Glatiramerijev acetat je indiciran za zdravljenje recidivnih oblik multiple skleroze (MS) (glejte poglavje 5.1 za pomembne informacije o populaciji, za katero je bila ugotovljena učinkovitost). Glatiramerijev acetat ni indiciran pri bolnikih s primarno ali sekundarno napredujočo MS.

Uvajanje zdravljenja z glatiramerijevim acetatom mora nadzorovati nevrolog ali zdravnik z izkušnjami

z zdravljenjem MS.

Odmerjanje

Priporočeni odmerek za odrasle je 40 mg glatiramerijevega acetata (ena napolnjena injekcijska brizga), injiciranega kot subkutana injekcija trikrat na teden z vsaj 48-urnim presledkom.

Trenutno ni podatkov, kako dolgo naj traja zdravljenje.

Odločitev o dolgoročnem zdravljenju naj lečeči zdravnik sprejme za vsakega posameznega bolnika.

Posebne skupine bolnikov

Starejši

Uporaba glatiramerijevega acetata pri starejših ni bila posebej raziskana.

Ledvična okvara

Uporaba glatiramerijevega acetata pri bolnikih z ledvično okvaro ni bila posebej raziskana (glejte

poglavje 4.4).

Pediatrična populacija

Varnost in učinkovitost glatiramerijevega acetata pri otrocih in mladostniki nista bili dokazani.

Za uporabo glatiramerijevega acetata 40 mg/ml trikrat na teden pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, ni dovolj podatkov za kakšno koli priporočilo glede njegove uporabe. Uporaba glatiramerijevega acetata 40 mg/ml trikrat na teden zato pri tej skupini bolnikov ni priporočljiva.

Način uporabe

Glatiramerijev acetat se uporablja subkutano.

Zdravstveno osebje mora bolnika poučiti o tehnikah samoinjiciranja in ga nadzirati ob prvi samo-uporabi ter 30 minut po tem.

Vsak dan mora biti izbrano drugo mesto injiciranja, s čimer se zmanjša možnost kakršnegakoli draženja ali bolečine na mestu injiciranja. Mesto samoinjiciranja lahko izberemo na trebuhu, nadlaktih, bokih ali stegnih.

Na voljo je pripomoček Autoxon, če si želijo bolniki injicirati zdravilo z injekcijsko napravo. Pripomoček Autoxon je avtoinjektor, ki se uporablja z napolnjenimi injekcijskimi brizgami z glatiramerijevim acetatom in ni bil preizkušen z drugimi injekcijskimi brizgami. Pripomoček Autoxon mora biti uporabljen v skladu s priporočili v navodilih za uporabo izdelovalca tega pripomočka.

Remurel je kontraindiciran pri:

• preobčutljivosti na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Glatiramerijev acetat se uporablja samo subkutano. Ne sme se ga uporabljati intravensko ali intramuskularno.

Glatiramerijev acetat lahko povzroči reakcije, ki se pojavijo po injiciranju, in anafilaktične reakcije

(glejte poglavje 4.8):

Reakcije, ki se pojavijo po injiciranju

Lečeči zdravnik mora bolniku pojasniti, da se lahko v nekaj minutah po injiciranju glatiramerijevega acetata pojavi reakcija z najmanj enim od naštetih simptomov: vazodilatacija (rdečica), bolečina v prsnem košu, dispneja, palpitacije ali tahikardija (glejte poglavje 4.8). Večina teh simptomov je kratkotrajnih in izzvenijo sami brez posledic. Če se pojavi hud neželen učinek, mora bolnik nemudoma prekiniti zdravljenje z glatiramerijevim acetatom in o tem obvestiti lečečega zdravnika ali zdravnika z nujne zdravniške pomoči, ki se lahko odloči za uvedbo simptomatskega zdravljenja.

Ni dokazov, ki bi nakazovali, da je tveganje za pojav teh reakcij pogostejše pri določenih skupinah bolnikov. Vseeno priporočamo previdnost ob uporabi glatiramerijevega acetata pri bolnikih z že obstoječimi srčnimi boleznimi. Te bolnike je treba med zdravljenjem redno spremljati.

Anafilaktične reakcije

Anafilaktične reakcije se lahko pojavijo kmalu po uporabi glatiramerijevega acetata, celo mesece ali leta po uvedbi zdravljenja (glejte poglavje 4.8). Poročali so tudi o primerih s smrtnim izidom. Nekateri znaki in simptomi anafilaktičnih reakcij lahko sovpadajo z reakcijami, ki se pojavijo po injiciranju.

Vsi bolniki, ki se zdravijo z zdravilom [ime zdravila], in skrbniki morajo biti seznanjeni z znaki in simptomi, značilnimi za anafilaktične reakcije, in s tem, da morajo nemudoma poiskati nujno medicinsko pomoč, če se jim pojavijo takšni simptomi (glejte poglavje 4.8).

Če se pojavi anafilaktična reakcija, je treba zdravljenje z zdravilom Remurel prekiniti (glejte poglavje 4.3).

Med dolgotrajnim dnevnim zdravljenjem z glatiramerijevim acetatom so v serumu bolnikov odkrili glatiramerijev acetat-reaktivna protitelesa. Največja koncentracija protiteles je bila dosežena po povprečnem trajanju zdravljenja 3-4 mesece, nato pa je padla in se ustalila pri koncentraciji, nekoliko večji kot na začetku zdravljenja.

Ni dokazano, da bi glatiramerijev acetat-reaktivna protitelesa izničila ali vplivala na klinično učinkovitost glatiramerijevega acetata.

Pri bolnikih z ledvično okvaro je treba med zdravljenjem z glatiramerijevim acetatom spremljati ledvično funkcijo. Čeprav ni dokazov o nalaganju imunskih kompleksov v glomerulih, te možnosti ne moremo izključiti.

Opazili so redke primere hude poškodbe jeter (vključno s hepatitisom z zlatenico, odpovedjo jeter in v posameznih primerih presaditvijo jeter). Do poškodbe jeter je prišlo v nekaj dneh do nekaj letih po uvedbi zdravljenja z glatiramerijevim acetatom. Večina primerov hude poškodbe jeter je izzvenela po prekinitvi zdravljenja. V nekaterih primerih so se te reakcije pojavile v prisotnosti prekomernega uživanja alkohola, obstoječe poškodbe jeter ali poškodbe jeter v anamnezi in uporabe drugih zdravil, ki lahko imajo hepatotoksične učinke. Bolnike je treba redno spremljati glede znakov poškodbe jeter in jim naročiti, naj ob pojavu simptomov poškodbe jeter nemudoma poiščejo zdravniško pomoč. V primeru klinično pomembne poškodbe jeter je treba razmisliti o prekinitvi zdravljenja z glatiramerijevim acetatom.

Medsebojnega delovanja glatiramerijevega acetata z drugimi zdravili uradno niso ovrednotili. Ni podatkov o medsebojnem delovanju z interferonom beta.

Pri bolnikih, ki so sočasno z glatiramerijevim acetatom jemali kortikosteroide so poročali o zvečani

pojavnost reakcij na mestu injiciranja.

Poskusi in vitro so pokazali, da se glatiramerijev acetat v krvi močno veže na plazemske beljakovine, vendar ga fenitoin ali karbamazepin s plazemskih beljakovin ne izpodrivata, hkrati pa tudi glatiramerijev acetat ne izpodriva fenitoina ali karbamazena. Teoretično je vseeno možno, da glatiramerijev acetat vpliva na porazdelitev zdravil, ki se vežejo na plazemske beljakovine, zato je treba skrbno spremljati sočasno uporabo takih zdravil.

Nosečnost

Zmerna količina podatkov o nosečnicah (med 300-1000 izidov nosečnosti) ne kaže na pojavnost malformacij ali toksičnosti za plod/novorojenca. Študije na živalih ne kažejo vpliva na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3). Če je potrebno se lahko razmisli o uporabi glatiramerijevega acetata med nosečnostjo.

Dojenje

Fizikalno-kemijske lastnosti in nizka peroralna absorpcija kažejo, da je izpostavljenost novorojenčkov/dojenčkov glatiramerijevemu acetatu prek materinega mleka zanemarljiva. Podatki iz

neintervencijske retrospektivne študije pri 60-ih dojenčkih doječih mater, ki so bile izpostavljene glatiramerjevemu acetatu, v primerjavi z 60-mi dojenčki doječih mater, ki niso bile izpostavljene nobeni terapiji, ki bi spreminjala potek bolezni, in omejeni podatki v obdobju trženja zdravila pri ljudeh, niso pokazali negativnih učinkov glatiramerijevega acetata.

Zdravilo Remurel se lahko uporablja med dojenjem.

Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli.

Večina podatkov o varnosti je bilo zbranih za glatiramerijev acetat 20 mg/ml, ki se ga je dajalo v obliki subkutane injekcije enkrat dnevno. To poglavje predstavlja zbrane podatke o varnosti iz štirih s placebom kontroliranih preskušanj z glatiramerijevim acetatom 20 mg/ml, ki se ga je dajalo enkrat dnevno in iz enega s placebom kontroliranega preskušanja z glatiramerijevim acetatom 40 mg/ml, ki se ga je dajalo trikrat na teden.

Neposredne primerjave varnosti zdravila glatiramerijev acetat 20 mg/ml (injiciranega dnevno) in 40

mg/ml (injiciranega trikrat na teden) v isti študiji niso opravili.

Glatiramerijev acetat 20 mg/ml (injiciranje enkrat dnevno)

V vseh kliničnih preskušanjih so bili najpogostejši neželeni učinki reakcije na mestu injiciranja, o njih pa je poročala večina bolnikov, ki so se zdravili z glatiramerijevim acetatom. V nadzorovanih študijah je bil delež bolnikov, ki so poročali o vsaj enkratni reakciji na mestu injiciranja, večji pri bolnikih, zdravljenih z glatiramerijevim acetatom (70 %), kot pri bolnikih, ki so prejemali injekcije placeba (37 %). Najpogostejše reakcije na mestu injiciranja, o katerih so poročali pogosteje pri bolnikih, ki so prejemali glatiramerijev acetat 20 mg/ml, kot pri bolnikih, ki so prejemali placebo, so bile eritem, bolečina, zatrdlina, srbenje, edem, vnetje in preobčutljivost.

Za reakcijo, ki se pojavi takoj po injiciranju zdravila, je značilen vsaj eden ali več od naslednjih simptomov: vazodilatacija (rdečica), bolečina v prsnem košu, dispneja, palpitacije ali tahikardija (glejte poglavje 4.4). Reakcija se lahko pojavi v nekaj minutah po injiciranju glatiramerijevega acetata. Vsaj eden od simptomov reakcije, ki se pojavi takoj po injiciranju zdravila, se je pojavil najmanj enkrat pri 31 % bolnikov, ki so se zdravili z glatiramerijevim acetatom 20 mg/ml, v primerjavi s 13 % bolnikov, ki so prejemali placebo.

Neželeni učinki, ki so jih opažali v kliničnih preskušanjih in v obdobju trženja, so navedeni v spodnji preglednici. Podatki iz kliničnih preskušanj so bili pridobljeni v štirih ključnih, dvojno slepih, s placebom primerjanih kliničnih preskušanjih, s skupaj 512 bolniki, ki so se zdravili z glatiramerijevim acetatom 20 mg/ml in 509 bolniki, ki so prejemali placebo, oboji do 36 mesecev. V tri preskušanja pri bolnikih z recidivno-remitentno MS (RRMS - relapsing-remitting multiple sclerosis) je bilo vključenih skupno 269 bolnikov, ki so se zdravili z glatiramerijevim acetatom 20 mg/ml, in 271 bolnikov, ki so prejemali placebo, obe skupini do 35 mesecev. V četrto preskušanje, pri bolnikih, ki so doživeli prvo klinično epizodo in so imeli visoko tveganje za razvoj klinično izražene multiple skleroze, je bilo vključenih 243 bolnikov, ki so se zdravili z glatiramerijevim acetatom 20 mg/ml, in 238 bolnikov, ki so prejemali placebo, obe skupini do 36 mesecev.

*Pogostnost neželenega učinka je bila za več kot 2 % (> 2/100) večja pri bolnikih, zdravljenih z glatiramerijevim acetatom, kot pri bolnikih, ki so prejemali placebo. Neželeni učinki brez oznake * predstavljajo razliko, ki je manjša ali enaka 2 %.

§ Izraz »reakcije na mestu injiciranja« (različnih vrst) združuje vse neželene učinke, ki so se pojavili na mestu injiciranja, razen atrofije na mestu injiciranja in nekroze na mestu injiciranja, ki sta v preglednici omenjeni posebej.

# Vključuje stanja, ki so povezana z lokalizirano lipoatrofijo na mestu injiciranja.

V četrtem zgoraj omenjenem preskušanju je s placebom primerjanem obdobju sledila odprta faza zdravljenja (glejte poglavje 5.1). Med odprtim obdobjem spremljanja, ki je trajalo do 5 let, niso opazili sprememb v znanem varnostnem profilu glatiramerijevega acetata 20 mg/ml.

** Poročali so o nekaj primerih pri presaditvi jeter Glatiramerijev acetat 40 mg/ml (injiciranje trikrat na teden)

Varnost glatiramerijevega acetata 40 mg/ml je bila ocenjena na podlagi dvojno slepega s placebom

kontroliranega kliničnega preskušanja pri RRMS bolnikih, pri čemer so 943 bolnikov zdravili z glatiramerijevim acetatom 40 mg/ml trikrat na teden, 461 bolnikov pa je 12 mesecev prejemalo placebo.

Na splošno so bili neželeni učinki pri bolnikih, ki so se zdravili z glatiramerijevim acetatom 40 mg/ml z injiciranjem trikrat na teden že znani in beleženi pri glatiramerijevem acetatu 20 mg/ml z injiciranjem enkrat na dan. Še posebej so poročali o neželenih učinkih na mestu injiciranja (ISR – adverse injection site reactions) in takojšnjih reakcijah po injiciranju (IPIR – immediate post-injection reactions), ki so bile pri injiciranju glatiramerijevega acetata 40 mg/ml trikrat na teden manj pogoste kot pa pri injiciranju glatiramerijevega acetata 20 mg/ml enkrat dnevno (35.5 % v primerjavi s 70 % za ISR-je in 7.8 % v primerjavi z 31 % za IPIR-je).

O reakcijah na mestu injiciranja so poročali pri 36 % bolnikov, ki so se zdravili z glatiramerijevim acetatom 40 mg/ml, v primerjavi s 5 % bolnikov, ki so prejemali placebo. O takojšnjih reakcijah po injiciranju so poročali pri 8 % bolnikov, ki so se zdravili z glatiramerijevim acetatom 40 mg/ml, v primerjavi z 2 % bolnikov, ki so prejemali placebo.

Zabeleženih je nekaj specifičnih neželenih učinkov:

• Anafilaktične reakcije se lahko pojavijo kmalu po uporabi glatiramerijevega acetata, celo mesece ali leta po uvedbi zdravljenja (glejte poglavje 4.4).

• O nekrozi na mestu injiciranja niso poročali.

• O kožnem eritemu in bolečinah v okončinah niso poročali pri bolnikih, ki so zdravili z glatiramerijevim acetatom 20 mg/ml, pri bolnikih, ki so se zdravili z glatiramerijevim acetatom 40 mg/ml pa so o vsakem od teh neželenih učinkov poročali pri 2,1 % bolnikov (občasni: ≥1/100 do < 1/10).

• O poškodbi jeter zaradi zdravila in toksičnem hepatitisu so pri bolnikih, ki so se zdravili z glatiramerijevim acetatom 40 mg/ml, o vsakem od teh neželenih učinkov poročali pri enem bolniku (0,1 %), (občasni: ≥1/1000 do < 1/100).

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi

Poročali so o nekaj primerih prevelikega odmerjanja glatiramerijevega acetata (do 300 mg glatiramerijevega acetata). Ti primeri so bili povezani izključno z neželenimi učinki, ki so že navedeni v poglavju 4.8.

Zdravljenje

Pri prevelikem odmerjanju je treba bolnika nadzorovati in uvesti ustrezno simptomatsko ter podporno zdravljenje.