Valsartan Pliva 80 mg filmsko obložene tablete
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Valsartan 80 mg
Nedavni miokardni infarkt
Zdravljenje klinično stabilnih bolnikov s simptomatskim srčnim popuščanjem ali asimptomatsko sistolično disfunkcijo levega prekata po nedavnem (12 ur do 10 dni) miokardnem infarktu (glejte poglavji 4.4 in 5.1).
Srčno popuščanje
Zdravljenje simptomatskega srčnega popuščanja v primerih, ko se ne smejo uporabiti zaviralci angiotenzin-konvertaze (ACE), ali kot dodatek k zdravljenju z zaviralci ACE v primerih, ko se ne smejo uporabiti zaviralci beta (glejte poglavji 4.4 in 5.1).
Hipertenzija
Zdravljenje esencialne hipertenzije.
Nedavni miokardni infarkt
Zdravljenje klinično stabilnih bolnikov s simptomatskim srčnim popuščanjem ali asimptomatsko sistolično disfunkcijo levega prekata po nedavnem (12 ur do 10 dni) miokardnem infarktu (glejte poglavji 4.4 in 5.1).
Srčno popuščanje
Zdravljenje simptomatskega srčnega popuščanja v primerih, ko se ne smejo uporabiti zaviralci angiotenzin-konvertaze (ACE), ali kot dodatek k zdravljenju z zaviralci ACE v primerih, ko se ne smejo uporabiti zaviralci beta (glejte poglavji 4.4 in 5.1).
Pri klinično stabilnih bolnikih se lahko zdravljenje začne že 12 ur po miokardnem infarktu. Po začetnem odmerku 20 mg dvakrat dnevno odmerek valsartana v naslednjih nekaj tednih postopoma povečujemo na 40 mg, 80 mg in 160 mg dvakrat dnevno. Za začetni odmerek je na voljo 40- miligramska tableta z razdelilno zarezo. Največji ciljni odmerek je 160 mg dvakrat dnevno. Na splošno se priporoča, da se odmerek 80 mg dvakrat dnevno doseže v dveh tednih po začetku zdravljenja, največji ciljni odmerek 160 mg dvakrat dnevno pa v treh mesecih, glede na bolnikovo toleranco. Če se pojavi simptomatska hipotenzija ali ledvična disfunkcija, je treba razmisliti o zmanjšanju odmerka.
Valsartan lahko jemljejo bolniki po miokardnem infarktu, ki se sočasno zdravijo z drugimi zdravili, na primer trombolitiki, acetilsalicilno kislino, blokatorji receptorjev beta, statini in diuretiki.
Kombinacija z zaviralci ACE se ne priporoča (glejte poglavji 4.4 in 5.1).
Ocena stanja bolnikov po miokardnem infarktu mora vedno vsebovati oceno ledvične funkcije.
Srčno popuščanjePriporočeni začetni odmerek zdravila Valsartan Pliva je 40 mg dvakrat dnevno. Povečevanje odmerka do 80 mg in 160 mg dvakrat dnevno je treba storiti v dvotedenskih intervalih, vse do največjega odmerka, ki ga bolnik prenaša. Razmisliti je treba o zmanjšanju odmerka sočasno uporabljenega diuretika. Največji dnevni odmerek, ki so ga uporabili v kliničnih preskušanjih, je bil 320 mg, razdeljen na več odmerkov.
Valsartan se lahko uporablja sočasno z drugimi zdravili za zdravljenje srčnega popuščanja, vendar pa se kombinacija treh zdravil – zaviralcev ACE, zaviralcev beta in valsartana – ne priporoča (glejte poglavji 4.4 in 5.1).
Ocena stanja bolnikov s srčnim popuščanjem mora vedno vsebovati oceno ledvične funkcije.
HipertenzijaPriporočeni začetni odmerek zdravila Valsartan Pliva je 80 mg enkrat dnevno. Znaten antihipertenzivni učinek se pojavi v dveh tednih, največji učinek pa nastopi v štirih tednih. Pri nekaterih bolnikih, pri katerih krvni tlak ni ustrezno nadzorovan, lahko odmerek povečamo na 160 mg in na največ 320 mg.
Zdravilo Valsartan Pliva se lahko jemlje tudi sočasno z drugimi antihipertenzivnimi zdravili. Dodatek diuretika, kot je hidroklorotiazid, dodatno zniža krvni tlak pri teh bolnikih.
Nedavni miokardni infarktPri klinično stabilnih bolnikih se lahko zdravljenje začne že 12 ur po miokardnem infarktu. Po začetnem odmerku 20 mg dvakrat dnevno odmerek valsartana v naslednjih nekaj tednih postopoma povečujemo na 40 mg, 80 mg in 160 mg dvakrat dnevno. Za začetni odmerek je na voljo 40- miligramska tableta z razdelilno zarezo. Največji ciljni odmerek je 160 mg dvakrat dnevno. Na
splošno se priporoča, da se odmerek 80 mg dvakrat dnevno doseže v dveh tednih po začetku zdravljenja, največji ciljni odmerek 160 mg dvakrat dnevno pa v treh mesecih, glede na bolnikovo toleranco. Če se pojavi simptomatska hipotenzija ali ledvična disfunkcija, je treba razmisliti o zmanjšanju odmerka.
Valsartan lahko jemljejo bolniki po miokardnem infarktu, ki se sočasno zdravijo z drugimi zdravili, na primer trombolitiki, acetilsalicilno kislino, blokatorji receptorjev beta, statini in diuretiki.
Kombinacija z zaviralci ACE se ne priporoča (glejte poglavji 4.4 in 5.1).
Ocena stanja bolnikov po miokardnem infarktu mora vedno vsebovati oceno ledvične funkcije.
Srčno popuščanjePriporočeni začetni odmerek zdravila Valsartan Pliva je 40 mg dvakrat dnevno. Povečevanje odmerka do 80 mg in 160 mg dvakrat dnevno je treba storiti v vsaj dvotedenskih intervalih, vse do največjega odmerka, ki ga bolnik prenaša. Razmisliti je treba o zmanjšanju odmerka sočasno uporabljenega diuretika. Največji dnevni odmerek, ki so ga uporabili v kliničnih preskušanjih, je bil 320 mg, razdeljen na več odmerkov.
Valsartan se lahko uporablja sočasno z drugimi zdravili za zdravljenje srčnega popuščanja, vendar pa se sočasno zdravljenje z zaviralci ACE, zaviralci beta in valsartanom ne priporoča (glejte poglavji 4.4 in 5.1).
Ocena stanja bolnikov s srčnim popuščanjem mora vedno vsebovati oceno ledvične funkcije.
Način uporabeZdravilo Valsartan Pliva se lahko jemlje ne glede na hrano. Vzeti ga je treba z vodo.
Dodatne informacije o posebnih skupinah bolnikov StarostnikiOdmerka pri starostnikih ni treba prilagajati.
Okvara ledvicPri bolnikih z očistkom kreatinina > 10 mg/ml prilagajanje odmerka ni potrebno (glejte poglavji 4.4 in 5.2).
Okvara jeterPri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter brez holestaze odmerek valsartana ne sme preseči 80 mg. Zdravilo Valsartan Pliva je kontraindicirano pri bolnikih s hudo okvaro jeter in bolnikih s holestazo (glejte poglavja 4.3, 4.4 in 5.2).
Pediatrični bolnikiZaradi pomanjkanja podatkov o varnosti in učinkovitosti se uporaba valsartana ne priporoča pri otrocih, mlajših od 18 let.
Hiperkaliemija
Sočasna uporaba dodatkov kalija, diuretikov, ki zadržujejo kalij, nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, ali drugih zdravil, ki lahko povečajo koncentracijo kalija (heparin itn.) se ne priporoča.
Potrebno je ustrezno spremljanje ravni kalija.
Bolniki s pomanjkanjem natrija in/ali hipovolemijo
V redkih primerih se lahko pri uvajanju zdravljenja z valsartanom pri bolnikih s hudim pomanjkanjem natrija in/ali hipovolemijo, na primer pri bolnikih, ki jemljejo velike odmerke diuretikov, pojavi simptomatska hipotenzija. Pomanjkanje natrija in/ali hipovolemijo je treba
odpraviti pred začetkom zdravljenja z zdravilom Valsartan Pliva, na primer tako, da se zmanjša odmerek diuretika.
Stenoza ledvične arterije
Varnost uporabe valsartana pri bolnikih z obojestransko stenozo ledvičnih arterij ali stenozo ledvične arterije v primeru ene ledvice ni ugotovljena.
Kratkotrajno zdravljenje z valsartanom pri dvanajstih bolnikih z renovaskularno hipertenzijo zaradi enostranske stenoze ledvične arterije ni povzročilo pomembnih sprememb ledvične hemodinamike, serumskega kreatinina ali koncentracije sečninskega dušika v krvi (BUN). Ker lahko druga zdravila, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin, povečajo koncentracijo sečnine v krvi in kreatinina v
serumu pri bolnikih z enostransko stenozo ledvične arterije, se priporoča, da se med zdravljenjem z valsartanom spremlja ledvična funkcija.
Presaditev ledvice
Izkušnje glede varnosti uporabe valsartana pri bolnikih z nedavno presajeno ledvico še niso na voljo.
Primarni hiperaldosteronizem
Valsartan se ne sme uporabljati pri bolnikih s primarnim hiperaldosteronizmom, saj njihov renin-angiotenzinski sistem ni aktiven.
Aortna stenoza in stenoza mitralne zaklopke, obstruktivna hipertrofična kardiomiopatija
Kot velja tudi za druge vazodilatatorje, je potrebna posebna previdnost pri bolnikih z aortno in mitralno stenozo ali obstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo.
Okvara ledvic
Pri bolnikih z okvaro ledvic, ki imajo očistek kreatinina večji od 10 ml/min, prilagajanje odmerka ni potrebno. Izkušenj z varnostjo uporabe pri bolnikih z očistkom kreatinina < 10 ml/min in bolnikih na dializi trenutno ni, zato je potrebna previdnost pri uporabi valsartana pri teh bolnikih (glejte poglavji 4.2 in 5.2).
Okvara jeter
Ob uporabi valsartana pri bolnikih z blago do zmerno neholestatsko okvaro jeter je potrebna previdnost (glejte poglavji 4.2 in 5.2).
Nosečnost
Zdravljenje z antagonisti angiotenzina II se ne sme začeti med nosečnostjo. Pri bolnicah, ki
načrtujejo nosečnost, je treba preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z
antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti
angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.3 in 4.6).
Nedavni miokardni infarkt
Povečane klinične koristi sočasne uporabe kaptoprila in valsartana niso bile potrjene, tveganje za pojav neželenih učinkov pa je bilo večje v primerjavi s samostojno uporabo obeh zdravil (glejte razdelka 4.2 in 5.1). Sočasna uporaba valsartana in zaviralca ACE se zato ne priporoča.
Pri uvajanju zdravljenja bolnikom po miokardnem infarktu je potrebna previdnost. Pregled bolnikov, ki so imeli miokardni infarkt, mora vedno vključevati oceno delovanja ledvic (glejte poglavje 4.2).
Uporaba valsartana pri bolnikih po miokardnem infarktu pogosto povzroči znižanje krvnega tlaka, vendar zaradi neprekinjene simptomatske hipotenzije običajno ni treba prekiniti zdravljenja, če se valsartan odmerja po navodilih (glejte poglavje 4.2).
Popuščanje srca
Klinične koristi trojne kombinacije zaviralca ACE, blokatorja beta in valsartana pri bolnikih s
popuščanjem srca niso bile potrjene (glejte poglavje 5.1). Kaže, da ta kombinacija poveča tveganje za pojav neželenih učinkov, zato se ne priporoča.
Pri uvajanju zdravljenja bolnikom s popuščanjem srca je potrebna previdnost. Pregled bolnikov, ki imajo popuščanje srca, mora vedno vključevati oceno delovanja ledvic (glejte poglavje 4.2).
Uporaba valsartana pri bolnikih s popuščanjem srca pogosto povzroči znižanje krvnega tlaka,
vendar zaradi neprekinjene simptomatske hipotenzije običajno ni treba prekiniti zdravljenja, če se valsartan odmerja po navodilih (glejte poglavje 4.2).
Pri bolnikih, pri katerih je delovanje ledvic odvisno od aktivnosti sistema renin-angiotenzin (na
primer bolnikih s hudim zastojnim srčnim popuščanjem), so zdravljenje z zaviralci ACE povezali z oligurijo in/ali napredujočo azotemijo ter v redkih primerih z akutno ledvično odpovedjo in/ali smrtjo. Valsartan je antagonist receptorjev za angiotenzin II, zato ni mogoče izključiti njegove povezave z okvaro delovanja ledvic.
Nedavni miokardni infarkt
Povečane klinične koristi sočasne uporabe kaptoprila in valsartana niso bile potrjene, tveganje za pojav neželenih učinkov pa je bilo večje v primerjavi s samostojno uporabo obeh zdravil (glejte razdelka 4.2 in 5.1). Sočasna uporaba valsartana in zaviralca ACE se zato ne priporoča.
Pri uvajanju zdravljenja bolnikom po miokardnem infarktu je potrebna previdnost. Pregled
bolnikov, ki so imeli miokardni infarkt, mora vedno vključevati oceno delovanja ledvic (glejte poglavje 4.2).
Uporaba valsartana pri bolnikih po miokardnem infarktu pogosto povzroči znižanje krvnega tlaka, vendar zaradi neprekinjene simptomatske hipotenzije običajno ni treba prekiniti zdravljenja, če se valsartan odmerja po navodilih (glejte poglavje 4.2).
Popuščanje srca
Klinične koristi trojne kombinacije zaviralca ACE, blokatorja beta in valsartana pri bolnikih s
popuščanjem srca niso bile potrjene (glejte poglavje 5.1). Kaže, da ta kombinacija poveča tveganje za pojav neželenih učinkov, zato se ne priporoča.
Pri uvajanju zdravljenja bolnikom s popuščanjem srca je potrebna previdnost. Pregled bolnikov, ki imajo popuščanje srca, mora vedno vključevati oceno delovanja ledvic (glejte poglavje 4.2).
Uporaba valsartana pri bolnikih s popuščanjem srca pogosto povzroči znižanje krvnega tlaka,
vendar zaradi neprekinjene simptomatske hipotenzije običajno ni treba prekiniti zdravljenja, če se valsartan odmerja po navodilih (glejte poglavje 4.2).
Pri bolnikih, pri katerih je delovanje ledvic odvisno od aktivnosti sistema renin-angiotenzin (na
primer bolnikih s hudim zastojnim srčnim popuščanjem), so zdravljenje z zaviralci ACE povezali z oligurijo in/ali napredujočo azotemijo ter v redkih primerih z akutno ledvično odpovedjo in/ali
smrtjo. Valsartan je antagonist receptorjev za angiotenzin II, zato ni mogoče izključiti njegove povezave z okvaro delovanja ledvic.
Netoleranca za galaktozo, laponska oblika zmanjšane aktivnosti laktaze, okvarjena absorpcija glukoze ali galaktoze
Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali okvarjeno absorpcijo glukoze ali galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.
Lecitin
Če je bolnik preobčutljiv za arašide ali sojo, ne sme uporabljati tega zdravila.
Sočasna uporaba se ne priporoča
Litij
Med sočasno uporabo litija in zaviralcev ACE so poročali o reverzibilnem povečanju koncentracij litija v serumu in toksičnih učinkih. Zaradi pomanjkanja izkušenj s sočasno uporabo valsartana in litija se ta kombinacija ne priporoča. Če je potrebna, se priporoča skrbno preverjanje ravni litija v serumu.
Dodatki kalija, diretiki, ki zadržujejo kalij, nadomestki soli, ki vsebujejo kalij, ali druga zdravila, ki lahko povečajo koncentracijo kalija
Če je zdravilo, ki povečuje ravni kalija, potrebno v kombinaciji z valsartanom, je potrebno merjenje koncentracije kalija v plazmi.
Pri sočasni uporabi je potrebna previdnost
Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID), vključno s selektivnimi zaviralci COX-2, acetilsalicilno kislino (> 3 g/dan) in neselektivnimi nesteroidnimi protivnetnimi zdravili
Če se antagonisti receptorjev angiotenzina II uporabijo sočasno z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili, bo antihipertenzivni učinek morda šibkejši. Poleg tega lahko sočasna uporaba antagonistov angiotenzina II in NSAID vodi v povečano tveganje za poslabšanje ledvične funkcije in povišane serumske ravni kalija. Zato se priporočata ocena ledvične funkcije ob začetku zdravljenja in ustrezna hidracija bolnika.
Drugo
V študijah interakcij med valsartanom in naslednjimi zdravili niso odkrili nobenih klinično pomembnih interakcij: cimetidin, varfarin, furosemid, digoksin, atenolol, indometacin, hidroklorotiazid, amlodipin in glibenklamid.
Nosečnost
Uporaba antagonistov angiotenzina II v prvem trimesečju nosečnosti se ne priporoča (glejte poglavje 4.4). Uporaba antagonistov angiotenzina II je kontraindicirana v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti (glejte poglavji 4.3 in 4.4).
Epidemiološki podatki glede teratogenega učinka pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju
nosečnosti izpostavljene zaviralcem ACE, niso dokončni, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni mogoče izključiti. Čeprav ni na voljo kontrolnih epidemioloških podatkov glede tveganja pri uporabi antagonistov angiotenzina II, lahko podobno tveganje obstaja tudi za to skupino zdravil. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z
uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje.
Znano je, da izpostavljenost antagonistom angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti pri ljudeh lahko povzroči fetotoksične učinke (zmanjšano delovanje ledvic,
oligohidramnij, zapoznela zakostenitev lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (odpoved ledvic, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte tudi poglavje 5.3 »Predklinični podatki o varnosti«).
V primeru izpostavljenosti antagonistom angiotenzina II od drugega trimesečja nosečnosti dalje se priporoča ultrazvočni pregled lobanje in delovanja ledvic.
Otroke, katerih matere so prejemale antagoniste angiotenzina II, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti pojava hipotenzije (glejte tudi poglavji 4.3 in 4.4).
Dojenje
Podatkov o uporabi valsartana med dojenjem ni, zato se uporaba zdravila Valsartan Pliva ne priporoča. Med dojenjem se priporočajo alternativne metode zdravljenja z boljšim varnostnim profilom, še zlasti pri dojenju novorojenčkov in nedonošenčkov.
Študij o vplivu na sposobnost vožnje niso izvedli. Pri vožnji in upravljanju strojev je treba upoštevati, da se občasno lahko pojavita omotica ali utrujenost.
V nadzorovanih kliničnih študijah pri bolnikih s hipertenzijo je bila pogostost vseh neželenih učinkov pri valsartanu primerljiva s tisto pri placebu in je ustrezala farmakološkim lastnostim valsartana. Kaže, da pojavnost neželenih učinkov ni bila povezana z odmerkom ali trajanjem zdravljenja ter ni imela nobene povezave s spolom, starostjo ali raso.
V nadaljevanju so našteti neželeni učinki iz kliničnih študij, postmarketinških poročil in laboratorijskih izsledkov; razvrščeni so po organskih sistemih.
Neželeni učinki so razvrščeni po pogostosti, najprej najpogostejši, po naslednjem dogovoru: zelo pogosti ( 1/10), pogosti ( 1/100 do < 1/10), občasni ( 1/1.000 do < 1/100), redki ( 1/10.000 do
< 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), vključno s posameznimi primeri. V vsaki skupini, razvrščeni po
pogostosti, so neželeni učinki razvrščeni po padajoči resnosti. Za vsa postmarketinška poročila o neželenih učinkih in laboratorijske izsledke ni mogoče določiti pogostosti, zato so razvrščeni pod
»neznana«.
Hipertenzija
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | |
| Neznana | znižanje ravni hemoglobina, znižanje ravnihematokrita, nevtropenija, trombocitopenija |
| Bolezni imunskega sistema | |
| Neznana | preobčutljivost, vključno s serumsko boleznijo |
| Presnovne in prehranske motnje | |
| Neznana | povišane ravni kalija v serumu |
| Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta | |
| Občasni | vrtoglavica |
| Žilne bolezni | |
| Neznana | vaskulitis |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | |
| Občasni | kašelj |
| Bolezni prebavil | |
| Občasni | bolečine v trebuhu |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | |
| Neznana | povečane vrednosti jetrnih testov, vključno sserumskim bilirubinom |
| Bolezni kože in podkožja | |
| Neznana | angionevrotični edem, izpuščaji, pruritus |
| Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva | |
| Neznana | mialgija |
| Bolezni sečil | |
| Neznana | odpoved in okvara ledvic, povišane ravniserumskega kreatinina |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | |
| Občasni | utrujenost |
Varnostni profil v nadzorovanih kliničnih študijah pri bolnikih po miokardnem infarktu in/ali s
srčnim popuščanjem se razlikuje od celotnega varnostnega profila pri hipertenzivnih bolnikih. To je morda povezano z osnovno boleznijo. Neželeni učinki, ki so se pojavili pri bolnikih po miokardnem infarktu in/ali s srčnim popuščanjem, so našteti spodaj:
Bolniki po miokardnem infarktu in/ali s srčnim popuščanjem
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | |
| Neznana | trombocitopenija |
| Bolezni imunskega sistema | |
| Neznana | preobčutljivost, vključno s serumsko boleznijo |
| Presnovne in prehranske motnje | |
| Občasni | hiperkaliemija |
| Neznana | povišane serumske ravni kalija |
| Bolezni živčevja | |
| Pogosti | omotica, posturalna omotica |
| Občasni | sinkopa, glavobol |
| Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta | |
| Občasni | vrtoglavica |
| Srčne bolezni | |
| Občasni | popuščanje srca |
| Žilne bolezni | |
| Pogosti | hipotenzija, ortostatska hipotenzija |
| Neznana | vaskulitis |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | |
| Občasni | kašelj |
| Bolezni prebavil | |
| Občasni | navzeja, driska |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | |
| Neznana | povečane vrednosti jetrnih testov |
| Bolezni kože in podkožja | |
| Občasni | angionevrotični edem |
| Neznana | izpuščaji, pruritus |
| Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva | |
| Neznana | mialgija |
| Bolezni sečil | |
| Pogosti | odpoved in okvara ledvic |
| Občasni | akutna odpoved ledvic, povišane ravniserumskega kreatinina |
| Neznana | povišane ravni sečninskega dušika v krvi |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | |
| Občasni | astenija, utrujenost |
Simptomi
Preveliko odmerjanje zdravila Valsartan Pliva lahko povzroči izrazito hipotenzijo, ki lahko vodi v motnje zavesti, kolaps krvnega obtoka in/ali šok.
Zdravljenje
Zdravljenje se določi na podlagi časa zaužitja ter vrste in resnosti simptomov, zlasti pa je pomembna stabilizacija krvnega obtoka.
Če se pojavi hipotenzija, je treba bolnika položiti v ležeč položaj in mu popraviti volumen krvi. Valsartana najverjetneje ni mogoče odstraniti s hemodializo.
Farmakološke lastnosti - Valsartan 80 mg
Farmakoterapevtska skupina: antagonisti angiotenzina II, enokomponentna zdravila; oznaka ATC: C09CA03.
Valsartan je peroralno aktiven in specifičen antagonist receptorjev angiotenzina II. Deluje selektivno na podvrsto receptorjev AT1, ki so odgovorni za znane učinke angiotenzina II. Povečana plazemska koncentracija angiotenzina II, ki je rezultat valsartanove blokade receptorjev AT1, lahko stimulira neblokirane receptorje AT2, ki, kot kaže, kompenzirajo učinek receptorjev AT1.
Valsartan ne kaže nikakršnega delnega agonističnega učinka na receptorje AT1. Njegova afiniteta za receptorje AT1 je veliko večja (približno 20.000-krat) kot za receptorje AT2. Valsartan se ne veže oziroma ne blokira drugih hormonskih receptorjev ali ionskih kanalčkov, pomembnih za kardiovaskularno regulacijo. Valsartan ne zavira ACE (znane tudi kot kininaza II), ki pretvarja angiotenzin I v angiotenzin II in razgrajuje bradikinin. Ker ne vplivajo na ACE, bradikinin ali snov P, antagonisti angiotenzina II najverjetneje niso povezani s kašljem. V kliničnih preskušanjih, v
katerih so valsartan primerjali z zaviralcem ACE, je bila incidenca suhega kašlja pri bolnikih, ki so se zdravili z valsartanom, značilno (p < 0,05) manjša kot pri bolnikih, ki so se zdravili z zaviralcem ACE (2,6 % v primerjavi s 7,9 %). V kliničnem preskušanju pri bolnikih z anamnezo suhega kašlja med terapijo z zaviralcem ACE se je kašelj pojavil pri 19,5 % preiskovancev, ki so dobivali valsartan, in 19 % tistih, ki so prejemali tiazidni diuretik, v primerjavi z 68,5 % preiskovancev, ki so dobivali zaviralec ACE (p < 0,05).
Nedavni miokardni infarkt
VALIANT (VALsartan In Acute myocardial iNfarcTion trial) je bila randomizirana, nadzorovana, mednarodna, dvojno slepa študija pri 14.703 bolnikih po akutnem miokardnem infarktu in z znaki in simptomi ali radiološko potrjenim zastojnim popuščanjem srca in/ali znaki sistolične disfunkcije levega prekata (iztisni delež ≤ 40 % pri radionukleotidni ventrikulografiji ali ≤ 35 % pri ehokardiografiji ali kontrastni prekatni angiografiji). Bolniki so bili 12 ur do 10 dni po nastopu
simptomov miokardnega infarkta naključno razvrščeni v tri skupine: valsartan, kaptopril in
kombinacija. Povprečno trajanje zdravljenja je bilo dve leti. Primarni cilj raziskave je bil čas do smrti iz vseh vzrokov.
Valsartan je bil pri zmanjševanju umrljivosti iz vseh vzrokov po miokardnem infarktu enako
učinkovit kot kaptopril. Umrljivost iz vseh vzrokov je bila podobna v skupinah preiskovancev, ki so se zdravili z valsartanom (19,9 %), kaptoprilom (19,5 %) ali kombinacijo valsartana in kaptoprila
(19,3 %). Kombiniranje valsartana s kaptoprilom ni prineslo dodatnih koristi v primerjavi s samim kaptoprilom.
Pri umrljivosti iz vseh vzrokov ni bilo nobene razlike med valsartanom in kaptoprilom na podlagi starosti, spola, rase, predhodnega zdravljenja miokardnega infarkta ali osnovne bolezni. Valsartan je bil učinkovit tudi pri podaljševanju časa do kardiovaskularne smrti in zmanjševanju kardiovaskularne umrljivosti, stopnje hospitalizacije zaradi popuščanja srca, ponovnega
miokardnega infarkta, zastoja srca z uspešno reanimacijo in možganske kapi brez smrtnega izida (sekundarni sestavljeni cilj).
Varnostni profil valsartana se je ujemal s kliničnim stanjem bolnikov po miokardnem infarktu. Opazili so podvojitev vrednosti serumskega kreatinina pri 4,2 % bolnikov, ki so prejemali valsartan, 4,8 % bolnikov, ki so prejemali valsartan + kaptopril, in pri 3,4 % bolnikov, ki so prejemali kaptopril. Zdravljenje so morali zaradi okvare ledvic iz različnih vzrokov prekiniti pri 1,1 % bolnikov, ki so prejemali valsartan, 1,3 % bolnikov, ki so prejemali valsartan + kaptopril, in pri
0,8 % bolnikov, ki so prejemali kaptopril. Pregled bolnikov, ki so imeli miokardni infarkt, mora vedno vključevati oceno delovanja ledvic.
Med sočasno uporabo beta blokatorjev z valsartanom + kaptoprilom, samim valsartanom in samim kaptoprilom ni bilo razlik v umrljivosti iz vseh vzrokov, smrtnosti zaradi kardiovaskularnih bolezni ali obolevnosti. Ne glede na to, katero raziskovano zdravilo so prejemali bolniki, je bila umrljivost manjša v skupini bolnikov, ki so se zdravili z zaviralcem adrenergičnih receptorjev beta, kar kaže na to, da se je tudi v tem preskušanju pri tej skupini bolnikov ohranil že znani koristni učinek
zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta.
Popuščanje srca
Val-HeFT je bilo randomizirano, nadzorovano, mednarodno klinično preskušanje valsartana v primerjavi s placebom glede umrljivosti in obolevnosti pri 5010 bolnikih s popuščanjem srca razredov II (62 %), III (36 %) in IV (2 %) po razvrstitvi NYHA, ki so dobivali običajno zdravljenje in so imeli iztisni delež levega prekata < 40 % in notranji diastolični premer levega prekata (LVIDD) > 2,9 cm/m2. Izhodiščno zdravljenje je vključevalo zaviralce ACE (93 %), diuretike
(86 %), digoksin (67 %) in blokatorje beta (36 %). Povprečno trajanje spremljanja je bilo skoraj dve leti. Povprečni dnevni odmerek valsartana v preskušanju Val-HeFT je bil 254 mg. Preskušanje je imelo dva primarna cilja: umrljivost iz vseh vzrokov (čas do smrti) ter sestavljeni cilj smrtnosti in obolevnosti zaradi popuščanja srca (čas do prvega bolezenskega dogodka), opredeljen kot smrt, nenadna smrt z reanimacijo, sprejem v bolnišnico zaradi popuščanja srca ali intravensko dajanje inotropnih ali vazodilatacijskih zdravil štiri ure ali dlje brez sprejema v bolnišnico.
Umrljivost iz vseh vzrokov je bila v skupinah z valsartanom (19,7 %) in placebom (19,4 %) podobna (p = NS). Primarna korist je bilo 27,5-odstotno (95-odstotni IZ: 17 do 37 %) zmanjšanje
tveganja glede časa do prvega sprejema v bolnišnico zaradi popuščanja srca (13,9 % v primerjavi z 18,5 %). V primerjavi z bolniki, ki so bili zdravljeni s trojno kombinacijo zaviralca ACE, blokatorja beta in valsartana, so opazili zmanjšanje tveganja v skupini s placebom (sestavljena umrljivost in obolevnost je bila 21,9 % pri placebu in 25,4 % pri valsartanu).
Korist zaradi zmanjšane obolevnosti je bila največja v skupini, ki ni prejemala zaviralca ACE (n = 366). V tej skupini je valsartan pomembno zmanjšal umrljivost zaradi vseh vzrokov v
primerjavi s placebom, in sicer za 33 % (95-odstotni IZ: –6 % do 58 %) (17,3 % pri valsartanu v primerjavi s 27,1 % pri placebu), sestavljeno tveganje za umrljivost in obolevnost pa za 44 % (24,9 % pri valsartanu v primerjavi z 42,5 % pri placebu). Pri bolnikih, ki so prejemali zaviralec ACE brez zaviralca beta, je bila umrljivost zaradi vseh vzrokov podobna (p = NS) pri valsartanu (21,8 %) in placebu (22,5 %). Valsartan je v primerjavi s placebom (31,0 % proti 36,3 %) pomembno zmanjšal združeno tveganje za umrljivost in obolevnost za 18,3 % (95-odstotni IZ: 8 % do 28 %).
V preskušanju Val-HeFT so bolniki, zdravljeni z valsartanom, pokazali značilno izboljšanje glede razvrstitve v razrede po NYHA ter glede znakov in simptomov popuščanja srca, med drugim dispneje, utrujenosti, edemov in hropcev, v primerjavi s placebom. Bolniki, zdravljeni z
valsartanom, so imeli ob zaključku raziskave boljšo kakovost življenja glede na izhodišče v primerjavi s tistimi, ki so prejemali placebo, kot je pokazala sprememba rezultata Minnesotske
lestvice kakovosti življenja za bolnike s popuščanjem srca (Minnesota Living with Heart Failure
Quality of Life). Iztisni delež se je ob zaključku preskušanja pri bolnikih, zdravljenih z valsartanom, pomembno povečal, LVIDD pa pomembno zmanjšal glede na izhodišče v primerjavi s placebom.
Hipertenzija
Pri bolnikih s hipertenzijo valsartan zniža krvni tlak, ne da bi vplival na srčno frekvenco. Pri večini bolnikov se antihipertenzivni učinek pojavi v 2 urah po aplikaciji posamičnega peroralnega odmerka, največje znižanje krvnega tlaka pa je doseženo v 4 do 6 urah.
Antihipertenzivni učinek traja več kot 24 ur po odmerjanju. Po večkratnem odmerjanju je
antihipertenzivni učinek opazen po 2 tednih, največji učinek pa se doseže v 4 tednih in se med dolgotrajnim zdravljenjem ohrani. S kombinacijo s hidroklorotiazidom je mogoče doseči pomembno dodatno znižanje krvnega tlaka.
Nenadna odtegnitev valsartana ni bila povezana s povratno hipertenzijo ali drugimi neželenimi kliničnimi učinki.
Pri hipertenzivnih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in mikroalbuminurijo je valsartan zmanjšal izločanje albumina z urinom. Študija MARVAL (Micro Albuminuria Reduction with Valsartan) je primerjala zmanjšanje izločanja albumina z urinom (UAE) z valsartanom (80-160 mg enkrat dnevno) ali amlodipinom (5-10 mg enkrat dnevno) pri 332 bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 (srednja starost 58 let; 265 moških) z mikroalbuminurijo (valsartan 58 μg/min; amlodipin 55,4
μg/min), normalnim ali zvišanim krvnim tlakom in z ohranjeno ledvično funkcijo (serumski kreatinin < 120 μmol/l). Po 24 tednih je bil UAE nižji (p < 0,001) za 42 % (–24,2 μg/min; 95-odstotni IZ: –40,4 do –19,1) pri valsartanu in približno 3 % (1,7 μg/min; 95-odstotni IZ: –5,6 do 14,9) pri amlodipinu, kljub podobnemu znižanju krvnega tlaka pri obeh skupinah bolnikov.
V študiji The valsartan Reduction of Proteinuria (DROP) so preučevali učinkovitost valsartana pri zmanjševanju UAE pri 391 hipertenzivnih bolnikih (KT = 150/88 mmHg) s sladkorno boleznijo tipa 2, albuminurijo (srednja vrednost = 102 μg/min; 20-700 μg/min) in ohranjeno ledvično funkcijo (srednja vrednost serumskega kreatinina = 80 μmol/l). Bolniki so bili naključno razvrščeni za prejemanje enega od 3 odmerkov valsartana (160, 320 in 640 mg enkrat dnevno) 30 tednov. Namen študije je bil določitev optimalnega odmerka valsartana za zmanjšanje UAE pri hipertenzivnih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2. Po 30 tednih se je UAE statistično pomembno zmanjšalo za 36 % glede na izhodiščne vrednosti pri odmerku 160 mg (95-odstotni IZ: 22 do 47 %) in za 44 % pri odmerku 320 mg (95-odstotni IZ: 31 do 54 %). Zaključek je bil, da odmerki valsartana med 160 in 320 mg dosežejo klinično pomembno zmanjšanje UAE pri hipertenzivnih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2.
Nedavni miokardni infarkt
VALIANT (VALsartan In Acute myocardial iNfarcTion trial) je bila randomizirana, nadzorovana, mednarodna, dvojno slepa študija pri 14.703 bolnikih po akutnem miokardnem infarktu in z znaki in simptomi ali radiološko potrjenim zastojnim popuščanjem srca in/ali znaki sistolične disfunkcije levega prekata (iztisni delež ≤ 40 % pri radionukleotidni ventrikulografiji ali ≤ 35 % pri ehokardiografiji ali kontrastni prekatni angiografiji). Bolniki so bili 12 ur do 10 dni po nastopu
simptomov miokardnega infarkta naključno razvrščeni v tri skupine: valsartan, kaptopril in
kombinacija. Povprečno trajanje zdravljenja je bilo dve leti. Primarni cilj študije je bil čas do smrti iz vseh vzrokov.
Valsartan je bil pri zmanjševanju umrljivosti iz vseh vzrokov po miokardnem infarktu enako
učinkovit kot kaptopril. Umrljivost iz vseh vzrokov je bila podobna v skupinah, ki so se zdravile z valsartanom (19,9 %), kaptoprilom (19,5 %) ali kombinacijo valsartana in kaptoprila (19,3 %).
Kombiniranje valsartana s kaptoprilom ni prineslo dodatnih koristi v primerjavi s samim kaptoprilom.
Pri umrljivosti iz vseh vzrokov ni bilo nobene razlike med valsartanom in kaptoprilom na podlagi starosti, spola, rase, izhodiščnega zdravljenja ali osnovne bolezni. Valsartan je bil učinkovit tudi pri podaljševanju časa do kardiovaskularne smrti in zmanjševanju kardiovaskularne umrljivosti, stopnje hospitalizacije zaradi popuščanja srca, ponovnega miokardnega infarkta, zastoja srca z uspešno
reanimacijo in možganske kapi brez smrtnega izida (sekundarni sestavljeni cilj).
Varnostni profil valsartana se je ujemal s kliničnim stanjem bolnikov po miokardnem infarktu. Opazili so podvojitev vrednosti serumskega kreatinina pri 4,2 % bolnikov, ki so prejemali valsartan, 4,8 % bolnikov, ki so prejemali valsartan + kaptopril, in pri 3,4 % bolnikov, ki so prejemali
kaptopril. Zdravljenje so morali zaradi okvare ledvic iz različnih vzrokov prekiniti pri 1,1 % bolnikov, ki so prejemali valsartan, 1,3 % bolnikov, ki so prejemali valsartan + kaptopril, in pri 0,8 % bolnikov, ki so prejemali kaptopril. Pregled bolnikov, ki so imeli miokardni infarkt, mora vedno vključevati oceno delovanja ledvic.
Med sočasno uporabo blokatorjev beta z valsartanom + kaptoprilom, samim valsartanom in samim kaptoprilom ni bilo razlik v umrljivosti iz vseh vzrokov, smrtnosti zaradi kardiovaskularnih bolezni ali obolevnosti. Ne glede na to, katero raziskovano zdravilo so prejemali bolniki, je bila umrljivost manjša v skupini bolnikov, ki so se zdravili z zaviralcem adrenergičnih receptorjev beta, kar kaže na to, da se je tudi v tem preskušanju pri tej skupini bolnikov ohranil že znani koristni učinek
zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta.
Popuščanje srca
Val-HeFT je bilo randomizirano, nadzorovano, mednarodno klinično preskušanje valsartana v primerjavi s placebom glede umrljivosti in obolevnosti pri 5010 bolnikih s popuščanjem srca razredov II (62 %), III (36 %) in IV (2 %) po razvrstitvi NYHA, ki so dobivali običajno zdravljenje in so imeli iztisni delež levega prekata < 40 % in notranji diastolični premer levega prekata (LVIDD) > 2,9 cm/m2. Izhodiščno zdravljenje je vključevalo zaviralce ACE (93 %), diuretike
(86 %), digoksin (67 %) in blokatorje beta (36 %). Povprečno trajanje spremljanja je bilo skoraj dve leti. Povprečni dnevni odmerek valsartana v preskušanju Val-HeFT je bil 254 mg. Študija je imela dva primarna cilja: umrljivost iz vseh vzrokov (čas do smrti) ter sestavljena smrtnost in obolevnost
zaradi popuščanja srca (čas do prvega bolezenskega dogodka), opredeljena kot smrt, nenadna smrt z reanimacijo, sprejem v bolnišnico zaradi popuščanja srca ali intravensko dajanje inotropnih ali
vazodilatacijskih zdravil štiri ure ali dlje brez sprejema v bolnišnico.
Umrljivost iz vseh vzrokov je bila v skupinah z valsartanom (19,7 %) in placebom (19,4 %) podobna (p = NS). Primarna korist je bilo 27,5-odstotno (95-odstotni IZ: 17 do 37 %) zmanjšanje
tveganja glede časa do prvega sprejema v bolnišnico zaradi popuščanja srca (13,9 % v primerjavi z 18,5 %). V primerjavi z bolniki, ki so bili zdravljeni s trojno kombinacijo zaviralca ACE, blokatorja beta in valsartana, so opazili zmanjšanje tveganja v skupini s placebom (sestavljena umrljivost in obolevnost je bila 21,9 % pri placebu in 25,4 % pri valsartanu).
Korist zaradi zmanjšane obolevnosti je bila največja v skupini, ki ni prejemala zaviralca ACE (n = 366). V tej skupini je valsartan pomembno zmanjšal umrljivost zaradi vseh vzrokov v primerjavi s placebom, in sicer za 33 % (95-odstotni IZ: –6 % do 58 %) (17,3 % valsartan proti
27,1 % placebo), ter združeno tveganje za umrljivost in obolevnost za 44 % (24,9 % valsartan proti 42,5 % placebo).
Pri bolnikih, ki so prejemali zaviralec ACE brez zaviralca beta, je bila umrljivost zaradi vseh vzrokov podobna (p = NS) pri valsartanu (21,8 %) in placebu (22,5 %). Valsartan je v primerjavi s placebom (31,0 % proti 36,3 %) pomembno zmanjšal združeno tveganje za umrljivost in obolevnost za 18,3 % (95-odstotni IZ: 8 % do 28 %).
V preskušanju Val-HeFT so bolniki, zdravljeni z valsartanom, pokazali značilno izboljšanje glede razvrstitve v razrede po NYHA ter glede znakov in simptomov popuščanja srca, med drugim dispneje, utrujenosti, edemov in hropcev, v primerjavi s placebom. Bolniki, zdravljeni z
valsartanom, so imeli ob zaključku preskušanja boljšo kakovost življenja glede na izhodišče v primerjavi s tistimi, ki so prejemali placebo, kot je pokazala sprememba rezultata Minnesotske
lestvice kakovosti življenja za bolnike s popuščanjem srca (Minnesota Living with Heart Failure
Quality of Life). Iztisni delež se je ob zaključku preskušanja pri bolnikih, zdravljenih z valsartanom, pomembno povečal, LVIDD pa pomembno zmanjšal glede na izhodišče v primerjavi s placebom.
Absorpcija
Po peroralni aplikaciji samega valsartana, so največje plazemske koncentracije dosežene v 2-4 urah.
Povprečna absolutna biološka uporabnost je 23 %. Hrana zmanjša izpostavljenost valsartanu
(merjena kot AUC) za približno 40 % in najvišjo plazemsko koncentracijo (Cmax) za približno 50 %, čeprav so plazemske koncentracije valsartana 8 ur po aplikaciji na tešče ali po obroku podobne.
Omenjeno zmanjšanje vrednosti AUC ni povezano s klinično pomembnim zmanjšanjem terapevtskega učinka, zato se lahko valsartan aplicira s hrano ali brez nje.
Porazdelitev
Volumen porazdelitve v stanju dinamičnega ravnovesja po intravenski aplikaciji je približno 17 litrov, kar kaže, da porazdelitev valsartana v tkiva ni obsežna. Obsežno se veže na serumske proteine (94-97 %), največ na albumin.
Biološka transformacija
Biološka transformacija valsartana ni obsežna. Samo 20 % odmerka se izloči v obliki presnovkov. V plazmi so odkrili majhne koncentracije hidroksi presnovka (manj kot 10 % valsartanove vrednosti AUC). Ta presnovek je farmakološko neaktiven.
Izločanje
Valsartan ima multieksponencialno kinetiko izločanja (t½α < 1 h in t½ß približno 9 ur). Primarno se izloča z žolčem v blato (približno 83 % odmerka) in skozi ledvice z urinom (približno 13 % odmerka), predvsem v obliki nespremenjene učinkovine. Plazemski očistek valsartana po
intravenski aplikaciji je približno 2 l/h, njegov ledvični očistek pa 0,62 l/h (približno 30 % celokupnega očistka). Razpolovni čas valsartana je 6 ur.
Pri bolnikih s popuščanjem srca
Pri bolnikih s popuščanjem srca sta povprečni čas do najvišje koncentracije in razpolovni čas izločanja podobna kot pri zdravih prostovoljcih. Vrednosti AUC in Cmax valsartana so v mejah
kliničnega odmerjanja (40 do 160 mg dvakrat dnevno) skoraj sorazmerne z večanjem odmerka. Povprečni faktor kopičenja je okoli 1,7. Navidezni očistek valsartana po peroralni aplikaciji je približno 4,5 l/h. Pri bolnikih s popuščanjem srca starost ne vpliva na navidezni očistek.
Pri bolnikih s popuščanjem srca
Pri bolnikih s popuščanjem srca sta povprečni čas do najvišje koncentracije in razpolovni čas izločanja podobna kot pri zdravih prostovoljcih. Vrednosti AUC in Cmax valsartana so v mejah
kliničnega odmerjanja (40 do 160 mg dvakrat dnevno) skoraj sorazmerne z večanjem odmerka. Povprečni faktor kopičenja je okoli 1,7. Navidezni očistek valsartana po peroralni aplikaciji je približno 4,5 l/h. Pri bolnikih s popuščanjem srca starost ne vpliva na navidezni očistek.
Posebne skupine bolnikov
Starejši bolniki
Pri nekaterih starejših bolnikih so opazili nekoliko večjo sistemsko izpostavljenost valsartanu v primerjavi z mladimi osebami, vendar to ni imelo kliničnega pomena.
Okvarjeno delovanje ledvic
Skladno s pričakovanji za spojino, katere ledvični očistek predstavlja samo 30 % celotnega plazemskega očistka, niso našli nikakršne korelacije med delovanjem ledvic in sistemsko
izpostavljenostjo valsartanu. Zato pri bolnikih z okvaro ledvic (kreatininski očistek 10 ml/min) prilagajanje odmerka ni potrebno. Izkušenj z varnostjo uporabe pri bolnikih z očistkom kreatinina
< 10 ml/min in bolnikih na dializi trenutno ni, zato je potrebna previdnost pri uporabi valsartana pri teh bolnikih (glejte poglavji 4.2 in 4.4). Ker se valsartan obsežno veže na beljakovine v plazmi, ni verjetno, da bi se z dializo odstranil.
Okvarjeno delovanje jeter
Približno 70 % absorbiranega odmerka se izloči z žolčem, večinoma v nespremenjeni obliki.
Biološka transformacija valsartana ni obsežna. Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter so v primerjavi z zdravimi prostovoljci opazili podvojitev izpostavljenosti (AUC) valsartanu. Povezave med opaženimi plazemskimi koncentracijami valsartana in stopnjo okvare jeter niso opazili.
Zdravila Valsartan Pliva niso preučevali pri bolnikih s hudo okvaro jeter (glejte poglavja 4.2, 4.3 in 4.4).
Farmacevtski podatki - Valsartan 80 mg
Jedro tablete
laktoza monohidrat celuloza, mikrokristalna
premreženi natrijev karmelozat povidon K29-K32
smukec magnezijev stearat
koloidni brezvodni silicijev dioksid
Filmska obloga polivinil alkohol makrogol 3350 smukec
lecitin (vsebuje sojino olje) (E322) titanov dioksid (E171)
rumeni železov oksid (E172)
rdeči železov oksid (E172) (samo 80 mg in 160 mg)
3 leta za tablete, pakirane v pretisne omote iz PVC/PE/PVDC in aluminija. 3 leta za tablete, pakirane v polietilenske vsebnike.
Pretisni omoti iz PVC/PE/PVDC in aluminija: shranjujte pri temperaturi do 30 °C. Za zagotovitev zaščite pred svetlobo in vlago shranjujte zdravilo v originalni ovojnini.
Polietilenski vsebniki za tablete: za zagotovitev zaščite pred svetlobo in vlago shranjujte zdravilo v originalni ovojnini.
Pretisni omot iz PVC/PE/PVDC in aluminija.
Velikosti pakiranj: 7, 14, 28, 56, 98 in 280 filmsko obloženih tablet. Polietilenski vsebnik za tablete.
Velikosti pakiranj: 7, 14, 28, 56, 98 in 280 filmsko obloženih tablet. Na trgu ni vseh navedenih pakiranj.