Zdravilo Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva je indicirano za zdravljenje esencialne hipertenzije pri bolnikih, pri katerih krvni tlak samo z losartanom ali samo s hidroklorotiazidom ni ustrezno nadzorovan.

Odmerjanje

Hipertenzija

Kombinacija losartana in hidroklorotiazida ni namenjena za začetno zdravljenje, ampak bolnikom, pri katerih krvni tlak samo z losartanom ali samo s hidroklorotiazidom ni ustrezno nadzorovan.

Priporočamo titriranje odmerkov s posameznima učinkovinama (losartanom in hidroklorotiazidom).

Če je klinično primerno, lahko pri bolnikih, pri katerih krvni tlak ni ustrezno nadzorovan, takoj preidete z zdravljenja z eno učinkovino na zdravljenje s fiksno kombinacijo.

Običajni vzdrževalni odmerek zdravila Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva je ena tableta Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva 50 mg/12,5 mg (losartan 50 mg/HCTZ 12,5 mg) enkrat na dan. Pri bolnikih, ki se na zdravilo Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva 50 mg/12,5 mg ne odzivajo ustrezno, lahko odmerek povečate na eno tableto Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva

100 mg/25 mg (losartan 100 mg/HCTZ 25 mg) enkrat na dan. Največji odmerek je ena tableta Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva 100 mg/25 mg enkrat na dan. Antihipertenzivni učinek je dosežen večinoma v treh do štirih tednih po začetku zdravljenja. Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva

100 mg/12,5 mg (losartan 100 mg/HCTZ 12,5 mg) je na voljo za bolnike, ki ob zdravljenju z zdravilom Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva 100 mg potrebujejo dodaten nadzor krvnega tlaka.

Uporaba pri bolnikih z okvaro ledvic in bolnikih na hemodializi

Bolnikom z zmerno okvaro ledvic (to je s kreatininskim očistkom 30-50 ml/min) začetnega odmerka ni treba prilagoditi. Kombinacije losartan/HCTZ ne priporočamo bolnikom na hemodializi. Tablet losartan/HCTZ ne smejo jemati bolniki s hudo ledvično okvaro (to je s kreatininskim očistkom

< 30 ml/min) (glejte poglavje 4.3).

Uporaba pri bolnikih z zmanjšanim intravaskularnim volumnom

Pred uporabo tablet losartan/HCTZ je treba pozdraviti zmanjšanje intravaskularnega volumna in/ali količine natrija.

Uporaba pri bolnikih z okavaro jeter

Zdravilo losartan/HCTZ je kontraindicirano pri bolnikih s hudo okvaro jeter (glejte poglavje 4.3).

Uporaba pri starejših osebah

Pri starejših osebah odmerka običajno ni potrebno prilagoditi.

Pediatrična populacija (< 18 let)

Izkušenj pri otrocih in mladostnikih ni. Zato se losartan/hidroklorotiazid pri otrocih in mladostnikih ne sme uporabljati.

Način uporabe

Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva tablete je treba pogoltniti s kozarcem vode. Zdravilo Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva se lahko zaužije s hrano ali brez nje.

• Preobčutljivost za zdravilni učinkovini, derivate sulfonamidov ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• Na zdravljenje neodzivna hipokaliemija ali hiperkalciemija.

• Huda okvara jeter, holestaza, obstrukcija žolča.

• Refraktorna hiponatriemija.

• Simptomatska hiperurikemija/protin.

• 2. in 3. trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.4 in 4.6).

• Dojenje (glejte poglavje 4.6).

• Huda okvara ledvic (tj. kreatininski očistek < 30 ml/min).

• Anurija.

• Sočasna uporaba zdravila Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva in zdravil, ki vsebujejo aliskiren, je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali z okvaro ledvic (hitrost glomerulne filtracije < 60 ml/min/1,73 m²) (glejte poglavji 4.5 in 5.1).

Losartan

Angioedem

Bolnike, ki so kdaj imeli angioedem (otekanje obraza, ustnic, žrela in/ali jezika) je treba pozorno spremljati (glejte poglavje 4.8).

Hipotenzija in zmanjšan intravaskularni volumen

Simptomatska hipotenzija, posebej po prvem odmerku, se lahko pojavi pri bolnikih z zmanjšanim intravaskularnim volumnom in/ali zmanjšano količino natrija zaradi zdravljenja z velikimi odmerki diuretikov, diete z omejitvijo količine soli v hrani, driske ali bruhanja). Pred začetkom zdravljenja z zdravilom Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva je treba ta stanja pozdraviti (glejte poglavji 4.2 in 4.3).

Elektrolitska neravnovesja

Pri bolnikih z okvaro ledvic, s sladkorno boleznijo ali brez nje, so pogosta elektrolitska neravnovesja, ki jih je potrebno urediti. Zato je treba pozorno spremljati plazemske koncentracije kalija ter kreatininski očistek, še posebej pri bolnikih s srčnim popuščanjem in kreatininskim očistkom

30-50 ml/min. Sočasne uporabe diuretikov, ki varčujejo kalij, kalijevih dodatkov in nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, ter kombinacije losartan/hidroklorotiazid ne priporočamo (glejte poglavje 4.5).

Okvara jeter

Glede na farmakokinetične podatke, ki kažejo pomembno zvišanje plazemskih koncentracij losartana pri bolnikih s cirozo, je treba pri bolnikih, ki so kdaj imeli blago do zmerno okvaro jeter, zdravilo Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva previdno uporabljati. Izkušenj z zdravljenjem z losartanom pri bolnikih s hudo jetrno okvaro ni. Zato je zdravilo Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva pri bolnikih s hudo jetrno okvaro kontraindicirano (glejte poglavja 4.2, 4.3 in 5.2).

Okvara ledvic

Zaradi zaviranja sistema renin-angiotenzin-aldosteron so poročali o spremembah delovanja ledvic, vključno z ledvično odpovedjo (še posebej pri bolnikih, katerih ledvična funkcija je odvisna od sistema renin-angiotenzin-aldosteron, kot je pri bolnikih s hudo srčno insuficienco ali že obstoječimposlabšanjem delovanja levic). Tako kot pri drugih zdravilih, ki vplivajo na sistem renin- angiotenzin-aldosteron, so pri bolnikih z obojestranskim zožanjem ledvične arterije ali zožanjem arterije ene same delujoče ledvice poročali o zvišanju sečnine v krvi in zvišanju kreatinina v serumu. Te spremembe delovanja ledvic so po prekinitvi zdravljenja lahko reverzibilne. Losartan je treba pri bolnikih z obojestranskim zožanjem ledvične arterije ali zožanjem arterije ene same delujoče ledvice previdno uporabljati.

Presaditev ledvice

Izkušenj pri bolnikih z nedavno presaditvijo ledvice ni.

Primarni hiperaldosteronizem

Bolniki s primarnim hiperaldosteronizmom se na zdravljenje z antihipertenzivi, ki zavirajo sistem renin-angiotenzin, večinoma ne odzovejo. Zato uporabe tablet Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva ne priporočamo.

Koronarna srčna bolezen in možgansko-žilna bolezen

Tako kot pri drugih antihipertenzivih lahko preveliko znižanje krvnega tlaka pri bolnikih z ishemično srčno-žilno in možgansko-žilno boleznijo povzroči miokardni infarkt ali možgansko kap.

Primarni hiperaldosteronizem

Bolniki s primarnim aldosteronizmom se na zdravljenje z antihipertenzivi, ki zavirajo

renin-angiotenzin sistem, večinoma ne odzovejo. Zdravilo Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva torej ni priporočljivo.

Koronarna srčna bolezen in možgansko-žilna bolezen

Tako kot pri drugih antihipertenzivih lahko preveliko znižanje krvnega tlaka pri bolnikih z ishemično srčnožilno in možganskožilno boleznijo povzroči miokardni infarkt ali možgansko kap.

Srčno popuščanje

Pri bolnikih s srčnim popuščanjem z okvaro ledvic ali brez obstaja, tako kot pri drugih zdravilih, ki delujejo na sistem renin-angiotenzin, tveganje za hudo arterijsko hipotenzijo in (pogosto akutno) ledvično okvaro.

Zožanje aortne in mitralne zaklopke, obstruktivna hipertrofična kardiomiopatija

Tako kot pri drugih vazodilatatorjih je posebna previdnost indicirana pri bolnikih, ki imajo zožitev aortne ali mitralne zaklopke ali obstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo.

Etične razlike

Izkazalo se je, da tako zaviralci angiotenzinske konvertaze kot tudi losartan in drugi antagonisti angiotenzina manj učinkovito znižujejo krvni tlak pri bolnikih črne rase v primerjavi s bolniki drugih ras, morda zato, ker je v populaciji hipertenzivnih bolnikov črne rase pogosteje prisotna nizka aktivnost reninskega sitema.

Nosečnost

Zdravljenja z antagonisti angiotenzina II (AIIRAs) se ne sme začeti med nosečnostjo. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen, če se oceni, daje nadaljnje zdravljenje z AIIRAs nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z AIIRAs takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.3 in 4.6).

Dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS)

Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 4.5 in 5.1). Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka.

Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.

Hidroklorotiazid

Hipotenzija ter neravnovesja elektrolitov/tekočin

Kot pri vsakem antihipertenzivnem zdravljenju se tudi pri tem lahko pri nekaterih bolnikih pojavi simptomatska hipotenzija. Bolnike je treba nadzorovati zaradi morebitnega pojava kliničnih znakov neravnovesja tekočin ali elektrolitov, npr. zmanjšanja volumna, hiponatriemije, hipokloremične alkaloze, hipomagneziemije ali hipokaliemije, ki se lahko pojavijo med vmesno diarejo ali bruhanjem.

Pri teh bolnikih je treba v primernih intervalih periodično spremljati elektrolite v serumu. V vročem vremenu se pri bolnikih z edemi lahko pojavi dilucijska hiponatriemija.

Presnovni in endokrini učinki

Zdravljenje s tiazidi lahko poslabša toleranco za glukozo. V tem primeru je lahko treba prilagoditi odmerjanje antidiabetičnega zdravila, vključno z insulinom (glejte poglavje 4.5). Med zdravljenjem s tiazidi se lahko prikaže do tedaj prikrita sladkorna bolezen.

Tiazidi lahko zmanjšajo izločanje kalcija v urin, kar lahko povzroči občasno in rahlo zvišanje kalcija

v serumu. Znatna hiperkalciemija je lahko pokazatelj skritega hiperparatiroidizma. Jemanje tiazidov je treba prekiniti pred izvedbo testov paratiroidne funkcije.

Diuretično zdravljenje s tiazidi lahko povzroči dvig koncentracije holesterola in trigliceridov.

Zdravljenje s tiazidi lahko pri nekaterih bolnikih povzroči hiperurikemijo in/ali protin. Losartan znižuje koncentracijo sečne kisline v krvi, zato v kombinaciji s hidroklorotiazidom ublaži hiperurikemijo, ki jo povzroči diuretik.

Okvara jeter

Tiazide je treba uporabljati previdno pri bolnikih z okvaro jetrne funkcije ali napredovalo boleznijo jeter, ker lahko povzročijo intrahepatično holestazo in zaradi manjših sprememb razmerja tekočin in elektrolitov izzovejo jetrno komo. Zdravilo Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva je kontraindicirano pri bolnikih s hudo okvaro jeter (glejte poglavji 4.3 in 5.2).

Drugo

Pri bolnikih, ki dobivajo tiazide, se lahko pojavijo preobčutljivostne reakcije ne glede na to, ali so kdaj imeli alergije ali bronhialno astmo, ali ne. Pri uporabi tiazidov so poročali tudi o poslabšanju ali aktivaciji sistemskega eritematoznega lupusa.

Pomožna snov

Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze-galaktoze tega zdravila ne smejo jemati (glejte poglavje 6.1).

Losartan

Poročali so, da rifampicin in flukonazol zmanjšata količino aktivnega presnovka. Klinični pomen teh interakcij ni bil ovrednoten. Kot pri drugih zdravilih, ki zavirajo angiotenzin II ali njegove učinke, lahko sočasna uporaba diuretikov, ki varčujejo kalij (npr. spironolaktona, triamterena, amilorida), dodatkov kalija ali nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, povzroči zvišanje vrednosti kalija v serumu. Sočasna uporaba ni priporočljiva.

Kot pri drugih zdravilih, ki vplivajo na izločanje natrija, se lahko zmanjša izločanje litija. Zato je treba v primeru, ko mora bolnik sočasno z antagonisti receptorjev angiotenzina II jemati litijeve soli, pozorno spremljati količino litija v serumu.

Če se antagonisti angiotenzina II uporabljajo sočasno z nesteroidnimi antirevmatiki (NSAR) (tj. selektivnimi zaviralci COX-2, acetilsalicilno kislino v protivnetnih odmerkih in neselektivnimi NSAR-i) se lahko antihipertenzivni učinek zmanjša. Sočasna uporaba antagonistov angiotenzina II ali diuretikov in NSAR-ov lahko poveča tveganje za poslabšanje ledvične funkcije, vključno z akutno ledvično odpovedjo, ter poveča količino kalija v serumu, še posebej pri bolnikih z že obstoječim slabim delovanjem ledvic. Kombinacijo je treba uporabljati previdno, še posebej pri starejših. Bolniki morajo biti ustrezno hidrirani. Razmisliti je treba o kontroli delovanja ledvic takoj po začetku zdravljenja in občasno tekom zdravljenja.

Pri nekaterih bolnikih z oslabljenim delovanjem ledvic, ki se zdravijo z nesteroidnimi antirevmatiki, vključno s selektivnimi zaviralci ciklooksigenaze-2, lahko sočasna uporaba antagonistov receptorjev angiotenzina II povzroči nadaljnje slabšanje delovanja ledvic. Ti učinki so običajno reverzibilni.

Druge učinkovine, ki povzročajo hipotenzijo, kot so triciklični antidepresivi, antipsihotiki, baklofen, amifostin: sočasna uporaba teh učinkovin, ki znižujejo krvni tlak (in je to njihov glavni ali neželeni učinek), lahko poveča tveganje za hipotenzijo.

Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povezana z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega

delovanja ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.3, 4.4. in 5.1).

Hidroklorotiazid

Pri sočasni uporabi lahko na tiazidne diuretike vplivajo naslednja zdravila:

Alkohol, barbiturati, narkotiki ali antidepresivi

Okrepijo lahko ortostatsko hipotenzijo.

Antidiabetična zdravila (peroralna zdravila in insulin)

Zdravljenje s tiazidi lahko vpliva na toleranco za glukozo. Lahko je potrebna prilagoditev odmerka antidiabetičnega zdravila. Metformin je treba uporabljati previdno zaradi tveganja za laktacidozo, ki jo povzroči možna ledvična odpoved, povezana s hidroklorotiazidom.

Druga antihipertenzivna zdravila

Aditivni učinki.

Holestiraminske in holestipolne smole

Absorpcija hidroklorotiazida je motena v prisotnosti smol, ki so anionski izmenjevalci. Holestiraminske in kolestipolne smole v enkratnem odmerku vežejo hidroklorotiazid in zmanjšajo njegovo absorpcijo iz prebavnega trakta, in sicer holestiraminske smole za do 85 %, holestipolne pa za do 43 %.

Kortikosteroidi, ACTH

Potencirajo pomanjkanje elektrolitov, še posebej hipokaliemijo.

Presorni amini (npr. adrenalin)

Možna je zmanjšana odzivnost na presorske amine, vendar ne toliko, da bi to oviralo njihovo uporabo.

Nedepolarizirajoči relaksanti skeletnih mišic (npr. tubokurarin) Možna je povečana odzivnost na mišični relaksant.

Litij

Diuretiki zmanjšajo ledvični očistek litija in s tem zelo povečajo tveganje za toksičnost litija. Sočasne uporabe zato ne priporočamo.

Zdravila za zdravljenje protina (probenecid, sulfinpirazon in alopurinol)

Morda je treba prilagoditi odmerjanje urikozuričnih zdravil, ker hidroklorotiazid lahko poveča količino sečne kisline v serumu. Morda je treba povečati odmerke probenecida ali sulfinpirazona. Sočasna uporaba tiazida lahko poveča pojavnost preobčutljivostnih reakcij na alopurinol.

Antiholinergiki (npr. atropin, biperiden)

Povečanje biološke uporabnosti tiazidnih diuretikov zaradi zmanjšane motilitete prebavil in hitrosti praznjenja želodca.

Citotoksična zdravila (npr. ciklofosfamid, metotreksat)

Tiazidi lahko zmanjšajo izločanje citotoksičnih zdravil skozi ledvice in okrepijo njihove mielosupresivne učinke.

Salicilati

V primeru velikih odmerkov salicilatov lahko hidroklorotiazid poveča toksični učinek salicilatov na centralno živčevje.

Metildopa

Poročali so o posameznih primerih hemolitične anemije pri sočasni uporabi hidroklorotiazida in metildope.

Ciklosporin

Sočasno zdravljenje s ciklosporinom lahko poveča tveganje za hiperurikemijo in s protinom povezane zaplete.

Glikozidi digitalisa

S tiazidi povzročena hipokaliemija ali hipomagneziemija lahko vzpodbudi nastanek z digitalisom povzročenih srčnih aritmij.

Zdravila, na katera vplivajo spremenjene vrednosti kalija v serumu

Periodično spremljanje vrednosti kalija v serumu in EKG priporočamo, kadar se losartan/hidroklorotiazid uporablja z zdravili, na katera vplivajo spremembe količine kalija v serumu (npr. glikozidi digitalisa in antiaritmiki), in z naslednjimi zdravili, ki povzročajo torsades de pointes ventrikularno tahikardijo (vključno z nekaterimi antiaritmiki), katere glavni povzročitelj je hipokaliemija:

• antiaritmiki razreda Ia (npr. kinidin, hidrokinidin, disopiramid)

• antiaritmiki razreda III (npr. amiodaron, sotalol, dofetilid, ibutilid)

• nekateri antipsihotiki (npr. tioridazin, klorpromazin, levomepromazin, trifluoperazin, ciamemazin, sulpirid, sultoprid, amisulprid, tiaprid, pimozid, haloperidol, droperidol)

• drugi (npr. bepridil, cisaprid, difemanil, eritromicin i.v., halofantrin, mizolastin, pentamidin, terfenadin, vincamin i.v.)

Kalcijeve soli

Tiazidni diuretiki lahko povečajo količino kalcija v serumu zaradi njegovega zmanjšanega izločanja. Če morate predpisati dodatke kalcija, morate spremljati količino kalcija v serumu ter ustrezno prilagoditi odmerek kalcija.

Vpliv na laboratorijske teste

Zaradi svojih učinkov na presnovo kalcija lahko tiazidi vplivajo na izvid testov paratiroidne funkcije (glejte poglavje 4.4).

Karbamazepin

Tveganje za simptomatsko hiponatriemijo. Potrebno je spremljanje kliničnih in bioloških parametrov.

Jodirano kontrastno sredstvo

V primeru z diuretikom povzročene dehidracije obstaja povečano tveganje za akutno ledvično odpoved, še posebej pri velikih odmerkih jodovega pripravka.

Bolnike je treba pred uporabo jodovega kontrastnega sredstva rehidrirati.

Amfotericin B (parenteralni), kortikosteroidi, ACTH ali kontaktna odvajala, glicerizin (najdete ga v sladkem korenu)

Hidroklorotiazid lahko poslabša neravnovesje elektrolitov, še posebej hipokaliemijo.

Nosečnost

Antagonisti angiotenzina II (AIIRAs):

Uporaba AIIRAs v prvem trimesečju nosečnosti ni priporočljiva (glejte poglavje 4.4). Uporaba AIIRAs je kontraindicirana v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti (glejte poglavji 4.3 in 4.4).

Epidemiološki podatki niso pokazali teratogenega učinka pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju nosečnosti izpostavljene zaviralcem ACE, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Čeprav ni na voljo kontrolnih epidemioloških podatkov glede tveganja pri uporabi antagonistov angiotenzina II (AIIRAs), lahko podobno tveganje obstaja tudi za to skupino zdravil. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen, če se oceni, da je nadaljnje

zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje.

Znano je, da pri človeku izpostavljenost AIIRAs v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti lahko povzroči fetotoksične učinke (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela zakostenitev lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (odpoved ledvic, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte poglavje 5.3).

V primeru izpostavljenosti AIIRAs od drugega trimesečja nosečnosti dalje se priporoča ultrazvočni pregled lobanje in delovanja ledvic.

Otroke, katerih matere so prejemale AIIRAs, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti pojava hipotenzije (glejte poglavje 4.3 in 4.4).

Hidroklorotiazid:

Izkušnje z uporabo hidroklortiazida med nosečnostjo so omejene, še posebej v prvem trimesečju. Študije na živalih pa so pomanjkljive.

Hidroklorotiazid prehaja skozi placento. Na osnovi farmakokinetičnih mehanizmov delovanja hidroklorotiazida med drugim in tretjim tromesečjem nosečnosti, lahko kompromira placentarni krvni obtok in lahko povzroča učinke na plodu ter novorojenčku kot so ikterus, porušeno ravnovesje elektrolitov in trombocitopenija.

Hidroklorotiazid se ne sme uporabljati v primeru nosečnostnega edema, nosečniške hipertenzije ali preeklampsije, zaradi možnosti zmanjšanja volumna plazme kot tudi uteroplacentarnega krvnega pretoka, brez koristnih učinkov na terapijo bolezni.

Hidroklorotiazid se ne sme uporabljati v primeru primarne hipertenzije pri nosečnicah, razen izjemoma, kjer ni možna druga terapija.

Dojenje

Antagonisti angiotenzina II (AIIRAs):

Podatkov o uporabi losartana pri doječih materah ni, zato se losartan za doječe matere ne priporoča. Za doječe matere se priporoča alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom, še zlasti pri dojenju novorojenčka ali nedonošenčka.

Hidroklorotiazid

Hidroklorotiazid se izloča v materino mleko v majhnih količinah. Tiazidi v velikih odmerkih povzročajo pospešeno izločanje urina in lahko zavirajo nastajanje mleka. Uporaba zdravila Kalijev losartanat/hidrokolotiazid Teva v času dojenja ni priporočljiva. V kolikor ženska jemlje zdravilo Kalijev losartanat/hidrokolotiazid Teva v času dojenja, naj bodo odmerki zdravila kolikor se da majhni.

Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso izvedli. Vendar pa je pri vožnji ali upravljanju strojev treba upoštevati, da se lahko pri zdravljenju z antihipertenzivi občasno pojavi omotica, zlasti na začetku zdravljenja ali ob povečanju odmerka.

Spodaj navedeni neželeni dogodki so, kjer je to ustrezno, razvrščeni po organskih sistemih in pogostnosti kot sledi:

• zelo pogosti: ≥ 1/10

  - pogosti: ≥ 1/100 do < 1/10

  - občasni: ≥ 1/1.000 do ≤ 1/100

  - redki: ≥ 1/10.000 do ≤ 1/1.000

  - zelo redki: ≤ 1/10.000

• neznana pogostnost: (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

V kliničnih preskušanjih s kalijevim losartanatom in hidroklorotiazidom niso opazili nikakršnih posebnih neželenih učinkov, značilnih za to kombinacijo. Neželeni učinki so bili omejeni le na tiste, ki so jih že predhodno opazili pri kalijevem losartanatu in/ali hidroklorotiazidu.

V kontrolnih kliničnih preizkušanjih esencialne hipertenzije je bila omotica edini neželeni učinek, o katerem so poročali kot o z zdravilom povezanim neželenem učinku, ki se je pojavil pri 1 % ali več bolnikov, zdravljenih z losartanom in hidroklorotiazidom, in pogosteje kot pri placebu.

Poleg teh učinkov, so po prihodu zdravila na trg poročali še o naslednjih neželenih učinkih:.

Bolezni živčevja

Neznana pogostnost: dizgevzija

Žilne bolezni

Neznana pogostnost: od odmerka odvisni ortostatski učinki

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Redke: hepatits

Bolezni kože in podkožja

Neznana pogostnost: kožni eritematozni lupus

Preiskave

Redke: hiperkaliemija, zvišanje ALT

Dodatni neželeni učinki, ki so jih opazili pri uporabi eni od zdravilnih učinkovin in so lahko možni neželeni učinki kombinacije kalijevega losartanata/hidroklorotiazida, so:

Losartan

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Občasni: anemija, Henoch-Schönleinova purpura, ekhimoza, hemoliza

Bolezni imunskega sistema

Redki: anafilaktične reakcije, angioedem, koprivnica

Presnovne in prehranske motnje

Občasni: anoreksija, protin

Psihiatrične motnje

Pogosti: nespečnost

Občasni: anksioznost, anksiozna motnja, panična motnja, zmedenost, depresija, abnormalne sanje, motnje spanja, zaspanost, motnje spomina

Bolezni živčevja

Pogosti: glavobol, omotica

Občasni: živčnost, parestezija, periferna nevropatija, tremor, migrena, sinkopa

Očesne bolezni

Občasni: zamegljen vid, pekoč občutek/zbadanje v očeh, konjuktivitis, zmanjšanje ostrine vida

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta

Občasni: vrtoglavica, tinitus

Srčne bolezni

Občasni: hipotenzija, ortostatska hipotenzija, sternalgija, angina pektoris, atrioventrikularni blok II stopnje, cerebrovaskularni dogodek, miokardni infarkt, palpitacije, aritmije (atrijska fibrilacija, sinusna bradikardija, tahikardija, ventrikularna tahikardija, ventrikularna fibrilacija)

Žilne bolezni

Občasni: vaskulitis

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora.

Pogosti: kašelj, okužbe zgornjih dihal, zamašen nos, sinuzitis, sinusne motnje

Občasni: neugodje v žrelu, faringitis, laringitis, dispneja, bronhitis, epistaksa, rinitis, respiratorna kongestija

Bolezni prebavil

Pogosti: bolečina v trebuhu, slabost, diareja, dispepsija

Občasni: zaprtost, zobobol, suha usta, flatulenca, gastritis, bruhanje

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Neznana: motnje delovanja jeter

Bolezni kože in podkožja

Občasni: alopecija, dermatitis, suha koža, eritem, vročinski oblivi, fotosenzitivnost, srbenje, izpuščaj, koprivnica, potenje

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

Pogosti: mišični krči, bolečine v križu, bolečine v nogah, mialgija

Občasni: bolečine v rokah, otekanje sklepov, bolečine v kolenih, mišično-kostne bolečine, bolečine v rami, togost, artalgija, artritis, koksalgija, fibromialgija, mišična šibkost

Neznani: rabdomioliza

Bolezni sečil

Občasni: nokturija, pogosto uriniranje, okužbe sečil

Motnje reprodukcije in dojk

Občasni: zmanjšanje libida, impotenca

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije Pogosti: astenija, utrujenost, bolečine v prsih Občasni: otekline obraza, zvišana telesna temperatura

Preiskave

Pogosti: hiperkaliemija, blago zmanjšanje hematokrita in hemoglobina Občasni: blago povečanje serumske ravni sečnine in kreatinina

Zelo redki: povečanje jetrnih encimov in bilirubina

Hidroklorotiazid

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Občasni: agranulocitoza, aplastična anemija, hemolitična anemija, levkopenija, purpura, trombocitopenija

Bolezni imunskega sistema

Redki: anafilaktične reakcije

Presnovne in prehranske motnje

Občasni: anoreksija, hiperglikemija, hiperurikemija, hipokaliemija, hiponatremija

Psihiatrične motnje

Občasni: nespečnost

Bolezni živčevja

Pogosti: glavobol

Očesne bolezni

Občasni: prehodno zamegljen vid, ksantopsija

Žilne bolezni

Občasni: nekrotizirajoči angiitis (vaskulitis, kožni vaskulitis)

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Občasni: dihalna stiska, vključno s pljučnico in pljučnim edemom

Bolezni prebavil

Občasni: sialoadenitis, spazmi, razdraženost želodca, slabost, bruhanje, diareja, zaprtost

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Občasni: ikterus (intrahepatična holestaza), pankreatitis

Bolezni kože in podkožja

Občasni: fotosenzitivnost, koprivnica, toksična epidermalna nekroliza

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

Občasni: mišični krči

Bolezni sečil

Občasni: glikozurija, intersticijski nefritis, disfunkcija ledvic, ledvična odpoved

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Občasni: zvišana telesna temperatura, omotica

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika, Center za zastrupitve, Zaloška cesta 2, SI-1000 Ljubljana, faks: + 386 (0)1 434 76 46, e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si.

O zdravljenju prevelikega odmerjanja zdravila Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva nimamo specifičnih informacij. Zdravljenje je simptomatsko in podporno. Zdravljenje z zdravilom Kalijev losartanat/hidroklorotiazid Teva je treba prekiniti in bolnika pozorno opazovati. Priporočeni ukrepi zajemajo izzvanje bruhanja, če je bilo zdravilo zaužito pred kratkim, ter korekcijo dehidracije, elektrolitskega neravnovesja, hepatične kome in hipotenzije po ustaljenih metodah.

Losartan

Podatki o prevelikem odmerjanju pri ljudeh so omejeni. Najverjetnejša manifestacija predoziranja je pojav hipotenzije in tahikardije; bradikardija pa se lahko pojavi zaradi parasimpatične (vagalne) stimulacije. Če ima bolnik simptomatsko hipotenzijo, morate uvesti podporno zdravljenje.

Losartana in aktivnega presnovka se ne da odstraniti s hemodializo.

Hidroklorotiazid

Najpogostejši znaki in simptomi so tisti, ki nastajajo zaradi izgube elektrolitov (hipokaliemija hipokloremija, hiponatriemija) in dehidracije zaradi prevelike diureze.

Pri sočasnem jemanju z digitalisom lahko hipokaliemija poveča motnje srčnega ritma. Ni znano, do kakšne mere se hidroklorotiazid odstrani s hemodializo.