Aurorix 300 mg filmsko obložene tablete

Zdravljenje depresivnih motenj in socialne fobije.

Odmerjanje

Odrasli Depresivne motnje

Priporočeni začetni odmerek je 300 mg na dan, ponavadi razdeljen na več odmerkov. Če je treba, ga lahko pri hudi depresiji povečamo do 600 mg na dan.

Glede na posameznikov odziv lahko dnevni odmerek zmanjšamo tudi na 150 mg.

Zdravljenje socialne fobije

Priporočeni odmerek moklobemida je 600 mg/dan, razdeljen na dva odmerka.

Začetni odmerek moklobemida je 300 mg na dan, na četrti dan pa ga povečamo na 600 mg. Zdravljenje z odmerkom 300 mg več kot tri dni ni priporočljivo, saj je učinkovit odmerek 600 mg na dan. Zdravljenje s 600 mg/dan nadaljujemo najmanj 8 do 12 tednov, da bi dosegli optimalni učinek. Ker je socialna fobija lahko kronično bolezensko stanje, je potrebno nadaljevanje jemanja pri bolnikih z ugodnim odzivom na zdravljenje. Z občasnimi kontrolnimi pregledi moramo večkrat ovrednotiti nujnost nadaljnjega zdravljenja.

Starejši bolniki

Pri starejših bolnikih prilagajanje odmerka zdravila Aurorix ni potrebno.

Otroci

Zaradi pomanjkanja podatkov o varnosti in učinkovitosti uporaba zdravila Aurorix pri otrocih ni priporočljiva.

Bolniki z ledvično okvaro

Bolnikom z zmanjšano ledvično funkcijo odmerka zdravila Aurorix ni treba prilagajati.

Bolniki z jetrno okvaro

Kadar je presnova v jetrih hudo motena zaradi jetrne bolezni ali jemanja zdravil (npr. cimetidina), ki zavirajo delovanje mikrosomske monooksigenaze, moramo odmerke zmanjšati na polovico ali tretjino običajnega odmerka (glejte poglavje 4.5 in poglavje 5.2).

Način uporabe

Filmsko obložene tablete Aurorix jemljemo peroralno. Odmerek je treba vzeti po obroku.

• preobčutljivost za učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1;

• akutna stanja zmedenosti;

• bolniki s feokromocitomom;

• sočasna uporaba moklobemida z naslednjimi zdravili (glejte tudi poglavje 4.5):

  • selegilinom,

  • linezolidom,

  • triptani,

  • petidinom,

  • tramadolom,

  • bupropionom,

  • dekstrometorfanom,

  • z zaviralci privzema serotonina, vključno s tricikličnimi antidepresivi.

    Zdravila Aurorix ne dajemo otrokom, ker ni na voljo dovolj kliničnih izkušenj z zdravilom pri otrocih.

Opozorila

Zdravilo Aurorix je reverzibilen zaviralec monoaminooksidaze tipa A (RIMA). Na delovanje tiramina vpliva v manjši meri kot običajni ireverzibilni zaviralci monoaminooksidaze, zato posebna dieta ponavadi ni potrebna. Kljub temu pa so posamezni bolniki lahko preobčutljivi za tiramin. Vsem

bolnikom svetujemo, da se izogibajo uživanju hrane, bogate s tiraminom (zreli sir, ekstrakti kvasa in fermentirani sojini izdelki).

Pri posameznikih se lahko pojavi preobčutljivost v obliki izpuščaja in edema.

Depresivnih bolnikov s klinično sliko ekscitacije ali agitacije z zdravilom Aurorix ne zdravimo ali pa jih zdravimo le v kombinaciji zdravila Aurorix s sedativom (npr. benzodiazepinom). Sedativ lahko uporabljamo največ 2 do 3 tedne.

Pri zdravljenju depresivne epizode bipolarnega tipa shizoafektivnih motenj se lahko pojavijo tudi manične epizode.

Kot pri drugih antidepresivih lahko zdravljenje poslabša simptome shizofrenije pri depresivnih bolnikih s shizofrenično ali shizoafektivno psihozo. Ker ni na voljo dovolj kliničnih podatkov, bolnikov s shizofrenično ali shizoafektivno psihozo z zdravilom Aurorix ne zdravimo.

Zaviralci monoaminooksidaze lahko izzovejo hipertenzivno reakcijo pri bolnikih s tirotoksikozo. Ker ni na voljo dovolj podatkov o jemanju zdravila Aurorix v tej skupini bolnikov, jim to zdravilo dajemo zelo previdno.

Bolnikom, ki jemljejo zdravilo Aurorix, zelo previdno dajemo sočasno druga zdravila, ki spodbujajo serotoninsko aktivnost (kot so mnogi drugi antidepresivi), zlasti kombinacije več zdravil. To še posebno velja za klomipramin (glejte poglavje 4.5).

Sočasna uporaba zdravila Aurorix in buprenorfina lahko povzroči serotoninski sindrom, možno življenjsko nevarno stanje (glejte poglavje 4.5).

Če je sočasno zdravljenje z buprenorfinom klinično upravičeno, se svetuje skrbno opazovanje bolnika, zlasti med začetkom zdravljenja in povečanjem odmerka.

Simptomi serotoninskega sindroma lahko vključujejo spremembe duševnega stanja, avtonomno nestabilnost, nevromuskulatorne motnje in/ali gastrointestinalne simptome.

Če obstaja sum na serotoninski sindrom, je treba razmisliti o zmanjšanju odmerka ali prekinitvi zdravljenja, odvisno od resnosti simptomov.

Bolniki se morajo izogibati jemanju simpatomimetičnih učinkovin, kot so efedrin, psevdoefedrin in fenilpropanolamin (vsebuje jih mnogo pripravkov proti kašlju in prehladu) (glejte poglavje 4.5).

Zdravila rastlinskega izvora, ki vsebujejo šentjanževko (Hypericum perforatum) je treba v kombinaciji z moklobemidom uporabljati previdno, saj to lahko poveča koncentracijo serotonina.

Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni ''brez natrija''.

Previdnostni ukrepi

Samomor/samomorilne misli ali klinično poslabšanje

Depresija je povezana z večjim tveganjem za pojav samomorilnih misli, samopoškodovanja in

samomorilnosti (s samomorom povezani dogodki). Takšno tveganje obstaja vse dokler ne pride do

znatnega izboljšanja zdravstvenega stanja. Ker se prvih nekaj tednov zdravljenja ali dlje zdravstveno stanje morda še ne bo izboljšalo je treba bolnike skrbno nadzirati vse dokler ne pride do izboljšanja.

Splošne klinične izkušnje kažejo, da se tveganje za samomor v zgodnji fazi izboljšanja lahko poveča. Z večjim tveganjem za pojav s samomorom povezanih dogodkov so lahko povezana tudi druga stanja v psihiatriji, pri katerih se predpisuje moklobemid. Poleg tega pa se ta stanja lahko pojavijo sočasno s hudo depresivno motnjo. Med zdravljenjem bolnikov z drugimi psihiatričnimi motnjami je torej treba izvajati enake previdnostne ukrepe kot med zdravljenjem bolnikov s hudo depresivno motnjo.

Znano je, da pri bolnikih s samomorom povezanimi dogodki v anamnezi, ali bolnikih, ki kažejo znatno stopnjo samomorilne miselnosti pred uvedbo zdravljenja, obstaja večje tveganje za pojav samomorilnih misli ali poskusov samomora in jih je treba med zdravljenjem skrbno spremljati.

Metaanaliza s placebom nadzorovanih kliničnih preskušanj antidepresiviov pri odraslih bolnikih s psihiatričnimi motnjami je pokazala, da pri bolnikih, mlajših od 25 let, pri uporabi antidepresivov obstaja povečano tveganje za pojav samomorilnega vedenja kot pri uporabi placeba.

Med zdravljenjem, še posebej po uvedbi zdravljenja in pri vsaki spremembi odmerka, je treba bolnike skrbno nadzirati. Še posebej skrbno je treba nadzirati bolnike z velikim tveganjem. Bolnike (in skrbnike bolnikov) je treba opozoriti, da morajo biti pozorni na kakršno koli klinično poslabšanje,

pojav samomorilnega vedenja, misli na samomor in pojav neobičajnih vedenjskih sprememb, ter da se morajo v primeru, da takšni simptomi ne minejo, nemudoma posvetovati z zdravnikom.

Nespečnost, razdražljivost ali živčnost na začetku zdravljenja z moklobemidom lahko upraviči

znižanje odmerka ali začasno simptomatsko zdravljenje. V primeru pojava manije, hipomanije ali

pojavu prvih simptomov teh reakcij (ošabnost, hiperaktivnost (vključno s povečanim govorjenjem), nepremišljena impulzivnost), zdravljenje z moklobemidom prekinite in uvedite drugo zdravljenje.

Sočasna uporaba zdravila Aurorix s selegilinom ali linezolidom je kontraindicirana.

Sočasna uporaba zdravila Aurorix s triptani je kontraindicirana, ker so močni agonisti serotoninskih receptorjev in se presnavljajo z monoaminooksidazo in različnimi encimi citrokroma P450 ter se koncentracija triptanov v plazmi poveča, to so npr. sumatriptan, rizatriptan, zolmitriptan, almotriptan, naratriptan, frovatriptan in eletriptan.

Sočasna uporaba zdravila Aurorix s tramadolom je kontraindicirana.

Moklobemid lahko zveča učinke opioidov pri živalih. Odmerke opioidov, kot so morfin, fentanil in kodein, moramo po potrebi zmanjšati.

Kombinacija s petidinom je kontraindicirana zaradi povečanega tveganja za serotoninski sindrom (zmedenost, povišana telesna temperatura, krči, ataksija, hiperrefleksija, mioklonus, driska).

Ker je delovanje zdravila Aurorix selektivno in reverzibilno, je nagnjenost k interakciji s tiraminom rahla in kratkotrajna, kot so pokazale farmakološke študije pri živalih in človeku (glejte poglavje 4.4).

Povečanje presorskega učinka je bilo celo manjše ali ga ni bilo, če so bolniki vzeli moklobemid po obroku.

Dnevni odmerek moklobemida je treba zmanjšati na polovico ali tretjino pri bolnikih, pri katerih je presnova v jetrih močno zavirana z zdravilom, ki blokira mikrosomalno mešano funkcijo oksidazne aktivnosti, kot je cimetidin (glejte poglavje 4.2).

Previdnost je potrebna pri sočasni uporabi zdravil, ki se presnavljajo s CYP2C19, saj moklobemid zavira ta encim. Plazemska koncentracija teh zdravil (kot so zaviralci protonske črpalke (npr. omeprazol), fluoksetin in fluvoksamin) se lahko poveča pri sočasni uporabi z moklobemidom.

Podobno moklobemid zavre presnovo omeprazola pri osebah z obsežno presnovo s CYP2C19, kar podvoji izpostavljenost omeprazolu.

Previdnost je potrebna pri sočasni uporabi trimipramina in maprotilina, ker se plazemska koncentracija teh zaviralcev ponovnega privzema monoaminov poveča ob sočasni uporabi z moklobemidom.

Farmakološko delovanje sistemskih režimov simpatikomimetikov se lahko okrepi in podaljša s sočasnim zdravljenjem z moklobemidom (npr. adrenergiki).

Bolnikom, ki jemljejo zdravilo Aurorix, zelo previdno dajemo sočasno druga zdravila, ki spodbujajo serotoninsko aktivnost (npr. mnogi drugi antidepresivi, predvsem klomipramin), zlasti kombinacije več zdravil. To še posebej velja za antidepresive, kot so venlafaksin, fluvoksamin, klomipramin, citalopram, escitalopram, paroksetin, sertralin, bupropion. Poročali so o posameznih primerih večih sočasnih resnih simptomov in znakov, vključno s hipertermijo, zmedenostjo, hiperrefleksijo in

mioklonusom, kar je značilno za čezmerno serotoninergično delovanje. V takih primerih sta potrebna skrben zdravniški nadzor in po potrebi zdravljenje v bolnišnici. Zdravljenje s tricikličnimi ali drugimi antidepresivi lahko začnemo naslednji dan po ukinitvi moklobemida. Pri prehodu iz zaviralcev ponovnega privzema serotonina na zdravilo Aurorix je treba upoštevati razpolovno dobo predhodnega

zdravila (glejte poglavje 4.3). Na splošno priporočamo interval 14 dni za prehod iz ireverzibilnega zaviralca monoaminooksidaze na moklobemid (npr. fenelzin, tranilcipromin).

Zdravilo Aurorix je treba uporabljati previdno, če se uporablja skupaj z buprenorfinom, saj se poveča tveganje za serotoninski sindrom, ki je lahko življenjsko nevarno stanje (glejte poglavje 4.4).

Sočasna uporaba s šentjanževko (Hypericum perforatum) ni priporočljiva, ker lahko poveča koncentracijo serotonina v centralnem živčnem sistemu.

Opisali so tudi posamezne primere resnih neželenih učinkov na osrednje živčevje pri sočasni uporabi moklobemida in dekstrometorfana. Slednjega pogosto vsebujejo zdravila proti kašlju oziroma prehladu, zato jih ne smemo jemati brez predhodnega posveta z zdravnikom. Če je le mogoče, uporabimo zdravila brez dekstrometorfana (glejte poglavje 4.3).

Podatki iz kliničnih študij kažejo, da medsebojnega delovanja med moklobemidom in hidroklorotiazidom pri bolnikih s hipertenzijo, peroralnimi kontraceptivi, digoksinom, fenprokumonom in alkoholom ni.

Ker je sibutramin zaviralec ponovnega privzema noradrenalina-serotonina in bi povečal učinek zaviralcev monoaminooksidaze, sočasna uporaba z moklobemidom ni priporočljiva.

Sočasna uporaba dekstropropoksifena ni priporočljiva, saj moklobemid lahko zveča učinke dekstropropoksifena.

Nosečnost

Reproduktivne študije na živalih niso pokazale škodljivih vplivov na plod. Pri ljudeh varnosti zdravila Aurorix med nosečnostjo niso ugotovili, zato moramo pretehtati korist zdravljenja za mater glede na tveganje za plod.

Dojenje

Čeprav se razmeroma malo zdravila izloči z mlekom (približno 1/30 materinega odmerka), moramo pretehtati pričakovano korist zdravljenja za mater glede na možno tveganje za dojenčka oziroma dojenje prekiniti.

Zdravilo Aurorix predvidoma ne zmanjšuje zmožnosti za aktivnosti, pri katerih je potrebna popolna zbranost (npr. vožnja motornega vozila). Kljub temu pa moramo biti ob začetku zdravljenja pozorni na posameznikov odziv na zdravilo.

Neželeni učinki so razvrščeni po organskih sistemih (število bolnikov za katere se pričakuje, da bodo doživeli neželen učinek) v naslednje skupine pogostnosti:

zelo pogosti (≥ 1/10) pogosti (≥ 1/100 do < 1/10)

občasni (≥ 1/1000 do < 1/100) redki (≥ 1/10 000 do < 1/1000) zelo redki (< 1/10 000)

neznana pogostnost (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni možno oceniti).

Presnovne in prehranske motnje:

redki: zmanjšan apetit* hiponatriemija*

Psihiatrične motnje:

zelo pogosti: motnje spanja

pogosti: agitacija, občutek anksioznosti, nemir.

občasni: razmišljanje o samomoru

stanje zmedenosti (ti primeri so po prekinitvi zdravljenja hitro izginili)

redki: samomorilno obnašanje, blodnje*

Bolezni živčevja:

zelo pogosti: omotica, glavobol

pogosti: parastezija

občasni: dizgevzija

Očesne bolezni:

občasni: motnje vida

Žilne bolezni:

pogosti: hipotenzija

občasni: oblivanje vročice

Bolezni prebavil:

zelo pogosti: suha usta, siljenje na bruhanje

pogosti: bruhanje, diareja, zaprtje

Bolezni kože in podkožja:

pogosti: izpuščaj

občasni: edem, pruritus, urtikarija

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije:

pogosti: razdražljivost

občasni: astenija

Preiskave:

redki: serotoninski sindrom* (sočasno jemanje z zdravili, ki povečujejo serotonin, kot so zaviralci ponovnega privzema serotonina in mnogi drugi antidepresivi) zvečane ravni jetrnih encimov (brez pridruženih kliničnih posledic)

* - Neželeni učinki, ki niso bili opisani v kliničnih študijah in so o njih poročali šele po pridobitvi dovoljenja za promet, so označeni z zvezdico (*).

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Znaki

Preveliki odmerki moklobemida običajno povzročijo blage in prehodne neželene učinke osrednjega živčevja in prebavne motnje.

Ukrepanje

Pri zdravljenju prevelikega odmerjanja je prvotni cilj vzdrževanje vitalnih funkcij.

Tako kot pri drugih antidepresivih, je lahko prekomerno odmerjanje kombinacije moklobemida z drugimi zdravili, ki delujejo na osrednje živčevje, življenjsko nevarno. Bolnike je zato treba hospitalizirati, skrbno spremljati in jim nuditi ustrezno zdravljenje.