Heparin Braun 5000 i.e./ml raztopina za injiciranje/infundiranje

• zdravljenje akutne venske in arterijske trombembolije (vključno z zgodnjim zdravljenjem miokardnega infarkta in nestabilne angine pektoris)

• profilaksa trombembolije

• preprečevanje strjevanja krvi med uporabo zunajtelesnega obtoka (npr. kardiopulmonalni obvod, hemodializa)

Odmerek heparina se določi za vsakega bolnika posebej.

Odmerek je odvisen od dejanskih vrednosti parametrov strjevanja krvi (glejte tudi poglavje 4.4), vrste in poteka bolezni, bolnikovega odziva na zdravljenje, vrste in resnosti neželenih učinkov ter od bolnikove starosti in telesne mase (TM). Med zdravljenjem je treba upoštevati spreminjajočo

občutljivost na heparin kot tudi spremenjen vzorec tolerance za heparin (glejte tudi poglavje 4.4).

Priporočeni odmerki

Zdravljenje akutne venske in arterijske trombembolije (vključno z zgodnjim zdravljenjem miokardnega infarkta in nestabilne angine pektoris)

Terapevtsko odmerjanje je treba prilagoditi glede na redno spremljanje aPTČ (aktivirani parcialni tromboplastinski čas), glejte poglavje 4.4.

Odrasli

* Priporočeno odmerjanje, ki ne temelji na telesni masi, za povprečnega bolnika s telesno maso 70 kg.

Zdravljenje nestabilne angine pektoris ali miokardnega infarkta brez elevacije spojnice ST:

Zdravljenje miokardnega infarkta z elevacijo spojnice ST v povezavi s fibrinolitičnimi zdravili:

Pediatrična populacija

Intravensko dajanje

Za novorojenčke glejte poglavje 4.3.

Dojenčki in malčki, stari od 1 meseca do 1 leta:

Malčki, otroci in mladostniki, stari od 1 do 18 let:

Subkutano dajanje

Za novorojenčke glejte poglavje 4.3.

Dojenčki, malčki, otroci in mladostniki, stari od 1 meseca do 18 let:

250 i.e./kg TM dvakrat na dan, prilagojeno glede na aPTČ

Profilaksa trombembolije

Odrasli

Subkutano 5000 i.e. vsakih 8 ali 12 ur, običajno vsaj 5 dni ali do odpusta iz bolnišnice, če je prej.

Bolnikom z načrtovano operacijo se da prvi odmerek 2 uri pred operacijo, nato pa se tromboprofilaksa nadaljuje 2 do 3 tedne po operaciji.

Pediatrična populacija

Za novorojenčke glejte poglavje 4.3.

Dojenčki, malčki, otroci in mladostniki, stari od 1 meseca do 18 let:

100 i.e./kg TM (maks. 5000 i.e.) dvakrat na dan v obliki subkutane injekcije, prilagojeno glede na aPTČ.

Preprečevanje strjevanja krvi med zunajtelesnim krvnim obtokom (npr. kardiopulmonalni obvod, hemodializa)

Kardiopulmonalni obvod

300 do 400 i.e./kg TM plus dodatni odmerki, da se doseže in vzdržuje aktivirani čas strjevanja

> 480 sekund.

Hemodializa:

50 i.e./kg TM v arterijski vod, vzdrževanje: 500 do 1500 i.e. na uro.

Posebne skupine bolnikov

Bolniki z okvarjenim delovanjem jeter ali ledvic

Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter ali ledvic bo morda treba odmerek zmanjšati. Glejte tudi poglavje 4.4.

Starejši bolniki

Pri starejših bolnikih bo morda potreben prilagojen odmerek heparina, odvisno od njihovega individualnega stanja (npr. delovanje ledvic). Glejte tudi poglavje 5.2.

Kadilci

Odmerek bo morda treba povečati glede na količino prisotnega nikotina v telesu. Glejte tudi poglavje 4.5.

Ljudje s prekomerno telesno maso

Klinična preskušanja kažejo, da bo morda treba odmerek heparina pri bolezensko debelih bolnikih povečati, da se doseže ustrezen antikoagulacijski učinek. Vendar pa specifičnih priporočil glede odmerka ni mogoče dati.

Nosečnost

Zdravljenje trombembolije

Dvakrat na dan subkutana injekcija z začetnim intravenskim bolusom ali brez njega. Odmerjanje je

treba prilagoditi glede na aPTČ, ki se določi 6 ur po vsakem injiciranju. Glejte tudi poglavja 4.4, 4.6 in 4.8.

Zdravljenje je treba nadaljevati vsaj 6 tednov po porodu (skupno vsaj trimesečno trajanje zdravljenja).

Bolniki z odpornostjo na heparin

Glejte poglavje 4.4. Način uporabe

subkutana ali intravenska uporaba

Zdravilo se daje v obliki subkutane ali intravenske injekcije ali v obliki intravenske infuzije po redčenju z ustreznim vehiklom.

Za navodila glede redčenja zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.

Zdravila se ne sme uporabljati v naslednjih primerih:

• preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1

• znana preobčutljivost na izdelke iz svinjine

• aktivna krvavitev

• s heparinom povzročena trombocitopenija tipa II, ki je razvidna iz bolnikove anamneze ali pri sumu nanjo na podlagi kliničnih opazovanj

• bolezni in lezije organov, povezane s hemoragično diatezo, kot so:

  • koagulopatija

  • trombocitopenija

  • hude bolezni jeter, ledvic in trebušne slinavke

• bolezni s sumom na poškodbo žil, npr.:

  • razjede v gastrointestinalnem traktu

  • nenadzorovana in huda arterijska hipertenzija z diastoličnim krvnim tlakom, večjim od 110 mm Hg

  • intrakranialna krvavitev

  • cerebralna arterijska anevrizma

  • retinopatije, krvavitve v steklovino

  • kirurški posegi na očeh ali poškodba

  • aktivna tuberkuloza

  • infekcijski endokarditis

• grozeči splav

  Ker zdravilo Heparin Braun vsebuje benzilalkohol, je njegova uporaba kontraindicirana pri novorojenčkih, še zlasti pri nezrelih nedonošenčkih.

Dajanju zdravila se je treba izogibati pri naslednjih stanjih, razen če pričakovane koristi nedvomno odtehtajo možna tveganja:

• tveganje za krvavitve (npr. sum na maligni tumor, velika operacija, zlasti osrednjega živčnega sistema, nefrolitiaza in ureterolitiaza)

• kronična zloraba alkohola

  Posebno skrben zdravniški nadzor je potreben:

  • pri dolgotrajnem dajanju heparina med nosečnostjo (glejte tudi poglavji 4.6 in 4.8)

  • pri starejših bolnikih, zlasti pri starejših ženskah

  • pri kritično bolnih bolnikih

  • med uporabo zdravil, ki vplivajo na delovanje trombocitov ali koagulacijskega sistema (glejte poglavje 4.5)

  Pri dajanju zdravila bolnikom s hipertenzijo je potrebna previdnost.

  Heparin lahko zavre izločanje aldosterona iz nadledvične žleze, kar povzroči hiperkaliemijo. Pri bolnikih, pri katerih obstaja tveganje hiperkaliemije, je zato treba nadzirati ravni kalija v serumu (npr. zaradi sladkorne bolezni, okvarjenega delovanja ledvic ali zdravil, ki višajo raven kalija v serumu).

  Glejte tudi poglavje 4.5.

  Nevroaksialna anestezija pri bolnikih, zdravljenih s heparinom, je povezana z večjim tveganjem spinalne krvavitve ali razvoja spinalnega hematoma, ki lahko povzroči dolgotrajno ali celo trajno paralizo. Glejte tudi poglavje 4.8.

  Med zadnjim odmerkom heparina in vstavitvijo epiduralne/spinalne igle ali odstranitvijo katetra mora preteči 4-urni časovni interval. Če se heparin daje v terapevtskih odmerkih, je treba aPTČ

  normalizirati. Dajanje heparina se lahko ponovno začne 1 uro po postopku.

  Med zdravljenjem s heparinom se je treba zaradi tveganja pojava hematoma izogniti i.m. injiciranju.

  Če se med zdravljenjem s heparinom pojavijo trombembolični zapleti, je treba upoštevati možnost pojava s heparinom povzročene trombocitopenije tipa II in določiti število trombocitov.

  Bolniki, ki se zdravijo s heparinom, se ne smejo izpostavljati tveganju za poškodbe.

  Po daljšem dajanju se lahko razvije osteoporoza, zlasti pri predisponiranih bolnikih (tj. starejši ljudje, zlasti ženske po menopavzi, nosečnice, ženske, ki dojijo, in otroci). Glejte tudi poglavji 4.6 in 4.8.

  Heparin lahko poveča in podaljša menoragijo. V primeru neobičajno močne ali aciklične krvavitve iz maternice je treba izločiti vse organske bolezni, ki jih je treba zdraviti, z dodatnim ginekološkim pregledom.

  Terapevtsko odmerjanje heparina je treba spremljati z uporabo lokalno umerjenega testa aPTČ s priporočenim terapevtskim razponom aPTČ med 1,5 in 2,5.

  aPTČ je treba nadzirati vsaj enkrat na dan s ponavljanjem merjenja približno 4 ure po vsaki prilagoditvi odmerka.

  Pred dajanjem heparina je treba določiti parcialni tromboplastinski čas in trombinski čas. Vrednosti morajo biti v mejah normalnih vrednosti.

  Da bi odkrili zgodnje znake s heparinom povzročene trombocitopenije tipa II , je treba število trombocitov določiti pred začetkom zdravljenja ter 5., 7. in 9. dan. Pri bolnikih, ki so bili pred kratkim izpostavljeni heparinu, je treba število trombocitov dodatno določiti 12–24 ur po začetku zdravljenja.

  Pri bolnikih s preobčutljivostjo na nizkomolekularni heparin je treba heparin uporabljati previdno.

  Koagulacijski testi

  Rezultati koagulacijskih testov so lahko zavajajoči, če sta andeksanet alfa in heparin dana v kratkem časovnem razmaku.

  Heparin lahko vpliva na protrombinski čas, kar je treba upoštevati pri določevanju odmerka derivatov kumarina.

  Posebne skupine bolnikov

  Bolniki z okvarjenim delovanjem jeter ali ledvic

  Pri dajanju heparina bolnikom z okvarjenim delovanjem jeter ali ledvic je obvezno skrbno spremljanje vključno s preverjanjem koagulacijskega statusa. To velja tudi za uporabo heparina kot profilakso pred trombembolijo (»nizkoodmerno« zdravljenje). Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter ali ledvic obstaja tveganje za kopičenje benzilalkohola, ki vodi do benzilalkoholne toksičnosti (metabolična acidoza).

  Nosečnost

  Če je med nosečnostjo potrebno zdravljenje s heparinom, se priporoča heparin brez konzervansov, če je na voljo. Ni znanih neželenih izidov, povezanih z izpostavljenostjo ploda konzervansu benzilalkoholu po dajanju zdravila materam. Vendar pa benzilalkohol lahko prehaja skozi posteljico, zato je bolje, da se heparin, ki vsebuje benzilalkohol, med nosečnostjo ne uporablja.

  Večje količine benzilalkohola se lahko kopičijo v telesu in povzročijo neželene učinke (imenovane "metabolična acidoza").

  Dajanje terapevtskih odmerkov heparina je treba prekiniti za vsaj 24 ur pred začetkom poroda ali carskim rezom.

  Pediatrična populacija

  Benzilalkohol lahko pri dojenčkih in otrocih do 3. leta starosti povzroči toksične in anafilaktoidne reakcije. Glejte poglavje 4.8.

  Intravensko dajanje benzilalkohola je bilo povezano s hudimi neželenimi učinki in smrtjo pri novorojenčkih (»sindrom lovljenja sape«). Najmanjša količina benzilalkohola, pri kateri se lahko pojavi toksičnost, ni znana. Zaradi tega je uporaba tega zdravila pri novorojenčkih kontraindicirana (glejte poglavje 4.3).

  Ker obstaja povečano tveganje za kopičenje benzilalkohola pri majhnih otrocih (do 3. leta starosti), se tega zdravila običajno ne sme dajati več kot en teden.

  Pri dajanju heparina dojenčkom ali otrokom je obvezno skrbno spremljanje, vključno s preverjanjem koagulacijskega statusa. To velja tudi za uporabo heparina kot profilakso pred trombembolijo

  (»nizkoodmerno« zdravljenje).

  Odpornost na heparin

  Pri nekaterih bolnikih morajo biti odmerki heparina neobičajno veliki, da se doseže terapevtska raven aPTČ (odpornost na heparin). V nekaterih primerih je to mogoče pripisati različnim odzivom aPTČ testov. Zato se lahko bolnikom, odpornim na heparin, večje odmerke heparina daje samo na podlagi dodatnih meritev ravni anti-Xa (ciljni razpon med 0,35 in 0,7 i.e./ml).

  Posebna opozorila in previdnostni ukrepi glede pomožnih snovi

  To zdravilo vsebuje 12,5 mg benzilalkohola na ml. Glejte poglavja 4.3, 4.4 »Nosečnost« in

  »Pediatrična populacija«, 4.6 in 4.8.

  To zdravilo vsebuje do 25 mg natrija na vialo, kar je enako 1,3 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.

Druga zdravila

Zvečanje učinka heparina

Klinično pomembno zvečanje učinka heparina, ki je lahko povezano z zvečano nagnjenostjo h krvavitvam, lahko povzročijo:

• zaviralci agregacije trombocitov, kot so veliki odmerki acetilsalicilne kisline, tiklopidin, klopidogrel, dipiridamol, zaviralci glikoproteina – IIb/IIIa receptorjev

• fibrinolitiki

• drugi antikoagulanti (npr. derivati kumarina, fondaparinuks, dabigatran, drugi heparini ali heparinu podobne snovi)

• nekatera nesteroidna protivnetna zdravila (npr. ketorolak, intravenski diklofenak)

• veliki odmerki penicilina

• citostatiki, razen doksorubicina

• dekstrani

  Zmanjšanje učinka heparina Učinek heparina lahko zmanjšajo:

• doksorubicin

• andeksanet alfa: podatki in vitro kažejo na interakcijo kompleksa heparin – antitrombin III (ATIII) in andeksaneta alfa. Uporabi zdravila andeksanet alfa pred heparinizacijo se je treba izogibati, saj so poročali o primerih, ko andeksanet alfa povzroči neodzivnost na heparin

• nitrati: pri sočasni intravenski infuziji gliceriltrinitrata so poročali o zmanjšani aktivnosti heparina

• alkalne učinkovinei (npr. fenotiazin, triciklični antidepresivi, antihistaminiki): tvorba soli zmanjša medsebojni učinek

  Vpliv heparina na učinek drugih učinkovin

  Zdravila, ki lahko povzročijo zvišanje ravni kalija v serumu (npr. aliskiren, zaviralci ACE), se lahko skupaj s heparinom uporabljajo le ob skrbnem nadzoru. Glejte tudi poglavje 4.4.

  Za heparin je znano, da aktivira lipoprotein lipazo v plazmi, kar je treba upoštevati, kadar se heparin daje sočasno z zdravili, za katera je znano, da se v velikem obsegu vežejo na beljakovine v plazmi in imajo ozko terapevtsko okno (npr. srčni glikozidi).

  Zloraba nikotina

  Nikotin lahko poveča očistek heparina in zato delno preprečuje antikoagulacijski učinek heparina. Glejte tudi poglavje 4.2.

Nosečnost

Zmerno število podatkov pri nosečnicah ne kaže na njegovo malformacijsko ali feto/neonatalno toksičnost. Študije na živalih ne kažejo neposrednih ali posrednih škodljivih učinkov na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3). Heparin ne prehaja skozi posteljico.

Med nosečnostjo ni mogoče izključiti zapletov zaradi osnovne bolezni in/ali zdravljenja.

Poleg tega to zdravilo vsebuje benzilalkohol, ki lahko prehaja skozi posteljico. Ker lahko benzilalkohol škoduje plodu (glejte poglavji 4.3 in 4.4), je treba pretehtati prednosti tega zdravila za mater in možna tveganja za plod.

Dolgotrajno dajanje heparina lahko pri nosečnicah poveča tveganje za osteoporozo (glejte tudi poglavje 4.4).

Nagnjenost k nastanku kožnih lezij je pri nosečnicah večja kot pri ženskah, ki niso noseče (glejte poglavji 4.4 in 4.8).

Za uporabo heparina pri epiduralni anesteziji med porodom glejte poglavje 4.4. V primeru grozečega splava (glejte tudi poglavje 4.3).

Pri bolnicah z antifosfolipidnim sindromom (APS) se priporoča poporodna profilaksa s heparinom.

Dojenje

Heparin/presnovki se ne izločajo v materino mleko. Verjetno je, da se bo benzilalkohol, ki ga vsebuje zdravilo Heparin Braun, izločal v materino mleko in ga bo dojeni otrok lahko absorbiral. Zato je pri dajanju zdravila Heparin Braun doječim materam potrebna previdnost. Če je na voljo natrijev heparinat za injiciranje/infundiranje, ki ne vsebuje konzervansov, je njegova uporaba bolj

priporočljiva. Dolgotrajno dajanje heparina lahko pri doječih materah poveča tveganje za osteoporozo (glejte tudi poglavje 4.4).

Benzilalkohol se izloča v materino mleko, glejte poglavje 4.4.

Plodnost

Informacij o neželenih učinkih heparina na sposobnost razmnoževanja ni.

Heparin nima vpliva ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.

Najpogostejši neželeni učinki so krvavitve iz katerega koli organa ali tkiva. Poleg tega se lahko pojavijo lokalne reakcije na mestu aplikacije.

S heparinom povzročena trombocitopenija tipa II se pojavi redko (≥ 1/10 000 do < 1/1000), a je ta neželeni učinek lahko resen. Predpostavlja se, da gre za preobčutljivostno reakcijo, pri kateri sodelujejo specifična protitelesa. Za podrobnosti glejte spodaj.

Drugi možni neželeni učinki lahko vključujejo lokalne ali sistemske alergijske reakcije.

Seznam neželenih učinkov

Neželeni učinki so po pogostnosti razvrščeni, kot sledi:

Zelo pogosti (≥ 1/10)

Pogosti (≥ 1/100 do < 1/10)

Občasni (≥ 1/1000 do < 1/100)

Redki (≥ 1/10 000 do < 1/1000)

Zelo redki (< 1/10 000)

Neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

Vse reakcije, ki temeljijo samo na izkušnjah v obdobju trženja zdravila (spontana poročila in literatura), temeljijo na populaciji bolnikov, ki je večinoma neznana. Zato natančnih incidenc ni mogoče navesti in so razvrščene pod »neznano« pogostnost.

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Pogosti:

S heparinom povzročena trombocitopenija tipa I

Na začetku zdravljenja s heparinom se razvije blaga s heparinom povzročena trombocitopenija tipa I (število trombocitov 100 000–150 000 na mikroliter), brez tromboze. Trombocitopenija se običajno pojavi v prvih 5 dneh zdravljenja in je verjetno posledica neposrednega učinka na trombocite.

Neznana pogostnost:

eozinofilija

Bolezni živčevja

Neznana pogostnost:

trajna ali začasna paraliza zaradi subarahnoidnega ali epiduralnega hematoma po nevroaksialni anesteziji

toksične reakcije zaradi benzilalkohola

Bolezni kože in podkožja

Občasni:

prehodna alopecija po dolgotrajni uporabi, kožne nekroze

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

Neznana pogostnost:

osteoporoza (dolgotrajna uporaba heparina) (glejte tudi poglavji 4.4 in 4.6)

Bolezni endokrinega sistema

Redki:

hipoaldosteronizem, ki povzroči hiperkaliemijo in metabolično acidozo, zlasti pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic in sladkorno boleznijo. Glejte tudi poglavje 4.4.

Žilne bolezni

Zelo pogosti:

krvavitev; glejte tudi poglavji 4.4 in 4.9

od odmerka odvisne večje incidence krvavitev iz katerega koli organa ali tkiva

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Pogosti:

lokalne reakcije tkiva na mestu injiciranja, kot so zatrdlina, pordelost, sprememba barve in manjši hematomi

Bolezni imunskega sistema

Občasni:

• alergijske reakcije vseh vrst in resnosti, z različnimi manifestacijami (npr. urtikarija, pruritus, dispneja, bronhospazem, hipotenzija)

  Redki:

• alergijske reakcije na benzilalkohol

• huda s heparinom povzročena trombocitopenija, pri kateri posredujejo protitelesa (s heparinom povzročena trombocitopenija tipa II, za podrobnosti glejte spodaj)

  Zelo redki:

• anafilaktični šok, zlasti pri senzibiliziranih bolnikih, ki so že prejemali heparin

• nastanek trombocitopenije tipa II z nekajtedenskim zamikom po prenehanju uporabe heparina

  Neznana pogostnost:

• preobčutljivostne reakcije tipa IV (npr. kožne lezije, eritematozne papule in plaki na mestu injiciranja), ki so lahko latentne in se pojavijo z nekajmesečnim zamikom

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Zelo pogosti:

zvišani jetrni encimi (zvišane serumske koncentracije transaminaz (AST, ALT), gama-glutamil transpeptidaze, laktat dehidrogenaze in lipaze, ki lahko povzročijo zvišanje prostih maščobnih kislin). Te reakcije so reverzibilne.

Motnje reprodukcije in dojk

Zelo redki:

priapizem

Informacije o posameznih neželenih učinkih

S heparinom povzročena trombocitopenija tipa II

Za hudo s heparinom povzročeno trombocitopenijo, pri kateri so udeležena protitelesa (trombocitopenija tipa II, HIT II), je značilno bodisi število trombocitov, ki znaša krepko pod 100.000 na mikroliter, ali pa hitro zmanjšanje na manj kot 50 odstotkov začetne vrednosti ob sočasnem pojavu arterijske ali venske tromboze ali embolije, porabnostne koagulopatije, kožnih nekroz na mestu injiciranja. Antikoagulacijski učinek heparina se lahko zmanjša.

Pri bolnikih brez predhodne preobčutljivosti na heparin se število trombocitov ponavadi začne

zmanjševati med 5. in 14. dnevom po uvedbi heparinske terapije. Pri bolnikih z obstoječimi protitelesi na heparin se lahko zmanjševanje začne že po nekaj urah. Večja kot je stopnja poškodb in s tem

sproščanje PF4, večja je verjetnost, da se pri bolnikih razvijejo HIT protitelesa in klinične oblike HIT.

Dajanje heparina je treba ustaviti takoj, ko se pojavi trombocitopenija tipa II. Nujno zdravljenje je odvisno od narave in resnosti simptomov. Ponovna izpostavitev bolnika parenteralnemu heparinu je absolutno kontraindicirana.

Bolniki z zunajtelesnim krvnim obtokom

Načeloma se lahko pojavijo enaki neželeni učinki, kot pri drugih bolnikih. Pri bolnikih na hemodializi je morda tveganje za razvoj anafilaktičnih ali anafilaktoidnih reakcij večje.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi

Krvavitve, večinoma iz kože, sluznice, ran, iz prebavnega trakta, sečil in genitalnega trakta. Zapleti pri krvavitvah lahko prizadenejo tudi organe, npr. možgane in pljuča. Zmanjšanje krvnega tlaka,

zmanjšanje hematokrita ali drugi simptomi lahko nakazujejo prikrito krvavitev.

Zdravljenje

Blaga ali zmerna krvavitev, ki ni življenjsko nevarna

Uporabo heparina je treba prekiniti.

Huda, življenjsko nevarna krvavitev

Po izključitvi drugih vzrokov, kot je pomanjkanje koagulacijskih faktorjev ali porabnostna koagulopatija, je treba dati protamin, ki izniči učinek heparina.

Protamin je treba dati zelo previdno in samo za življenjsko nevarno krvavitev, saj je popolna nevtralizacija heparina povezana z večjim tveganjem za trombozo.

Upoštevati je treba razpolovni čas v serumu in način uporabe heparina. Protamin se iz cirkulacije izloča hitreje kot heparin. Učinkovitost nevtralizacije se nadzira z določanjem aPTČ.

Heparin se z dializo ne izloči.