Spastičnost skeletnih mišic, ki jo povzroča npr. multipla skleroza, cerebralna paraliza, degenerativne, travmatične, neoplastične lezije ali lezije, ki jih povzročajo okužbe osrednjega živčnega sistema.

Pediatrična populacija

Zdravilo Fezea je indicirano za simptomatsko zdravljenje spastičnosti možganskega izvora, zlasti če je posledica otroške cerebralne paralize, pa tudi po cerebrovaskularnih poškodbah ali ob prisotnosti neoplastičnih ali degenerativnih možganskih bolezni.

Zdravilo Fezea je indicirano tudi za simptomatsko zdravljenje mišičnih krčev, ki se pojavijo pri boleznih hrbtenjače nalezljivega, degenerativnega, travmatičnega, neoplastičnega ali neznanega izvora, kot so multipla skleroza, spastična spinalna paraliza, amiotrofična lateralna skleroza, siringomijelija, transverzalni mielitis, travmatična paraplegija ali parapareza in kompresija hrbtenjače.

Odmerjanje

Zdravilo Fezea je treba uvajati postopoma, da se čim bolj izognemo neželenim učinkom, končni odmerek pa prilagodimo posameznemu bolniku, tako da uporabimo najmanjši možni odmerek za doseganje optimalnega odziva na zdravljenje. Cilj zdravljenja je zmanjšati klonus, spazem fleksorjev in ekstenzorjev ter spastičnost, hkrati pa ohraniti zadosten mišični tonus, ki omogoča aktivne gibe. Če v 6 do 8 tednih po doseganju največjega odmerka ni očitnih koristi, je treba sprejeti odločitev, ali nadaljevati z uporabo zdravila Fezea.

Ob prenehanju zdravljenja z zdravilom Fezea je treba odmerek vedno postopoma zmanjševati v obdobju približno 1-2 tednov, razen v primerih, povezanih z akutnim prevelikim odmerjanjem ali če se pojavijo resni neželeni učinki (glejte poglavje 4.4).

Splošne smernice za odrasle: zdravljenje se običajno začne s 15 mg odmerkom na dan, po možnosti razdeljenem v 2-4 odmerke, nato pa se povečuje za 15 mg/dan v 3-dnevnih intervalih, dokler ni

dosežen potreben dnevni odmerek. Ta običajno znaša med 30 mg in 75 mg na dan. Opozoriti je treba, da je klinični učinek odločilen za višino odmerka. Zato je lahko v posameznih primerih upravičeno povečati in znižati mejo odmerjanja (glejte poglavje 4.4).

Posebne skupine bolnikov

Pediatrična populacija

Zdravljenje je praviloma treba začeti z zelo nizkim odmerkom (ki ustreza približno 0,3 mg/kg/dan), razdeljenim v 2-4 odmerke (po možnosti razdeljenim v 4 odmerke).

Odmerek je treba previdno povečevati v približno 1 tedenskih presledkih, dokler ni optimalen za otrokove potrebe. Običajni dnevni vzdrževalni odmerek je od 0,75 do 2 mg/kg telesne mase. Skupni dnevni odmerek pri otrocih, mlajših od 8 let, ne sme preseči 40 mg/dan. Otroci, starejši od 8 let, lahko dobijo največji dnevni odmerek 60 mg.

Zdravilo Fezea tablete ni primerno za uporabo pri otrocih, ki so lažji od 33 kg.

Okvara ledvic

Nadzorovanih preskušanj pri bolnikih z ledvično okvaro, ki se zdravijo z zdravilom Fezea, niso izvedli.

Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic ali tistih na neprekinjeni hemodializi, je treba v primeru uvedbe zdravljenja uporabiti nizke odmerke, npr. 5 mg/dan.

Zdravilo Fezea se pri bolnikih s končno odpovedjo ledvic lahko uporabi le, če pričakovana korist zdravljenja presega tveganje. Te bolnike je treba skrbno spremljati zaradi takojšnje diagnoze zgodnjih simptomov toksičnosti (npr. zaspanost, letargija) (glejte poglavji 4.4 in 4.9).

Okvara jeter

Študij pri bolnikih z okvaro jeter, ki se ob enem zdravijo z zdravilom Fezea, niso izvedli. Učinkovina zdravila Fezea, baklofen, se po peroralni uporabi v jetrih ne presnovi bistveno, vendar lahko kljub temu zviša jetrne encime. Zato je potrebna previdnost pri predpisovanju zdravila Fezea bolnikom z okvaro jeter (glejte poglavje 4.4).

Starejši bolniki (≥ 65 let)

Starejši bolniki so bolj dovzetni za neželene učinke. Skladno s tem je treba v takih primerih previdno določiti razpored odmerjanja in bolnika redno spremljati.

Bolniki s spastičnostjo možganskega izvora

Bolniki s spastičnostjo možganskega izvora so bolj dovzetni za neželene učinke. Skladno s tem je treba v takih primerih previdno določiti razpored odmerjanja in bolnika redno spremljati.

Nadzor zdravljenja

Bolniki z jetrno boleznijo in sladkorno boleznijo morajo redno opravljati laboratorijske preiskave, da se izključi učinek zdravila na osnovno bolezen.

Prehodne neželene učinke je mogoče ublažiti ali odpraviti z zmanjšanjem odmerka. Način uporabe

Tablete je treba jemati z obrokom ali s kozarcem mleka, da se prepreči prebavne motnje. Po potrebi lahko tablete razlomite. Tableto lahko razdelite na enaka odmerka.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Pri zdravljenju bolnikov s paralizo dihalnih mišic je potrebna previdnost, saj lahko zdravilo Fezea pri njih še dodatno zmanjša dihalno zmogljivost.

Previdni moramo biti tudi pri zdravljenju bolnikov s peptičnim ulkusom, cerebrovaskularnimi boleznimi, dihalno ali jetrno insuficienco in pri pojavu hipertonije sfinkterja mehurja.

Pri bolnikih z ledvično okvaro je treba zdravilo Fezea uporabljati previdno, pri bolnikih s končno odpovedjo ledvic pa le, če pričakovana korist zdravljenja presega tveganje (glejte poglavje 4.2). Pri bolnikih z ledvično okvaro, ki so jemali baklofen peroralno v odmerkih večjih od 5 mg na dan, in v odmerkih 5 mg na dan pri bolnikih s končno odpovedjo ledvic, ki se zdravijo s kronično hemodializo, so opazili nevrološke znake in simptome prevelikega odmerjanja, vključno s kliničnimi manifestacijami toksične encefalopatije (npr. zmedenost, dezorientacija, zaspanost in zmanjšana raven zavesti). Bolnike z okvarjenim delovanjem ledvic je treba skrbno spremljati zaradi hitre diagnoze zgodnjih simptomov toksičnosti.

Posebna previdnost je potrebna, kadar se zdravilo Fezea uporablja v kombinaciji z zdravili, ki lahko pomembno vplivajo na delovanje ledvic. Treba je natančno spremljati delovanje ledvic in ustrezno prilagoditi dnevni odmerek zdravila Fezea, da se prepreči toksičnost baklofena.

Poleg prekinitve zdravljenja je treba pri bolnikih s hudo toksičnostjo, ki jo povzroča baklofen, razmisliti tudi o hemodializi. Hemodializa učinkovito odstrani baklofen iz telesa, ublaži klinične simptome prevelikega odmerjanja in skrajša čas okrevanja pri teh bolnikih.

Pri zdravljenju bolnikov z epilepsijo je treba upoštevati, da lahko baklofen zniža prag za pojav epileptičnih krčev. Pri sočasni uporabi antihipertenzivov je potrebna previdnost, saj lahko baklofen povzroči znižanje krvnega tlaka.

Pri starejših bolnikih s spastičnimi stanji možganskega izvora so neželeni učinki pogostejši na začetku zdravljenja. V takšnih primerih je treba baklofen predpisovati zelo previdno.

Pri bolnikih, zdravljenih z baklofenom, so poročali o primerih samomora in z njim povezanih dogodkih. V večini primerov so imeli bolniki dodatne dejavnike tveganja, povezane s povečanim tveganjem za samomor, vključno z motnjami, povezanimi z uporabo alkohola, depresijo in/ali anamnezo predhodnih poskusov samomorov. Ob uporabi zdravila je treba bolnike z dodatnimi dejavniki tveganja za samomor natančno spremljati. Bolnike (in njihove negovalce) je treba opozoriti na potrebo po spremljanju zaradi možnega kliničnega poslabšanja, samomorilnega vedenja ali misli ali nenavadnih vedenjskih sprememb in opozoriti jih je treba, da v primeru pojava teh simptomov takoj poiščejo zdravniško pomoč.

Pri uporabi baklofena so poročali o primerih napačne uporabe, zlorabe in zasvojenosti. Pri bolnikih z anamnezo zlorabe snovi je potrebna previdnost, bolnike pa je treba spremljati glede simptomov zlorabe, napačne uporabe ali zasvojenosti z baklofenom, kot so npr. povečanje odmerka zdravila, vedenje, s katerim bolnik poskuša pridobiti zdravilo (angl. drug-seeking), razvoj tolerance.

Baklofen lahko poslabša psihotična stanja. Ukinitev zdravila Fezea je treba izvajati postopoma v 1-2 tednih, da se izognemo pojavu povratnega učinka (prehodno poslabšanje spastičnosti).

Ob nenadni prekinitvi zdravljenja, zlasti po dolgotrajnem zdravljenju, so poročali o halucinacijah, zmedenosti, tesnobi, maničnih in paranoičnih stanjih, rabdomiolizi, tahikardiji in hipertoniji, ki so ob ponovni uvedbi zdravila izginili. Poročali so celo o epileptičnem statusu.

Po intrauterini izpostavljenosti peroralnemu baklofenu so poročali o odtegnitvenih simptomih, vključno s postnatalnimi konvulzijami pri novorojenčku. Če se pri novorojenčku pojavijo odtegnitveni simptomi, lahko kot previdnostni ukrep uporaba baklofena s postopnim zmanjševanjem odmerka pomaga nadzorovati in preprečiti odtegnitvene reakcije, ki jih povzroča baklofen (glejte poglavje 4.6).

Encefalopatija

Pri bolnikih, ki so prejemali baklofen v terapevtskih odmerkih, so poročali o primerih encefalopatije, ki so bili po prekinitvi zdravljenja reverzibilni. Simptomi so vključevali zaspanost, zmanjšano raven zavesti, zmedenost, mioklonus in komo.

Če se pojavijo znaki encefalopatije, je treba zdravljenje z baklofenom prekiniti.

Poročali so, da klinične značilnosti abstinence za intratekalno formulacijo baklofena lahko spominjajo na avtonomno disrefleksijo, okužbo (sepso), maligno hipertermijo, nevroleptični maligni sindrom ali druga stanja, povezana s hipermetaboličnimi stanji ali sistemsko rabdomiolizo.

Kliničnih podatkov o uporabi baklofena pri otrocih, mlajših od enega leta, je zelo malo. Uporaba pri tej skupini bolnikov mora temeljiti na zdravnikovi presoji posamezne koristi in tveganja zdravljenja.

Opažene interakcije, ki jih je treba upoštevati:

Levodopa/zaviralec dekarboksilaze (karbidopa)

Poročali so o primerih zmedenosti, halucinacij, glavobola, slabosti in vznemirjenosti pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo, ki so se zdravili z zdravilom Fezea in levodopo (samostojno ali v kombinaciji z zaviralcem dekarboksilaze, karbidopo). Poročali so tudi o poslabšanju simptomov parkinsonizma.

Zato je pri sočasni uporabi zdravila Fezea in levodope/karbidope potrebna previdnost.

Zdravila, ki povzročajo depresijo osrednjega živčnega sistema (CNS)

Če se zdravilo Fezea jemlje sočasno z drugimi zaviralci osrednjega živčnega sistema, vključno z drugimi mišičnimi relaksanti (npr. tizanidin), sintetičnimi opiati ali z alkoholom, lahko pride do povečane sedacije (glejte poglavje 4.7). Povečano je tudi tveganje za nastanek respiratorne depresije. Poleg tega so poročali o hipotenziji pri sočasni uporabi morfija in intratekalnega baklofena.

Zdravila z učinkom na CNS

Zdravilo Fezea lahko okrepi depresivne učinke alkohola in drugih snovi na CNS.

Litij

Sočasna uporaba zdravila Fezea in litija je poslabšala hiperkinetične simptome. Zato je pri sočasni uporabi zdravila Fezea in litija potrebna previdnost.

Antihipertenzivi

Sočasno peroralno zdravljenje z zdravilom Fezea in antihipertenzivi lahko povzroči znižanje krvnega tlaka, kar bo morda zahtevalo nadzor krvnega tlaka in prilagoditev odmerka antihipertenzivov.

Zdravila, ki vplivajo na delovanje ledvic

Zdravila, ki vplivajo na delovanje ledvic, lahko zmanjšajo izločanje baklofena, kar lahko povzroči toksične učinke (glejte poglavje 4.4).

Ni podatkov, ki bi podprli kakšno posebno priporočilo za ženske v reproduktivni dobi. Nosečnost

Ustreznih in dovolj nadzorovanih študij pri nosečnicah ni. Baklofen prehaja skozi placento in se med

nosečnostjo sme uporabljati samo, če koristi za mater odtehtajo možno tveganje za plod. Študije na živalih so pokazale, da baklofen povečuje incidenco omfalokele (ventralne kile).

Po intrauterini izpostavljenosti peroralnemu zdravilu Fezea so poročali o odtegnitvenih simptomih, vključno s postnatalnimi konvulzijami pri novorojenčkih (glejte poglavje 4.4).

Dojenje

Omejeni podatki kažejo, da baklofen v majhnih količinah prehaja v mleko, pri dojenčkih pa ne pričakujejo neželenih učinkov, zlasti če so starejši od 2 mesecev.

Plodnost

Podatki o vplivu zdravila Fezea na plodnost pri ljudeh niso na voljo. Pri podganah zdravilo Fezea ni imelo škodljivih učinkov na plodnost samcev ali samic pri odmerkih, ki niso bili toksični za mater.

Med zdravljenjem z zdravilom Fezea se lahko pojavijo omotica, sedacija, zaspanost in motnje vida (glejte poglavje 4.8), ki lahko vplivajo na bolnikove reakcije. To je pomembno upoštevati, kadar je potrebna večja pozornost, npr. med vožnjo avtomobila. Zdravilo Fezea je treba uporabljati previdno, kadar je potreben zadosten mišični tonus za aktivno gibanje.

Neželeni učinki (preglednica 1) se običajno pojavijo na začetku zdravljenja (npr. zaspanost in utrujenost), če se odmerek poveča nenadoma ali ob uporabi visokih odmerkov.

V kliničnih preskušanjih in klinični uporabi so poročali o naslednjih neželenih učinkih, navedenih v spodnji preglednici.

Kategorije pogostnosti so opredeljene na naslednji način: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Preglednica 1: Tabelarični povzetek neželenih učinkov

* Po dajanju visokih odmerkov baklofena (≥ 100 mg) bolnikom, ki so zasvojeni z alkoholom, so opazili primere sindroma osrednje apneje v spanju.

** Po intrauterini izpostavljenosti peroralnemu zdravilu Fezea so poročali o odtegnitvenem simptomu pri novorojenčkih, vključno s postnatalnimi konvulzijami.

Pri bolnikih z anamnezo psihiatrične bolezni ali bolezni srca in ožilja (npr. možganska kap) ter pri starejših bolnikih imajo lahko neželeni učinki resnejšo obliko. Pogosto je težko ločiti nevropsihiatrične motnje od bolezni, ki se zdravi.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Znaki prevelikega odmerjanja se lahko pojavijo postopoma ali nenadoma.

Znaki prevelikega odmerjanja:

Simptomi: Pomembne značilnosti so znaki depresije osrednjega živčnega sistema ali encefalopatije: zaspanost, znižana raven zavesti, respiratorna depresija, koma in tinitus.

Prav tako se lahko pojavijo: zmedenost, halucinacije, agitacija, konvulzije, nenormalen elektroencefalogram (vzorec izbruh–tišina in trifazni valovi, generalizirana upočasnitev na EEG), prilagoditvena motnja, poslabšan zenični refleks, generalizirana mišična hipotonija, mioklonija, hiporefleksija ali arefleksija, konvulzije, periferna vazodilatacija, hipotenzija ali hipertenzija, bradikardija ali tahikardija ali srčna aritmija, hipotermija, navzeja, bruhanje, driska, povečano izločanje sline, zvišane ravni jetrnih encimov, spalna apneja, rabdomioliza.

Zdravljenje prevelikega odmerjanja:

Antidota za zdravljenje ni. Treba je izvesti podporne ukrepe in simptomatsko zdravljenje. Če je to upravičeno, je treba izpirati želodec in uporabiti aktivno oglje. Atropin lahko preizkusimo v primeru bradikardije in padca krvnega tlaka. Pri supraventrikularni tahikardiji se lahko daje verapamil ali poskusno adenozin. Simptomatsko zdravljenje: intubacija, umetno dihanje, v primeru hipotenzije je treba tekočino dati intravensko, spustiti položaj glave in po potrebi dati noradrenalin. Pri depresiji dihanja po prevelikem intratekalnem odmerjanju lahko poskusimo s fizostigminom. Možna je hemodializa, zlasti pri okvarjenem delovanju ledvic.