Zyvoxid 100 mg/5 ml zrnca za peroralno suspenzijo

Bolnišnična pljučnica Pljučnica v domačem okolju

Zapletene okužbe kože in mehkih tkiv (glejte poglavje 4.4)

Zdravilo Zyvoxid je indicirano za zdravljenje pljučnice v domačem okolju in bolnišnične pljučnice, kadar vemo oziroma sumimo, da so njuni povzročitelji občutljive po Gramu pozitivne bakterije. Pri odločanju o tem, ali je zdravilo Zyvoxid ustrezno za zdravljenje, je potrebno upoštevati rezultate mikrobioloških testov ali podatke o prevalenci odpornosti na protibakterijska zdravila med po Gramu pozitivnimi bakterijami. (Za ustrezne organizme glejte poglavje 5.1.)

Linezolid ni učinkovit proti okužbam, povzročenim s po Gramu negativnimi bakterijami. V primeru potrjene okužbe s po Gramu negativno bakterijo ali suma nanjo je potrebno sočasno uvesti specifično terapijo proti po Gramu negativnim bakterijam.

Zdravilo Zyvoxid je indicirano za zdravljenje zapletenih okužb kože in mehkih tkiv samo v primeru, ko mikrobiološko testiranje pokaže, da je okužbo povzročila občutljiva po Gramu pozitivna bakterija.

Linezolid ni učinkovit proti okužbam, povzročenim s po Gramu negativnimi bakterijami. Linezolid smemo pri bolnikih z zapletenimi okužbami kože in mehkih tkiv z znano ali možno sočasno okužbo s po Gramu negativnimi bakterijami uporabiti le, kadar ni na voljo alternativnega zdravljenja (glejte poglavje 4.4). V takšnem primeru je obvezna sočasna terapija proti po Gramu negativnim bakterijam.

Zdravljenje z linezolidom lahko začnemo samo v bolnišnici ali po posvetu z ustreznim specialistom.

Potrebno je upoštevati uradne smernice o ustrezni uporabi protibakterijskih zdravil.

Za začetno zdravljenje lahko uporabljamo raztopino za intravensko infundiranje, filmsko obložene tablete ali peroralno suspenzijo Zyvoxid. Pri bolnikih, pri katerih ste zdravljenje začeli s parenteralnim pripravkom, lahko preidemo na katerega od obeh peroralnih takoj, ko je to klinično indicirano. V takšnih okoliščinah ni treba prilagajati odmerka, saj je peroralna biološka uporabnost linezolida približno 100 %.

Priporočeno odmerjanje in trajanje zdravljenja pri odraslih: Trajanje zdravljenja je odvisno od povzročitelja bolezni, mesta in resnosti okužbe ter kliničnega odziva bolnika.

V nadaljevanju podana priporočila glede trajanja zdravljenja temeljijo na izkušnjah iz kliničnih raziskav. Krajše trajanje zdravljenja je lahko primerno za nekatere vrste okužb, niso pa ga še ovrednotili s kliničnimi raziskavami.

Najdaljše trajanje zdravljenja je 28 dni. Varnosti in učinkovitosti linezolida pri terapiji, daljši od 28 dni, še niso preučili (glejte poglavje 4.4).

Pri okužbah s sočasno bakteriemijo ni treba povečati priporočenega odmerka niti podaljšati zdravljenja.

Spodaj navajamo priporočene odmerke za infuzijo in tablete/zrnca za peroralno suspenzijo, ki so enaki:

Otroci: Podatki o varnosti in učinkovitosti uporabe linezolida pri otrocih in mladostnikih (starih < 18 let) niso zadostni za določitev priporočenih odmerkov (glejte poglavji 5.1 in 5.2). Zato uporabe linezolida v tej starostni skupini ne priporočamo, dokler ne bodo na voljo dodatni podatki.

Starejši bolniki: Prilagajanje odmerka ni potrebno.

Bolniki z ledvično insuficienco: Prilagajanje odmerka ni potrebno (glejte poglavji 4.4 in 5.2). Bolniki s hudo ledvično insuficienco (t.j. očistek kreatinina < 30 ml/min oz. 0,5 ml/s):

Prilagajanje odmerka ni potrebno. Zaradi nepoznane klinične pomembnosti večje izpostavljenosti (do 10-krat) glavnima dvema metabolitoma linezolida pri bolnikih s hudo ledvično insuficienco je treba tem bolnikom linezolid dajati previdno in samo v primeru, če pričakovana korist zdravljenja presega predvideno tveganje.

Ker se v času 3-urne hemodialize izloči približno 30 % odmerka linezolida, ga tem bolnikom damo šele po opravljeni dializi. Poglavitni presnovki linezolida se v določeni meri izločijo s hemodializo, vendar pa so njihove koncentracije po dializi še vedno dosti višje od koncentracij pri bolnikih z normalnim delovanjem ledvic ali pri tistih z blago do zmerno ledvično insuficienco.

Zato moramo pri bolnikih, ki imajo hudo ledvično insuficienco in so na dializi, linezolid uporabljati s posebno previdnostjo in le, če menimo, da pričakovana korist zdravljenja presega možno tveganje.

Izkušenj z uporabo linezolida pri bolnikih na kontinuirani ambulantni peritonealni dializi (CAPD) ali z drugimi vrstami zdravljenja ledvične odpovedi (razen hemodialize) še ni.

Bolniki z jetrno insuficienco: Prilagajanje odmerka ni potrebno. Ker pa so klinični podatki omejeni, priporočamo, uporabo linezolida pri teh bolnikih samo, kadar pričakovana korist zdravljenja presega predvideno tveganje (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Način uporabe: Priporočeni odmerek linezolida uporabite intravensko ali peroralno, dvakrat na dan.

Način dajanja: peroralno.

Suspenzijo lahko bolnik pogoltne skupaj s hrano ali brez nje.

V 30 ml (t.j. šest žlic po 5 ml) pripravljene suspenzije je odmerek 600 mg.

Preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov (glejte poglavje 6.1).

Linezolida ne smejo prejemati bolniki, ki jemljejo katero od zdravil, ki delujejo kot zaviralci monoaminooksidaze A ali B (npr. fenelzin, izokarboksazid, selegilin, moklobemid); to velja tako v času zdravljenja s temi zdravili kot tudi dva tedna po prenehanju njihovega jemanja.

Če ni možnosti za natančno opazovanje bolnikov in spremljanje njihovega krvnega tlaka, linezolida ne smemo dati bolnikom z naslednjimi že obstoječimi bolezenskimi stanji oz. tistim, ki sočasno jemljejo naslednje skupine zdravil:

• bolnikom s hipertenzijo, ki ni pod nadzorom, ter bolnikom s feokromocitomom, karcinoidom, tirotoksikozo, bipolarno depresijo, shizoafektivnimi motnjami ali akutno zmedenostjo,

• bolnikom, ki jemljejo katero od naslednjih zdravil: zaviralci ponovnega privzema serotonina, (glejte poglavje 4.4), triciklični antidepresivi, agonisti serotoninskih receptorjev 5-HT1 (triptani), neposredno in posredno delujoči simpatikomimetiki (vključno z adrenergičnimi bronhodilatatorji, psevdoefedrinom in fenilpropanolaminom), vazopresorji (npr. adrenalin, noradrenalin), dopaminergična zdravila (npr. dopamin, dobutamin), petidin ali buspiron.

Podatki, dobljeni v raziskavah na živalih, kažejo, da linezolid in njegovi presnovki lahko prehajajo v materino mleko, zato mora doječa mati nehati dojiti že pred začetkom terapije z linezolidom in tudi ves čas terapije ne sme dojiti (glejte poglavje 4.6).

Linezolid je reverzibilen neselektiven zaviralec monoaminooksidaze (MAOI), vendar pri odmerkih, ki se uporabljajo za protibakterijsko zdravljenje, nima antidepresivnega delovanja. Podatki iz preučevanja medsebojnega delovanja z drugimi zdravili in varnosti linezolida za bolnike z drugimi osnovnimi boleznimi ali tiste, ki sočasno jemljejo tudi druga zdravila, zaradi katerih bi lahko bili v nevarnosti zaradi zaviranja encima MAO, so zelo omejeni. Zaradi tega uporabe linezolida v teh okoliščinah ne priporočamo, razen če je možno skrbno opazovanje bolnikov in njihovo spremljanje z ustreznimi napravami (glejte poglavji 4.3 in 4.5).

Bolnikom, ki jemljejo linezolid, je treba svetovati, naj se izogibajo uživanju velikih količin hrane ali pijače z visoko vsebnostjo tiramina (glejte poglavje 4.5).

Pri nekaterih bolnikih, ki so prejemali linezolid, poročajo o mielosupresiji (vključno z anemijo, levkopenijo, pancitopenijo in trombocitopenijo). V primerih, pri katerih je izid znan, so se hematološki parametri po prenehanju zdravljenja z linezolidom popravili na vrednost pred zdravljenjem. Zdi se, da je tveganje za pojav teh zapletov povezan s trajanjem zdravljenja. Do trombocitopenije pogosteje pride pri bolnikih s hudo ledvično insuficienco, ne glede na to, ali se zdravijo z dializo ali ne. Zato je skrbno spremljanje krvne slike potrebno pri naslednjih bolnikih: če imajo že pred zdravljenjem anemijo, granulocitopenijo ali trombocitopenijo; če sočasno prejemajo tudi druga zdravila, ki utegnejo zmanjšati raven hemoglobina in število krvnih celic ali ki negativno vplivajo na število in delovanje trombocitov; če imajo hudo ledvično insuficienco; če zdravljenje traja več kot 10 do 14 dni.

Priporočamo, da takšne bolnike zdravite z linezolidom le, če je možno natančno spremljanje vrednosti hemoglobina v krvi, krvne slike in števila trombocitov.

Če med zdravljenjem z linezolidom pride do pomembne mielosupresije, je treba z zdravljenjem prekiniti, razen v primerih, ko je to absolutno potrebno. V teh primerih je treba intenzivno spremljati krvno sliko in po potrebi uvesti tudi dodatne ukrepe zdravljenja.

Poleg tega, svetujemo tudi, da tedensko spremljate celotno krvno sliko (vključno s količino hemoglobina v krvi, trombociti ter številom levkocitov in diferencialno krvno sliko) pri vseh bolnikih, ki so zdravljeni z linezolidom, ne glede na izhodiščne izvide krvne slike.

V kliničnih študijah za sočutno uporabo je bila pri bolnikih, ki so jemali linezolid dlje od najdaljšega priporočenega časa zdravljenja 28 dni, zvečana pogostnost pojava hujše anemije. Ti bolniki so pogosteje potrebovali transfuzijo krvi. O primerih anemij, pri katerih je bila potrebna transfuzija krvi, so poročali tudi v obdobju trženja, pri čimer je bilo več takih primerov pri bolnikih, ki so jemali linezolid dlje od 28 dni.

Pri uporabi linezolida so poročali o laktacidozi. Pri bolnikih, pri katerih se med jemanjem linezolida pojavijo znaki in simptomi metabolne acidoze, ki vključujejo ponavljajočo se slabost ali bruhanje, bolečine v trebuhu, nizko vrednost bikarbonatov ali hiperventilacijo, je potrebna takojšnja zdravniška oskrba.

V odprti študiji pri zelo bolnih bolnikih, ki so imeli s katetrom povezane okužbe krvnega obtoka, se je pri zdravljenju z linezolidom pokazala prekomerna smrtnost v primerjavi z vankomicinom/dikloksacilinom/oksacilinom [78/363 (21,5 %) v primerjavi z 58/363 (16,0 %)].

Stopnja smrtnosti je bila nabolj odvisna od statusa po Gramu pozitivne okužbe na začetku študije. Stopnja smrtnosti je bila podobna pri bolnikih z okužbami, povzročenimi izključno s po Gramu pozitivnimi bakterijami (verjetnost 0,96; 95 % interval zaupanja: 0,58-1,59), vendar je bila v kraku z linezolidom pomembno zvečana (p=0,0162) v skupini bolnikov, ki so imeli na začetku študije okužbo z drugimi patogeni oz. so bili na začetku študije brez patogenov (verjetnost 2,48; 95 % interval zaupanja: 1,38-4,46). Največje neravnovesje se je pojavilo med zdravljenjem in v 7 dneh po prekinitvi zdravljenja. V kraku z linezolidom je tekom študije več bolnikov dobilo okužbo, povzročeno s po Gramu negativnimi bakterijami, in umrlo zaradi okužbe, povzročene s po Gramu negativnimi bakterijami, ter polimikrobnih okužb. Torej smemo linezolid pri bolnikih z zapletenimi okužbami kože in mehkih tkiv z znano ali možno sočasno okužbo s po Gramu negativnimi bakterijami uporabiti le, kadar ni na voljo alternativnega zdravljenja (glejte poglavje 4.1). V takšnem primeru je obvezna sočasna terapija proti po Gramu negativnim bakterijam.

V kontrolirane klinične preskuse niso bili vključeni bolniki z diabetičnim stopalom, preležaninami ali ishemičnimi lezijami, hudimi opeklinami ali gangreno. Zato so izkušnje o zdravljenju z linezolidom pri teh bolnikih omejene.

Linezolid je treba uporabljati še posebej previdno pri bolnikih s hudo ledvično insuficienco in ga smemo bolniku predpisati le, če pričakovana korist zdravljenja presega predvideno tveganje (glejte poglavji 4.2 in 5.2).

Priporočamo, da tudi bolnike s hudo jetrno insuficienco zdravite z linezolidom le, če pričakovana korist zdravljenja presega predvideno tveganje (glejte poglavji 4.2 in 5.2).

Psevdomembranski kolitis se pojavlja pri skoraj vseh protibakterijskih zdravilih, tudi pri linezolidu. Zato je pomembno, da na to diagnozo pomislimo pri bolnikih z drisko po jemanju kateregakoli protibakterijskega zdravila. V primeru suma ali potrjenega kolitisa, povezanega z antibiotičnim zdravljenjem, je lahko prekinitev zdravljenja z linezolidom koristna. Uvesti je potrebno ustrezne ukrepe.

Z antibiotiki povezana driska in z antibiotiki povezan kolitis, vključno s psevdomembranskim kolitisom in s Clostridium difficile povezano drisko, so bili opisani pri skoraj vseh protibakterijskih zdravilih, vključno z linezolidom. Resnost obolenja lahko sega od blage driske do kolitisa s smrtnim izidom. Pri vsakem bolniku je potrebno upoštevati zgornje diagnoze, če se razvije driska med ali po jemanju antibiotika. V primeru suma ali potrditve z antibiotiki povezane driske in z antibiotiki

povezanim kolitisom je potrebno zdravljenje z antibiotiki vključno z linezolidom, prekiniti in takoj izvajati ustrezne terapevtske ukrepe. Zdravila, ki zavirajo peristaltiko, so v tem primeru kontraindicirana.

Učinkov terapije z linezolidom na normalno črevesno floro klinično niso preučevali.

Uporaba antibiotikov lahko občasno povzroči razrast na antibiotik neobčutljivih mikroorganizmov. Na primer: pri približno 3 % bolnikov, ki so v kliničnih raziskavah prejemali priporočene odmerke linezolida, se je pojavila kandidoza zaradi jemanja zdravila. Če pride med zdravljenjem do superinfekcije, uvedite ustrezne terapevtske ukrepe.

Varnosti in učinkovitosti linezolida pri terapiji, daljši od 28 dni, še niso preučili.

Med zdravljenjem z zdravilom Zyvoxid sta bili opisani periferna nevropatija in nevropatija vidnega živca, ki je v nekaterih primerih napredovala v izgubo vida, in sicer predvsem pri bolnikih, ki so zdravilo dobivali dlje kot 28 dni, kolikor znaša najdaljše priporočeno trajanje uporabe.

Vse bolnike je treba seznaniti, naj zdravnika obvestijo o motnjah vida, kot so spremembe v ostrini vida, spremembe barvnega zaznavanja, zamegljen vid ali okrnjenost vidnega polja. V teh primerih je po potrebi priporočena takojšnja oftalmološka ocena. Če bolniki jemljejo zdravilo Zyvoxid dlje od priporočenih 28 dni, je treba redno spremljati njihovo funkcijo vida.

Če se pojavi periferna ali optična nevropatija, je potrebno pretehtati nadaljnjo uporabo zdravila Zyvoxid glede na potencialno tveganje.

Pri bolnikih, zdravljenih z zdravilom Zyvoxid, so bile opisane konvulzije. Večina teh bolnikov je imela anamnezo napadov krčev ali dejavnike tveganja zanje. Bolnikom je treba naročiti, da morajo za morebitno anamnezo napadov krčev povedati zdravniku.

Pri sočasni uporabi linezolida in serotonergičnih zdravil, vključno z antidepresivi kot so selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), so poročali o spontanih pojavih serotoninskega sindroma. Sočasna uporaba linezolida in serotonergičnih zdravil je kontraindicirana (glejte poglavje 4.3) razen v primeru, ko je sočasna uporaba obeh zdravil nujna. V teh primerih je potrebno bolnike natančno opazovati glede znakov in simptomov serotoninskega sindroma, kot so kognitivna disfunkcija, hiperpireksija, hiperrefleksija in nekoordiniranost. Če se znaki ali simptomi pojavijo, mora zdravnik razmisliti o prekinitvi enega ali obeh zdravil. V primeru, da sočasno zdravljenje s serotoninskimi zdravili ukinemo, se lahko pojavijo prekinitveni simptomi.

Linezolid je zmanjšal plodnost in povzročil nenormalno morfologijo spermijev pri odraslih podganjih samcih pri izpostavljenosti zdravilu, ki je bila približno enaka pričakovani stopnji izpostavljenosti pri človeku; morebitni učinki linezolida na moški reproduktivni sistem pri človeku niso znani (glejte poglavje 5.3).

To zdravilo vsebuje vir fenilalanina (aspartam) v odmerku 210 mg/30 ml (35 mg/5 ml). Zato je lahko ta pripravek škodljiv za bolnike s fenilketonurijo. Za njih priporočamo uporabo zdravila Zyvoxid v obliki infuzije ali tablet.

To zdravilo vsebuje fruktozo, sorbitol in saharozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za fruktozo, malabsorpcijo glukoze/galaktoze ali pomanjkanjem saharoza-izomaltaze ne smejo jemati tega zdravila.

To zdravilo vsebuje približno 6 g saharoze na 30 ml odmerek (1 g/5 ml). To morajo upoštevati sladkorni bolniki.

To zdravilo vsebuje 51 mg natrija na 30 ml odmerek (8,5 mg/5 ml). To morajo upoštevati bolniki, ki so na dieti z nadzorovanim vnosom natrija.

To zdravilo vsebuje majhne količine etanola (alkohola), in sicer manj kot 100 mg na 30 ml odmerek (4,6 mg/30 ml oz. 0,7 mg/5 ml).

Linezolid je reverzibilen, neselektiven zaviralec encima monoaminooksidaze (MAOI). Podatki iz raziskav medsebojnega delovanja z drugimi zdravili in podatki o varnosti uporabe linezolida pri bolnikih, ki že jemljejo druga zdravila, zaradi katerih bi lahko bili ogroženi zaradi inhibicije MAO, so zelo omejeni. Linezolida torej ne priporočamo v teh okoliščinah, razen če je možno skrbno opazovanje bolnikov in njihovo spremljanje z ustreznimi napravami (glejte poglavji 4.3 in 4.4).

Pri zdravih prostovoljcih z normalnim krvnim tlakom linezolid še dodatno okrepi povečanje krvnega tlaka, ki ga povzročita psevdoefedrin ali fenilpropanolamin klorid. Sočasna uporaba linezolida s psevdoefedrinom ali fenilpropanolaminom je povzročila povprečno povečanje sistoličnega krvnega tlaka reda velikosti od 30 do 40 mm Hg, medtem ko je sam linezolid povzročil povečanje od 11 do 15 mm Hg, sam psevdoefedrin ali sam fenilpropanolamin povečanje od 14 do 18 mm Hg, placebo pa le povečanje od 8 do 11 mm Hg. Podobne raziskave pri preiskovancih s hipertenzijo še niso bile opravljene. Priporočamo, da odmerke zdravil z vazopresorskim delovanjem, npr. dopaminergičnih zdravil, pri sočasni uporabi z linezolidom skrbno titrirate, da bi lahko pri bolniku dosegli želeni odziv.

Možno medsebojno delovanje z dekstrometorfanom so raziskovali pri zdravih prostovoljcih. Preiskovanci so dobili dekstrometorfan (dva 20 mg odmerka v razmiku 4 ur), z linezolidom ali brez njega. Pri normalnih preiskovancih, ki so sočasno jemali linezolid in dekstrometorfan, niso opažali simptomov serotoninskega sindroma (zmedenost, delirij, nemir, tremor, zardevanje, znojenje, hiperpireksija).

Izkušnje v obdobju trženja: poročali so o enem primeru pojava znakov serotoninskega sindroma pri bolniku, ki je sočasno jemal linezolid in dekstrometorfan. Zdravljenje z obema zdraviloma je bilo prekinjeno.

Med sočasno klinično uporabo linezolida in serotonergičnih zdravil, vključno z antidepresivi kot so selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), so poročali o spontanih pojavih serotoninskega sindroma. Sočasna uporaba zdravil je kontraindicirana (glejte poglavje 4.3). Oskrba bolnikov, ki so na sočasnem zdravljenju z linezolidom in serotoneričnimi zdravili je opisana v poglavju 4.4.

Pri bolnikih, ki so sočasno prejemali linezolid in manj kot 100 mg tiramina, niso opažali pomembnejšega presorskega odziva. To pomeni, da se je treba izogibati le prekomernemu uživanju tistih vrst hrane in pijač, ki vsebujejo veliko tiramina (npr. zrel sir, ekstrakti kvasa, nedestilirane alkoholne pijače in izdelki iz fermentirane soje, kot je denimo sojina omaka).

Linezolid se ne presnavlja prek encimskega sistema citokroma P450 (CYP) v opazni meri in ne zavira nobene od klinično pomembnih izooblik CYP pri človeku (1A2, 2C9, 2C19, 2D6, 2E1, 3A4).

Podobno linezolid pri podganah ne inducira izoencimov citokroma P450, zato pri njegovi uporabi ni pričakovati medsebojnega delovanja z drugimi zdravili zaradi indukcije CYP450.

Študijo učinka rifampicina na farmakokinetiko linezolida so izvedli na 16 zdravih odraslih moških prostovoljcih. Aplicirali so 600 mg linezolida dvakrat na dan 2,5 dni z rifampicinom in 600 mg linezolida enkrat na dan 8 dni brez rifampicina. Rifampicin je zmanjšal C^max in AUC linezolida za povprečno 21 % (90 % CI, 15,27) oziroma 32 % (90 % CI, 27, 37). Mehanizem in klinični pomen te interakcije nista znana.

Ko so med zdravljenjem z linezolidom v ravnotežnem stanju dodali varfarin, je pri sočasni uporabi prišlo do 10-odstotnega zmanjšanja srednje vrednosti največjega INR in 5-odstotnega zmanjšanja AUC INR. Za bolnike, ki so sočasno prejemali varfarin in linezolid, ni zadostnih podatkov, da bi lahko ovrednotili klinični pomen teh izsledkov.

Ni ustreznih podatkov o uporabi linezolida pri nosečih ženskah. Raziskave na živalih so pokazale reprodukcijsko toksičnost zdravila (glejte poglavje 5.3). Potencialna nevarnost za ljudi obstaja.

Linezolida ne smemo uporabljati v času nosečnosti, razen če je to nujno potrebno, t.j. le če pričakovana korist zdravljenja presega predvideno tveganje.

Podatki, dobljeni v raziskavah na živalih, kažejo, da linezolid in njegovi presnovki lahko prehajajo v materino mleko, zato mora doječa mati nehati dojiti že pred začetkom terapije z linezolidom in tudi ves čas terapije ne sme dojiti.

Bolnike je treba opozoriti na nevarnost omotice v času zdravljenja z linezolidom in jim svetovati, naj v primeru pojava omotičnosti ne vozijo in ne upravljajo s stroji.

V spodnji tabeli so podani neželeni učinki, ki so se pojavili s pogostostjo ≥ 0,1 % ali so jih označili za resne, v kliničnih študijah, v katere je bilo vključenih več kot 2.000 odraslih bolnikov, ki so priporočene odmerke linezolida prejemali do 28 dni.

Neželene učinke je občutilo približno 22 % bolnikov. Najpogostejši so bili glavobol (2,1 %), driska (4,2 %), navzea (3,3 %) in kandidoza (še posebej v ustih (0,8 %) in vaginalno (1,1 %)– glejte spodnjo tabelo).

Najpogostejši z zdravilom povezani neželeni učinki, ki so povzročili prekinitev zdravljenja, so bili: glavobol, driska, navzea in bruhanje. Prekinitev zdravljenja zaradi z zdravilom povezanih neželenih učinkov je bila potrebna pri približno 3 % bolnikov.

Dodatni neželeni učinki, opaženi v obdobju po začetku trženja zdravila, so prav tako vključeni v spodnjo tabelo in označeni s stopnjo pogostnosti »neznana«, ker iz razpoložljivih podatkov stopnje pogostnosti ni mogoče oceniti.

V spodnji preglednici so po skupini in pogostnosti navedeni vsi neželeni učinki, ki so se pojavili pri več kot enem bolniku in s pogostnostjo, večjo kot pri placebu (zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti ( 1/100 do <1/10), občasni ( 1/1.000 do <1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznana (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni mogoče oceniti)).

* Glej poglavje 4.4

** Glejte poglavji 4.3 in 4.5

† Glejte spodaj

V redkih primerih so med resne neželene učinke linezolida šteli naslednje reakcije: lokalizirane trebušne bolečine, tranzitorne ishemične atake in hipertenzijo.

† V kontroliranih kliničnih študijah, v katerih je zdravljenje z linezolidom trajalo do 28 dni, so o

anemiji poročali pri manj kot 0,1 % bolnikov. V kliničnih študijah za sočutno uporabo je pri bolnikih s smrtno nevarnimi infekcijami in drugimi sočasnimi razlogi obolevnosti delež bolnikov, pri katerih se je razvila anemija pri jemanju linezolida ≤ 28 dni, znašal 2,5 % (33/1.326), pri tistih, ki so jemali linezolid dlje od 28 dni, pa 12,3 % (53/430). Delež primerov, pri katerih se je zaradi zdravil razvila hujša anemija in pri katerih je bila potrebna transfuzija krvi, je znašal 9 % (3/33) pri bolnikih, ki so se zdravili ≤ 28 dni, ter 15 % (8/53) pri bolnikih, ki so se zdravili dlje od 28 dni.

Varnostni podatki kliničnih študij pri več kot 500 pediatričnih bolnikih (od rojstva do 17. leta starosti) ne kažejo, da bi se varnostne značilnosti linezolida pri pediatričnih bolnikih razlikovale od tistih pri odraslih bolnikih.

Izkušnje v obdobju trženja

Infekcijske in parazitske bolezni: z antibiotiki povezan kolitis, vključno s psevdomembranskim kolitisom, potencialno povezanim s smrtno nevarnimi zapleti.

Bolezni prebavil: sprememba barve na površini zob.

Specifičnega antidota ni.

Ni poročil o primerih prevelikega odmerjanja, vendar pa bodo morda koristne naslednje informacije:

Priporočamo uvedbo podporne terapije in vzdrževanje glomerulne filtracije. V času 3-urne hemodialize se iz telesa izloči približno 30 % odmerka linezolida, ni pa podatkov o odstranjevanju linezolida s peritonealno dializo ali hemoperfuzijo. Tudi oba poglavitna presnovka linezolida se v določeni meri izločita s hemodializo.

Znaki toksičnosti zdravila pri podganah po odmerku 3.000 mg/kg/dan so bili zmanjšana aktivnost in ataksija, pri psih, ki so prejemali 2.000 mg/kg/dan, pa so opažali bruhanje in tremor.