Zdravilo Lecalpin je indicirano za zdravljenje blage do zmerne esencialne hipertenzije.

Odmerjanje

Priporočeni odmerek je 10 mg peroralno enkrat na dan, vsaj 15 minut pred obroki; odmerek je mogoče povečati na 20 mg glede na odziv posameznega bolnika.

Titriranje odmerka mora biti postopno, kajti do pojava največjega antihipertenzivnega učinka lahko traja približno 2 tedna.

Nekaterim posameznikom, ki krvnega tlaka nimajo ustrezno urejenega z antihipertenzivno monoterapijo, lahko koristi dodatek lerkanidipina v zdravljenje z antagonistom adrenergičnih

receptorjev beta (atenolol), diuretikom (hidroklorotiazid) ali zaviralcem angiotenzinske konvertaze (kaptopril ali enalapril).

Krivulja odmerka in odziva je strma in ima plato pri odmerkih med 20 in 30 mg. Zato ni verjetno, da bi večji odmerki izboljšali učinkovitost, povečajo pa se lahko neželeni učinki.

Starejši

Farmakokinetični podatki in klinične izkušnje sicer kažejo, da prilagoditve dnevnega odmerka niso potrebne, vendar je med uvodnim zdravljenjem starejših kljub temu potrebna posebna previdnost.

Pediatrična populacija

Lerkanidipin ni priporočljiv za otroke in mladostnike, mlajše od 18 let, ker z njim v tej starostni skupini ni kliničnih izkušenj.

Insuficienca ledvic ali jeter

Na začetku zdravljenja bolnikov z blago do zmerno motenim delovanjem ledvic ali jeter je potrebna posebna previdnost. Ti podskupini sicer običajno preneseta priporočeni odmerek, toda povečevanje odmerka do 20 mg na dan mora biti opravljeno previdno. Pri bolnikih z okvaro jeter je

antihipertenzivni učinek lahko izrazitejši, zato je potrebno razmisliti o prilagoditvi odmerka.

Lerkanidipin je kontraindiciran za bolnike s hudo okvaro jeter ali hudo okvaro ledvic (GFR

< 30 ml/min), z vključno bolniki na dializi (glejte poglavji 4.4). Način uporabe

Za peroralno uporabo.

Tablete je treba vzeti z nekaj vode in vsaj 15 minut pred obrokom, najbolje pred zajtrkom.

Tega zdravila se ne sme jemati skupaj z grenivko ali grenivkinim sokom (glejte poglavji 4.5).

• preobčutljivost na učinkovino ali katerokoli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• obstrukcija iztočnega dela levega prekata

• nezdravljeno kongestivno srčno popuščanje

• nestabilna angina pektoris

• obdobje 1 meseca po miokardnem infarktu

• huda okvara jeter

• huda okvara ledvic (GFR < 30 ml/min), z vključno bolniki na dializi

• sočasna uporaba z:

  • močnimi zaviralci CYP3A4 (glejte poglavje 4.5),

  • ciklosporinom (glejte poglavje 4.5),

  • grenivko ali grenivkinim sokom (glejte poglavje 4.5).

Bolezen sinusnega vozla

Lerkanidipin je treba posebej previdno uporabljati pri bolnikih z boleznijo sinusnega vozla (če nimajo vstavljenega srčnega spodbujevalnika).

Disfunkcija levega prekata

Previdnost je potrebna tudi pri bolnikih z disfunkcijo levega prekata, čeprav hemodinamsko kontrolirane študije niso odkrile prizadetosti delovanja prekatov.

Ishemična bolezen srca

Pri bolnikih z ishemično boleznijo srca so nekateri kratkodelujoči dihidropiridini domnevno lahko

povezani z večjim kardiovaskularnim tveganjem. Lerkanidipin je sicer dolgodelujoče zdravilo, a ga je pri takšnih bolnikih vseeno treba uporabljati previdno.

Nekateri dihidropiridini lahko v redkih primerih povzročijo prekordialno bolečino ali angino pektoris. Zelo redko se pri bolnikih z obstoječo angino pektoris povečajo pogostnost, trajanje ali izrazitost napadov.

Možni so posamezni primeri miokardnega infarkta (glejte poglavje 4.8).

Uporaba pri ledvični ali jetrni okvari:

Na začetku zdravljenja bolnikov z blago do zmerno okvaro ledvic je potrebna posebna previdnost. Kljub temu, da je običajni dnevni priporočeni odmerek, ki se ga lahko prenaša 10 mg, mora biti povečevanje odmerka do 20 mg na dan opravljeno previdno.

Pri bolnikih z okvaro jeter je antihipertenzivni učinek lahko izrazitejši, zato je treba razmisliti o prilagoditvi odmerka.

Lerkanidipin je kontraindiciran pri bolnikih s hudo okvaro jeter ali hudo okvaro ledvic (GFR

< 30 ml/min) z vključno bolniki na hemodializi (glejte poglavji 4.3).

Peritonealna dializa

Lerkanidipin lahko povzroči nastanek motnega peritonealnega izpirka pri bolnikih na peritonealni

dializi. Vzrok motnosti je povečana koncentracija trigliceridov v peritonealnem izpirku. Medtem, ko je mehanizem tega neznan, motnost po ukinitvi lerkanidipina kmalu preneha. To je pomembno prepoznati, saj se lahko moten peritonealni izpirek pomotoma zamenja za infektiven peritonitis, ki ima za posledico nepotrebno hospitalizacijo in empirično zdravljenje z antibiotiki.

Induktorji CYP3A4

Induktorji CYP3A4, npr. antiepileptiki (npr. fenitoin, fenobarbital, karbamazepin) in rifampicin, lahko zmanjšajo koncentracijo lerkanidipina v plazmi, zato je učinkovitost lerkanidipina lahko manjša od pričakovane (glejte poglavje 4.5).

Alkohol

Izogniti se je treba alkoholu, ker lahko poveča učinek vazodilatacijskih antihipertenzivov (glejte poglavje 4.5).

Pediatrična populacija

Varnost in učinkovitost lerkanidipina pri otrocih, starih do 18 let nista bili dokazani.

Pomožne snovi

Laktoza monohidrat

Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Natrij

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na filmsko obloženo tableto, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’

Kontraindikacije sočasne uporabe

Zaviralci CYP3A4Lerkanidipin se presnavlja z encimom CYP3A4. Zato lahko sočasno uporabljeni zaviralci CYP3A4 vplivajo na presnovo in odstranjevanje lerkanidipina.

Študija medsebojnega delovanja z močnim zaviralcem CYP3A4 ketokonazolom je pokazala znatno

povečanje koncentracije lerkanidipina v plazmi (15-kratno povečanje AUC in 8-kratno povečanje Cmax za evtomer S-lerkanidipin).

Izogibati se je treba sočasni uporabi lerkanidipina in zaviralcev CYP3A4 (npr. ketokonazola, itrakonazola, ritonavirja, eritromicina, troleandomicina, klaritromicina) (glejte poglavje 4.3).

Ciklosporin

Po sočasni uporabi so v plazmi ugotovili večjo koncentracijo lerkanidipina in ciklosporina. Študija pri zdravih mladih prostovoljcih je pokazala, da v se v primeru uporabe ciklosporina 3 ure po zaužitju lerkanidipina koncentracija lerkanidipina v plazmi ni spremenila, AUC ciklosporina pa se je povečala za 27 %. Sočasna uporaba lerkanidipina in ciklosporina pa je povzročila 3-kratno povečanje koncentracije lerkanidipina v plazmi in 21 % povečanje AUC ciklosporina. Ciklosporina in lerkanidipina se ne sme uporabljati skupaj (glejte poglavje 4.3).

Grenivka ali grenivkin sok

Tako kot drugi dihidropiridini je tudi lerkanidipin občutljiv na zavrtje presnove z grenivko aligrenivkinim sokom. Posledici sta povečanje njegove biološke uporabnosti in večji hipotenzivni učinek. Lerkanidipina se ne sme jemati z grenivko ali grenivkinim sokom (glejte poglavje 4.3).

Nepriporočljiva sočasna uporaba

Induktorji CYP3A4

Sočasno uporabo lerkanidipina in induktorjev CYP3A4, npr. antiepileptikov (kakršna sta fenitoin, fenobarbital, karbamazepin) ali rifampicina, je treba previdno pretehtati, kajti antihipertenzivni učinek se lahko zmanjša in krvni tlak je treba kontrolirati pogosteje kot po navadi (glejte poglavje 4.4).

Alkohol

Alkoholu se je treba izogibati, ker lahko poveča učinek vazodilatacijskih antihipertenzivov (glejte poglavje 4.4).

Sočasna uporaba, ki zahteva prilagoditev odmerkov

Induktorji CYP3A4

Previdnost je potrebna pri sočasnem predpisovanju lerkanidipina z drugimi substrati CYP3A4, npr. s terfenadinom, astemizolom in antiaritmiki III. skupine, kakršni so amiodaron, kinidin, sotalol.

Midazolam

Pri sočasni uporabi 20-mg odmerka lerkanidipina s peroralnim midazolamom pri starejših prostovoljcih se je absorpcija lerkanidipina povečala (za približno 40 %), hitrost absorpcije pa se je zmanjšala (tmax se je od 1,75 ure podaljšal na 3 ure). Koncentracija midazolama se ni spremenila.

Metoprolol

Med sočasno uporabo lerkanidipina in metoprolola (antagonista adrenergičnih receptorjev β, ki ga v glavnem odstranijo jetra) se biološka uporabnost metoprolola ni spremenila, biološka uporabnost lerkanidipina pa se je zmanjšala za 50 %. Ta učinek je morda posledica zmanjšanega pretoka krvi skozi jetra, ki ga povzročijo antagonisti adrenergičnih receptorjev β, in se zato lahko pojavi tudi pri drugih zdravilih iz te skupine. Lerkanidipin je sicer mogoče varno uporabljati hkrati z antagonisti adrenergičnih receptorjev beta, vendar je lahko potrebna prilagoditev odmerka.

Digoksin

Sočasna uporaba 20 mg lerkanidipina pri bolnikih, ki so kronično prejemali β-metildigoksin, ni pokazala znakov farmakokinetičnih interakcij. Vendar se je vrednost Cmax digoksina v povprečju

povečala za 33 %, AUC in ledvični očistek pa se nista pomembno spremenila. Bolnikom, ki sočasno dobivajo digoksin, je treba skrbno spremljati znake toksičnih učinkov digoksina.

Sočasna uporaba z drugimi zdravili

Fluoksetin

Študija medsebojnega delovanja lerkanidipina in fluoksetina (zaviralca CYP2D6 in CYP3A4), opravljena pri prostovoljcih, starih 65 ± 7 let (povprečje ± s. o.), ni pokazala klinično pomembnih sprememb v farmakokinetiki lerkanidipina.

Cimetidin

Sočasna uporaba lerkanidipina in cimetidina v odmerku 800 mg na dan ne povzroči pomembnih sprememb koncentracije lerkanidipina v plazmi. Pri večjih odmerkih cimetidina pa se biološka

uporabnost in hipotenzivni učinek lerkanidipina lahko povečata, zato je v teh primerih potrebna previdnost.

Simvastatin

Med večkratno sočasno uporabo 20 mg lerkanidipina in 40 mg simvastatina se AUC lerkanidipina ni pomembno spremenila, AUC simvastatina pa se je povečala za 56 % in AUC njegovega aktivnega presnovka, β-hidroksikisline, za 28 %. Ni verjetno, da so takšne spremembe klinično pomembne.

Medsebojnega delovanja ni pričakovati, če je lerkanidipin uporabljen zjutraj, simvastatin pa zvečer, kot je za takšno zdravilo indicirano.

Diuretiki in zaviralci ACE

Lerkanidipin so varno uporabljali z diuretiki in zaviralci ACE.

Druga zdravila, ki vplivajo na krvni tlak

Kot velja za vse antihipertenzive, lahko pri uporabi lerkanidipina z drugimi zdravili, ki vplivajo na krvni tlak, kot so antagonisti adrenergičnih receptorjev alfa za zdravljenje urinarnih simptomov,

triciklični antidepresivi, neuroleptiki, pride do povečanega hipotenzivnega učinka. Nasprotno, pa do zmanjšanja hipotenzivnega učinka. pride pri sočasni uporabi kortikosteroidov

Nosečnost

Ni podatkov o uporabi lerkanidipina pri nosečnicah. Neklinični podatki ne kažejo teratogenih učinkov na živalih (glejte poglavje 5.3). Toda druge dihidropiridinske spojine so se pri živalih izkazale za teratogene, zato se lerkanidipina ne sme uporabljati med nosečnostjo; prav tako ga ne smejo dobivati ženske v rodni dobi, ki ne uporabljajo učinkovite kontracepcije.

Dojenje

Ni znano ali se lerkanidipin/metaboliti izločajo v mleko. Tveganja za novorojenčke/dojenčke ni mogoče izključiti. Lerkanidipin se med dojenjem ne sme uporabljati

Plodnost

Na voljo ni kliničnih podatkov za lerkanidipin. Pri nekaterih bolnikih, ki so se zdravili z zaviralci receptorjev beta, so bile opisane reverzibilne biokemične spremembe v glavi semenčic, ki bi lahko

poslabšale oploditev. V primerih, ko je bila ponovljena in vitro oploditev neuspešna in kjer ni mogoče najti druge razlage, je lahko morebiten povzročitelj antagonist kalcijevih kanalčkov.

Zdravilo Lecalpin ima majhen vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Kljub temu je potrebna previdnost, kajti pojavijo se lahko omotica, astenija, utrujenost in, redko, zaspanost.

Povzetek varnostnega profila

Varnost lerkanidipina v odmerku 10-20 mg enkrat na dan je bila preučevana v dvojno slepi, s placebo kontrolirani klinični študiji (s 1200 bolniki, ki so prejemali lerkanidipin in 603 bolniki, ki so prejemali placebo) in v aktivno kontrolirani in nekontrolirani dolgotrajajoči študiji na skupno

3676 hipertenzivnih bolnikov, ki so prejemali lerkanidipin.

Najbolj pogosti neželeni učinki, o katerih so poročali med kliničnimi preskušanj in v obdobju trženja so: periferni edem, glavobol, vročinski oblivi, tahikardija in palpitacije.

Preglednica neželenih učinkov

V spodnji preglednici so navedeni neželeni učinki, o katerih so poročali med kliničnimi preskušanji in za katere obstaja vsaj majhna verjetnost povezave z zdravljenjem z lerkanidipinom.

Neželeni učinki so razvrščeni po klasifikaciji organskih sistemov MedDRA in po pogostnosti: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1000 do < 1/100), redki (≥ 1/10 000 do

< 1/1000), zelo redki (< 1/10 000), neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). Opazovani neželeni učinki so v skupini pogostnosti razvrščeni glede na padajočo resnost.

1 neželeni učinki spontanih poročanj iz obdobja trženja Opis izbranih neželenih učinkov

V placebo kontroliranih kliničnih študijah je bila incidenca perifernega edema 0,9 % pri uporabi lerkanidipina 10-20 mg in 0,83 % pri uporabi placeba. Pojavili so se pri manj kot pri 2 % vse študijske populacije, z vključno dolgotrajajočimi kliničnimi študijami.

Lerkanidipin nima neugodnega vpliva na koncentracijo krvnega sladkorja ali lipidov v serumu. Nekateri dihidropiridini lahko redko povzročijo prekordialno bolečino ali angino pektoris. Zelo redko se lahko pri bolnikih z obstoječo angino pektoris povečajo pogostnost, trajanje ali izrazitost teh

napadov. Možni so posamezni primeri miokardnega infarkta.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

V obdobju trženja lerkanidipina so bili opisani trije primeri prevelikega odmerjanja od odmerka 30- 40 mg do 800 mg, vključno s poročilom o zaužitju s samomorilnim namenom.

Simptomi

Tako kot pri drugih dihidropiridinih preveliko odmerjanje povzroči čezmerno periferno vazodilatacijo z izrazito hipotenzijo in refleksno tahikardijo. Vendar se lahko pri zelo visokih odmerkih periferna selektivnost izgubi, kar povzroči bradikardijo in negativni inotropni učinek. Najpogostejši neželeni

učinki povezani s prevelikim odmerkom so hipotenzija, omotica, glavobol in palpitacije.

Zdravljenje

V primeru hude hipotenzije lahko pomaga kardiovaskularna podpora z vključno pogostim nadzorom srčne in respiratorne funkcije, dvigom okončin in spremljanja volumna tekočine v obtoku ter in

izločanja urina.

Glede na podaljšano farmakološko delovanje lerkanidipina je treba kardiovaskularno stanje bolnikov spremljati vsaj 24 ur. Glede na to, da ima zdravilo visoko stopnjo vezave na beljakovine, dializa

najpogosteje ni učinkovita. Bolnike, pri katerih se pričakuje zmerna do huda zastrupitev, je potrebno skrbno spremljati.