Bikalutamid Synthon 50 mg filmsko obložene tablete

Zdravljenje napredovalega raka prostate v kombinaciji z analogi LHRH (gonadoliberina) ali kirurško kastracijo.

Odmerjanje

Odrasli moški, vključno s starejšimi bolniki: odmerek je ena 50-mg tableta peroralno enkrat na dan.

Zdravljenje z bikalutamidom je treba začeti vsaj 3 dni pred začetkom zdravljenja z analogom LHRH ali hkrati s kirurško kastracijo.

Posebne skupine bolnikov

Okvara ledvic

Bolnikom z okvaro ledvic odmerka ni treba prilagoditi.

Okvara jeter

Bolnikom z blago okvaro jeter odmerka ni treba prilagoditi. Pri bolnikih z zmerno do hudo okvaro jeter lahko pride do povečanega kopičenja zdravila (glejte poglavje 4.4).

Pediatrična populacija

Bikalutamid ni indiciran pri otrocih in mladostnikih.

Način uporabe

Tablete je treba zaužiti cele in s tekočino.

Bikalutamid je kontraindiciran pri ženskah in otrocih (glejte poglavje 4.6).

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Sočasno z bikalutamidom je kontraindicirana uporaba terfenadina, astemizola ali cisaprida (glejte poglavje 4.5).

Uvedbo zdravljenja mora neposredno nadzorovati zdravnik specialist.

Bikalutamid se v veliki meri presnovi v jetrih. Podatki kažejo, da se lahko bikalutamid pri osebah s hudo okvaro jeter odstrani počasneje; to lahko poveča njegovo kopičenje. Zato je treba bikalutamid pri bolnikih z zmerno do hudo okvaro jeter uporabljati previdno.

Zaradi možnih jetrnih sprememb so priporočljive redne kontrole delovanja jeter. Pričakovati je mogoče, da se večina sprememb pojavi v prvih 6 mesecih zdravljenja z bikalutamidom.

V redkih primerih so med zdravljenjem z bikalutamidom opažali hude jetrne spremembe in odpoved jeter, poročali so pa tudi o smrtnih izidih (glejte poglavje 4.8). Če so spremembe hude, je treba zdravljenje z bikalutamidom prekiniti.

Pri moških, zdravljenih z agonisti LHRH, so opažali zmanjšanje tolerance za glukozo. To se lahko pokaže kot sladkorna bolezen ali izguba urejenosti glikemije pri bolnikih, ki že imajo sladkorno bolezen. Pri bolnikih, ki dobivajo bikalutamid v kombinaciji z agonisti LHRH, zato pride v poštev kontroliranje glukoze v krvi.

Ugotovljeno je, da bikalutamid zavira citokrom P450 (CYP 3A4), zato je potrebna previdnost med njegovo uporabo hkrati z zdravili, ki se pretežno presnovijo s CYP 3A4 (glejte poglavji 4.3 in 4.5).

V redkih primerih so bile pri bolnikih, ki so jemali bikalutamid v odmerku 50 mg, opisane fotosenzitivne reakcije. Bolnikom je treba naročiti, naj se med zdravljenjem z bikalutamidom v odmerku 50 mg izogibajo pretiranemu neposrednemu izpostavljanju sončni svetlobi ali UV-svetlobi; v poštev pride uporaba zaščitnih sredstev za sončenje. Če je fotosenzitivna reakcija trdovratnejša in/ali huda, je treba uvesti ustrezno simptomatsko zdravljenje.

Zdravljenje z deprivacijo androgenov lahko povzroči podaljšanje intervala QT.

Pri bolnikih z anamnezo ali dejavniki tveganja za podaljšanja intervala QT in pri bolnikih, ki sočasno prejemajo zdravila, katera lahko podaljšajo interval QT (glejte poglavje 4.5), mora zdravnik pred uvedbo zdravljenja z bikalutamidom pretehtati razmerje med koristjo in tveganjem, vključno z možnostjo pojava aritmije tipa torsade de pointes.

Antiandrogeno zdravljenje lahko povzroči morfološke spremembe pri spermatozojih. Kljub temu, da učinka bikalutamida na morfologijo sperme niso preučevali in o takih spremembah pri bolnikih, ki so prejemali bikalutamid niso poročali, bi morali bolniki in/ali njihovi partnerji uporabljati ustrezno kontracepcijo med in še 130 dni po končanem zdravljenju z bikalutamidom.

Pri bolnikih, ki so prejemali bikalutamid sočasno s kumarinskimi antikoagulanti, so poročali o okrepljenih antikoagulacijskih učinkih, kar lahko privede do povečanja protrombinskega časa (Prothrombine Time – PT) in mednarodno umerjenega razmerja (International Normalised Ratio – INR). Nekatere primere so povezali s povečanim tveganjem za krvavitve. Priporočljivo je skrbno spremljanje PT/INR in razmislek o prilagoditvi odmerka antikoagulanta (glejte poglavji 4.5 in 4.8).

Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.

Med bikalutamidom in analogi LHRH ni znakov farmakokinetičnega ali farmakodinamičnega medsebojnega delovanja.

Študije in vitro so pokazale, da R-bikalutamid zavira CYP 3A4, manj pa zavira CYP 2C9, 2C19 in 2D6.

Klinične študije, v katerih so kot označevalec aktivnosti citokroma P450 (CYP) uporabili antipirin, sicer niso odkrile znakov možnega medsebojnega delovanja midazolama in bikalutamida, toda povprečna izpostavljenost midazolamu (AUC) se je po 28-dnevni sočasni uporabi z bikalutamidom

povečala do 80 %. Takšen porast bi lahko bil pomemben za zdravila z nizkim terapevtskim indeksom. Zato je hkratna uporaba terfenadina, astemizola in cisaprida kontraindicirana (glejte poglavje 4.3), previdnost pa je potrebna med hkratno uporabo bikalutamida s snovmi, kakršne so ciklosporin in

zaviralci kalcijevih kanalčkov. Potrebno je lahko zmanjšanje odmerka teh zdravil, zlasti če obstajajo znaki močnejših ali neželenih učinkov zdravila. Med uporabo ciklosporina je po uvedbi ali opustitvi bikalutamida priporočljivo natančno kontrolirati koncentracijo ciklosporina v plazmi in bolnikovo

klinično stanje.

Previdnost je potrebna pri predpisovanju bikalutamida z drugimi zdravili, ki lahko zavrejo oksidacijo zdravila, npr. s cimetidinom ali ketokonazolom. Teoretično bi to lahko povečalo koncentracijo

bikalutamida v plazmi, to pa bi teoretično lahko povzročilo povečanje neželenih učinkov.

Študije in vitro so pokazale, da lahko bikalutamid izpodrine kumarinski antikoagulant varfarin z njegovega vezavnega mesta na beljakovinah. Ob sočasnem dajanju z bikalutamidom so poročali o povečanju učinka varfarina in drugih kumarinskih antikoagulantov. Če predpišemo bikalutamid bolnikom, ki se že zdravijo s kumarinskimi antikoagulanti, je priporočljivo skrbno spremljati PT/INR in razmisliti o prilagoditvi odmerka antikoagulanta (glejte poglavji 4.4 in 4.8).

Ker zdravljenje z deprivacijo androgenov lahko podaljša interval QT, je potrebno skrbno pretehtati sočasno uporabo bukalutamida z zdravili, ki podaljšajo interval QT ali z zdravili, ki lahko inducirajo torsades de pointes, kot so antiaritmiki skupine IA (npr. kinidin, dizopiramid) ali skupine III (npr. amiodaron, sotalol, dofetilid, ibutilid), metadon, moksifloksacin, antipsihotiki (glejte poglavje 4.4).

Pediatrična populacija

Študije medsebojnega delovanja so izvedli le pri odraslih.

Nosečnost

Bikalutamid je pri ženskah kontraindiciran in ga nosečnice ne smejo jemati.

Dojenje

Bikalutamid je pri ženskah kontraindiciran in ga doječe matere ne smejo jemati.

Plodnost

V študijah na živalih so opazili reverzibilno poslabšanje plodnosti pri samcih (glejte poglavje 5.3). Pri moških je treba predpostaviti pojav obdobja zmanjšane plodnosti ali neplodnosti.

Malo verjetno je, da bi bikalutamid poslabšal bolnikovo sposobnost vožnje ali upravljanja strojev.

Vendar pa je treba bolnike opozoriti, da se občasno lahko pojavi zaspanost. Bolniki, ki se jim to zgodi, morajo biti previdni.

V tem poglavju so neželeni učinki opredeljeni takole: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Preglednica 1: Pogostnost neželenih učinkov

1 Jetrne spremembe so redko hude in so bile pogosto prehodne; minile ali izboljšale so se med nadaljevanjem zdravljenja ali po njegovi prekinitvi.

2 Navedeno kot neželeni učinek zdravila po pregledu podatkov iz obdobja trženja zdravila.

Pogostnost je bila določena na podlagi incidence o poročanih neželenih dogodkih jetrne odpovedi pri preiskovani skupini bolnikov, ki je prejemala bikalutamid v odmerku 150 mg v odprtih EPC študijah.

3 Lahko se zmanjša v primeru sočasne kastracije.

4 Opaženo v farmakoepidemiološki študiji agonistov LHRH in antiandrogenov, ki se uporabljajo pri zdravljenju raka prostate. Videti je bilo, da se tveganje poveča, če se

bikalutamid 50 mg uporablja v kombinaciji z agonisti LHRH, vendar povečanja tveganja niso opazili, če je bil bikalutamid 150 mg uporabljen kot samostojno zdravilo za zdravljenje raka prostate.

5 Navedeno kot neželeni učinek zdravila po pregledu podatkov v obdobju trženja zdravila.

Pogostnost je bila določena na podlagi incidence poročanih neželenih dogodkov intersticijske pljučnice v randomiziranem obdobju zdravljenja zgodnjega raka prostate v študiji z odmerkom 150 mg.

Povečanje PT/INR: med spremljanjem v obdobju trženja zdravila so poročali o medsebojnem delovanju kumarinskih antikoagulantov in bikalutamida (glejte poglavji 4.4 in 4.5).

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si.

Izkušenj s prevelikim odmerjanjem pri človeku ni. Specifičnega antidota ni; zdravljenje mora biti simptomatsko. Bikalutamid je v veliki meri vezan na beljakovine in se nespremenjen ne pojavi v urinu, zato dializa predvidoma ne koristi. Indicirana je splošna podporna oskrba, vključno s pogostim nadziranjem vitalnih znakov.