Moksifloksacin Kabi 400 mg/250 ml raztopina za infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
- △
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Moksifloksacin 400 mg/250 ml
Zdravilo Moksifloksacin Kabi je indicirano za zdravljenje:
-
pljučnice, pridobljene v domačem okolju (PDO),
-
zapletenih okužb kože in mehkih tkiv (zOKMT).
Moksifloksacin se lahko uporablja samo, če ni primerno uporabiti drugih antibiotikov, ki se po navadi priporočajo za zdravljenje takšnih okužb.
Upoštevati je treba uradne smernice za ustrezno uporabo antibiotikov.
Odmerjanje
Priporočeni odmerek je 400 mg moksifloksacina, infundiran enkrat na dan.
Začetnemu intravenskemu zdravljenju lahko sledi peroralno zdravljenje s 400 mg tabletami moksifloksacina, če je to klinično indicirano.
V kliničnih študijah je večina bolnikov prešla na peroralno zdravljenje v 4 dneh (PDO) ali 6 dneh (zOKMT). Priporočeno celotno trajanje intravenskega in peroralnega zdravljenja je pri PDO od 7 do 14 dni in pri zOKMT od 7 do 21 dni.
Okvara ledvic/jeter
Bolnikom z blago do hudo okvaro ledvične funkcije ali bolnikom na kronični dializi, tj. na hemodializi in kontinuirani ambulantni peritonealni dializi, odmerka ni treba prilagoditi (za dodatne podrobnosti glejte poglavje 5.2).
Podatkov o bolnikih z okvaro jetrne funkcije ni dovolj (glejte poglavje 4.3).
Druge posebne skupine bolnikov
Starejšim bolnikom in bolnikom z majhno telesno maso odmerka ni treba prilagoditi.
Pediatrična populacija
Moksifloksacin je pri otrocih in odraščajočih mladostnikih kontraindiciran. Učinkovitost in varnost moksifloksacina pri otrocih in mladostnikih nista dokazani (glejte poglavja 4.3, 4.4 in 5.3).
Način uporabe
Za intravensko uporabo; neprekinjeno infundiranje v obdobju 60 minut (glejte tudi poglavje 4.4).
Če je medicinsko indicirano, se raztopino za infundiranje lahko daje s pomočjo T-cevke, skupaj s kompatibilnimi raztopinami za infundiranje (glejte poglavje 6.6).
-
Preobčutljivost na moksifloksacin, druge kinolone ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
-
Nosečnost in dojenje (glejte poglavje 4.6).
-
Bolniki, mlajši od 18 let.
-
Bolniki z boleznimi kit v anamnezi ali z motnjami, ki so posledica zdravljenja s kinoloni.
V predkliničnih raziskavah in raziskavah pri človeku so po izpostavljenosti moksifloksacinu opažali spremembe v elektrofiziologiji srca, in sicer v obliki podaljšanega intervala QT. Zaradi varnosti zdravila je moksifloksacin zato kontraindiciran pri bolnikih s:
-
prirojenim ali dokazano pridobljenim podaljšanjem intervala QT,
-
motnjami elektrolitskega ravnovesja, zlasti v primeru nezdravljene hipokaliemije,
-
klinično pomembno bradikardijo,
-
klinično pomembnim srčnim popuščanjem z zmanjšano iztisno frakcijo levega prekata,
-
predhodno anamnezo simptomatskih aritmij.
Moksifloksacina se ne sme uporabljati sočasno z drugimi zdravili, ki podaljšujejo interval QT (glejte tudi poglavje 4.5).
Zaradi omejenih kliničnih podatkov, je uporaba moksifloksacina kontraindicirana tudi pri bolnikih z okvarjeno jetrno funkcijo (Child Pugh C) in pri bolnikih s povečanimi vrednostmi transaminaz > 5-kratno zgornjo normalno mejo.
Uporabi moksifloksacina se je treba izogibati pri bolnikih, pri katerih so se v preteklosti med uporabo zdravil, ki vsebujejo kinolone ali fluorokinolone, pojavili resni neželeni učinki (glejte poglavje 4.8). Zdravljenje teh bolnikov z moksifloksacinom se sme uvesti le v primeru, da ni drugih možnosti zdravljenja, in po skrbni oceni razmerja med koristmi in tveganji (glejte tudi poglavje 4.3).
Aortna anevrizma in disekcija ter regurgitacija/inkompetenca srčne zaklopke
V epidemioloških študijah so poročali o povečanem tveganju za aortno anevrizmo in disekcijo, zlasti pri starejših bolnikih, in za regurgitacijo aortne in mitralne zaklopke po vnosu fluorokinolonov. Pri bolnikih, ki so prejemali fluorokinolone, so poročali o primerih aortne anevrizme in disekcije, ki jih včasih spremljajo zapleti v obliki rupture (vključno s smrtnim izidom), ter o primerih regurgitacije/inkompetence katere koli srčne zaklopke (glejte poglavje 4.8).
Pri bolnikih s pozitivno družinsko anamnezo anevrizme ali prirojene bolezni srčne zaklopke ali pri bolnikih, ki so jim postavili diagnozo obstoječe aortne anevrizme in/ali aortne disekcije ali bolezni srčne zaklopke ali v prisotnosti drugih dejavnikov tveganja ali stanj, ki so predispozicija
-
tako za aortno anevrizmo in disekcijo kot za regurgitacijo/inkompetenco srčne zaklopke (npr. bolezni vezivnega tkiva, kot so Marfanov sindrom ali Ehlers-Danlosov sindrom, Turnerjev sindrom, Behçetova bolezen, hipertenzija, revmatoidni artritis) ali dodatno
-
za aortno anevrizmo in disekcijo (npr. vaskularne bolezni, kot so Takayasujev arteritis ali velikocelični arteritis ali znana ateroskleroza ali Sjögrenov sindrom) ali dodatno
-
za regurgitacijo/inkompetenco srčne zaklopke (npr. infektivni endokarditis),
se smejo zato fluorokinoloni uporabljati le po natančni oceni razmerja med koristmi in tveganji ter razmisleku o drugih možnostih zdravljenja.
Tveganje za aortno anevrizmo in disekcijo ter njuno rupturo se lahko poveča tudi pri bolnikih, ki se sočasno zdravijo s sistemskimi kortikosteroidi.
Ob nenadni bolečini v trebuhu, prsnem košu ali hrbtu se bolnikom priporoča, da se nemudoma posvetujejo z zdravnikom na urgentnem oddelku.
Bolnikom je treba svetovati, naj nemudoma poiščejo zdravniško pomoč v primeru akutne dispneje, novega pojava palpitacij srca ali razvoja edema trebuha ali spodnjih okončin.
Koristi zdravljenja z moksifloksacinom je treba – zlasti pri okužbah, ki niso zelo hude – pretehtati glede na informacije, navedene v poglavju Opozorila in previdnostni ukrepi.
Podaljšanje intervala QTc in klinična stanja, ki lahko podaljšajo interval QTc
| Elektrokardiogram nekaterih bolnikov je pokazal, da moksifloksacin podaljša interval QTc. IntervalQT se lahko podaljša s povečanjem plazemskih koncentracij zaradi hitrega intravenskega infundiranja.Zato infundiranje ne sme trajati manj kot priporočenih 60 minut, intravenski odmerek pa ne sme preseči 400 mg enkrat na dan. Za podrobnosti glejte spodnja opozorila in poglavji 4.3 in 4.5. |
Zdravljenje z moksifloksacinom je treba prekiniti, če se med zdravljenjem pojavijo znaki ali simptomi, ki so lahko povezani s srčno aritmijo, z ali brez EKG sprememb.
Moksifloksacin je treba previdno uporabljati pri bolnikih s kakršnim koli stanjem, ki povečuje nagnjenost k srčnim aritmijam (npr. akutna ishemija miokarda), ker imajo lahko večje tveganje za pojav ventrikularne aritmije (vključno s torsade de pointes) in srčni zastoj. Glejte tudi poglavji 4.3 in 4.5.
Moksifloksacin je treba previdno uporabljati pri bolnikih, ki jemljejo zdravila, ki lahko znižajo koncentracijo kalija. Glejte tudi poglavji 4.3 in 4.5.
Moksifloksacin je treba previdno uporabljati pri bolnikih, ki jemljejo zdravila, ki so povezana s klinično pomembno bradikardijo. Glejte tudi poglavje 4.3.
Bolnice in starejši bolniki so lahko bolj občutljivi na učinke zdravil (kakršno je moksifloksacin), ki podaljšajo interval QTc, zato je potrebna posebna previdnost.
Dolgotrajni, onesposabljajoči in potencialno ireverzibilni resni neželeni učinki
Pri bolnikih, ki so prejemali kinolone in fluorokinolone, so, neodvisno od njihove starosti in obstoječih dejavnikov tveganja, poročali o zelo redkih primerih dolgotrajnih (več mesecev ali let trajajočih), onesposabljajočih in potencialno ireverzibilnih neželenih učinkov, ki so vplivali na različne organske
sisteme, včasih na več hkrati (mišično-skeletni sistem, živčevje, duševno zdravje in čutila).
Zdravljenje z moksifloksacinom je treba prenehati takoj ob prvih znakih ali simptomih kakršnih koli resnih neželenih učinkov, bolniku pa je treba svetovati, naj se posvetuje z zdravnikom, ki mu je zdravilo predpisal.
Preobčutljivost/alergijske reakcije
Poročali so o preobčutljivostnih in alergijskih reakcijah na fluorokinolone (tudi moksifloksacin) po prvi uporabi. Anafilaktične reakcije lahko privedejo do življenjsko ogrožajočega šoka celo po prvi uporabi. V primerih klinično izraženih hudih preobčutljivostnih reakcijah je treba z uporabo moksifloksacina prenehati in začeti z ustreznim zdravljenjem (npr. zdravljenje šoka).
Hude bolezni jeter
V povezavi z moksifloksacinom so opisani primeri fulminantnega hepatitisa, ki lahko povzroči odpoved jeter (vključno s smrtnimi primeri) (glejte poglavje 4.8). Bolnikom je treba naročiti, naj se v primeru znakov in simptomov fulminantne bolezni jeter (npr. hitro nastale astenije, ki jo spremljajo zlatenica, temen urin, nagnjenost h krvavitvam ali jetrna encefalopatija) pred nadaljevanjem zdravljenja posvetujejo z zdravnikom.
Če se pojavijo znaki motenega delovanja jeter, je treba opraviti preiskave/teste jetrne funkcije. Hudi kožni neželeni učinki
Pri uporabi moksifloksacina so poročali o hudih neželenih učinkih na koži (Severe Cutaneous Adverse Reactions - SCAR), vključno s toksično epidermalno nekrolizo (Toxic Epidermal Necrolysis - TEN znani tudi kot Lyell-ov sindrom), Stevens-Johnsonovim sindromom (Stevens Johnson syndrome - SJS), akutno generalizirano eksantemsko pustulozo (Acute Generalised Exanthematous Pustulosis - AGEP) in reakcijo na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (drug reaction with eosinophilia and systemic syptoms – DRESS), ki bi lahko bili življenjsko ogrožajoči ali smrtni (glejte poglavje 4.8). Pri predpisovanju zdravila je treba bolnike opozoriti na znake in simptome hudih kožnih reakcij in jih skrbno spremljati. Če se pojavijo znaki in simptomi, ki kažejo na te reakcije, je treba zdravljenje z moksifloksacinom takoj prekiniti in razmisliti o alternativnem zdravljenju. Če se je pri uporabi
moksifloksacina pri bolniku pojavila resna reakcija, kot je SJS, TEN, AGEP ali DRESS, se pri tem bolniku nikoli več ne sme začeti zdravljenja z moksifloksacinom.
Bolniki, nagnjeni k epileptičnim napadom
Znano je, da kinoloni lahko povzročajo epileptične napade. Zato jih je treba previdno uporabljati pri bolnikih z boleznimi osrednjega živčevja, ali če so prisotni drugi dejavniki tveganja, ki lahko povečajo nagnjenost k epileptičnim napadom ali znižajo prag njihovega pojava. Če se pojavijo epileptični napadi, je treba zdravljenje z moksifloksacinom prekiniti in uvesti ustrezne ukrepe.
Periferna nevropatija
Pri bolnikih, ki so prejemali kinolone in fluorokinolone, so poročali o primerih senzorične ali senzorično-motorične polinevropatije, ki se je izražala kot parestezija, hipoestezija, dizestezija ali šibkost. Bolnikom, ki se zdravijo z moksifloksacinom, je treba svetovati, da morajo pred
nadaljevanjem zdravljenja obvestiti zdravnika, če se pojavijo simptomi nevropatije, npr. bolečina, žarenje, mravljinčenje, odrevenelost ali šibkost, da se prepreči razvoj potencialno ireverzibilnega stanja (glejte poglavje 4.8).
Psihiatrične motnje
Psihiatrične motnje se lahko pojavijo že celo po prvi uporabi kinolonov, vključno z moksifloksacinom. V zelo redkih primerih so depresija ali psihotične motnje napredovale do samomorilnih misli in samoogrožajočega vedenja, na primer poskusa samomora (glejte poglavje 4.8). Če se pri bolniku pojavijo takšne motnje, je treba zdravljenje z moksifloksacinom prekiniti in uvesti ustrezne ukrepe.
Previdnost je potrebna v primeru uporabe moksifloksacina pri bolnikih s psihozo ali psihiatričnimi motnjami v anamnezi.
Z antibiotičnim zdravljenjem povezana driska, vključno s kolitisom
Pri uporabi antibiotikov širokega spektra, vključno z moksifloksacinom, so poročali o driski povezani z antibiotičnim zdravljenjem (AAD - antibiotic associated diarrhoea), o kolitisu povezanim z
antibiotičnim zdravljenjem (AAC - antibiotic associated colitis), vključno z psevdomembranskim kolitisom in o driski, povezani s Clostridium difficile. Razpon resnosti obolenja je od blage driske do kolitisa, ki povzroči smrt. To je pomembno upoštevati pri bolnikih, pri katerih se huda driska pojavi med uporabo moksifloksacina ali po njej. Pri potrjeni ali domnevni AAD ali AAC, je treba zdravljenje s protimikrobnimi zdravili, vključno z moksifloksacinom, prekiniti in takoj začeti z ustreznim zdravljenjem. Obenem je treba zagotoviti ustrezne ukrepe za obvladanje okužbe, da bi zmanjšali tveganje za njen prenos. Zdravila, ki zavirajo peristaltiko so pri bolnikih, ki imajo hudo drisko, kontraindicirana.
Bolniki z miastenijo gravis
Moksifloksacin je treba pri bolnikih z miastenijo gravis uporabljati previdno, ker se simptomi lahko poslabšajo.
Tendinitis in pretrganje kit
Tendinitis in pretrganje kit (zlasti, a ne izključno, Ahilove tetive), včasih obojestransko, se lahko
pojavita že v 48 urah po začetku zdravljenja s kinoloni in fluorokinoloni, o njiju pa so poročali tudi še več mesecev po prenehanju zdravljenja. Tveganje za tendinitis in rupturo kite je povečano pri starejših bolnikih, bolnikih z okvaro ledvic, bolnikih s presajenimi organi in pri tistih, ki se sočasno zdravijo s kortikosteroidi. Sočasni uporabi kortikosteroidov se je zato treba izogibati.
Ob prvem znaku tendinitisa (npr. boleča oteklina, vnetje) je treba zdravljenje z moksifloksacinom prenehati in razmisliti o drugačnem zdravljenju. Prizadeto okončino ali okončine je treba ustrezno
oskrbeti (npr. imobilizacija). Če se pojavijo znaki tendinopatije, se ne sme uporabiti kortikosteroidov.
Bolniki z okvaro ledvic
Starejši bolniki z motnjami delovanja ledvic, ki ne morejo skrbeti za zadosten vnos tekočine, morajo moksifloksacin uporabljati previdno. Dehidracija lahko namreč poveča tveganje za odpoved ledvic.
Motnje vida
V primeru okvare vida ali kakršnih koli očesnih sprememb, je potreben takojšen posvet z oftalmologom (glejte poglavji 4.7 in 4.8).
Disglikemija
Tako kot pri ostalih kinolonih so poročali o spremembah vrednosti glukoze v krvi, vključno s hipoglikemijo in hiperglikemijo (glejte poglavje 4.8), običajno pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki se sočasno zdravijo s peroralnimi antidiabetiki (npr. glibenklamid) ali z inzulinom. Poročali so o primerih hipoglikemične kome. Pri sladkornih bolnikih je priporočljivo redno spremljati vrednosti glukoze v krvi.
Zaščita pred fotosenzitivnimi reakcijami
Kinoloni lahko pri bolnikih povzročajo fotosenzitivne reakcije. Vendar pa so študije pokazale, da je tveganje za pojav fotosenzitivnosti pri moksifloksacinu manjše. Kljub temu je treba bolnikom svetovati, naj se med zdravljenjem z moksifloksacinom izogibajo izpostavljenosti UV sevanju in tudi ekstenzivni in/ali močni sončni svetlobi (glejte poglavje 4.8).
Bolniki s pomanjkanjem glukoza-6-fosfat dehidrogenaze
Bolniki, ki imajo pomanjkanje glukoza-6-fosfat dehidrogenaze ali pa je ta motnja prisotna v družinski anamnezi, so med zdravljenjem s kinoloni nagnjeni k hemolitičnim reakcijam. Zato je treba moksifloksacin pri takšnih bolnikih uporabljati previdno.
Vnetje periarterialnega tkiva
Raztopina moksifloksacina za infundiranje je namenjena le za intravensko uporabo. Intraarterijski uporabi se je treba izogniti, ker so v predkliničnih študijah dokazali vnetje periarterialnega tkiva po intraarterijski uporabi.
Bolniki s posebnimi zOKMT
Klinična učinkovitost moksifloksacina za zdravljenje okužb hudih opeklin, fasciitisa in okužb diabetičnega stopala z osteomielitisom ni bila ugotovljena.
Bolniki na dieti z omejitvijo natrija
To zdravilo vsebuje 1206 mg natrija na odmerek. To je enako 60 % priporočenega največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.
Vpliv na biološke teste
Zdravljenje z moksifloksacinom lahko zavre rast mikobakterij in povzroči lažno negativen izvid testa na kulture Mycobacterium spp. v vzorcih odvzetih bolnikom, ki trenutno prejemajo moksifloksacin.
Bolniki z okužbami z MRSA
Moksifloksacina ni priporočljivo uporabljati za zdravljenje okužb z MRSA. V primeru suma ali potrjene okužbe z MRSA je treba začeti zdravljenje z ustreznim protimikrobnim zdravilom (glejte poglavje 5.1).
Pediatrična populacija
Zaradi neželenih učinkov na hrustanec pri živalskih mladičih (glejte poglavje 5.3) je uporaba moksifloksacina kontraindicirana pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let (glejte poglavje 4.3).
Medsebojno delovanje z zdravili
Aditivnega učinka na podaljšanje intervala QT pri sočasni uporabi moksifloksacina in drugih zdravil, ki lahko podaljšajo interval QTc, ni mogoče izključiti. To lahko poveča tveganje za ventrikularne aritmije, vključno s torsade de pointes. Zato je sočasna uporaba moksifloksacina s katerim koli od naslednjih zdravil kontraindicirana (glejte tudi poglavje 4.3):
-
antiaritmiki iz razreda IA (npr. kinidin, hidrokinidin, dizopiramid),
-
antiaritmiki iz razreda III (npr. amiodaron, sotalol, dofetilid, ibutilid),
-
antipsihotiki (npr. fenotiazini, pimozid, sertindol, haloperidol, sultoprid),
-
tricikličnimi antidepresivi,
-
določenimi protimikrobnimi zdravili (sakvinavir, sparfloksacin, eritromicin iv, pentamidin, antimalariki, zlasti halofantrin),
-
določenimi antihistaminiki (terfenadin, astemizol, mizolastin),
-
drugo (cisaprid, vinkamin iv, bepridil, difemanil).
Moksifloksacin je treba previdno uporabljati pri bolnikih, zdravljenih z zdravili, ki lahko znižajo koncentracijo kalija (npr. diuretiki Henlejeve zanke in tiazidni diuretiki, odvajala in klistirji [veliki odmerki], kortikosteroidi, amfotericin B), ali zdravili, ki so povezana s klinično pomembno bradikardijo.
Po večkratnem odmerjanju moksifloksacina so se pri zdravih prostovoljcih največje koncentracije digoksina (Cmax) povečale za približno 30 %, površina pod krivuljo (AUC) oz. najnižje vrednosti pa se niso spremenile. Ob sočasnem jemanju z digoksinom posebna previdnost ni potrebna.
V študijah, v katerih so sodelovali prostovoljci s sladkorno boleznijo, se je ob sočasni uporabi peroralnega moksifloksacina in glibenklamida najvišja koncentracija glibenklamida v plazmi
zmanjšala za približno 21 %. Kombinacija glibenklamida in moksifloksacina bi lahko teoretično povzročila blago in prehodno hiperglikemijo. Toda opažene farmakokinetične spremembe glibenklamida niso povzročile sprememb farmakodinamičnih parametrov (vrednosti glukoze v krvi, insulin). Med moksifloksacinom in glibenklamidom tako niso ugotovili klinično pomembnega medsebojnega delovanja.
Spremembe internacionalnega normaliziranega razmerja (INR)
Pri bolnikih, ki so prejemali antibiotike, zlasti fluorokinolone, makrolide, tetracikline, kotrimoksazol in nekatere cefalosporine, so poročali o številnih primerih, pri katerih se je aktivnost peroralnega antikoagulanta povečala. Kot kaže, so dejavniki tveganja infekcijske in vnetne bolezni, starost in bolnikovo splošno stanje. V teh okoliščinah je težko oceniti, ali je motnjo INR povzročila okužba ali
njeno zdravljenje. Previdnosten ukrep so pogostejše kontrole INR. Če je potrebno, je treba odmerjanje peroralnega antikoagulanta ustrezno prilagoditi.
Klinične študije niso pokazale medsebojnega delovanja med sočasno uporabo moksifloksacina in ranitidina, probenecida, peroralnih kontraceptivov, nadomestkov kalcija, parenteralno uporabljenega morfina, teofilina, ciklosporina ali itrakonazola.
Študije in vitro s humanim encimskim sistemom citokrom P450 so potrdile te izsledke. Upoštevaje te rezultate so presnovne interakcije preko encimov citokroma P450 malo verjetne.
Medsebojno delovanje s hrano
Moksifloksacin nima klinično pomembnega medsebojnega delovanja s hrano, vključno z mlečnimi izdelki.
Nosečnost
Varnost moksifloksacina med nosečnostjo pri človeku ni ocenjena. Študije na živalih so pokazale vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3). Možno tveganje za človeka ni znano. Zaradi z eksperimenti dokazanega tveganja za okvaro hrustanca nosilnih sklepov nerazvitih živali in
reverzibilne poškodbe sklepov, opisane pri otrocih, ki so prejemali nekatere fluorokinolone, se moksifloksacina pri nosečnicah ne sme uporabljati (glejte poglavje 4.3).
Dojenje
Podatkov o uporabi zdravila pri doječih ženskah ni na voljo. Predklinični podatki kažejo, da se majhne količine moksifloksacina izločajo v mleko. Zaradi pomanjkanja podatkov pri ljudeh in z eksperimenti dokazanega tveganja, da moksifloksacin povzroča okvare hrustanca nosilnih sklepov nerazvitih živali, je med zdravljenjem z moksifloksacinom dojenje kontraindicirano (glejte poglavje 4.3).
Plodnost
Študije na živalih ne kažejo vpliva na plodnost (glejte poglavje 5.3).
Študij o vplivih moksifloksacina na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli. Vendar lahko fluorokinoloni (vključno z moksifloksacinom) zmanjšajo bolnikovo sposobnost vožnje in upravljanja strojev, in sicer zaradi vpliva na osrednje živčevje (npr. omotice, akutne in prehodne izgube vida, glejte poglavje 4.8) ali akutne in kratkotrajne izgube zavesti (sinkopa, glejte
poglavje 4.8). Bolnikom je treba naročiti, naj ocenijo, kako se odzovejo na moksifloksacin, preden vozijo ali upravljajo stroje.
Neželeni učinki, ki so jih opazili v kliničnih preskušanjih in v obdobju po prihodu zdravila na trg v odmerku 400 mg moksifloksacina na dan intravensko ali peroralno (samo intravenska, sekvenčno [intravenska/peroralna] in peroralna uporaba), razvrščeni po pogostnosti so navedeni spodaj:
Razen navzee in driske so imeli vsi neželeni učinki pogostnost manjšo od 3 %.
Znotraj posamezne skupine pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti. Pogostnosti so opredeljene takole:
Pogosti ≥ 1/100 do < 1/10
Občasni ≥ 1/1.000 do < 1/100
Redki ≥ 1/10.000 do < 1/1.000
Zelo redki < 1/10.000
Neznana ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov
| Organski sistem | Pogosti≥ 1/100 do< 1/10 | Občasni≥ 1/1.000 do< 1/100 | Redki≥ 1/10.000 do< 1/1.000 | Zelo redki< 1/10.000 | Neznana (ni mogoče oceniti izrazpoložljivih podatkov) |
| Infekcijske in parazitske bolezni | superinfekcije z odpornimi bakterijami ali glivicami, npr. kandidoza v ustih alinožnici | ||||
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | anemija, levkopenija/ levkopenije, nevtropenija, trombocitopenija, trombocitemija, eozinofilija v krvi, podaljšanprotrombinski čas/povečanje INR | povečana vrednost protrombina/zmanjšanje INR, agranulocitoza, pancitopenija | |||
| Bolezni imunskega sistema | alergijska reakcija (glejtepoglavje 4.4) | anafilaksa, vključno z zelo redkoživljenjsko ogrožajočim šokom (glejte poglavje 4.4), alergijski edem/angioede m (vključno z edemom grla, ki je lahkoživljenjsko ogrožajoč, glejtepoglavje 4.4) | |||
| Bolezni endokrinega sistema | sindrom neustreznega izločanjaantidiuretičnega hormona(SIADH) | ||||
| Presnovne inprehranske motnje | hiperlipidemija | hiperglikemija, hiperurikemija | hipoglikemija,hipoglikemična koma | ||
| Psihiatrične motnje * | anksioznost, psihomotorična | čustvena labilnost, | depersonalizacija, psihotične reakcije |
| hiperaktivnost/ agitacija | depresija (v zelo redkih primerih potencialnosamoogrožajoče vedenje npr. samomorilne misli ali poskusi samomora, glejtepoglavje 4.4), halucinacije, delirij | (potencialnosamoogrožajoče vedenje, npr. samomorilne misli ali poskusi samomora, glejte poglavje 4.4) | |||
| Bolezni živčevja* | glavobol, omotica | parestezije in dizestezije, motnje okušanja (v zelo redkih primerih vključno z agevzijo), zmedenost in dezorientiranost, motnje spanja (predvsem nespečnost), tremor, vrtoglavica, zaspanost | hipestezija, motnje voha (vključno z anozmijo), nočne more, motnje koordinacije (vključno z motnjami ravnotežja, zlasti zaradi omotice ali vrtoglavice), epileptičninapadi, vključno z grand mal konvulzijami (glejtepoglavje 4.4), motnje pozornosti, motnje govora, amnezija, periferna nevropatija inpolinevropatija | hiperestezija | |
| Očesne bolezni* | motnje vida, vključno z diplopijo in zamegljenim vidom (zlasti pri reakcijah osrednjega živčevja, glejte poglavje 4.4) | fotofobija | prehodna izguba vida (zlasti pri reakcijah osrednjega živčevja, glejte poglavji 4.4 in4.7),uveitis in obojestranska akutna transiluminacija šarenice (glejtepoglavje 4.4) | ||
| Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta* | tinitus, okvara sluha, vključno z gluhostjo (po navadireverzibilno) |
| Srčne bolezni** | podaljšanje intervala QT pri bolnikih s hipokaliemijo (glejte poglavji 4.3 in4.4) | podaljšanje intervala QT (glejte poglavje 4.4), palpitacije, tahikardija, atrijska fibrilacija, anginapektoris | ventrikularne tahiaritmije, sinkopa (tj. akutna in kratkotrajna izguba zavesti) | nespecifične aritmije, torsade de pointes (glejte poglavje 4.4), zastoj srca (glejte poglavje 4.4) | |
| Žilne bolezni** | vazodilatacija | hipertenzija, hipotenzija | vaskulitis | ||
| Bolezni dihal, prsnega koša inmediastinalneg a prostora | dispneja (vključno z astmatičnimi stanji) | ||||
| Bolezni prebavil | navzea, bruhanje, bolečine v prebavilih intrebuhu, driska | zmanjšanje apetita in vnosa hrane, zaprtost, dispepsija, flatulenca, gastritis, povečane vrednosti amilaze | disfagija, stomatitis, z antibiotikom povezan kolitis (vključno s psevdomembran-skim kolitisom, v zelo redkih primerih povezan sživljenjsko ogrožajočimi zapleti, glejtepoglavje 4.4) | ||
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | povečane vrednosti transaminaz | okvara jeter (vključno s povečanovrednostjo LDH), povečane vrednosti bilirubina,povečane vrednosti gama glutamiltransferaze, povečane vrednostialkalne fosfataze v krvi | zlatenica, hepatitis (pretežno holestatski) | fulminantni hepatitis, ki lahko povzročiživljenjsko ogrožajočo jetrno odpoved(vključno s smrtnimi primeri, glejtepoglavje 4.4) | |
| Bolezni kože in podkožja | srbenje, izpuščaj, urtikarija, suha koža | bulozne kožne spremembe, npr. Stevens-Johnsonov sindrom ali toksična epidermalna nekroliza (lahko življenjskoogrožajoča, glejte poglavje 4.4) | akutna generalizirana eksantemska pustuloza (AGEP)reakcija na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (DRESS)(glejtepoglavje 4.4), fiksni |
| medikamentoz ni eksantem, fotosenzitivne reakcije (glejte poglavje 4.4) | |||||
| Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva* | artralgija, mialgija | tendinitis (glejte poglavje 4.4), mišični krči,trzanje mišic, mišična šibkost | pretrganje kit (glejte poglavje 4.4), artritis, rigidnost mišic, poslabšanje simptomovmiastenije gravis (glejtepoglavje 4.4) | rabdomioliza | |
| Bolezni sečil | dehidracija | okvara ledvic (vključno s povečanimi vrednostmidušika sečnine v krvi in kreatinina), odpoved ledvic (glejtepoglavje 4.4) | |||
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije* | reakcije na mestu injiciranja in infundiranja | slabo počutje(pretežno astenija ali utrujenost), bolečinska stanja (vključno zbolečinami v hrbtu, prsih, medenici in okončinah), znojenje, (trombo)flebitis namestu infundiranja | edemi |
*V povezavi z uporabo kinolonov ali fluorokinolonov, v nekaterih primerih neodvisno od obstoječih dejavnikov tveganja, so poročali o zelo redkih primerih dolgotrajnih (več mesecev ali let trajajočih), onesposabljajočih in potencialno ireverzibilnih resnih neželenih učinkov zdravila, ki so vplivali na
različne organske sisteme in čutila, včasih na več hkrati (vključno z učinki, kot so tendinitis, pretrganje kit, artralgija, bolečine v okončinah, težave pri hoji, nevropatije, povezane s parestezijo in nevralgijo, utrujenost, psihiatrični simptomi (vključno z motnjami spanja, anksioznostjo, paničnimi napadi, depresijo in samomorilnimi mislimi), motnje spomina, in koncentracije ter okvara sluha, vida, okusa in vonja) (glejte poglavje 4.4).
** Pri bolnikih, ki so prejemali fluorokinolone, so poročali o primerih aortne anevrizme in disekcije, ki jih včasih spremljajo zapleti v obliki rupture (vključno s smrtnim izidom), ter o primerih regurgitacije/inkompetence katere koli srčne zaklopke (glejte poglavje 4.4).
Naslednji neželeni učinki imajo višjo kategorijo pogostnosti v podskupini intravensko zdravljenih bolnikov (s sekvenčnim peroralnim zdravljenjem ali brez njega):
Pogosti: povečane vrednosti gama glutamiltransferaze
Občasni: ventrikularne tahiaritmije, hipotenzija, edemi, z antibiotičnim zdravljenjem povezani kolitis (vključno s psevdomembranskim kolitisom, v zelo redkih primerih povezanim s življenjsko ogrožajočimi zapleti, glejte poglavje 4.4), epileptični napadi, vključno z grand mal konvulzijami (glejte poglavje 4.4), halucinacije,
okvara ledvic (vključno s povečanimi vrednostmi dušika sečnine v krvi in kreatinina), odpoved ledvic (glejte poglavje 4.4)
Po zdravljenju z drugimi fluorokinoloni so bili opisani zelo redki primeri naslednjih neželenih učinkov, ki bi se lahko pojavili tudi med zdravljenjem z moksifloksacinom: zvišan intrakranialni tlak (vključno s cerebralnim psevdotumorjem), hipernatriemija, hiperkalciemija, hemolitična anemija.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, Sektor za farmakovigilanco,
Nacionalni center za farmakovigilanco, Slovenčeva ulica 22, SI-1000 Ljubljana, tel: +386 (0)8 2000
500, faks: +386 (0)8 2000 510, e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si, spletna stran: www.jazmp.si.
Posebnih ukrepov pri nenamerno prevelikem odmerjanju ni. V primeru prevelikega odmerjanja je treba uvesti simptomatsko zdravljenje. Zaradi možnega podaljšanja intervala QT je potreben nadzor z elektrokardiogramom. Sočasna uporaba aktivnega oglja z odmerkom 400 mg peroralnega ali intravenskega moksifloksacina zmanjša sistemsko uporabnost zdravila za več kot 80 % (peroralni moksifloksacin) ali 20 % (intravenski moksifloksacin). Lahko je koristno, če se med absorpcijo zdravila dovolj zgodaj uporabi aktivno oglje, saj se v primerih, ko bolnik prekomerni odmerek zaužije peroralno, prepreči prekomerno povečanje sistemske izpostavljenosti moksifloksacinu.
Farmakološke lastnosti - Moksifloksacin 400 mg/250 ml
Farmakoterapevtska skupina: kinolonske protimikrobne učinkovine, fluorokinoloni, oznaka ATC: J01MA14
Mehanizem delovanja
Moksifloksacin zavre bakterijske topoizomeraze tipa II (DNK girazo in topoizomerazo IV), potrebne za repliciranje, transkripcijo in popravljanje bakterijske DNK.
Razmerje farmakokinetika/farmakodinamika
Baktericidnost fluorokinolonov je odvisna od njihovih koncentracij. Farmakodinamične študije fluorokinolonov na okuženih živalih in preskušanja pri ljudeh kažejo, da je razmerje AUC24/MIK primarni pokazatelj učinkovitosti.
Mehanizem odpornosti
Odpornost na fluorokinolone se lahko pojavi zaradi mutacij v DNK girazi in topoizomerazi IV. Drugi mehanizmi so lahko prekomerno izraženi mehanizmi prehoda, neprepustnost in zaščita DNK giraze s pomočjo proteinov. Med moksifloksacinom in drugimi fluorokinoloni je treba pričakovati navzkrižno odpornost.
Na aktivnost moksifloksacina ne vplivajo mehanizmi odpornosti, ki so specifični za antibiotike drugih skupin.
Mejne vrednosti
Klinične mejne vrednosti MIK in mejne vrednosti pri disk-difuzijski metodi za moksifloksacin po EUCAST (01. 01. 2012):
| Organizem | Občutljivi | Odporni |
| Staphylococcus spp. | ≤ 0,5 mg/l> 24 mm | > 1 mg/l< 21 mm |
| S. pneumoniae | ≤ 0,5 mg/l> 22 mm | > 0,5 mg/l< 22 mm |
| Streptococcus skupine A, B, C, G | ≤ 0,5 mg/l> 18 mm | > 1 mg/l< 15 mm |
| H. influenzae | ≤ 0,5 mg/l> 25 mm | > 0,5 mg/l< 25 mm |
| M. catarrhalis | ≤ 0,5 mg/l> 23 mm | > 0,5 mg/l< 23 mm |
| Enterobacteriaceae | ≤ 0,5 mg/l> 20 mm | > 1 mg/l< 17 mm |
| Mejni vrednosti za nespecifične vrste* | ≤ 0,5 mg/l | > 1 mg/l |
| * Mejni vrednosti za nespecifične vrste sta določeni predvsem na podlagi podatkov o farmakokinetiki/farmakodinamiki in nista odvisni od porazdelitve MIK za posamezno vrsto. Uporabljati ju je treba le za vrste, pri katerih specifične mejne vrednosti niso bile določene, in se neuporabljajo za vrste, pri katerih je treba interpretacijska merila še določiti. | ||
Mikrobiološka občutljivost
Prevalenca pridobljene odpornosti se lahko pri določenih vrstah spreminja geografsko in časovno. Zato je zaželeno, da dobite lokalne podatke o odpornosti mikroorganizmov, še posebej pri zdravljenju hudih okužb. Kjer je lokalna prevalenca odpornosti tolikšna, da je koristnost uporabe učinkovine pri vsaj nekaterih vrstah okužb dvomljiva, se je nujno treba posvetovati s strokovnjakom.
| Splošno občutljive vrste |
| Aerobni, po Gramu pozitivni mikroorganizmiStaphylococcus aureus*+ Streptococcus agalactiae (skupina B)Skupina Streptococcus milleri* (S. anginosus, S. constellatus in S. intermedius) Streptococcus pneumoniae*Streptococcus pyogenes* (skupina A)Skupina Streptococcus viridans (S. viridans, S. mutans, S. mitis, S. sanguinis, S. salivarius, S. thermophilus) |
| Aerobni, po Gramu negativni mikroorganizmiAcinetobacter baumanii Haemophilus influenzae* Legionella pneumophilaMoraxella (Branhamella) catarrhalis* |
| Anaerobni mikroorganizmiPrevotella spp. |
| "Drugi" mikroorganizmiChlamydophila (Chlamydia) pneumoniae* Coxiella burnetiiMycoplasma pneumoniae* |
| Vrste, pri katerih je pridobljena odpornost lahko problem |
| Aerobni, po Gramu pozitivni mikroorganizmiEnterococcus faecalis* Enterococcus faecium* |
| Aerobni, po Gramu negativni mikroorganizmiEnterobacter cloacae* Escherichia coli*# Klebsiella oxytoca Klebsiella pneumoniae*# Proteus mirabilis* |
| Anaerobni mikroorganizmiBacteroides fragilis* |
| Inherentno odporni organizmi |
| Aerobni, po Gramu negativni mikroorganizmiPseudomonas aeruginosa |
| *Učinek je bil zadovoljivo dokazan v kliničnih študijah.+Pri S. aureus, odpornem na meticilin, obstaja velika verjetnost, da je odporen tudi na fluorokinolone. Pri S. aureus, odpornem na meticilin, so poročali o > 50 % stopnji odpornosti proti moksifloksacinu.#Pozitivni sevi, ki tvorijo ESBL, so pogosto prav tako odporni na fluorokinolone. |
Absorpcija in biološka uporabnost
Po enkratni enourni intravenski infuziji 400 mg so najvišjo koncentracijo v plazmi (približno 4,1 mg/l) opazili na koncu infundiranja; kar je v povprečju predstavljalo približno 26 % povečanje glede na koncentracije, opažene po peroralni uporabi (3,1 mg/l). Vrednost AUC (približno 39 mg h/l) po intravenski uporabi je le rahlo višja kot po peroralni (35 mg h/l), kar je v skladu z absolutno biološko uporabnostjo, ki je približno 91 %.
Intravenskega odmerka moksifloksacina bolnikom ni treba prilagoditi glede na starost ali spol.
Farmakokinetika je linearna po peroralnem zaužitju enkratnega odmerka v razponu od 50 do 1200 mg, enkratnem intravenskem odmerku do največ 600 mg, in med desetdnevnim jemanjem do 600 mg enkrat na dan.
Porazdelitev
Moksifloksacin se hitro porazdeli v zunajžilne prostore. Volumen porazdelitve (Vss) v stanju
dinamičnega ravnovesja je približno 2 l/kg. V poskusih in vitro in ex vivo so dokazali, da se ne glede na koncentracijo zdravila na plazemske beljakovine veže približno 40 do 42 % učinkovine.
Moksifloksacin se v glavnem veže na serumske albumine.
Največja koncentracija 5,4 mg/kg v bronhialni sluznici in 20,7 mg/l v epitelijski tekočini (geometrični sredini) je bila dosežena 2,2 ure po peroralnem odmerku. Ustrezno najvišja koncentracija v alveolarnih makrofagih je bila 56,7 mg/kg. V tekočini kožnih mehurjev so 10 ur po intravenski uporabi izmerili koncentracijo 1,75 mg/l. Časovni profil koncentracije nevezane učinkovine v intersticijski tekočini je bil podoben kot v plazmi. Najvišja koncentracija nevezane učinkovine 1,0 mg/l (geometrična sredina) je bila dosežena približno 1,8 ure po intravenskem odmerku.
Biotransformacija
Moksifloksacin se biotransformira v fazi II, izloči pa se s sečem (približno 40 %) in žolčem/blatom (približno 60 %) kot nespremenjeno zdravilo pa tudi v obliki žveplove-spojine (M1) in glukuronida (M2). M1 in M2 sta pri ljudeh edina pomembna presnovka; oba sta mikrobiološko neaktivna.
V kliničnih študijah I. faze in v študijah in vitro niso opazili presnovnih farmakokinetičnih interakcij z drugimi zdravili, ki se biotransformirajo v fazi I, z encimskim sistemom citokrom P450. Ni znakov oksidacijske presnove.
Izločanje
Povprečna končna razpolovna doba izločanja moksifloksacina iz plazme je približno 12 ur. Dejanski povprečni skupni očistek iz telesa po odmerku 400 mg je od 179 do 246 ml/min. Po intravenskem infundiranju 400 mg se je s sečem izločilo približno 22 % nespremenjene učinkovine, z blatom pa približno 26 %. Po intravenski uporabi zdravila se je izločilo skupaj (nespremenjena učinkovina in presnovki) približno 98 % odmerka. Ledvični očistek je približno 24-53 ml/min; to kaže na delno tubulno reabsorpcijo zdravila iz ledvic. Sočasna uporaba moksifloksacina z ranitidinom ali probenecidom ni vplivala na ledvični očistek matične učinkovine.
Okvara ledvic
Farmakokinetika moksifloksacina se pri bolnikih z okvaro ledvic (vključno z očistkom kreatinina
> 20 ml/min/1,73 m2) pomembno ne razlikuje. Z oslabitvijo ledvične funkcije se koncentracije presnovka M2 (glukuronida) povečajo do 2,5-krat (očistek kreatinina < 30 ml/min/1,73 m2).
Okvara jeter
Na podlagi doslej opravljenih farmakokinetičnih študij pri bolnikih z okvaro jeter (Child-Pugh A, B) ni mogoče dokazati, ali obstajajo kakšne razlike v primerjavi z zdravimi prostovoljci. Oslabljeno jetrno funkcijo so povezovali z izpostavljenostjo večjim plazemskim koncentracijam M1. Medtem ko je bila izpostavljenost matični učinkovini primerljiva z izpostavljenostjo pri zdravih prostovoljcih.
Izkušnje v klinični uporabi moksifloksacina pri bolnikih z oslabljeno jetrno funkcijo so pomanjkljive.
Farmacevtski podatki - Moksifloksacin 400 mg/250 ml
natrijev acetat trihidrat brezvodni natrijev sulfat
žveplova (VI) kislina (za uravnavanje pH) voda za injekcije
Naslednje raztopine niso kompatibilne z raztopino moksifloksacina za infundiranje: 10 % in 20 % raztopina natrijevega klorida,
4,2 % in 8,4 % raztopina natrijevega bikarbonata.
Zdravila ne smemo mešati z drugimi zdravili razen s tistimi, ki so omenjena v poglavju 6.6.
3 leta
Kemična in fizikalna stabilnost med uporabo sta dokazani za 24 ur pri temperaturi 25 °C.
Z mikrobiološkega stališča je treba zdravilo uporabiti takoj, razen če postopek odprtja/rekonstitucije/redčenja preprečuje tveganje za mikrobiološko kontaminacijo.
Če zdravilo ni uporabljeno takoj, so čas shranjevanja med uporabo in pogoji pred uporabo odgovornost uporabnika.
Ne shranjujte v hladilniku ali zamrzujte.
Vsebnik shranjujte v zunanji ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.
Za pogoje shranjevanja po prvem odprtju/redčenju zdravila glejte poglavje 6.3.
Zdravilo Moksifloksacin Kabi je pakirano ali v:
vsebnikih iz polietilena nizke gostote (KabiPac) kot primarno pakiranje, zaprtih z zaporko z gumijasto ploščico, ki omogoča vstavitev igle,
ali
poliolefinskih vrečah (freeflex) z nastavkom za dajanje (infuzijski nastavek) in dodatnim nastavkom (injekcijski nastavek), sestavljenih iz polipropilenskega ohišja in aluminijskega zunanjega ovitka.
Velikosti pakiranj
vsebnik iz polietilena (KabiPac): 1, 10, 20, 25 in 40
poliolefinske vreče (freeflex): 1, 10, 20, 25 in 40 Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
To zdravilo je namenjeno le za enkratno uporabo. Neuporabljeno raztopino zavrzite.
Kompatibilnost z raztopino moksifloksacina za infundiranje 400 mg/250 ml je ugotovljena za naslednje raztopine:
vodo za injekcije, 0,9 % raztopino natrijevega klorida, 5 %/10 % raztopino glukoze, Ringerjevo raztopino, sestavljeno raztopino natrijevega laktata (Hartmannova raztopina, raztopina Ringerjevega laktata).
Raztopine moksifloksacina za infundiranje se ne sme infundirati skupaj z drugimi zdravili. Zdravila ne uporabite, če so v njem vidni delci ali če je raztopina motna.
Med shranjevanjem pri hladnih temperaturah se lahko pojavi oborina, ki pa se na sobni temperaturi raztopi. Zato je priporočljivo, da raztopine za infundiranje ne shranjujete pri temperaturi, nižji od 8 °C.