Makrocef 2 g prašek za raztopino za injiciranje ali infundiranje

Zdravilo Makrocef se uporablja za zdravljenje hudih okužb, ki jih povzročajo za cefotaksim občutljivi mikroorganizmi. Med take okužbe spadajo:

• bakterijski meningitisi (izkustveno zdravljenje);

• okužbe spodnjih dihal (pljučnice);

• okužbe sečil z zapleti;

• bakteriemije;

• endokarditis;

• sepsa, ki naj bi jo povzročila gramnegativna bakterija ali povzročitelj, ki je odporen proti penicilinu ali cefalosporinom prve in druge generacije;

• okužbe kože in mehkih tkiv;

• okužene opekline ali poškodbe;

• okužbe kosti in sklepov;

• intraabdominalne okužbe (peritonitis, okužbe žolčnih poti in druge okužbe prebavil);

• okužbe v ginekologiji in porodništvu;

• gonoreja brez zapletov;

• hude in zapletene okužbe pri imunsko oslabljenih bolnikih (tem bolnikom ga dajemo skupaj z aminoglikozidi ali antipsevdomonasnimi penicilini);

  Za zdravljenje hudih okužb pri bolnikih, ki jih zdravimo ambulantno. Zdravilo Makrocef:

• preprečuje okužbe pri imunsko oslabljenih bolnikih (npr. med zdravljenjem z imunosupresivi oz. pri nevtropeniji);

• se uporablja za preprečevanje okužb pri kirurških posegih na sečilih in v trebuhu, pri ortopedskih in ginekoloških operacijah;

• se uporablja za selektivno črevesno dekontaminacijo.

Odmerjanje

Velikost odmerka, način dajanja in pogostnost odmerjanja so odvisni od resnosti okužbe, občutljivosti povzročitelja in bolnikovega kliničnega stanja.

Odraslim in otrokom, starejšim od 12 let, dajemo 1 g do 2 g cefotaksima vsakih 12 ur. Če so potrebni večji odmerki, skrajšamo presledek, tako da dajemo 2 g vsakih 8 ali 6 ur. Pri hudih okužbah lahko dnevni odmerek povečamo na največ 12 g. Pri zelo hudih okužbah, ki ogrožajo življenje, dajemo 2 g cefotaksima intravensko vsake 4 ure.

Pri nezapletenih oblikah gonoreje lahko damo 1 g cefotaksima kot enkraten odmerek.

Za preprečevanje kirurških okužb priporočamo enkraten odmerek 1 g do 2 g cefotaksima 30 do 90 minut pred operacijo. Če je potrebno, lahko damo še 1 odmerek do 3 odmerke na 8 ur.

Pediatrična populacija

Dojenčkom in otrokom, mlajšim od 12 let, dajemo glede na resnost okužbe 0,05 g do 0,1 g cefotaksima na kilogram telesne mase na dan, razdeljenega na enake odmerke vsakih 12, 8 ali 6 ur. Pri okužbah, ki ogrožajo življenje, lahko damo 0,15 g do 0,2 g cefotaksima na kilogram telesne mase na dan v več odmerkih, vendar dnevni odmerek ne sme biti večji od 12 g.

Odmerjanje pri zmanjšanem ledvičnem delovanju

Pri serumski vrednosti kreatinina 0,424 mmol/l in več odmerek zmanjšamo na polovico. Pri zelo zmanjšanem ledvičnem delovanju, tj. pri serumski vrednosti kreatinina 0,751 mmol/l in več, odmerek zmanjšamo na četrtino.

Starejši bolniki

Prilagajanje odmerkov ni potrebno, če je delovanje jeter in ledvic normalno.

Bolniki z jetrno okvaro

Prilagajanje odmerkov ni potrebno.

Način uporabe

Cefotaksim dajemo v obliki intravenske injekcije, v obliki intravenske infuzije ali intramuskularno. Intramuskularno cefotaksim dajemo globoko v glutealno mišico. Če je odmerek večji od 1 g, priporočamo dajanje na dveh mestih.

Za pripravo raztopine za intravensko ali intramuskularno uporabo glejte poglavje 6.6 Posebni varnostni ukrepi za odstranjevanje in ravnanje z zdravilom.

Preobčutljivost na učinkovino, druge cefalosporine ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Možne so navzkrižne alergijske reakcije na peniciline in cefalosporine (glejte poglavje 4.4). Za farmacevtske oblike, ki vsebujejo lidokain:

• preobčutljivost za lidokain ali kateri drugi lokalni amidni anestetik v anamnezi,

• srčni blok, kadar ni nameščen srčni spodbujevalnik,

• hudo srčno popuščanje,

• intravenska uporaba,

• dojenčki, mlajši od 30 mesecev.

Cefotaksim lahko tako kot drugi antibiotiki zlasti med podaljšanim zdravljenjem povzroči preveliko rast neobčutljivih mikroorganizmov. Bolnikovo stanje je nujno treba ponovno oceniti. Če pride med zdravljenjem do superinfekcije, je treba uvesti ustrezne ukrepe.

Anafilaktične reakcije

Pri bolnikih, ki so prejemali cefotaksim, so poročali o resnih, tudi usodnih preobčutljivostnih reakcijah (glejte poglavji 4.3 in 4.8).

Če se pojavi preobčutljivostna reakcija, je treba zdravljenje ukiniti.

Uporaba cefotaksima je absolutno kontraindicirana pri osebah, ki imajo v anamnezi takojšnjo preobčutljivost za cefalosporine.

Zaradi navzkrižne alergije na peniciline in cefalosporine je treba slednje uporabljati skrajno previdno pri osebah, ki so občutljive za penicilin.

Resne bulozne reakcije

V povezavi cefotaksimom so poročali o resnih buloznih kožnih reakcijah, kot sta Stevens-Johnsonov sindrom ali toksična epidermalna nekroliza (glejte poglavje 4.8). Bolnike je treba poučiti, da morajo pred nadaljevanjem zdravljenja nujno obvestiti svojega zdravnika, če se pojavijo reakcije na koži ali sluznici.

Bolezen, povezana s Clostridium difficile (npr. psevdomembranski kolitis)

Na s Clostridium difficile povezano bolezen lahko kaže driska, zlasti huda ali persistentna, ki se pojavi med zdravljenjem ali prvih nekaj tednov po zdravljenju. S Clostridium difficile povezana bolezen je lahko blaga do življenjsko nevarna, njena najresnejša oblika je psevdomembranski kolitis.

Diagnozo tega redkega stanja, ki je lahko usodno, je možno potrditi z endoskopsko ali histološko preiskavo.

Kot možno diagnozo ga je treba upoštevati pri bolnikih, pri katerih se med jemanjem cefotaksima ali po njem pojavi driska.

Pri sumu na psevdomembranski kolitis je treba cefotaksim nemudoma ukiniti in brez odlašanja uvesti ustrezno specifično antibiotično zdravljenje.

Razvoj s Clostridium difficile povezane bolezni lahko pospeši zastajanje blata. Bolniki ne smejo jemati zdravil, ki zavirajo peristaltiko.

Hematološke reakcije

Med zdravljenjem s cefotaksimom se lahko zlasti med dolgotrajnejšim zdravljenjem pojavijo levkopenija, nevtropenija in, redkeje, agranulocitoza. Med zdravljenjem, ki traja dlje od 7 do 10 dni, je treba spremljati število belih krvničk in ob pojavu nevtropenije zdravljenje ukiniti.

Poročali so o nekaj primerih eozinofilije in trombocitopenije, ki sta po prekinitvi zdravljenja hitro minili. Poročali so še o primerih hemolitične anemije (glejte poglavje 4.8).

Bolniki z zmanjšanim ledvičnim delovanjem

Odmerek je treba spremeniti na podlagi izračunanega kreatininskega očistka (glejte poglavje 4.2). Cefotaksim je treba previdno dajati hkrati z aminoglikozidi; probenecidom ali drugimi nefrotoksičnimi zdravili (glejte poglavje 4.5). Pri teh bolnikih ter pri starejših bolnikih in bolnikih z obstoječo ledvično okvaro je treba spremljati ledvično delovanje.

Nevrotoksičnost

Veliki odmerki betalaktamskih antibiotikov, tudi cefotaksima, lahko zlasti pri bolnikih z zmanjšanim ledvičnih delovanjem povzročijo encefalopatijo (npr. motnje zavesti, nenormalne gibe in konvulzije)

(glejte poglavje 4.8).

Bolnike je treba poučiti, da morajo pred nadaljevanjem zdravljenja o pojavu takšnih reakcij nemudoma obvestiti svojega zdravnika.

Previdnost pri dajanju

V obdobju nadzora po dajanju zdravila v promet so o življenjsko nevarni aritmiji med hitrim intravenskim dajanjem cefotaksima poročali pri zelo malo bolnikih, ki so prejeli cefotaksim skozi centralni venski kateter. Upoštevati je treba priporočeno trajanje injiciranja ali infundiranja (glejte poglavje 4.2).

Za kontraindikacije za oblike, ki vsebujejo lidokain, glejte poglavje 4.3.

Vpliv na laboratorijske izvide

Tako kot pri drugih cefalosporinih so tudi pri nekaterih bolnikih, ki so se zdravili s cefotaksimom, poročali o lažno pozitivnem Coombsovem preizkusu. Ta pojav lahko spremeni izvid navzkrižnega preizkusa ujemanja krvi.

Izvid določanja sladkorja v urinu z nespecifičnimi redukcijskimi sredstvi je lahko napačno pozitiven. Do tega ne prihaja pri uporabi specifične metode z glukoza-oksidazo.

Vsebnost natrija

Upoštevati je treba količino natrija, ki jo vsebuje cefotaksim v obliki natrijeve soli (48,2 mg/g).

Urikozuriki: Probenecid moti prenos cefalosporinov skozi ledvične tubule, zato je povečana izpostavljenost cefotaksimu za približno 2-krat in zmanjšuje ledvični očistek na približno polovico terapevtskih odmerkov. Prilagoditev odmerka cefotaksima pri bolnikih z normalno ledvično funkcijo zaradi velikega terapevtskega okna ni potrebna. Pri bolnikih z okvaro ledvic je lahko potrebna prilagoditev odmerka (glejte poglavji 4.4. in 4.2).

Aminoglikozidni antibiotiki in diuretiki: Cefotaksim lahko tako kot drugi cefalosporini poveča nefrotoksične učinke nefrotoksičnih zdravil, kot so aminoglikozidi ali močni diuretiki (npr. furosemid). Pri teh bolnikih je potrebno spremljanje ledvičnega delovanja (glejte poglavje 4.4).

Nosečnost

Varnost cefotaksima med nosečnostjo ni dokazana.

Študije na živalih ne kažejo neposrednih ali posrednih škodljivih učinkov na sposobnost razmnoževanja. Vendar pa pri nosečnicah ni ustreznih in dobro nadzorovanih študij.

Cefotaksim prehaja skozi posteljico. Uporaba cefotaksima je med nosečnostjo upravičena le, če je pričakovana korist zdravljenja večja od možnega tveganja.

Dojenje

Cefotaksim se izloča v materino mleko.

Učinkov na črevesno fiziološko floro dojenčka, katerih posledice so lahko driska, naselitev kvasovkam podobnih glivic in senzibilizacija, ni mogoče izključiti.

Odločiti se je treba med prenehanjem dojenja in prekinitvijo zdravljenja z zdravilom, pri čemer je treba pretehtati prednosti dojenja za otroka in prednosti zdravljenja za mater.

Ni podatkov, ki bi kazali, da cefotaksim neposredno zmanjša sposobnost za vožnjo ali upravljanje strojev. Veliki odmerki lahko zlasti pri bolnikih z zmanjšanim ledvičnim delovanjem povzročijo

encefalopatijo (npr. motnje zavesti, nenormalne gibe in konvulzije) (glejte poglavje 4.8). Bolnikom je treba odsvetovati vožnjo in upravljanje strojev, če se pojavijo opisani simptomi.

* v obdobju trženja zdravila

Jarisch-Herxheimerjeva reakcija

Prve dni zdravljenja borelioze se lahko pojavi Jarish-Herxheimerjeva reakcija.

Po večtedenskem zdravljenju borelioze so poročali o pojavu enega ali več naslednjih simptomov: kožnem izpuščaju, srbenju, vročini, levkopeniji, povečanju jetrnih encimov, oteženem dihanju in nelagodju v sklepih.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Opazili so povečanje jetrnih encimov (ALAT, ASAT, LDH, gama-GT in/ali alkalne fosfataze) in/ali bilirubina. Odstopanja laboratorijskih vrednosti lahko redko presežejo dvakratno zgornjo mejo normalnega območja in povzročijo poškodbo jeter, običajno s holestatičnim vzorcem in pogosto nesimptomatsko.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi, ki se pojavijo po prevelikem odmerku, se večinoma ujemajo s profilom neželenih učinkov. Dajanje velikih odmerkov cefotaksima ali drugih betalaktamskih antibiotikov lahko povzroči reverzibilno encefalopatijo.

Po vnosu prevelikega odmerka je treba cefotaksim ukiniti in uvesti podporno zdravljenje, ki zajema ukrepe za pospešitev izločanja zdravila in simptomatsko zdravljenje neželenih reakcij (npr. konvulzij). Ni specifičnega antidota. Raven cefotaksima v serumu je možno zmanjšati s hemodializo ali peritonealno dalizo.