Idefirix 11 mg prašek za koncentrat za raztopino za infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
- ▼
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Idefirix 11 mg
Zdravilo Idefirix je indicirano za desenzibilizacijsko zdravljenje pri visoko senzibiliziranih odraslih bolnikih, ki so kandidati za presaditev ledvice, s pozitivnim rezultatom navzkrižnega preskusa proti razpoložljivemu umrlemu darovalcu. Uporabo zdravila Idefirix je treba omejiti na bolnike, za katere ni verjetno, da bi jim sicer izvedli presaditev skladno z razpoložljivim sistemom za dodelitev ledvic, vključno s programi prioritizacije za visoko senzibilizirane bolnike.
Zdravljenje morajo predpisati in nadzirati zdravniki specialisti z izkušnjami pri vodenju imunosupresivnega zdravljenja in obravnavanju senzibiliziranih bolnikov, ki so kandidati za presaditev.
Uporaba imlifidaze je omejena izključno na bolnišnice.
Odmerjanje
Odmerek temelji na telesni masi bolnika (kg). Priporočeni odmerek je 0,25 mg/kg v obliki enkratnega odmerka, po možnosti 24 ur pred presaditvijo. En odmerek zadostuje za konverzijo rezultata navzkrižnega preskusa pri večini bolnikov, vendar se lahko uporabi še en odmerek v 24 urah po prvem, če je treba.
Po zdravljenju z imlifidazo je treba pred presaditvijo potrditi konverzijo rezultata navzkrižnega preskusa iz pozitivne v negativno (glejte poglavje 4.4).
Uporabiti je treba premedikacijo s kortikosteroidi in antihistaminiki, da se zmanjša tveganje za reakcije, povezane z infundiranjem, skladno z rutinskimi postopki v transplantacijski ustanovi.
Ker so okužbe dihal najpogostejše okužbe pri bolnikih s hipogamaglobulinemijo, je treba standardni
oskrbi 4 tedne dodajati profilaktične peroralne antibiotike (glejte poglavje 4.4).
Bolniki, ki prejemajo imlifidazo, morajo poleg tega prejemati tudi standardne učinkovine za deplecijo limfocitov T, z učinkovinami za deplecijo limfocitov B ali brez njih (glejte poglavje 5.1), tj. imlifidaza ne odpravi potrebe po standardnem imunosupresivnem zdravljenju.
Posebne populacije
Starejši bolniki
Podatki o uporabi pri bolnikih, starejših od 65 let, so omejeni, vendar ni dokazov, ki bi kazali, da je pri teh bolnikih potrebna prilagoditev odmerka.
Jetrna okvara
Varnost in učinkovitost imlifidaze pri bolnikih z zmerno ali hudo jetrno okvaro nista bili dokazani.
Podatkov ni na voljo.
Pediatrična populacija
Varnost in učinkovitost imlifidaze pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, nista bili dokazani. Podatkov ni na voljo.
Način uporabe
Zdravilo Idefirix je samo za intravensko uporabo po rekonstituciji in redčenju.
Celoten popolnoma razredčen odmerek je treba infundirati v 15 minutah, infundiranje pa mora potekati z infuzijskim kompletom in sterilnim vdelanim nepirogenim filtrom z majhno vezavo beljakovin (velikost por 0,2 μm). Po dovajanju odmerka je priporočljivo izprati infuzijsko linijo z 0,9 % (9 mg/ml) raztopino natrijevega klorida za infundiranje, da se zagotovi dovajanje celotnega odmerka. Ne shranjujte morebitne neporabljene raztopine za infundiranje za vnovično uporabo.
Za navodila glede rekonstitucije in redčenja zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.
-
Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
-
Potekajoča resna okužba.
-
Trombotična trombocitopenična purpura (TTP). Pri bolnikih s to boleznijo krvi lahko obstaja tveganje za pojav serumske bolezni.
Reakcije, povezane z infundiranjem
Pri uporabi imlifidaze v kliničnih študijah so poročali o reakcijah, povezanih z infundiranjem (glejte poglavje 4.8). Če se pojavi kakršna koli resna alergijska ali anafilaktična reakcija, je treba zdravljenje z imlifidazo takoj prekiniti in začeti ustrezno zdravljenje. Blage ali zmerne reakcije, povezane z infundiranjem, ki se pojavijo med zdravljenjem z imlifidazo, je mogoče obvladati z začasno prekinitvijo infundiranja in/ali uporabo zdravil, kot so antihistaminiki, antipiretiki in kortikosteroidi. Prekinjeno infundiranje se lahko nadaljuje, ko simptomi izginejo.
Okužbe in profilaksa okužb
Pri presaditvi ledvic se potekajoče resne okužbe kakršnega koli izvora (bakterijske, virusne ali glivične) štejejo kot kontraindikacija, kronične okužbe, kot sta okužbi z virusom HBV ali HIV, pa je treba dobro nadzorovati. Upoštevati je treba začasno zmanjšanje količine IgG, ki ga povzroči imlifidaza. Najpogostejše okužbe pri bolnikih s hipogamaglobulinemijo so okužbe dihal. Zato morajo vsi bolniki poleg standardne profilakse okužb pri presaditvi ledvic na splošno (proti Pneumocystis carinii, citomegalovirusu in ustni kandidozi) 4 tedne prejemati tudi profilaktične peroralne antibiotike, ki delujejo proti povzročiteljem bolezni v dihalih. Če bolniku zaradi katerega koli vzroka po zdravljenju z imlifidazo ne izvedejo presaditve, mu je treba kljub temu 4 tedne dajati profilaktične peroralne antibiotike proti povzročiteljem bolezni v dihalih.
Uporaba imlifidaze in indukcijskega zdravljenja za deplecijo limfocitov T, skupaj z zdravljenjem za deplecijo limfocitov B ali brez njega, lahko poveča tveganje za reaktivacijo živih atenuiranih cepiv in/ali latentne tuberkuloze.
Cepiva
Zaradi znižanih ravni IgG po zdravljenju z imlifidazo obstaja tveganje za začasno zmanjšanje zaščite,
ki jo zagotavlja cepivo, še 4 tedne po zdravljenju z imlifidazo.
Zavrnitev, ki jo posredujejo protitelesa (AMR – Antibody-mediated rejection)
AMR se lahko pojavi kot posledica povratnega učinka pojava protiteles, specifičnih za darovalca (DSA – donor-specific antibodies). Pri bolnikih z zelo visokimi ravnmi DSA pred presaditvijo obstaja večja verjetnost, da se bo pojavila AMR, zaradi katere bo treba ukrepati. Pri večini bolnikov v kliničnih študijah je prišlo do povratnega učinka pojava DSA, ki je dosegel največjo vrednost 7 do
21 dni po zdravljenju z imlifidazo, AMR pa se je pojavila pri približno 30 % bolnikov. V kliničnih študijah so vse bolnike z AMR uspešno obravnavali s standardnim zdravljenjem. Pri ponovnem pojavu DSA in povečanem tveganju za AMR pri zelo senzibiliziranih bolnikih so potrebne predhodne izkušnje zdravnika pri obravnavanju senzibiliziranih bolnikov, viri in pripravljenost na diagnosticiranje ter zdravljenje akutnih AMR skladno s standardno klinično prakso. Obravnavanje bolnikov mora vključevati pozorno spremljanje protiteles proti humanim levkocitnim antigenom (HLA – human leukocyte antigen) in kreatinina v serumu ali plazmi ter pripravljenost na izvajanje biopsij pri sumu na AMR.
Bolniki s pozitivnim rezultatom navzkrižnega preskusa od komplementa odvisne citotoksičnosti (CDC
– complement-dependent cytotoxicity) limfocitov T
Izkušnje z bolniki s potrjenim pozitivnim rezultatom navzkrižnega preskusa CDC limfocitov T so zelo
omejene (glejte poglavje 5.1). Imunogenost
Pričakovati je, da bo morebiten vpliv protiteles proti imlifidazi (ADA – anti-drug antibodies) na varnost in učinkovitost drugega odmerka imlifidaze v 24 urah po prvem zanemarljiv, ker se protitelesa ADA kot odziv na prvi odmerek še niso začela razvijati.
Potrditev konverzije rezultata navzkrižnega preskusa
Vsaka klinika mora upoštevati svoj standardni protokol za potrditev konverzije rezultata navzkrižnega preskusa iz pozitivnega v negativnega. Če se uporablja navzkrižni preskus od komplementa odvisne citotoksičnosti (CDCXM – complement-dependent cytotoxicity crossmatch), je treba upoštevati naslednje, da se po zdravljenju z imlifidazo preprečijo lažno pozitivni rezultati: protitelesa IgM je treba inaktivirati, da se lahko specifično oceni citotoksične lastnosti IgG in izogibati se je treba koraku uporabe antihumanega globulina (AHG – anti-human globulin). Če se ga uporabi, je treba potrditi, da se AHG veže na fragment Fc in ne na fragment Fab IgG. Uporaba AHG proti fragmentu Fab bo onemogočila pravilno odčitavanje CDCXM pri bolnikih, ki so prejeli imlifidazo.
Zdravila na osnovi protiteles
Imlifidaza je cisteinska proteaza, ki specifično cepi IgG. Posledično se lahko zdravila na osnovi IgG inaktivirajo, če se jih daje skupaj z imlifidazo. Zdravila na osnovi protiteles, ki jih cepi imlifidaza, vključujejo med drugim baziliksimab, rituksimab, alemtuzumab, adalimumab, denozumab, belatacept, etanercept, kunčji antitimocitni globulin (rATG – rabbit anti-thymocyte globulin) in intravenske imunoglobuline (i.v. Ig) (za priporočene časovne intervale med uporabo imlifidaze in zdravil na osnovi protiteles glejte poglavje 4.5).
Intravenski imunoglobulini lahko vsebujejo protitelesa proti imlifidazi, ki lahko inaktivirajo imlifidazo, če se dajejo pred njo (glejte poglavje 4.5).
Podatki o pomožnih snoveh
Zdravilo Idefirix vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na odmerek, kar v bistvu pomeni „brez natrija“.
En ml zdravila Idefirix vsebuje 0,5 mg polisorbata 80. Polisorbati lahko povzročijo alergijske reakcije.
Imlifidaza specifično cepi IgG; zaradi vrstne specifičnosti se razgradijo vse podskupine človeških in kunčjih IgG. Posledično se lahko zdravila na osnovi človeških ali kunčjih IgG inaktivirajo, če se jih daje skupaj z imlifidazo. Zdravila na osnovi protiteles, ki jih cepi imlifidaza, vključujejo med drugim baziliksimab, rituksimab, alemtuzumab, adalimumab, denozumab, belatacept, etanercept, rATG in
i.v. Ig.
Imlifidaza ne razgradi konjskega antitimocitnega globulina in časovni interval med uporabo teh dveh zdravil ni potreben. Imlifidaza pri priporočeni ravni odmerka ne cepi ekulizumaba.
Preglednica 1 Priporočeni časovni interval za uporabo zdravil na osnovi protiteles po uporabi imlifidaze
| Zdravilo | Priporočeni časovni interval po uporabi 0,25 mg/kg imlifidaze |
| konjski antitimocitni globulin, ekulizumab | Časovni interval ni potreben (lahko se daje sočasno z imlifidazo) |
| intravenski imunoglobulin (i.v. Ig) | 12 ur |
| alemtuzumab, adalimumab,baziliksimab, denozumab, etanercept,rituksimab | 4 dni |
| kunčji antitimocitni globulin (rATG),belatacept | 1 teden |
Prav tako lahko i.v. Ig vsebujejo protitelesa proti imlifidazi, ki lahko inaktivirajo imlifidazo, če se dajejo pred njo. Pred uporabo imlifidaze pri bolnikih, ki prejemajo i.v. Ig je treba upoštevati razpolovni čas i.v. Ig (3–4 tednov). V kliničnih študijah i.v. Ig niso uporabljali v obdobju 4 tednov pred infundiranjem imlifidaze.
Nosečnost
Podatkov o uporabi imlifidaze pri nosečnicah ni, ker je nosečnost kontraindikacija za presaditev
ledvic.
Študije pri kuncih ne kažejo neposrednih ali posrednih škodljivih učinkov na razvoj zarodka in ploda (glejte poglavje 5.3).
Iz previdnostnih razlogov se je med nosečnostjo uporabi zdravila Idefirix bolje izogibati. Dojenje
Ni znano, ali se imlifidaza izloča v materino mleko. Tveganja za dojenega otroka ne moremo izključiti.
Dojenje je treba prekiniti pred izpostavitvijo zdravilu Idefirix. Plodnost
Specifične študije plodnosti in postnatalnega razvoja niso bile izvedene (glejte poglavje 5.3).
Povzetek varnostnega profila
Najpogostejša resna neželena učinka v kliničnih študijah sta bila pljučnica (5,6 %) in sepsa (3,7 %). Najpogostejši neželeni učinki so bili okužbe (16,7 %) (vključno s pljučnico (5,6 %), okužbami sečil (5,6 %) in sepso (3,7%)), bolečina na mestu infundiranja (3,7 %), reakcije, povezane z infundiranjem (3,7 %), zvišana raven alanin-aminotransferaze (3,7 %), zvišana raven aspartat-aminotransferaze (3,7 %), mialgija (3,7 %), glavobol (3,7 %) in rdečica (3,7 %).
Seznam neželenih učinkov v preglednici
Neželene učinke, opisane v tem poglavju, so opazili v kliničnih študijah (N = 54).
Neželeni učinki so navedeni po skupinah organskih sistemov v skladu z MedDRA in po pogostnosti pojavljanja. Kategorije pogostnosti so opredeljene kot: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do
< 1/10), občasni (≥ 1/1000 do < 1/100), redki (≥ 1/10 000 do < 1/1000), zelo redki (< 1/10 000),
neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).
Preglednica 2 Neželeni učinki
| Organski sistem po MedDRA | Neželeni učinek/Pogostnost | |
| Zelo pogosti | Pogosti | |
| Infekcijske in parazitske bolezni | bakterijske in virusne okužbe | abdominalna okužba okužba z adenovirusombolečina na mestu namestitvekatetra okužba gripaokužba s parvovirusom pljučnicapooperacijska okužba ranesepsaokužba zgornjih dihal okužba sečilokužba rane |
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | anemija | |
| Bolezni imunskega sistema | zavrnitev presadka | |
| Bolezni živčevja | posturalna omoticaglavobol | |
| Očesne bolezni | krvavitev v beločnicoposlabšanje vida | |
| Srčne bolezni | sinusna tahikardija | |
| Žilne bolezni | rdečicahipertenzija hipotenzija | |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | dispneja | |
| Bolezni kože in podkožja | izpuščaj | |
| Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva | mialgija | |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | občutek vročinebolečina na mestu infundiranja | |
| Preiskave | zvišana raven alanin-aminotransferaze (ALT) zvišana raven aspartat-aminotransferaze (AST) | |
| Poškodbe, zastrupitve in zapleti pri posegih | reakcije, povezane zinfundiranjem | |
Opis izbranih neželenih učinkov
Okužbe
V kliničnih študijah so se okužbe pojavile pri 16,7 % bolnikov. Devet okužb je bilo resnih in je bilo ocenjeno, da so povezane z uporabo imlifidaze v kliničnih študijah, medtem ko se jih je 5 začelo
30 dni po zdravljenju z imlifidazo. Osem od 9 resnih okužb, povezanih z imlifidazo, je trajalo manj kot 30 dni. Incidenca in vzorec (vključno s povzročiteljem) resnih ali hudih okužb se nista razlikovala od tistih, ki jih na splošno opažajo pri bolnikih s presajeno ledvico (glejte poglavje 4.4).
Reakcije, povezane z infundiranjem
O reakcijah, povezanih z infundiranjem, vključno z dispnejo in rdečico, so poročali pri 5,6 % bolnikov. V enem primeru so prekinili infundiranje imlifidaze, bolniku pa niso presadili ledvice. Razen v enem primeru blagega izpuščaja so se vse reakcije, povezane z infundiranjem, začele na dan infundiranja imlifidaze in so izginile v 90 minutah (glejte poglavje 4.4).
Mialgija
O mialgiji so poročali pri 2 bolnikih (3,7 %) v kliničnih študijah. Eden izmed teh bolnikov je imel hudo mialgijo brez kakršnih koli znakov poškodbe mišic.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
Farmakološke lastnosti - Idefirix 11 mg
Farmakoterapevtska skupina: Zdravila za zaviranje imunske odzivnosti, zdravila za selektivno
zaviranje imunske odzivnosti; oznaka ATC: L04AA41.
Mehanizem delovanja
Imlifidaza je cisteinska proteaza, pridobljena iz encima bakterije Streptococcus pyogenes, ki razgrajuje imunoglobulin G (IgG). Imlifidaza cepi težke verige vseh podskupin človeških IgG, ne pa tudi drugih imunoglobulinov. Cepitev IgG povzroča izgubo efektorskih funkcij, odvisnih od Fc, vključno s CDC in celično posredovano citotoksičnostjo, odvisno od protiteles (ADCC – antibody-dependent
cell-mediated cytotoxicity). S cepitvijo vseh IgG imlifidaza zmanjša ravni DSA in tako omogoči
presaditev.
Farmakodinamični učinki
Klinične študije so pokazale, da so se IgG razcepili v nekaj urah po dajanju odmerka 0,25 mg/kg imlifidaze. Opazili niso nobenega zvišanja ravni IgG v plazmi zaradi refluksa nerazcepljenih IgG iz zunajžilnega prostora, kar kaže na to, da imlifidaza ne cepi samo IgG v plazmi, temveč celoten nabor protiteles IgG, vključno z zunajžilnimi IgG. Ponovni pojav endogenih protiteles IgG se začne 1–
2 tedna po uporabi imlifidaze in se nadaljuje v naslednjih tednih.
Treba je poudariti, da turbidimetrične/nefelometrične metode, ki se običajno uporabljajo v bolnišnicah za določanje skupne ravni IgG, ne ločijo med različnimi fragmenti IgG, ki nastanejo po zdravljenju z imlifidazo, zato jih ni mogoče uporabiti za ocenjevanje učinka zdravljenja.
Klinična učinkovitost in varnost
V treh odprtih 6-mesečnih kliničnih študijah z eno skupino so ocenjevali režim odmerjanja, učinkovitost in varnost imlifidaze kot predtransplancijskega zdravljenja, katerega namen je znižati ravni IgG, specifičnih za darovalca, in omogočiti primernost visoko senzibiliziranih kandidatov za presaditev ledvic. Ledvice so presadili 46 bolnikom, starim med 20 in 73 let. Vsi so imeli diagnosticirano končno ledvično odpoved (ESRD – end stage renal disease) in so bili na dializi. Žensk je bilo 21 (46 %), moških pa 25 (54 %). Vsi bolniki so bili senzibilizirani, 41 (89 %) je bilo visoko senzibiliziranih (cPRA ≥ 80 %), od tega jih je 33 (72 %) imelo vrednost cPRA ≥ 95 %. Pri vseh bolnikih, pri katerih je bil pred zdravljenjem z imlifidazo navzkrižni preskus pozitiven, je v 24 urah prišlo do konverzije na negativen rezultat. Farmakokinetično/farmakodinamično modeliranje je pokazalo, da bo 2 uri po dajanju odmerka 0,25 mg/kg imlifidaze rezultat navzkrižnega preskusa verjetno postal negativen pri 96 % bolnikov, 6 ur po odmerku pa pri vsaj 99,5 % bolnikov. Po
6 mesecih je bilo živih vseh 46 bolnikov, s 93-odstotnim preživetjem presajene ledvice. Ledvična funkcija je bila obnovljena do stopnje, ki je pričakovana za bolnike s presajeno ledvico, pri 90 % bolnikov pa je bila ocenjena stopnja glomerulne filtracije (eGFR – estimated glomerular filtration rate) po 6 mesecih > 30 ml/min/1,73 m2.
V študiji 03 so pri bolnikih z ESRD ocenjevali varnost in učinkovitost imlifidaze pri različnih režimih odmerjanja pred presaditvijo ledvice. Deset bolnikov je prejelo enkratni odmerek 0,25 (n = 5) ali
0,5 (n = 5) mg/kg imlifidaze, nakar so jim presadili ledvico. Sedem bolnikov je bilo pozitivnih na DSA, pri 6 bolnikih pa je bil rezultat navzkrižnega preskusa pred zdravljenjem z imlifidazo pozitiven. Po zdravljenju so se ravni DSA znižale pri vseh 7 bolnikih in vsi pozitivni rezultati navzkrižnega preskusa so bili konvertirani v negativne. Presaditev je bila uspešna pri vseh 10 bolnikih in po
6 mesecih so vsi imeli delujočo ledvico. Pri 8 od 10 bolnikov je bila vrednost eGFR
> 30 ml/min/1,73 m2. Bolniki so prejemali imunosupresivno zdravljenje, vključno s kortikosteroidi, zaviralcem kalcinevrina, mofetilmikofenolatom in i.v. Ig. Pri treh bolnikih se je med študijo pojavila AMR, vendar nobena ni povzročila izgube presadka.
V študiji 04 so ocenjevali učinkovitost in varnost imlifidaze pri bolnikih, ki so bili visoko senzibilizirani za HLA. Vključenih je bilo 17 bolnikov, ki so prejeli enkratni odmerek 0,24 mg/kg. 15 (88 %) bolnikov je bilo pozitivnih na DSA, pri 14 (82 %) bolnikih pa je bil rezultat navzkrižnega preskusa pred zdravljenjem z imlifidazo pozitiven. Pri vseh bolnikih so se vrednosti DSA znižale na sprejemljive ravni za presaditev, in pri vseh bolnikih so izvedli presaditev nekaj ur po zdravljenju z imlifidazo. Po 6 mesecih je 16 od 17 bolnikov imelo delujočo ledvico, pri 15 (94 %) bolnikih pa je bila vrednost eGFR > 30 ml/min/1,73 m2. Pri dveh bolnikih se je pojavila AMR, vendar nobena ni povzročila izgube presadka. Bolniki so prejemali imunosupresivno zdravljenje, vključno s kortikosteroidi, zaviralcem kalcinevrina, mofetilmikofenolatom, alemtuzumabom in i.v. Ig.
V študiji 06 so ocenjevali učinkovitost in varnost imlifidaze pri odstranjevanju DSA in konverziji pozitivnega rezultata navzkrižnega preskusa v negativnega pri visoko senzibiliziranih bolnikih, torej pri omogočanju presaditve. Pred vključitvijo v študijo so bili vsi vključeni bolniki na čakalnem seznamu za presaditev ledvice in so imeli pozitiven navzkrižni preskus z razpoložljivimi darovalci (vključno z 2 bolnikoma, ki sta bila pozitivna pri navzkrižnem preskusu CDC limfocitov T).
18 bolnikov je prejelo polni odmerek 0,25 mg/kg imlifidaze, od tega so 3 prejeli 2 odmerka v razmaku 12–13 ur, kar je povzročilo cepljenje IgG in konverzijo pozitivnega preskusa navzkrižne reaktivnosti v negativnega pri vseh bolnikih. Pri 57 % bolnikov je prišlo do konverzije preskusa navzkrižne reaktivnosti v 2 urah, pri 82 % pa v 6 urah. Presaditev je bila uspešna pri vseh bolnikih, 16 bolnikov (89 %) pa je po 6 mesecih imelo delujočo ledvico (vključno z 2 bolnikoma s potrjenim pozitivnim navzkrižnim preskusom od komplementa odvisne toksičnosti limfocitov T). Pri 15 bolnikih je bila vrednost eGFR > 30 ml/min/1,73 m2. Bolniki so prejeli imunosupresivno zdravljenje, vključno s kortikosteroidi, zaviralcem kalcinevrina, mofetilmikofenolatom, rituksimabom, i.v. Ig in alemtuzumabom ali konjskim antitimocitnim globulinom. Pri sedmih bolnikih se je pojavila aktivna AMR, en bolnik je imel subklinično AMR, nobena pa ni povzročila izgube presadka.
Dolgoročno spremljanje 46 bolnikov s presadkom iz predhodnih študij presaditve ledvic z imlifidazo
(študije 02, 03, 04 in 06) je pokazalo, da je bilo 5 let po presaditvi celokupno preživetje presadkov,
krnjenih za smrt bolnika z delujočim presadkom 85 % (95 % IZ [70–93]), preživetje bolnikov pa je bilo 92 % (95 % IZ [77–97]).
Pet let po presaditvi je imelo 25 (83,3 %) od 30 bolnikov ocenjeno vrednost
eGFR ≥ 30 ml/min/1,73 m2.
Starejši bolniki
V kliničnih študijah so trije bolniki, stari 65 let in več, prejeli imlifidazo pred presaditvijo ledvice. Pri teh bolnikih so bili izidi varnosti in učinkovitosti, ocenjeni na podlagi preživetja presadka, delovanja ledvic in akutne zavrnitve, skladni s celotno populacijo v študiji.
Pediatrična populacija
Evropska agencija za zdravila je začasno odložila zahtevo za predložitev rezultatov študij z imlifidazo za eno ali več podskupin pediatrične populacije pri presaditvi ledvice (za podatke o uporabi pri pediatrični populaciji glejte poglavje 4.2).
Zdravilo je pridobilo tako imenovano „pogojno dovoljenje za promet“. To pomeni, da se pričakujejo dodatni dokazi o zdravilu.
Evropska agencija za zdravila bo vsaj enkrat letno ponovno pregledala nove podatke o zdravilu. Če bo potrebno, bo posodobljen tudi povzetek glavnih značilnosti zdravila.
Pri zdravih preskušancih in bolnikih z ESRD je bila farmakokinetika imlifidaze primerljiva. Izpostavitev imlifidazi se je proporcionalno povečala po enkratnem intravenskem 15-minutnem infundiranju odmerka 0,12 do 0,50 mg/kg telesne mase.
Največjo koncentracijo (Cmax) imlifidaze so opazili kmalu po koncu infundiranja, povprečna vrednost pa je bila 5,8 (4,2–8,9) µg/ml po odmerku 0,25 mg/kg. Za izločanje imlifidaze sta značilni začetna faza porazdelitve s povprečnim razpolovnim časom 1,8 (0,6–3,6) ure in počasnejša faza izločanja s povprečnim razpolovnim časom 89 (60–238) ur. V fazi izločanja je bil povprečni očistek 1,8 (0,6–7,9) ml/h/kg, volumen porazdelitve (Vz) pa je bil 0,20 (0,06–0,55) l/kg.
Farmacevtski podatki - Idefirix 11 mg
manitol polisorbat 80 trometamol
dinatrijev edetat dihidrat
klorovodikova kislina (za uravnavanje pH)
Zdravila ne smemo mešati z drugimi zdravili, razen s tistimi, ki so omenjena v poglavju 6.6.
Neodprta viala
18 mesecev
Po rekonstituciji
Po rekonstituciji je treba raztopino takoj prenesti iz viale v infuzijsko vrečo. Po redčenju
Kemična in fizikalna stabilnost po rekonstituciji in redčenju je bila dokazana za 24 ur pri temperaturi
2–8 °C, vključno s 4 urami pri temperaturi 25 °C v tem 24 urnem obdobju.
Z mikrobiološkega stališča je treba zdravilo porabiti takoj, razen če je način rekonstitucije in redčenja tak, da je tveganje onesnaženja z mikrobi preprečeno.
Če zdravilo ni porabljeno takoj, je za čas shranjevanja in pogoje med uporabo odgovoren uporabnik. Raztopino je treba pri shranjevanju zaščititi pred svetlobo.
Shranjujte v hladilniku (2–8 °C). Ne zamrzujte.
Shranjujte v originalni ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.
Za pogoje shranjevanja po rekonstituciji ali redčenju zdravila glejte poglavje 6.3.
Viala iz stekla vrste I z zamaškom iz bromobutilne gume, z zaporko iz aluminija in plastično
odstranljivo zaporko, ki vsebuje 11 mg praška za koncentrat za raztopino za infundiranje. Velikosti pakiranja po 1 viala ali 2 x 1 viala. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Rekonstitucija praška
V vialo z zdravilom Idefirix dodajte 1,2 ml sterilne vode za injekcije. Pri tem pazite, da vodo usmerite
na steno viale, ne pa v prašek.
Nežno vrtite vialo vsaj 30 sekund, da se prašek popolnoma raztopi. Ne stresajte, da zmanjšate verjetnost nastanka pene. V viali bo zdaj koncentracija imlifidaze 10 mg/ml, izvlečete pa lahko do 1,1 ml raztopine.
Rekonstituirana raztopina mora biti bistra do rahlo opalescentna in brezbarvna ali rahlo rumena. Ne uporabljajte, če so v raztopini prisotni delci ali če je barva spremenjena. Rekonstituirano raztopino je priporočljivo takoj prenesti iz viale v infuzijsko vrečo.
Priprava raztopine za infundiranje
Počasi dodajte ustrezno količino rekonstituirane raztopine imlifidaze v infuzijsko vrečo, ki vsebuje 50 ml 0,9 % (9 mg/ml) raztopine natrijevega klorida za infundiranje. Infuzijsko vrečo nekajkrat obrnite, da raztopino temeljito premešate. Infuzijska vreča mora biti ves čas zaščitena pred svetlobo. Uporabiti je treba komplet za infuzijo s sterilnim vgrajenim nepirogenim filtrom z majhno vezavo beljakovin (velikost por 0,2 μm). Za dodatne informacije o dajanju zdravila glejte poglavje 4.2.
Pred uporabo je treba vizualno pregledati, ali raztopina za infundiranje vsebuje delce oz. ali je spremenila barvo. Če opazite kakršne koli delce ali spremembo barve, raztopino zavrzite.
Odstranjevanje
Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.