Parikalcitol Medice 5 mikrogramov/ml raztopina za injiciranje

Zdravilo Parikalcitol Medice je indicirano za preprečevanje in zdravljenje sekundarnega hiperparatiroidizma pri bolnikih s kronično odpovedjo ledvic, ki se zdravijo s hemodializo.

Način uporabe

Zdravilo Parikalcitol Medice raztopina za injiciranje se daje skozi dostop za hemodializo. Odmerjanje

Odrasli

1. Začetni odmerek se izračuna na podlagi izhodiščnih koncentracij obščitničnega hormona (PTH, parathryroid hormone):

   Začetni odmerek parikalcitola temelji na naslednji formuli:

   Začetni odmerek (mikrogrami) = izhodiščna koncentracija intaktnega PTH v pmol/1

   8

   ALI

   = izhodiščna koncentracija intaktnega PTH v pg/ml 80

   in se aplicira v obliki intravenskega (i.v.) bolusnega odmerka, ne pogosteje kot vsak drugi dan kadar koli med dializo.

   Največji odmerek, ki so ga v kliničnih študijah varno uporabili, je bil 40 μg.

2. Titriranje odmerka:

Trenutno sprejemljiv ciljni razpon za koncentracije PTH pri osebah s končno ledvično odpovedjo, ki se zdravijo z dializo, je največ 1,5- do 3-kratnik neuremične zgornje meje normalnih vrednosti, 15,9 do 31,8 pmol/l (150-300 pg/ml), za intaktni PTH. Za doseganje ustreznih fizioloških ciljev sta potrebna skrbno spremljanje in titriranje posamičnih odmerkov. Če se pojavi hiperkalciemija ali stalno povečan korigiran zmnožek Ca in P, večji od 5,2 mmol²/l² (65 mg²/dl²), je treba odmerek zmanjšati ali prekiniti, dokler se ti parametri ne normalizirajo. Nato ponovno začnite z dajanjem parikalcitola, v nižjem odmerku. Odmerke bo morda potrebno zmanjšati, ko se koncentracije PTH nižajo kot odziv na zdravljenje.

V naslednji preglednici je predlagan postopek titriranja odmerka:

Ko določite odmerjanje, je treba kalcij in fosfat v serumu meriti vsaj enkrat mesečno. Merjenje vrednosti intaktnega PTH v serumu se priporoča vsake tri mesece. V času prilagajanja odmerka parikalcitola bodo morda potrebne pogostejše laboratorijske preiskave.

Jetrna insuficienca

Nevezane koncentracije parikalcitola pri bolnikih z blago do zmerno jetrno okvaro so podobne kot pri zdravih osebah, zato prilagajanje odmerka pri tej populaciji bolnikov ni potrebno. Z uporabo pri bolnikih s hudo jetrno okvaro ni izkušenj.

Pediatrična populacija

Varnost in učinkovitost zdravila Parikalcitol Medice pri otrocih nista bili dokazani. Izkušnje pri otrocih so omejene, za otroke, stare manj kot 5 let, pa podatkov ni na voljo. Trenutno razpoložljivi podatki o pediatričnih bolnikih so opisani v poglavju 5.1.

Uporaba pri starostnikih

Izkušnje pri bolnikih, starih 65 let ali več, ki so prejemali parikalcitol v študijah III. faze, so omejene. V teh študijah niso opazili celokupnih razlik v učinkovitosti ali varnosti med bolniki, starimi 65 let ali več, in mlajšimi bolniki.

• Preobčutljivost na parikalcitol ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• toksičnost vitamina D

• hiperkalciemija

Prevelika supresija obščitničnega hormona lahko povzroči zvišanje koncentracije kalcija v serumu, kar lahko ima za posledico presnovno bolezen kosti. Za doseganje ustreznih fizioloških ciljev je potrebno skrbno spremljanje bolnikov in posamezniku prilagojeno titriranje odmerka.

Če se razvije klinično pomembna hiperkalciemija in bolnik prejema vezalec fosfata na osnovi kalcija, je treba odmerek vezalca fosfata na osnovi kalcija zmanjšati ali prekiniti.

Hiperkalciemija, ne glede na razlog njenega nastanka, poveča toksičnost digitalisa, zato je pri predpisovanju digitalisa sočasno s parikalcitolom potrebna previdnost (glejte poglavje 4.5).

Previdnost je potrebna pri sočasnem dajanju parikalcitola s ketokonazolom (glejte poglavje 4.5).

Zdravilo vsebuje 11 % v/v etanola (alkohola), tj. do 87 mg na 1 ml. Škodljivo je lahko za osebe z alkoholizmom.

To je treba upoštevati pri nosečnicah ali ženskah, ki dojijo, pri otrocih in skupinah z visokim tveganjem, kot so bolniki z boleznijo jeter ali epilepsijo.

Študij medsebojnega delovanja z injekcijami parikalcitola niso izvedli. Vendar pa so študijo medsebojnega delovanja izvedli za ketokonazol in parikalcitolom v obliki kapsul.

Zdravila, povezana s fosfatom ali vitaminom D, se ne smejo jemati sočasno s parikalcitolom, saj je povečano tveganje za hiperkalciemijo in zvišanje zmnožka Ca in P.

Veliki odmerki pripravkov, ki vsebujejo kalcij, ali tiazidni diuretiki lahko povečajo tveganje za hiperkalciemijo.

Pripravkov, ki vsebujejo aluminij (npr. antacidi, vezalci fosfata), se ne sme dajati kronično z zdravili, ki vsebujejo vitamin D, saj lahko pride do zvišanja koncentracij aluminija v krvi in toksičnega vpliva aluminija na kosti.

Pripravkov, ki vsebujejo magnezij (npr. antacidi), se ne sme jemati sočasno s pripravki z vitaminom D, saj se lahko pojavi hipermagneziemija.

Znano je, da je ketokonazol nespecifični zaviralec več encimov citokroma P450. Razpoložljivi podatki in vivo in in vitro kažejo, da lahko ketokonazol vpliva na encime, ki so odgovorni za presnovo parikalcitola in drugih analogov vitamina D. Previdnost je potrebna pri odmerjanju parikalcitola s ketokonazolom (glejte poglavje 4.4). Učinek večkratnih odmerkov ketokonazola, apliciranih v obdobju 5 dni v odmerku 200 mg dvakrat na dan, na farmakokinetiko kapsule parikalcitola so preučevali na zdravih osebah. Vpliv na Cmax parikalcitola je bil minimalen, vendar se je AUC0–∞ v prisotnosti ketokonazola približno podvojila. Povprečni razpolovni čas parikalcitola je bil 17,0 ur v prisotnosti ketokonazola v primerjavi z 9,8 urami, ko so dajali samo parikalcitol. Rezultati te študije kažejo, da ni verjetno, da bi bilo po peroralnem dajanju parikalcitola maksimalno povečanje AUC0–∞ parikalcitola zaradi medsebojnega delovanja s ketokonazolom večje od dvakrat.

Hiperkalciemija, ne glede na razlog njenega nastanka, poveča toksičnost digitalisa, zato je pri predpisovanju digitalisa sočasno s parikalcitolom potrebna previdnost (glejte poglavje 4.4).

Nosečnost:

Ni zadostnih podatkov o uporabi parikalcitola pri nosečnicah. Študije na živalih so pokazale vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3). Možno tveganje za ljudi ni znano, zato se parikalcitola ne sme jemati, razen če je nujno potrebno.

Dojenje:

Študije na živalih so pokazale, da se parikalcitol ali njegovi presnovki v majhnih količinah izločajo v materino mleko. Odločitev o nadaljevanju/prekinitvi dojenja ali nadaljevanju/prekinitvi zdravljenja s parikalcitolom je treba sprejeti ob upoštevanju dejavnikov prednosti dojenja za otroka in prednosti zdravljenja s parikalcitolom za mater.

Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso izvedli.

Približno 600 bolnikov so zdravili s parikalcitolom v kliničnih preskušanjih II./III./IV. faze. Skupno je o neželenih učinkih poročalo 6 % bolnikov, zdravljenih s parikalcitolom.

Najpogostejši neželeni učinek, povezan z zdravljenjem s parikalcitolom, je bila hiperkalciemija, ki se je pojavila pri 4,7 % bolnikov. Hiperkalciemija je odvisna od stopnje prekomerne supresije PTH in se jo lahko zmanjša s pravilnim titriranjem odmerka.

Neželeni učinki, za katere je vsaj možno, da so povezani s parikalcitolom, tako klinični kot laboratorijski, so prikazani po organskih sistemih MedDRA, prednostnih izrazih in pogostnostih. Uporabljene so bile naslednje skupine pogostnosti:

zelo pogosti (≥ 1/10); pogosti (≥ 1/100 do < 1/10);

občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100); redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000); zelo redki (< 1/10.000);

neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika Center za zastrupitve

Zaloška cesta 2 SI-1000 Ljubljana

Faks: + 386 (0)1 434 76 46

e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si

Ni poročil o primerih prevelikega odmerjanja.

Preveliko odmerjanje parikalcitola lahko povzroči hiperkalciemijo.

V primeru prevelikega odmerjanja je treba spremljati znake in simptome hiperkalciemije (koncentracije kalcija v serumu) in jih poročati zdravniku. Uvesti je treba ustrezno zdravljenje.

Dializa parikalcitola ne odstrani v večji meri. Zdravljenje bolnikov s klinično pomembno hiperkalciemijo sestavlja takojšnje zmanjšanje odmerka ali prekinitev zdravljenja s parikalcitolom in vključuje prehrano z majhnim vnosom kalcija, ukinitev nadomestkov kalcija, mobilizacijo bolnika, ugotavljanje tekočinskega in elektrolitnega neravnovesja, oceno nenormalnosti na elektrokardiografu (kritično pri bolnikih, ki prejemajo digitalis) ter hemodializo ali peritonealno dializo z dializatom, ki ne vsebuje kalcija, kot je potrebno.

Zdravilo Parikalcitol Medice raztopina za injekcije vsebuje 39 % v/v propilenglikola kot pomožne snovi. Poročali so o posamičnih primerih depresije osrednjega živčnega sistema, hemolize in laktacidoze kot toksičnih učinkov, povezanih z dajanjem velikih odmerkov propileneglikola. Čeprav ni za pričakovati, da bi se pojavili z dajanjem zdravila Parikalcitol Medice, saj se propilenglikol med dializo izloči, je treba upoštevati tveganje toksičnih učinkov pri prevelikem odmerjanju.