Concor 10 mg filmsko obložene tablete

• Zdravljenje hipertenzije in

• koronarne srčne bolezni (angine pektoris).

Odrasli: Za zdravljenje obeh indikacij je odmerek 5 mg bisoprolijevega fumarata enkrat na dan. Če je potrebno, odmerek lahko zvečamo na 10 mg bisoprololijevega fumarata enkrat na dan.

Maksimalni priporočen odmerek bisoprololijevega fumarata je 20 mg na dan.

V vseh primerih je potrebno odmerek prilagoditi individualno, zlasti glede na srčno frekvenco in uspeh zdravljenja.

Trajanje zdravljenja

Zdravljenje z bisoprololijevim fumaratom je običajno dolgotrajno.

Zdravljenja ne smemo naglo prekiniti, ker to lahko vodi do prehodnega poslabšanja stanja.

Predvsem pri bolnikih z ishemično boleznijo srca zdravljenja ne smemo prekiniti nenadoma. Priporočamo postopno znižanje odmerka.

Posebne skupine bolnikov

Bolniki z jetrno ali ledvično okvaro

Bolnikom z blagimi do zmernimi funkcijskimi motnjami jeter ali ledvic odmerka običajno ni potrebno prilagajati. Pri bolnikih s hudo ledvično okvaro (očistek kreatinina < 0,33 ml/s (20 ml/min)) in bolnikih s hudimi funkcijskimi motnjami jeter je priporočljivo, da dnevni odmerek ne preseže 10 mg bisoprololijevega fumarata.

Izkušenj z uporabo bisoprololijevega fumarata pri bolnikih na dializi je malo, vendar le te kažejo, da prilagajanje odmerka ni potrebno.

Starejši bolniki

Odmerka ni potrebno prilagajati.

Pediatrična populacija

Ker ni izkušenj pri zdravljenju otrok z bisoprololijevim fumaratom, njegova uporaba pri otrocih ni priporočljiva.

Jemanje zdravila

Zdravilo Concor jemljemo zjutraj, z ali brez hrane. Tablete pogoltnemo s tekočino, ne smemo jih žvečiti.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1. Bisoprolol je kontraindiciran pri bolnikih z:

• akutnim srčnim popuščanjem ali v času epizod dekompenzacije srčnega popuščanja, ko je

  potrebno zdravljenje z i.v. inotropnimi zdravili,

• kardiogenim šokom,

• atrioventrikularnim blokom druge ali tretje stopnje (brez srčnega spodbujevalnika),

• boleznijo sinusnega vozla,

• sinoatrialnim blokom,

• simptomatsko bradikardijo,

• simptomatsko hipotenzijo,

• hudo bronhialno astmo,

• hudo obliko periferne arterijske okluzivne bolezni ali hudo obliko Raynaudovega sindroma,

• nezdravljenim feokromocitomom (glejte poglavje 4.4),

• metabolno acidozo.

Zlasti pri bolnikih z ishemično srčno boleznijo zdravljenja z bisoprololom ne smemo prekiniti naenkrat, razen če to ni nujno potrebno, saj lahko to povzroči prehodno poslabšanej srčne bolezni (glejte poglavje 4.2).

Pri bolnikih, ki imajo povišan krvni tlak ali angino pektoris ter sočasno popuščanje srca, moramo bisoprolol previdno uporabljati.

Bisoprolol moramo uporabljati previdno pri:

• sladkorni bolezni z velikimi nihanji vrednosti glukoze v krvi; simptomi hipoglikemije so lahko prikriti (kot npr.: tahikardija, palpitacije ali znojenje),

• strogem postu,

• sočasnem desenzibilizacijskem zdravljenju. Tako kot drugi antagonisti beta adrenergičnih receptorjev lahko tudi bisoprolol poveča tako občutljivost za alergene kot tudi jakost anafilaktičnih reakcij. Zdravljenje z adrenalinom ne prinese vedno pričakovanega terapevtskega učinka,

• atrioventrikularnem bloku prve stopnje,

• Prinzmetalovi angini; Poročali so o primerih koronarnega vazospazma. Kljub visoki beta 1 selektivnosti, ni možno povsem izključiti napade angine pektoris, kadar se bisoprolol daje bolnikom s Prinzmetalovo angino.

• periferni arterijski okluzivni bolezni. Zlasti na začetku zdravljenja se lahko simptomi okrepijo.

Bolnikom s psoriazo ali psoriazo v anamnezi lahko dajemo antagoniste beta adrenergičnih receptorjev (npr. bisoprolol) šele po skrbnem pretehtanju koristi in tveganj uporabe tega zdravila. Zdravljenje z bisoprololom lahko prikrije simptome tirotoksikoze.

Bolniki s feokromocitomom lahko jemljejo bisoprolol šele po predhodni uporabi antagonistov alfa adrenergičnih receptorjev.

Pri bolnikih v splošni anesteziji zaviranje beta adrenergičnih receptorjev zmanjšuje incidenco aritmij in ishemije miokarda med uvajanjem anestezije ter ob intubaciji, pa tudi v pooperativnem obdobju. Trenutno priporočajo, da v perioperativnem obdobju vzdržujete blokado beta adrenergičnih receptorjev. Anesteziolog mora upoštevati blokado beta adrenergičnih receptorjev zaradi nevarnosti medsebojnega delovanja z drugimi zdravili, kar bi lahko vodilo do bradiaritmij, oslabitve refleksne tahikardije in zmanjšanja sposobnosti za refleksno kompenzacijo izgube krvi. Če menite, da je treba pred kirurškim posegom ukiniti terapijo z antagonisti beta adrenergičnih receptorjev, morate to storiti postopoma in postopek ukinjanja zdravila zaključiti približno 48 ur pred anestezijo.

Čeprav imajo selektivni (beta 1) antagonisti beta adrenergičnih receptorjev manj učinka na funkcijo pljuč kot neselektivni antagonisti beta adrenergičnih receptorjev, se jim morajo, tako kot vsem antagonistom beta adrenergičnih receptorjev, bolniki z obstruktivnimi pljučnimi boleznimi izogibati razen, če obstajajo nepremostljivi medicinski razlogi za njihovo uporabo. Če taki razlogi obstajajo, je treba zdravilo Concor uporabljati previdno.

Pri bolnikih z obstruktivnimi boleznimi pljuč je treba zdravljenje z bisoprololom začeti z najmanjšim možnim odmerkom in jih skrbno spremljati, če se pri njih pojavijo novi simptomi (npr. dispneja, nezmožnost telovadbe, kašelj).

Pri bronhialni astmi ali drugih kroničnih obstruktivnih boleznih pljuč, z izraženo simptomatiko, je potrebno sočasno dajati bronhodilatatorje. Občasno se lahko pri bolnikih z astmo poveča upor v dihalnih poteh, zato je morda potrebno zvišati odmerek beta 2-agonistov.

Kombinacije, ki niso priporočljive

Kalcijevi antagonisti verapamilskega tipa, v manjši meri tudi diltiazemskega tipa: negativen vpliv na kontraktilnost in atrioventrikularno prevajanje. Intravenska uporaba verapamila pri bolnikih, ki jih zdravimo z antagonisti beta adrenergičnih receptorjev, lahko vodi do hude hipotenzije in atrioventrikularnega bloka.

Centralno delujoča antihipertenzivna zdravila (kot so klonidin, metildopa, moksonidin, rilmenidin): sočasna uporaba centralno delujočih antihipertenzivnih zdravil lahko vodi do znižanja srčne frekvence in iztisnega volumna srca in do vazodilatacije. Nenadno prenehanje lahko poveča tveganje za pojav "povratne hipertenzije".

Kombinacije, ki jih je treba uporabljati previdno

Kalcijevi antagonisti dihidropiridinskega tipa (npr. nifedipin): sočasna uporaba lahko poveča tveganje za hipotenzijo, poleg tega pa ni mogoče izključiti povečanega tveganja za nadaljnje poslabševanje črpalne funkcije ventriklov pri bolnikih s srčnim popuščanjem.

Antiaritmikirazreda I (npr. kinidin, disopiramid, lidokain, fenitoin; flekainid, propafenon): vpliv na čas atrioventrikularnega prevajanja je lahko okrepljen in poveča se negativni inotropni učinek.

Antiaritmikirazreda III (npr. amiodaron): vpliv na čas atrioventrikularnega prevajanja je lahko okrepljen.

Parasimpatomimetiki: sočasna uporaba lahko podaljša čas atrioventrikularnega prevajanja in tveganje za bradikardijo.

Topikalni antagonisti beta adrenergičnih receptorjev (npr. kapljice za oči za zdravljenje glavkoma), lahko prispevajo k sistemskim učinkom bisoprolola.

Inzulin in peroralni antidiabetiki: okrepitev učinka na zniževanje sladkorja v krvi. Zaviranje beta adrenergičnih receptorjev lahko prikrije simptome hipoglikemije.

Anestetiki: oslabitev refleksne tahikardije in povečano tveganje za hipotenzijo (za nadaljne informacije glejte splošno anestezijo poglavje 4.4).

Digitalisovi glikozidi: podaljšan čas atrioventrikularnega prevajanja, na ta način znižana srčna frekvenca.

Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID): NSAID lahko zmanjšajo hipotenzivni učinek bisoprolola.

Beta-simpatomimetiki (npr. izoprenalin, dobutamin): kombinacija z bisoprololom lahko zmanjša učinek obeh zdravil.

Simpatomimetiki, ki delujejo na adrenergične receptorje beta in alfa: kombinacija z bisoprololom lahko vodi do povišanja krvnega tlaka. Te vrste interakcij so bolj verjetne pri neselektivnih antagonistih beta adrenergičnih receptorjev.

Sočasna uporaba z antihipertenzivi kot tudi z drugimi zdravili, ki potencialno znižujejo krvni tlak (npr. triciklični antidepresivi, barbiturati, fenotiazini), lahko poveča tveganje za hipotenzijo.

Kombinacije, ki jih je potrebno upoštevati

Meflokin: povečano tveganje za bradikardijo.

Zaviralci monoaminooksidaze (z izjemo zaviralcev MAO-B): okrepljen hipotenzivni učinek antagonistov beta adrenergičnih receptorjev, vendar tudi tveganje za nastanek hipertenzivne krize.

Nosečnost

Farmakološki učinki bisoprolola lahko škodljivo vplivajo na nosečnost in/ali plod/novorojenca. Na splošno antagonisti beta adrenergičnih receptorjev zmanjšajo perfuzijo preko placente, kar je povezano z zastojem rasti, intrauterino smrtjo, splavom ali prezgodnjim porodom. Pri plodu in novorojencu se lahko pojavijo neželeni učinki (npr. hipoglikemija in bradikardija). Če je zdravljenje z antagonisti beta adrenergičnih receptorjev nujno potrebno, je priporočljivo izbrati selektivne antagoniste beta1 adrenergičnih receptorjev.

Zdravila Concor ni priporočljivo jemati med nosečnostjo, razen če je to nujno potrebno. Če menite, da je zdravljenje potrebno, je priporočljivo spremljati uteroplacentarni krvni pretok in rast ploda. V primeru škodljivih učinkov na nosečnost ali plod je potrebno razmisliti o drugi obliki zdravljenja. Novorojenec mora biti pod strogim zdravniškim nadzorom. Na splošno lahko simptome hipoglikemije in bradikardije pričakujemo v prvih treh dneh.

Dojenje

Podatkov o izločanju bisoprolola v materino mleko ali o varnosti bisoprolola, če ga jemljejo otroci, ni, zato med jemanjem zdravila Concor dojenje ni priporočljivo.

V študiji pri bolnikih s koronarno srčno boleznijo bisoprolol ni zmanjšal sposobnosti vožnje, vendar pa je lahko zaradi individualnih razlik v reakcijah na to zdravilo sposobnost vožnje ali upravljanje strojev kljub temu zmanjšana. To je treba upoštevati predvsem na začetku zdravljenja in ob zamenjavi zdravila, pa tudi ob sočasnem uživanju alkohola.

Definicije pogostosti se nanašajo na naslednjo pojavnost:

zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Raziskave

Redki: zvišane vrednosti trigliceridov, zvišane vrednosti jetrnih encimov (ALT, AST).

Srčne bolezni

Občasni: AV motnje prevajanja, poslabšanje srčnega popuščanja, bradikardija.

Bolezni živčevja

Pogosti: vrtoglavica*, glavobol*. Redki: sinkopa.

Očesne bolezni

Redki: zmanjšano solzenje (previdnost pri bolnikih, ki nosijo leče). Zelo redki: konjunktivitis.

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta Redki: okvara sluha.

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Občasni: bronhospazem pri bolnikih z bronhialno astmo ali obstruktivno pljučno boleznijo v pretekli anamnezi.

Redki: alergijski rinitis.

Bolezni prebavil

Pogosti: gastrointestinalne težave, kot na primer: slabost, bruhanje, driska, zaprtje.

Bolezni kože in podkožja

Redki: preobčutljivostne reakcije (pruritus, pordelost, izpuščaj in angioedem).

Zelo redki: alopecija, antagonisti beta adrenergičnih receptorjev lahko sprožijo ali poslabšajo psoriazo oziroma povzročijo psoriazi podoben izpuščaj.

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva Občasni: mišična oslabelost in krči.

Žilne bolezni

Pogosti: občutek hladnosti ali odrevenelosti udov. Občasni: hipotenzija.

Splošne težave

Pogosti: utrujenost*.

Občasni: astenija.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov Redki: hepatitis.

Motnje reprodukcije in dojk

Redki: erektilna disfunkcija.

Psihiatrične motnje

Občasni: depresija, motnje spanja. Redki: nočne more, halucinacije.

*Ti simptomi se pojavijo zlasti na začetku zdravljenja. Običajno so blagi in pogosto izginejo v 1 - 2 tednih.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, Sektor za farmakovigilanco, Nacionalni center za farmakovigilanco, Slovenčeva ulica 22, SI-1000 Ljubljana, Tel: +386 (0)8 2000 500, Faks: +386 (0)8 2000 510, e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si, spletna stran: www.jazmp.si.

Simptomi

Najpogostejši znaki, ki jih lahko pričakujemo pri prekomernem odmerjanju antagonistov beta adrenergičnih receptorjev so: bradikardija, hipotenzija, bronhospazem, akutno srčno popuščanje in hipoglikemija. S prevelikim odmerjanjem bisoprolola so omejene izkušnje, poročali so samo o nekaj primerih prevelikega odmerjanja bisoprolola. Opažena je bila bradikardija in/ali hipotenzija. Vsi ti bolniki so okrevali. Občutljivost na visok enkraten odmerek bisoprolola je zelo različna med posamezniki. Zelo občutljivi na visok odmerek so verjetno bolniki s srčnim popuščanjem.

Ukrepanje pri prevelikem odmerjanju

Na splošno, če pride do prevelikega odmerjanja bisoprolola, zdravljenje prekinemo in bolniku zagotovimo podporno in simptomatsko zdravljenje.

Omejeni podatki, ki so na voljo, kažejo, da je bisoprolol težko odstaniti iz telesa z dializo.

Na podlagi pričakovanega farmakološkega delovanja in priporočil za druge antagoniste beta adrenergičnih receptorjev upoštevajte naslednje splošne ukrepe, glede na klinično stanje bolnika:

Bradikardija: dajte atropin intravensko. Če je odziv nezadosten, lahko previdno dodate še izoprenalin ali drugo zdravilo s pozitivnim kronotropnim delovanjem. V nekaterih primerih je lahko potrebna transvenska vstavitev srčnega spodbujevalnika.

Hipotenzija: dajte intravensko infuzijo tekočine in vazopresorje. Koristen je lahko intravenski glukagon.

AV blok (druge ali tretje stopnje): te bolnike morate skrbno spremljati in jih zdraviti z infuzijo izoprenalina ali s transvensko vstavitvijo srčnega spodbujevalnika.

Akutno poslabšanje srčnega popuščanja: bolniku dajemo i.v. diuretike, inotropna zdravila, vazodilatatorje.

Bronhospazem: dajte bronhodilatatorje, npr.: izoprenalin, beta 2-simpatikomimetike in/ali aminofilin.

Hipoglikemija: dajte i.v. glukozo.