MORFIN Alkaloid-INT 20 mg/ml raztopina za injiciranje

• Lajšanje hudih akutnih ali kroničnih bolečin,

• dodatno zdravljenje akutnega miokardnega infarkta,

• dodatno zdravljenje akutnega pljučnega edema zaradi popuščanja levega prekata,

• priprava na anestezijo,

• trdovraten kašelj.

Odmerjanje je individualno in prilagojeno jakosti bolečine, bolnikovemu splošnemu zdravstvenemu stanju in njegovi telesni masi. Podaljšano zdravljenje utegne zahtevati povečanje odmerka. Pri kroničnih bolečinah zdravljenje začnemo z najmanjšim učinkovitim odmerkom.

Običajni odmerek je 10 mg/70 kg telesne mase (od 5 do 20 mg), ki ga bolnik dobi intramuskularno ali subkutano na vsake štiri do šest ur, odvisno od potreb. Subkutano injiciranje ni primerno za bolnike z oteklinami. Subkutana uporaba lahko povzroči lokalno draženje tkiv, bolečine in zatrdline. Intramuskularna uporaba zdravila je priporočena, kadar je treba njegovo odmerjanje ponavljati.

Za hitrejši začetek delovanja zdravila se morfin lahko uporablja tudi intravensko. Običajni intravenski odmerek znaša od 2,5 do 15 mg morfinijevega klorida trihidrata, raztopljenega v 4 do 5 ml vode za injiciranje, ki se ga vbrizgava počasi (približno štiri do pet minut) na vsake štiri do šest ur, odvisno od potreb.

Če se opioidni analgetiki - tudi morfin - intravensko prehitro injicirajo, se zveča pogostnost neželenih učinkov. Intravenska uporaba morfina je primerna samo, kadar so na voljo takojšnja uporaba opioidnega antagonista ter aparature za oživljanje in zagotavljanje ali nadzorovanje dihanja. Bolniki, ki dobivajo morfin parenteralno, še posebej intravensko, morajo medtem ležati.

Bolniki s hudimi kroničnimi bolečinami morfin lahko dobivajo tudi subkutano ali v intravenski infuziji. Kontinuirano infundiranje je pri odraslih priporočeno začeti z odmerkom od 0,8 do 10 mg/uro, nato pa odmerek določiti na podlagi bolnikovih individualnih potreb in učinka. Pred začetkom kontinuiranega infundiranja morfina lahko za začetno lajšanje bolečin bolniki dobijo počasen intravenski obremenitveni odmerek 15 mg ali več.

Priporočeni začetni odmerek morfina je od 1 do 3 mg v počasni intravenski injekciji, ki ga bolniki po potrebi dobivajo na vsakih 5 minut.

Priporočeni začetni odmerek morfina je od 0,1 do 0,15 mg/kg telesne mase v počasni, štiri- do petminutni intravenski injekciji.

Priporočeni odmerek je 10 mg/70 kg telesne mase (od 5 do 20 mg), ki ga bolniki dobijo intramuskularno ali subkutano 45 do 60 minut pred anestezijo.

Začetni odmerek morfina, to je 5 mg, dobivajo bolniki intramuskularno ali subkutano na vsake štiri do šest ur (odvisno od potreb).

Priporočeno je, da bolniki z zmerno okvaro ledvic (glomerulna filtracija od 10 do 50 ml/min [0,17–0,83 ml/s]) prejemajo v običajnih časovnih presledkih 75 odstotkov normalnega odmerka, bolniki s hudo okvaro ledvic (glomerulna filtracija < 10 ml/min [0,17 ml/s]) pa prav tako v običajnih časovnih presledkih 50 odstotkov normalnega odmerka.

Pri bolnikih z okvaro jeter je treba odmerek zdravila prilagoditi in/ali podaljšati časovne presledke med odmerki.

Bolnikom, starejšim od 65 let, je priporočeno dajati morfin zelo previdno in v majhnih odmerkih ter v večjih časovnih presledkih kot ponavadi.

Pri otrocih, mlajših od 1 leta, se je uporabi morfina treba izogibati. Pri otrocih, starih manj kot dve leti, se neželeni učinki opioidnih analgetikov, tudi morfina, pojavijo pogosteje (posebej depresivno delovanje na dihala), ker je plazemski očistek morfina lahko manjši kot pri starejših otrocih, verjetno zaradi zmanjšane presnove morfina in tudi zaradi še nezrele ledvične funkcije. Pri otrocih, ki dobivajo opioidne analgetike, se še zlasti rada pojavi paradoksna ekscitacija.

Za lajšanje bolečin dobivajo otroci subkutano na vsake štiri do šest ur (odvisno od potreb) po 0,1 do 0,2 mg morfina/kg telesne mase. Največji odmerek je 15 mg. Kadar je treba zagotoviti hitrejši začetek delovanja morfina, se odmerek od 0,05 do 0,1 mg/kg telesne mase injicira intravensko in zelo počasi na vsake štiri do šest ur (odvisno od potreb). Največji odmerek je 15 mg.

Za kontinuirano intravensko ali subkutano infundiranje se lahko uporablja tudi od 0,04 do 0,06 mg morfina/kg telesne mase/uro.

Priporočeni odmerek morfina za pripravo na anestezijo je od 0,05 do 0,1 mg/kg telesne mase, ki ga bolniki dobijo subkutano 45 do 60 minut pred anestezijo (največji odmerek je 10 mg).

Način uporabe

za parenteralno uporabo

Cilji zdravljenja in prekinitev

Pred začetkom zdravljenja z zdravilom MORFIN Alkaloid-Int se je treba skupaj z bolnikom dogovoriti o strategiji zdravljenja, ki vključuje trajanje zdravljenja in cilje zdravljenja, ter v skladu s smernicami za obvladovanje bolečine narediti načrt za zaključek zdravljenja. Med zdravljenjem morata biti zdravnik in bolnik pogosto v stiku, da ocenita potrebo po nadaljnjem zdravljenju, razmislita o prekinitvi zdravljenja in po potrebi prilagodita odmerke. Ob nenadni prekinitvi dajanja opioidov se lahko sproži odtegnitveni sindrom. Pri bolniku, ki ne potrebuje več zdravljenja z zdravilom MORFIN Alkaloid-Int, je priporočljivo postopno zmanjševanje odmerka, da se preprečijo odtegnitveni simptomi. Če ni ustreznega nadzora nad bolečino, je treba razmisliti o možnosti hiperalgezije, tolerance in napredovanja osnovne bolezni (glejte poglavje 4.4).

Trajanje zdravljenja

Zdravila MORFIN Alkaloid-Int se ne sme uporabljati dlje, kot je potrebno.

• Preobčutljivost na morfin, druge fenantrenske opioide ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1,

• huda depresija dihanja,

• bronhialna astma,

• sveže, hude poškodbe glave (če bolnik ni umetno ventiliran),

• med napadom oziroma pri nekontrolirani epilepsiji,

• huda jetrna odpoved z encefalopatijo,

• akutni abdomen ali sum nanj,

• paralitični ileus ali sum nanj,

• akutna zastrupitev z alkoholom ali z zaviralci osrednjega živčevja,

• sočasna uporaba z opioidnimi agonisti/antagonisti (pentazocin, nalbufin, prenorfin) ali z zaviralci monoaminooksidaze (MAO) in najmanj 14 dni po zadnjem odmerku zaviralca MAO.

Morfin je treba dajati zelo previdno bolnikom z bistveno zmanjšano dihalno rezervo, dihalno depresijo v anamnezi ter bolnikom s hipoksijo ali hiperkapnijo (kronična obstruktivna pljučna bolezen, pljučno srce, cianoza, anoksija, depresija dihanja, pljučni emfizem, kifoskolioza). Pri takih bolnikih lahko celo običajni terapevtski odmerki zmanjšajo dihalni stimulus, hkrati pa zvečajo upor v dihalnih poteh (do pojava apneje).

Opioidi lahko povzročajo težave z dihanjem, povezane s spanjem, vključno s centralno apnejo v spanju in hipoksemijo, povezano s spanjem. Uporaba opioidov povečuje tveganje za centralno apnejo v spanju na način, ki je odvisen od odmerka. Pri bolnikih, ki imajo centralno apnejo v spanju, razmislite o zmanjšanju skupnega odmerka opioidov.

Pri bolnikih z zvišanim intrakranialnim tlakom se lahko bistveno zvečata morfinov zaviralni učinek na dihanje in njegova sposobnost zvišanja tlaka cerebrospinalne tekočine. Morfin lahko (tako kot drugi opioidi) prikrije klinični potek pri bolnikih s poškodbami glave. Kadar se predvideva, da ima bolnik poškodbe glave, je treba morfin dajati zelo previdno in samo, kadar se oceni, da je to res nujno potrebno.

Pri bolnikih, pri katerih je bilo že prej težko vzdrževati ustaljeno vrednost krvnega tlaka, se lahko zaradi uporabe morfina pojavi huda hipotenzija. Posebna previdnost je potrebna tudi pri subkutanem ali intramuskularnem injiciranju katerega koli opioida na podhlajenih delih pri bolnikih s hipotenzijo

ali v šoku, kajti slaba prekrvavitev lahko ovira popolno absorpcijo. Pri ponavljajočem se vbrizgavanju se lahko naenkrat absorbira čezmerna količina, če se ponovno vzpostavi normalen obtok.

Pri bolnikih z akutno abdominalno boleznijo lahko morfin, tako kot drugi opioidi, oteži diagnosticiranje ali prikrije klinični potek. Morfin lahko spremeni motiliteto prebavil. Posebej previdno ga je treba dajati bolnikom, ki so bili pred nedavnim operirani na prebavilih.

Morfin lahko povzroči disfunkcijo in spazem Oddijevega sfinktra in s tem zviša tlak v žolčniku ter poveča tveganje za simptome težav v žolčniku in pankreatitis. Posebej previdno ga je treba dajati ljudem z boleznimi žolčnih izvodil ali vnetjem trebušne slinavke in tistim, ki so bili pred nedavnim operirani na žolčnih izvodilih.

Morfin je treba dajati zelo previdno tudi bolnikom z obstrukcijsko ali vnetno boleznijo črevesja. Morfin lahko povzroči slabost in bruhanje, zato ga pri večjih odmerkih dajemo sočasno z antiemetiki.

Zaradi morebitne povezave med akutnim sindromom bolečine v prsih in uporabo morfina pri bolnikih s srpastocelično boleznijo, ki se zdravijo z morfinom med vazookluzivno krizo, je potrebno skrbno spremljanje simptomov akutnega sindroma bolečine v prsih.

Opioidni analgetiki lahko povzročijo reverzibilno insuficienco nadledvične žleze, ki zahteva spremljanje in nadomestno zdravljenje z glukokortikoidi. Simptomi insuficience nadledvične žleze lahko vključujejo npr. navzeo, bruhanje, pomanjkanje apetita, utrujenost, oslabelost, omotico ali nizek krvni tlak.

Dolgotrajna uporaba opioidnih analgetikov je lahko povezana z znižanimi vrednostmi spolnih hormonov in zvišanimi vrednostmi prolaktina. Simptomi vključujejo zmanjšan libido, impotenco ali amenorejo.

V povezavi z zdravljenjem z morfinom so poročali o akutni generalizirani eksantemski pustulozi (AGEP), ki je lahko smrtno nevarna ali smrtna. Večina teh neželenih učinkov se je pojavila v prvih 10 dneh zdravljenja. Bolnike je treba obvestiti o znakih in simptomih AGEP ter jim svetovati, naj poiščejo zdravniško oskrbo, če se pri njih pojavijo taki simptomi.

Če se pojavijo znaki in simptomi, ki kažejo na te kožne neželene učinke, je treba zdravljenje z morfinom prekiniti in razmisliti o drugem zdravljenju.

Zlasti pri velikih odmerkih se lahko pojavi hiperalgezija, ki se ne odziva na nadaljnje povečevanje odmerka morfina. Morda bo potrebno zmanjšanje odmerka morfina ali zamenjava opioidnega zdravila.

Sočasna uporaba zdravila MORFIN Alkaloid-Int in sedativov, npr. benzodiazepinov ali sorodnih zdravil, lahko povzroči sedacijo, respiratorno depresijo, komo in smrt. Zaradi teh tveganj mora biti sočasno predpisovanje s temi pomirjevali namenjeno za bolnike, pri katerih niso mogoče alternativne možnosti zdravljenja. V primeru odločitve za sočasno predpisovanje zdravila MORFIN Alkaloid-Int in pomirjeval je treba uporabiti najmanjši še učinkoviti odmerek, zdravljenje pa mora biti čim krajše. Bolnike je treba skrbno spremljati glede znakov in simptomov respiratorne depresije in sedacije. V zvezi s tem je zelo priporočljivo bolnike in njihove negovalce seznaniti s temi simptomi (glejte poglavje 4.5).

Prvi dan sočasne uporabe zaviralcev P2Y12 in morfina je bila opažena zmanjšana učinkovitost zdravljenja z zaviralci P2Y12 (glejte poglavje 4.5).

Nekaterim bolnikom je treba morfin dajati posebej previdno in jim zmanjšati začetni odmerek. Mednje spadajo: zelo mladi bolniki, bolniki, starejši od 65 let, čustveno nestabilni ali izčrpani bolniki, bolniki s srčnimi aritmijami, ledvično ali jetrno insuficienco, hipotiroidizmom, Addisonovo boleznijo, feokromocitomom, hipertrofijo prostate, zoženo sečnico ali če so bili pred kratkim operirani na sečilih, bolniki z miastenijo gravis, konvulzijami v anamnezi.

Rifampicin lahko zniža koncentracijo morfina v plazmi. Med zdravljenjem in po zdravljenju z rifampicinom je treba spremljati analgetični učinek morfina in odmerek morfina prilagoditi (glejte poglavje 4.5).

Po ponavljajoči se uporabi opioidov, kot je zdravilo MORFIN Alkaloid-Int, se lahko razvijejo toleranca ter fizična in/ali psihološka odvisnost. Tveganje se povečuje s trajanjem uporabe zdravila in z večjimi odmerki. Simptomi se lahko zmanjšajo s prilagoditvijo odmerka ali farmacevtske oblike ter postopno odtegnitvijo morfina. Za posamezne simptome glejte poglavje 4.8. Kako hud bo odtegnitveni sindrom je odvisno od stopnje telesne odvisnosti in od tega, kako hitro je bil morfin bolniku odtegnjen. Če ga je povzročila uporaba opioidnega antagonista, se njegovi simptomi pojavijo v nekaj minutah in so najizrazitejši v 30 minutah. Odtegnitveni znaki se začnejo pojavljati pri bolnikih, odvisnih od morfina, tik pred naslednjim odmerkom morfina. Najhujši so od 36 do 72 ur po zadnjem odmerku, nato pa postajajo v naslednjih sedmih do desetih dnevih manj izraziti. Mednje spadajo: zehanje, znojenje, solzenje, rinoreja, nemirno spanje, razširjene zenice, kurja polt, razdražljivost, tremor, slabost, bruhanje in driska. Zdravljenje odtegnitvenega sindroma je predvsem simptomatsko. Zagotoviti je treba delovanje vitalnih organov ter vzdrževati ustrezno tekočinsko in elektrolitsko ravnotežje.

Pred začetkom zdravljenja z zdravilom MORFIN Alkaloid-Int in med zdravljenjem se je treba z bolnikom dogovoriti o ciljih zdravljenja in načrtu za prekinitev zdravljenja (glejte poglavje 4.2). Pred in med zdravljenjem je treba bolnika seznaniti tudi s tveganji in znaki motnje zaradi uživanja opioidov. Če se pojavijo ti znaki, je treba bolnikom svetovati, naj se posvetujejo z zdravnikom.

Bolnike je treba spremljati glede znakov odvisnosti (npr. prezgodnje želje po ponovnem odmerku). To vključuje preverjanje sočasnega jemanja opioidov in psihoaktivnih zdravil (kot so benzodiazepini). Pri bolnikih z znaki in simptomi motnje zaradi uživanja opioidov je treba razmisliti o posvetovanju s specialistom za zasvojenost.

Zdravilo MORFIN Alkaloid-Int 20 mg/ml raztopina za injiciranje vsebuje pomožno snov tetranatrijev edetat tetrahidrat.

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na odmerek, kar v bistvu pomeni »brez natrija«.

Zaviralci MAO zvečajo učinke opioidnih zdravil, in sicer tako, da povzročajo anksioznost, zmedenost in bistveno depresijo dihanja ali komo. Uporaba morfina ni primerna za bolnike, ki dobivajo zaviralce MAO, ali se je zdravljenje z njimi končalo pred manj kot 14 dnevi. Če je bolnikom, ki dobivajo zaviralce MAO, priporočeno dati opioidni agonist, je treba opraviti test občutljivosti z majhnim, nekajurnim zvečevanjem količine morfina in jih pri tem skrbno spremljati.

Morfin, čigar odmerek je treba zmanjšati, se daje izjemno previdno bolnikom, ki sočasno dobivajo še druge zaviralce osrednjega živčevja, na primer: anestetike, hipnotike, triciklične antidepresive, SSRI antidepresive (fluoksetin, paroksetin, citalopram, sertralin), antipsihotike (fenotiazini), sedative (barbiturati), karbamazepin, gabapentin ali pregabalin, antihistaminike, alkohol in druge opioidne agoniste. Ti lahko namreč zvečajo morfinov zaviralni učinek.

Sočasna uporaba opioidov in pomirjeval, kot so benzodiazepini ali sorodna zdravila, zaradi aditivnega učinka na depresijo CŽS povečuje tveganje za sedacijo, respiratorno depresijo, komo in smrt. Odmerek in trajanje sočasne uporabe je treba omejiti (glejte poglavje 4.4).

Bolniki, ki so dobivali ali dobivajo čisti opioidni analgetik, ne smejo prejemati mešanega agonista/antagonista opioidnih analgetikov. Mešani agonist/antagonist opioidnih analgetikov lahko namreč zmanjša analgetični učinek in/ali povzroči pojav odtegnitvenih simptomov.

Pri bolnikih, ki so fizično odvisni od opioidnih zdravil, lahko uporaba naltreksona (naloksona) povzroči odtegnitvene simptome, ki se pojavijo v petih minutah po njegovi uporabi, vztrajajo do 48 ur in jih je težko nevtralizirati.

Zaradi sočasne uporabe opioidnih analgetikov se lahko zveča nevarnost pojava hudega zaprtja, ki lahko povzroči paralitični ileus in/ali zastajanje seča.

Zaradi sočasne uporabe opioidnih analgetikov se lahko zveča nevarnost pojava hudega zaprtja in depresije osrednjega živčevja.

Med sočasno uporabo opioidnih analgetikov se lahko hipotenzijski učinek teh zdravil zveča, zaradi tega pa se zveča nevarnost pojava ortostatske hipotenzije.

Morfin lahko zmanjša učinkovitost diuretikov pri bolnikih s kongestivno srčno insuficienco, in sicer tako, da sproži sproščanje antidiuretičnega hormona.

Anestetiki dodatno zmanjšajo krvni tlak.

Morfin lahko zveča nevromuskularno blokado mišičnih relaksantov in povzroči zvišanje stopnje depresije dihanja.

Morfin lahko zveča antikoagulacijsko dejavnost kumarina in drugih antikoagulantov (podaljšan protrombinski čas).

Zakasnela ali zmanjšana izpostavljenost peroralnemu antiagregacijskemu zdravljenju z zaviralci receptorja P2Y12 je bila opažena pri bolnikih z akutnim koronarnim sindromom, ki se zdravijo z morfinom. To medsebojno delovanje je lahko povezano z zmanjšano gastrointestinalno gibljivostjo in velja za druge opioide. Klinična pomembnost ni znana, toda podatki kažejo potencial za zmanjšano učinkovitost zaviralcev P2Y12 pri bolnikih, ki sočasno prejemajo morfin in zaviralce P2Y12 (glejte poglavje 4.4). Pri bolnikih z akutnim koronarnim sindromom, pri katerih dajanja morfina ni mogoče odložiti in pri katerih je hitro aktiviranje receptorja P2Y12 ključnega pomena, bo morda treba razmisliti o uporabi parenteralnega zaviralca P2Y12.

Morfin lahko kompetitivno zavira jetrno glukuronidacijo in zmanjša očistek antiretrovirusnih sredstev. Njihovi hkratni uporabi se je treba izogibati, saj se lahko zveča toksičnost enega od zdravil ali obeh.

Med sočasno uporabo cimetidina ali ranitidina in morfina se lahko zveča morfinova toksičnost, npr. depresija osrednjega živčevja ali dihanja, kar je posledica inhibicije njegove presnove.

Zaradi sočasne uporabe se lahko zmanjša morfinovo delovanje in zmanjša analgetični učinek.

Opioidni analgetiki lahko antagonizirajo metoklopramidovo delovanje na motiliteto prebavil.

Med sočasno uporabo morfina se lahko zmanjša učinkovitost trovafloksacina ali ciprofloksacina.

Raziskave o praznjenju želodca:

Opioidni analgetiki, tudi morfin, lahko upočasnijo praznjenje želodca in tako izničijo rezultate testa.

Hepatobiliarna scintigrafija z uporabo tehnecijevega [^99m Tc] dizofenina:

Morfin lahko povzroči zožitev Oddijevega sfinktra in zviša tlak v žolčnih izvodilih, zaradi česar je ovirano izločanje tehnecijevega [^99m Tc] dizofenina v tanko črevo. Posledica tega je upočasnjen prikaz, kar oponaša obstrukcijo žolčnih izvodil.

Tlak cerebrospinalne tekočine:

Tlak cerebrospinalne tekočine, merjen med zdravljenjem z morfinom, se lahko zviša. To je posledica zastajanja ogljikovega dioksida zaradi depresije dihanja.

Plazemska amilaza ali raven lipaze:

Plazemska vrednost amilaze ali lipaze se lahko med uporabo morfina zveča. Ta namreč povzroča kontrakcije Oddijevega sfinktra in zvišanje tlaka v žolčnih izvodilih. Diagnostična vrednost določitve ravni teh encimov ni zanesljiva 24 ur po uporabi zdravila.

Nosečnost

Kategorija nosečnosti: C (po FDA)

Ustreznih in dobro kontroliranih raziskav pri nosečnicah, ki bi omogočile oceno teratogenosti, ni. Morfin se sme med nosečnostjo uporabljati samo, kadar je pričakovana korist njegove uporabe za mater večja od morebitnega tveganja za plod.

Pri novorojenčkih mater, ki so med nosečnostjo redno prejemale morfin, se je pojavila telesna odvisnost. Novorojenčke, katerih matere so med nosečnostjo prejemale opioidne analgetike, je treba spremljati glede znakov neonatalnega odtegnitvenega (abstinenčnega) sindroma. Odtegnitveni znaki so konvulzije, razdražljivost, čezmerno jokanje, tremor, hiperrefleksija, zvišana telesna temperatura, bruhanje, driska, kihanje in zehanje. Zdravljenje lahko vključuje opioidno zdravilo in podporno oskrbo.

Opioidne snovi prehajajo skozi placento. Možnost depresije dihanja pri novorojenčku je tem večja, čim bližji je porod in čim večji je bil odmerek. Kadar je pričakovati, da se bo rodil nedonošenček, se je treba uporabi opioidnih snovi med popadki izogibati. Če pa je porodnica med popadki vseeno dobivala opioidne učinkovine, je treba novorojenčka skrbno opazovati in ugotavljati morebiten pojav depresije dihanja in hipotonije. Po potrebi ga je treba oživljati. Vpliv morfina na poznejšo rast in razvoj ter funkcionalno dozorevanje ni znan. Znani so primeri, ko so bili zaradi uporabe terapevtskih odmerkov morfina popadki nekoliko daljši.

Dojenje

Kadar morfin dobivajo matere, ki dojijo, je potrebna posebna previdnost. V njihovem mleku so odkrili majhne količine morfina. Odtegnitveni znaki se lahko pojavijo tudi pri dojenih otrocih, katerih matere so prenehale dobivati morfin. Izogibamo se uporabi morfina med dojenjem. Kadar pa je njegova uporaba neizogibna, mati ne sme dojiti vsaj 3 ure po zadnji injekciji.

Plodnost

Študije na živalih so pokazale, da morfin lahko zmanjša plodnost (glejte poglavje 5.3, Predklinični podatki o varnosti).

Zdravilo ima pomemben vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Zdravilo zelo vpliva na duševne in telesne sposobnosti. Med zdravljenjem z morfinom sta vožnja in upravljanje strojev prepovedana.

Neželeni učinki, ki se lahko pojavijo med zdravljenjem z morfinom, so v nadaljevanju razvrščeni po organskih sistemih, s pogostnostjo neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

• hiponatriemija zaradi neustreznega izločanja ADH,

• zmanjšano izločanje ACTH, LH in TRH,

• povečano izločanje prolaktina in STH.

• zaspanost,

• nespečnost,

• nočne more,

• sedacija,

• evforija,

• disforija,

• zmedenost,

• vznemirjenost,

• amnezija,

• blodnje,

• psihotične reakcije,

• toleranca, duševna in telesna odvisnost.

• glavobol,

• tremor,

• ataksija,

• krči,

• mioklonus,

• hipestezija,

• parestezija,

• alodinija, hiperalgezija (glejte poglavje 4.4),

• spremenjena toplotna regulacija,

• hiperhidroza.

• zožene zenice,

• zamegljen vid,

• diplopija.

• nistagmus,

• vrtoglavica.

• omotica,

• sinkopa,

• bradikardija,

• tahikardija,

• palpitacije,

• periferni edem,

• depresija cirkulacije,

• šok,

• srčni zastoj.

• hipotenzija,

• ortostatska hipotenzija.

• kolcanje,

• rinitis,

• atelektaza,

• hipoksija,

• bronhospazem,

• dispneja,

• sprememba glasu,

• zmanjšan refleks za kašelj,

• pljučni edem (kadar so odmerki morfina veliki),

• depresija dihanja,

• zastoj dihanja,

• sindrom centralne apneje v spanju.

• neješčnost,

• navzea,

• bruhanje,

• zaprtje,

• upočasnjeno praznjenje želodca,

• gastroezofagealni refluks,

• zmanjšana kislost želodčnega soka,

• zvečanje motilitete debelega črevesa pri

• povečan tonus sfinktrov v prebavilih (vključno z analnim sfinktrom),

• paralitični ileus ali toksična dilatacija

• pankreatitis.

• jetrna okvara,

• zmanjšano izločanje žolča in pankreatičnega soka,

• spazem in povečan tlak v žolčnih poteh, vključno s spazmom Oddijevega sfinktra.

• izpuščaji,

• srbečica,

• rdečica kože in obraza,

• koprivnica,

• akutna generalizirana eksantemska pustuloza (AGEP).

• mišična šibkost,

• rigidnost, posebej dihalnih mišic (kadar so odmerki morfina veliki).

• oligurija,

• zastajanje seča.

• amenoreja,

• zmanjšanje spolne sle,

• ginekomastija.

• razdraženost lokalnega tkiva,

• bolečine,

• zatrdline po ponavljajočem se subkutanem injiciranju,

• med intravensko uporabo se lahko v redkih primerih pojavi anafilaktoidna reakcija,

• odtegnitveni (abstinenčni) sindrom, katerega znaki so: zehanje, znojenje, solzenje, rinoreja, nemirno spanje, hiter srčni utrip, razširjene

Odvisnost od zdravila in odtegnitveni (abstinenčni) sindrom

Ponavljajoča se uporaba zdravila MORFIN Alkaloid-Int lahko, tudi pri terapevtskih odmerkih, povzroči razvoj fizične in/ali psihološke odvisnosti ter tolerance. Tveganje za odvisnost od zdravila se lahko razlikuje glede na bolnikove dejavnike tveganja, odmerjanje in trajanje zdravljenja z opioidi (glejte poglavje 4.4).

Abstinenčni sindrom se lahko sproži ob nenadni prekinitvi dajanja opioidov ali ob dajanju opioidnih antagonistov, včasih pa do njega pride tudi med odmerki. Za njegovo obravnavo glejte poglavje 4.4. Fiziološki odtegnitveni simptomi vključujejo: bolečine v telesu, tremor, sindrom nemirnih nog, diarejo, abdominalno koliko, navzeo, gripi podobne simptome, tahikardijo in midriazo. Psihološki simptomi vključujejo disforijo, anksioznost in razdražljivost. Pri odvisnosti od zdravila se pogosto pojavi »hlepenje po zdravilu«.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

tel.: +386 (0)8 2000 500

faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Za predoziranje morfina so značilni: depresija dihanja, zaspanost, ki se lahko stopnjuje v stupor ali komo, zožene zenice, slabotnost skeletnih mišic, hladna in vlažna koža, včasih bradikardija, hipotenzija in aspiracijska pljučnica. Pri predoziranju so zenice zaradi hude hipoksije zelo razširjene (pogosteje kot zožene). Posledice hudega predoziranja, še posebej po intravenski uporabi morfina, so apneja, dihalna odpoved, zaradi katere lahko pride so smrti, kolaps krvnega obtoka, srčni zastoj in smrt.

Najprej je treba doseči zadostno izmenjavo plinov v pljučih, in sicer tako, da se zagotovita prehodnost dihalnih poti in podpora dihanju.

Nalokson, opioidni antagonist, je specifičen protistrup, ki se uporablja v primeru depresije dihanja, zlasti intravensko in sočasno z drugimi ukrepi za ponovno vzpostavitev dihanja. Priporočeni odmerek naloksona za odrasle je od 0,4 do 2 mg, ki se jim ga injicira intravensko, nato pa, če se sposobnost dihanja ne izboljša, ponovno vbrizgava v dve- do triminutnih časovnih presledkih, do največjega odmerka 10 mg. Če se ga infundira intravensko, je treba 2 mg naloksona raztopiti v 500 ml raztopine za intravensko infundiranje, hitrost pa prilagoditi bolnikovemu odzivu.

Običajni začetni odmerek naloksona za otroke je 0,01 mg/kg telesne mase, ki ga dobivajo intravensko. Če terapevtskega odziva ni, lahko dobijo še dodatne odmerke po 0,01 mg/kg telesne mase.

Kadar naloksona ni možno uporabiti intravensko, se ga lahko v več razdeljenih odmerkih vbrizga tudi intramuskularno ali subkutano. V tem primeru začne delovati počasneje.

Glede na to, da traja delovanje naloksona krajši čas kot delovanje morfina, je treba bolnika skrbno opazovati, dokler se zanesljivo ne vzpostavi spontano dihanje. Kisik, intravenske tekočine in vazokonstriktorje se uporablja, kot je indicirano; to velja tudi za druge podporne ukrepe.

Pri bolnikih, ki so odvisni od opioidov, povzroči uporaba opioidnih antagonistov pojav odtegnitvenega sindroma. Kadar je treba pri takih bolnikih zdraviti hudo depresijo dihanja, se mora

antagonist začeti dajati zelo previdno, njegov odmerek, ki je manjši od običajnega, pa določiti s titriranjem.