Zdravilo Heptanon^® raztopina za injiciranje je indicirano za zdravljenje hudih bolečin, ki jih ni moč ublažiti z neopioidnimi analgetiki (bolečine pri terminalno bolnih bolnikih, žolčne in ledvične kolike, pooperativna in postravmatska bolečina, bolečina pri akutnem miokardnem infarktu).

Način uporabe: intramuskularna ali subkutana aplikacija.

Velikost odmerkov in pogostost odmerjanja je potrebno prilagoditi individualnemu bolniku glede na jakost bolečine, zdravstveno stanje, spremljajoče zdravljenje in bolnikov odgovor.

Priporočeni odmerki za analgezijo so od 2,5 mg do 10 mg s.s ali i.m. vsakih 4 do 6 ur glede na jakost bolečine. Običajni odmerki so od 5 mg do 10 mg vsakih 6 do 8 ur. Odmerek se lahko zveča na 80 mg metadona ali več dnevno.

Zdravilo Heptanon^® je kontraindicirano pri otrocih (glejte poglavje 4.3).

Okvara jeter ali ledvic

Pri predpisovanju metadona bolnikom z okvaro jeter je potrebna previdnost (glejte poglavje 4.4).

Bolnikom z okvaro ledvic odmerka ni potrebno prilagajati.

Starostniki

Pri starostnikih in oslabelih ter hudo bolnih bolnikih ter bolnikih z motnjami dihanja je potrebna previdnost, saj so lahko občutljivi za učinke metadona, zato se zaradi nevarnosti depresije dihanja priporoča nižje odmerke. Ker so omenjeni bolniki bolj občutljivi tudi za analgetično delovanje metadona, že manjši odmerki ali daljši razmaki med odmerki zagotovijo učinkovito analgezijo.

Kontraindikacije:

• preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov;

• depresija dihanja, obstruktivna bolezen dihal, sočasna uporaba zaviralcev MAO ali uporaba v času dveh tednov po prekinitvi zdravljenja z zaviralci MAO;

• bolniki, ki so odvisni od neopioidnih drog;

• uporaba med akutnim napadom astme;

• uporaba med porodom. Dolgotrajno delovanje poveča tveganje za neonatalno depresijo;

• metadon ni primeren za otroke.

Metadon lahko izzove ortostatsko hipotenzijo, zato mora bolnik iz ležečega ali sedečega položaja vstati počasi.

Pri bolnikih s kronično obstruktivno pljučno boleznijo, pljučnim srcem, hipoksijo ali hiperkapnijo je potrebna previdnost zaradi nevarnosti hujše depresije dihanja.

Previdnost je potrebna tudi pri bolnikih z intrakranialnimi lezijami, hipotirozo, benigno prostatično hipertrofijo, strikturo uretre, preobčutljivostjo za narkotične analgetike in Addisonovo boleznijo.

Posebna previdnost je potrebna pri bolnikih, ki imajo težave z zasvojenostjo (alkohol, droge, zdravila) ali so hudo oslabeli, izčrpani in prizadeti.

Dolgotrajno zdravljenje z metadonom lahko povzroči odvisnost. Da se po dolgotrajnem zdravljenju izogne abstinenčnemu sindromu, je potrebno postopno zmanjševanje odmerkov. Zaradi avtoindukcije mikrosomskih encimov jeter se po dolgotrajnem zdravljenju presnova metadona okrepi, zato se razvije toleranca. Prvi znak tolerance je skrajšan čas analgezije. Sočasno s toleranco na analgetični učinek se pojavi toleranca tudi na depresijo dihanja.

Pri previdnem povečanju odmerka do ustrezne stopnje analgezije se nevarnost depresije dihanja običajno ne poveča.

Pri bolnikih z drisko zaradi ulceroznega kolitisa, povzročenega z antibiotiki, ali drisko zaradi zastrupitve ter s hudim vnetnim obolenjem debelega črevesa se metadona ne priporoča.

Metadon se ne priporoča tudi bolnikom z akutnim abdomnom, ker lahko prikrije simptome in tako onemogoči postavitev diagnoze.

Pri bolnikih z okvaro jeter je potrebno prilagoditi odmerek metadona.

Metadon (tudi v majhnih odmerkih) predstavlja ob slučajnem zaužitju veliko nevarnost za otroke.

Uporaba med akutnim napadom astme se ne priporoča.

Športniki ne smejo uporabljati metadona, saj je le-ta na listi prepovedanih snovi, njegova prisotnost pa se ugotavlja pri dopinških kontrolah.

To zdravilo vsebuje 2,8 mmol (7,2 mg) natrija na odmerek. To morajo upoštevati bolniki, ki so na dieti z nadzorovanim vnosom natrija.

Sočasna uporaba metadona z alkoholom in ostalimi zaviralci centralnega živčnega sistema (inhibitorji monoaminooksidaze, triciklični antidepresivi, benzodiazepini, splošni anestetiki, narkotični analgetiki ...) lahko okrepi depresijo dihanja in centralnega živčnega sistema ter povzroči hipotenzijo.

Zdravila, ki inducirajo mikrosomske encime jeter (npr. rifampicin), lahko znižajo koncentracijo metadona v krvi in izzovejo abstinenčni sindrom pri odvisnikih, ki se zdravijo z metadonom. Abstinenčni sindrom pri odvisnikih lahko izzovejo tudi opioidi iz skupine agonistov-antagonistov (npr. pentazocin), aplicirani sočasno z metadonom.

Buprenorfin lahko oslabi delovanje metadona, naltrekson in nalokson pa ga lahko popolnoma izničita (glejte tudi poglavje 4.9 Preveliko odmerjanje).

Zaviralci živčnomišičnega prenosa zavirajo dihanje, kar lahko okrepi centralno depresivno delovanje metadona.

Ob sočasnem zdravljenju z metadonom se okrepi hipotenzivno delovanje antihipertenzivov. Antiholinergiki in učinkovine, ki upočasnijo črevesno peristaltiko, lahko ob sočasnem zdravljenju z metadonom povzročijo hudo obstipacijo.

Ob hkratni uporabi metadona se zveča plazemska koncentracija zidovudina. Sočasno zdravljenje s cimetidinom ali fenitoinom okrepi delovanje metadona.

Plodnost

Kaže, da metadon ne vpliva na plodnost pri ženskah. Raziskave pri moških, vključenih v metadonske programe, so pokazale, da metadon zmanjša koncentracijo testosterona v serumu in znatno zmanjša volumen ejakulata in gibljivost semenčic. Število semenčic je bilo pri bolnikih, ki so prejemali metadon, dvakrat večje kot pri zdravih kontrolnih osebah, vendar pa je ta podatek le odraz zmanjšane količine semenske tekočine.

Nosečnost

Varnost zdravila pri nosečnicah ni bila dokazana ali ustrezno potrjena. Vendar pa se metadon precej uporablja že kar nekaj let brez opaznega negativnega vpliva. Metadon se lahko uporablja le pri nosečnicah, ki so vključene v vzdrževalni metadonski program.

Če se pojavijo znaki odtegnitvenega sindroma, je morda potrebno povečanje odmerka. Poročali so o zvečanem očistku in zmanjšani koncentraciji v plazmi med nosečnostjo.

Ne sme se uporabljati med porodom (glejte poglavje 4.3).

Dojenje

Metadon se izloča z materinim mlekom. Dojenje med zdravljenjem z metadonom ni priporočljivo.

Metadon pomembno vpliva na psihofizične sposobnosti. Bolniki med zdravljenjem ne smejo voziti ali upravljati strojev, na kar jih je potrebno posebej opozoriti.

Možni neželeni učinki Bolezni živčevja:

- pogosti (≥1/100 do <1/10): bruhanje, zaspanost, zmedenost, vrtoglavica, prekomerno potenje;

• redki (≥1/10.000 do <1/1.000): slabost, nemir, spremembe razpoloženja, halucinacije, mioza;

• zelo redki (< 1/10.000): porast intakranialnega tlaka, hipotermija.

  Srčne bolezni:

  • redki (≥1/10.000 do <1/1.000): bradikardija, palpitacije.

    Žilne bolezni

  • redki (≥1/10.000 do <1/1.000): rdečica obraza, ortostatska hipotenzija.

Bolezni prebavil:

• pogosti (≥1/100 do <1/10): zaprtje;

  - redki (≥1/10.000 do <1/1.000): suha usta.

  Bolezni sečil:

• redki (≥1/10.000 do <1/1.000): težave pri uriniranju (zastoj urina ali prekinjeno uriniranje, spazem ureterjev, antidiuretični učinek).

  Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov:

• redki (≥1/10.000 do <1/1.000): spazem žolčnih izvodil.

Bolezni imunskega sistema:

- zelo redki (< 1/10.000): srbež, urtikarija.

Motnje reprodukcije in dojk:

- neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov): dolgotrajna uporaba metadona lahko zveča ravni prolaktina.

Ob dolgotrajni uporabi metadona pri moških so poročali o pojavu ginekomastije in motenj plodnosti (glejte poglavje 4.6).

Večji odmerki lahko povzročijo rigidnost mišic, depresijo dihanja ter hipotenzijo z insuficienco krvnega obtoka in s poglabljanjem kome. Lahko se pojavijo tudi krči, zlasti pri novorojenčkih.

Pri dolgotrajni uporabi metadona se razvije toleranca in odvisnost (glejte tudi poglavje 4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi).

Znaki prevelikega odmerjanja so hladna in vlažna koža, zmedenost, krči, huda vrtoglavica, huda omotica, živčnost in nemir, izrazita mioza, bradikardija, hipotenzija, upočasnjeno ali oteženo dihanje, nezavest, zmanjšan tonus skeletnih mišic in huda šibkost. Izrazito preveliki odmerki metadona lahko povzročijo apnejo, cirkulatorni kolaps, zastoj srca in smrt.

Ukrepanje ob prevelikem odmerku metadona se prične z aplikacijo opioidnega antagonista naloksona (običajno i.v., lahko pa tudi i.m. ali s.c.) v odmerku od 0,4 mg do 2 mg. Intravenski odmerek naloksona se lahko ponavlja vsake 2 do 3 minute, če je to potrebno, ali pa se zdravljenje nadaljuje z infuzijo, katere hitrost je odvisna od bolnikovega odgovora. Nalokson je opioidni antagonist (brez lastnega agonističnega delovanja na opiatne receptorje), ki hitro zavre vse depresivne učinke metadona.

Uvesti je potrebno nujne podporne ukrepe z namenom zagotovitve dihanja z vzpostavitvijo prehodnosti dihalnih poti in uvedbo asistiranega dihanja ter intravensko nadomeščati tekočino in/ali aplicirati vazopresorje.

Metadon je dolgo delujoča učinkovina (od 36 do 48 ur), delovanje naloksona pa je znatno krajše. Bolnika je zato potrebno spremljati zaradi morebitne ponovitve depresije dihanja in po potrebi ponovno aplicirati nalokson.