Valsartan Teva 320 mg filmsko obložene tablete
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve
Oznake
Interakcije s/z
Omejitve uporabe
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Valsartan 320 mg
Hipertenzija (samo za jakost 40 mg)
Zdravljenje hipertenzije pri otrocih in mladostnikih, starih od 6 do 18 let.
| Hipertenzija (samo za jakosti 80 mg, 160 mg in 320 mg) | |
| Zdravljenje esencialne hipertenzije pri odraslih in hipertenzije pri otrocih in mladostnikih, starih od 6 | |
| do 18 let. | |
| Nedavni miokardni infarkt (samo za jakosti 40 mg, 80 mg in 160 mg) | ||
| Zdravljenje klinično stabilnih odraslih bolnikov s simptomatskim srčnim popuščanjem ali | ||
| asimptomatsko sistolično disfunkcijo levega prekata po nedavnem miokardnem infarktu (12 ur – | ||
| 10 dni) (glejte poglavji 5.1). | ||
| Srčno popuščanje (samo za jakosti 40 mg, 80 mg in 160 mg) | ||
| Zdravljenje odraslih bolnikov s simptomatskim srčnim popuščanjem, ki ne prenesejo zaviralcev ACE, | ||
| ali – pri bolnikih, ki ne prenesejo antagonistov adrenergičnih receptorjev beta – kot dodatek | ||
| zdravljenju z zaviralci ACE, če ni mogoče uporabiti antagonistov mineralokortikoidnih receptorjev | ||
| (glejte poglavja 5.1). | ||
Odmerjanje
| Hipertenzija (samo za jakosti 80 mg, 160 mg in 320 mg) | ||
| Priporočeni začetni odmerek valsartana je 80 mg enkrat dnevno. Znaten antihipertenzivni učinek se | ||
| pojavi v dveh tednih, največji antihipertenzivni učinek pa nastopi v štirih tednih. Pri bolnikih, pri | ||
| katerih krvni tlak ni ustrezno nadzorovan, se lahko odmerek poveča na 160 mg oziroma na največ | ||
| 320 mg. | ||
| Valsartan se lahko jemlje tudi sočasno z drugimi antihipertenzivnimi zdravili (glejte poglavja 4.4, | ||
| 4.5 in 5.1). Če se zdravljenju doda diuretik, na primer hidroklorotiazid, se bo krvni tlak še dodatno | ||
| znižal. | ||
Nedavni miokardni infarkt (samo za jakosti 40 mg, 80 mg in 160 mg)
Pri klinično stabilnih bolnikih se lahko zdravljenje začne že 12 ur po miokardnem infarktu. Začetni odmerek je 20 mg dvakrat dnevno. V naslednjih nekaj tednih se odmerek valsartana postopoma povečuje na 40 mg, 80 mg in 160 mg dvakrat dnevno. Za uvajanje zdravljenja je na voljo 40 mg tableta, ki se lahko razdeli.
Največji ciljni odmerek je 160 mg dvakrat dnevno. Na splošno se priporoča, da bolniki dosežejo odmerjanje 80 mg dvakrat dnevno v dveh tednih po začetku zdravljenja in da se največji ciljni odmerek, 160 mg dvakrat dnevno, doseže v treh mesecih, odvisno od tega, kako bolnik prenaša zdravilo. Če se pojavi simptomatska hipotenzija ali ledvična disfunkcija, je treba razmisliti o zmanjšanju odmerka.
Valsartan lahko jemljejo bolniki, ki se po miokardnem infarktu sočasno zdravijo z drugimi zdravili, na primer trombolitiki, acetilsalicilno kislino, antagonisti adrenergičnih receptorjev beta, statini in diuretiki. Kombinacija z zaviralci ACE se ne priporoča (glejte poglavji 5.1).
Pregled bolnikov, ki so imeli miokardni infarkt, mora vedno vključevati oceno delovanja ledvic.
| Srčno popuščanje (samo za jakosti 40 mg, 80 mg in 160 mg) | ||
| Priporočeni začetni odmerek valsartana je 40 mg enkrat dnevno. Odmerek povečujemo postopno (z | ||
| najmanj dvotedenskimi intervali) na 80 mg in na 160 mg dvakrat dnevno, dokler ne dosežemo | ||
| največjega odmerka, ki ga bolnik lahko prenaša. Če se bolnik sočasno zdravi z diuretiki, je treba | ||
| pretehtati možnost zmanjšanja odmerka diuretikov. Največji dnevni odmerek, uporabljen v kliničnih | ||
| preskušanjih, je bil 320 mg valsartana v dveh odmerkih. | ||
| Valsartan se lahko uporablja skupaj z drugimi zdravili za zdravljenje srčnega popuščanja. Vendar | ||
| trojna kombinacija zaviralca ACE, valsartana in antagonista adrenergičnih receptorjev beta ali | ||
| diuretika, ki varčuje s kalijem, ni priporočljiva (glejte poglavji 5.1). | ||
| Ocena bolnikov s srčnim popuščanjem mora vedno obsegati tudi oceno delovanja ledvic. | ||
Posebne skupine bolnikov
Starostniki
Starejšim osebam odmerka ni treba prilagajati.
Okvara ledvic
Odraslim bolnikom, ki imajo očistek kreatinina > 10 ml/min, odmerka ni treba prilagajati (glejte poglavji 5.2). Sočasna uporaba valsartana in aliskirena je kontraindicirana pri bolnikih
z ledvično okvaro (hitrost glomerularne filtracije < 60 ml/min/1,73 m2) (glejte poglavja 5.1).
Sladkorna bolezen
Sočasna uporaba valsartana in aliskirena je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo (glejte poglavja 5.1).
Okvara jeter
Valsartan je kontraindiciran pri bolnikih, ki imajo hudo okvaro jeter , z biliarno cirozo in bolnikih
s holestazo (glejte poglavja 5.2). Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter brez holestaze odmerek valsartana ne sme presegati 80 mg.
Pediatrična populacija
Hipertenzija pri pediatričnih bolnikih
Otroci in mladostniki, stari od 6 do 18 let
Za otroke s telesno maso pod 35 kg je začetni odmerek 40 mg enkrat na dan, za tiste s telesno maso 35 kg ali več pa 80 mg enkrat na dan. Odmerek je treba prilagoditi glede na odziv krvnega tlaka.
Najvišji odmerki, ki so jih proučevali v kliničnih preskušanjih, so navedeni v spodnji preglednici. Odmerkov, ki presegajo navedene v preglednici, niso proučevali in jih zato ni priporočeno uporabljati.
| telesna masa | najvišji odmerek, ki so ga proučevali v kliničnih preskušanjih |
| ≥ 18 kg to < 35 kg | 80 mg |
| ≥ 35 kg to < 80 kg | 160 mg |
| ≥ 80 kg to ≤ 160 kg | 320 mg |
Otroci, stari manj kot 6 let
Razpoložljivi podatki so navedeni v poglavjih 4.8, 5.1 in 5.2, vendar varnost in učinkovitost valsartana pri otrocih, ki so stari od 1 leta do 6 let, nista dokazani.
Uporaba pri pediatričnih bolnikih, ki so stari od 6 do 18 let in imajo okvaro ledvic
Pri pediatričnih bolnikih z očistkom kreatinina < 30 ml/min in pri pediatričnih bolnikih, ki se zdravijo z dializo, uporabe valsartana niso proučevali, zato pri teh bolnikih ni priporočena. Pri pediatričnih bolnikih z očistkom kreatinina > 30 ml/min odmerkov ni treba prilagajati. Natančno je treba spremljati delovanje ledvic in vrednosti kalija v serumu (glejte poglavji 5.2).
Uporaba pri pediatričnih bolnikih, ki so stari od 6 do 18 let in imajo okvaro jeter
Kot pri odraslih je valsartan kontraindiciran pri pediatričnih bolnikih s hudo okvaro jeter, z biliarno cirozo in pri bolnikih s holestazo (glejte poglavja 5.2). Obseg kliničnih izkušenj z uporabo valsartana pri pediatričnih bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter je omejen. Pri teh bolnikih odmerek valsartana ne sme presegati 80 mg.
Srčno popuščanje in nedavni miokardni infarkt pri pediatričnih bolnikih
Zaradi pomanjkanja podatkov o varnosti in učinkovitosti uporaba valsartana ni priporočljiva za zdravljenje srčnega popuščanja ali nedavnega miokardnega infarkta pri otrocih in mladostnikih, ki so mlajši od 18 let.
Način uporabe
Valsartan je mogoče jemati neodvisno od obrokov, treba pa ga je zaužiti z vodo.
-
Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1).
-
Huda okvara jeter, biliarna ciroza in holestaza.
-
Drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.6).
-
Sočasna uporaba zdravila Valsartan Teva in zdravil, ki vsebujejo aliskiren, je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali z okvaro ledvic (hitrost glomerularne filtracije
< 60 ml/min/1,73 m2) (glejte poglavji 5.1).
Hiperkaliemija
Sočasna uporaba z dodatki kalija, diuretiki, ki zadržujejo kalij, nadomestki soli, ki vsebujejo kalij, ali drugimi učinkovinami, ki lahko povečajo ravni kalija (heparin itn.), se ne priporoča. Potrebno je ustrezno spremljanje kalija.
Okvarjeno delovanje ledvic
Trenutno ni izkušenj z varno uporabo pri bolnikih z očistkom kreatinina < 10 ml/min in pri bolnikih, ki se zdravijo z dializo, zato je treba valsartan pri teh bolnikih uporabljati previdno. Pri odraslih bolnikih z očistkom kreatinina > 10 ml/min odmerka ni treba prilagajati (glejte poglavji 5.2). Sočasna uporaba antagonistov angiotenzinskih receptorjev, vključno z valsartanom, ali zaviralcev ACE in aliskirena je kontraindicirana pri bolnikih z ledvično okvaro (hitrost glomerularne filtracije
< 60 ml/min/1,73 m2) (glejte poglavja 5.1).
Okvara jeter
Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter brez holestaze je treba valsartan uporabljati previdno (glejte poglavji 5.2).
Bolniki s pomanjkanjem natrija in/ali hipovolemijo
V redkih primerih se lahko po uvedbi zdravljenja z valsartanom pri bolnikih s hudim pomanjkanjem natrija in/ali hudo hipovolemijo, na primer pri bolnikih, ki jemljejo velike odmerke diuretikov, pojavi simptomatska hipotenzija. Pomanjkanje natrija in/ali hipovolemijo je treba popraviti, preden se začne zdravljenje z valsartanom, na primer tako, da se zmanjša odmerek diuretika.
Stenoza ledvične arterije
Varnost uporabe valsartana pri bolnikih z obojestransko stenozo ledvičnih arterij ali stenozo ledvične arterije v primeru ene ledvice ni dokazana.
Kratkotrajno zdravljenje z valsartanom pri dvanajstih bolnikih z renovaskularno hipertenzijo zaradi enostranske stenoze ledvične arterije ni povzročilo pomembnih sprememb ledvične hemodinamike, serumskega kreatinina ali koncentracije sečninskega dušika v krvi. Ker lahko druga zdravila, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin, povečajo koncentracijo sečnine v krvi in kreatinina v serumu pri bolnikih z enostransko stenozo ledvične arterije, se pri bolnikih, ki se zdravijo z valsartanom, priporoča spremljanje delovanja ledvic.
Presaditev ledvice
Z varno uporabo valsartana pri bolnikih, ki so jim nedavno presadili ledvico, trenutno ni izkušenj.
Primarni hiperaldosteronizem
Valsartan se ne sme uporabljati pri bolnikih s primarnim hiperaldosteronizmom, ker njihov sistem renin-angiotenzin ni aktiviran.
Aortna stenoza in stenoza mitralne zaklopke, hipertrofična obstruktivna kardiomiopatija
Kot velja za vse druge vazodilatatorje, je potrebna posebna previdnost pri bolnikih, ki imajo aortno stenozo, stenozo mitralne zaklopke ali hipertrofično obstruktivno kardiomiopatijo.
Nosečnost
Zdravljenje z antagonisti receptorjev angiotenzina II se ne sme uvesti med nosečnostjo. Če nadaljevanje zdravljenja z antagonisti receptorjev angiotenzina II ni nujno, morajo bolnice, ki načrtujejo nosečnost, preiti na antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti. Ko se ugotovi nosečnost, je treba nemudoma prekiniti z uporabo antagonistov receptorjev angiotenzina II in po potrebi uvesti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.6).
| Nedavni miokardni infarkt (samo za jakosti 40 mg, 80 mg in 160 mg) | ||
| Sočasna uporaba kaptoprila in valsartana ni prinesla povečane klinične koristi, tveganje za pojav | ||
| neželenih učinkov pa je bilo večje v primerjavi s samostojno uporabo obeh zdravil (glejte poglavji 4.2 | ||
in 5.1). Zato se kombinacija valsartana z zaviralcem ACE ne priporoča.
Pri uvajanju zdravljenja bolnikom po miokardnem infarktu je potrebna previdnost. Pregled bolnikov, ki so imeli miokardni infarkt, mora vedno vključevati oceno delovanja ledvic (glejte poglavje 4.2).
Uporaba valsartana pri bolnikih, ki so doživeli miokardni infarkt, pogosto povzroči znižanje krvnega tlaka, vendar prekinitev zdravljenja zaradi simptomatske hipotenzije, ki se ne izboljša, ponavadi ni potrebna, če se valsartan odmerja po navodilih (glejte poglavje 4.2).
| Srčno popuščanje (samo za jakosti 40 mg, 80 mg in 160 mg) | ||
| Tveganje za neželene učinke, zlasti za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic | ||
| (vključno z akutno odpovedjo ledvic), se lahko poveča, če je zdravilo Valsartan Teva uporabljeno v | ||
| kombinaciji z zaviralcem ACE. Pri bolnikih s srčnim popuščanjem trojna kombinacija zaviralca ACE, | ||
| antagonista adrenergičnih receptorjev beta in zdravila Valsartan Teva ni pokazala klinične koristi | ||
| (glejte poglavje 5.1). Ta kombinacija očitno poveča tveganje neželenih učinkov, zato ni priporočljiva. | ||
| Prav tako ni priporočljiva tritirna kombinacija zaviralca ACE, antagonista mineralokortikoidnih | ||
| receptorjev in valsartana. Uporaba teh kombinacij mora potekati pod nadzorom specialista in | ||
| s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka. | ||
| Previdnost je potrebna pri uvajanju zdravljenja bolnikom s srčnim popuščanjem. Ocena bolnikov | ||
| s srčnim popuščanjem mora vedno obsegati tudi oceno delovanja ledvic (glejte poglavje 4.2). | ||
| Uporaba zdravila Valsartan Teva pri bolnikih s srčnim popuščanjem pogosto povzroči določeno | ||
| znižanje krvnega tlaka, a ob upoštevanju navodil za odmerjanje po navadi ni potrebna prekinitev | ||
| zdravljenja zaradi dolgotrajne simptomatske hipotenzije (glejte poglavje 4.2). | ||
Pri bolnikih, pri katerih je delovanje ledvic lahko odvisno od delovanja sistema renin-angiotenzin- aldosteron (npr. pri bolnikih s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem), so zdravljenje z zaviralci ACE spremljale oligurija in/ali napredujoča azotemija, ali, redko, akutna odpoved ledvic in/ali smrt. Valsartan je antagonist receptorjev angiotenzina II, zato med uporabo zdravila Valsartan Teva ni mogoče izključiti okvare delovanja ledvic.
Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.
Angioedem v anamnezi
Pri bolnikih, ki so prejemali valsartan, so poročali o angioedemu, ki je lahko vključeval otekanje grla in glotisa z obstrukcijo dihalne poti in/ali otekanje v obraz, ustnice, žrelo in/ali jezik; pri nekaterih od teh bolnikov je predhodno prišlo do angioedema pri jemanju drugih zdravil, vključno z zaviralci ACE. Pri bolnikih, pri katerih pride do angioedema, je treba takoj prekiniti uporabo zdravila Valsartan Teva, pa tudi kasneje ga ne smejo več jemati (glejte poglavje 4.8).
Dvojno zaviranje sistema renin-angiotenzin-aldosteron
Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE,
antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 5.1). Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka.
Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.
| Druga stanja, ki vplivajo na stimulacijo sistema renin-angiotenzin (samo jakost 320 mg) | ||
| Pri bolnikih, pri katerih je delovanje ledvic odvisno od aktivnosti sistema renin-angiotenzin (npr. | ||
| bolnikih s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem), je bilo zdravljenje z zaviralci angiotenzin- | ||
| konvertaze povezano z oligurijo in/ali napredujočo azotemijo, v redkih primerih tudi z akutno | ||
| odpovedjo ledvic in/ali smrtjo. Ker je valsartan antagonist angiotenzina II, ni mogoče izključiti | ||
| morebitne povezave med uporabo valsartana in okvaro delovanja ledvic. | ||
Pediatrična populacija
Okvarjeno delovanje ledvic
Uporabe valsartana pri pediatričnih bolnikih z očistkom kreatinina < 30 ml/min in pri pediatričnih bolnikih, ki se zdravijo z dializo, niso proučevali, zato pri teh bolnikih ni priporočena. Pri pediatričnih bolnikih z očistkom kreatinina > 30 ml/min odmerkov ni treba prilagajati (glejte poglavji 5.2).
Okvarjeno delovanje jeter
Kot pri odraslih je valsartan kontraindiciran pri pediatričnih bolnikih s hudo okvaro jeter, z biliarno cirozo in pri bolnikih s holestazo (glejte poglavji 5.2). Obseg kliničnih izkušenj z uporabo valsartana pri pediatričnih bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter je omejen. Pri teh bolnikih odmerek valsartana ne sme presegati 80 mg.
[320 mg]
To zdravilo vsebuje barvilo sončno rumeno FCF (E110) in lahko povzroči alergijske reakcije.
Dvojno zaviranje sistema renin-angiotenzin z antagonisti angiotenzinskih receptorjev, zaviralci ACE ali aliskirenom:
Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povezana z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega delovanja ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.4. in 5.1).
Sočasna uporaba ni priporočljiva
Litij
Med sočasno uporabo z zaviralci ACE so poročali o reverzibilnem povečanju koncentracij litija v serumu in toksičnih učinkih. Zaradi pomanjkanja izkušenj s sočasno uporabo valsartana in litija se ta kombinacija ne priporoča. Če se izkaže, da je kombinacija potrebna, se priporoča pozorno preverjanje ravni litija v serumu.
Diuretiki, ki zadržujejo kalij, dodatki kalija, nadomestki soli, ki vsebujejo kalij, in druge snovi, ki lahko povišajo ravni kalija
Če je uporaba zdravila, ki vpliva na ravni kalija, v kombinaciji z valsartanom potrebna, se priporoča spremljanje ravni kalija v plazmi.
Pri sočasni uporabi je potrebna previdnost
Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID), vključno s selektivnimi zaviralci COX-2, acetilsalicilno kislino v odmerkih, večjih od 3 g/dan, in neselektivnimi nesteroidnimi protivnetnimi zdravili
Pri sočasni uporabi antagonistov angiotenzina II in nesteroidnih protivnetnih zdravil se lahko antihipertenzivni učinek zmanjša. Poleg tega lahko sočasna uporaba antagonistov angiotenzina II in nesteroidnih protivnetnih zdravil vodi v povečano tveganje za poslabšanje delovanja ledvic in povišane koncentracije kalija v serumu. Zato se priporočata spremljanje delovanja ledvic v začetku zdravljenja in zadostna hidracija bolnika.
Drugo
V študijah medsebojnega delovanja z valsartanom niso opazili klinično pomembnega medsebojnega
DK/H/1517/001-004/IB/031, IB/037 & IA/042 – v3
delovanja valsartana z nobenim od naslednjih zdravil: cimetidin, varfarin, furosemid, digoksin, atenolol, indometacin, hidroklorotiazid, amlodipin in glibenklamid.
Pediatrična populacija
Pri otrocih in mladostnikih s hipertenzijo, pri katerih so sočasne nenormalnosti ledvic pogoste, je potrebna previdnost med sočasno uporabo valsartana in drugih učinkovin, ki zavirajo sistem renin- angiotenzin-aldosteron, ker se lahko povišajo ravni kalija v serumu. Potrebno je natančno spremljanje delovanja ledvic in ravni kalija v serumu.
Nosečnost
Uporaba antagonistov angiotenzina II v prvem trimesečju nosečnosti ni priporočljiva (glejte
poglavje 4.4). Uporaba antagonistov angiotenzina II je kontraindicirana v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti (glejte poglavji 4.4).
Epidemiološki podatki glede teratogenega učinka pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju nosečnosti izpostavljene zaviralcem ACE niso dokončni, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Čeprav ni na voljo kontrolnih epidemioloških podatkov glede tveganja pri uporabi antagonistov angiotenzina II, lahko podobno tveganje obstaja tudi za to skupino zdravil. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje
z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje
z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje.
Znano je, da izpostavljenost antagonistom angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti pri ljudeh lahko povzroči fetotoksične učinke (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela zakostenitev lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (odpoved ledvic, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte poglavje 5.3). V primeru izpostavljenosti antagonistom angiotenzina II od drugega trimesečja nosečnosti dalje se priporoča ultrazvočni pregled lobanje in delovanja ledvic.
Otroke, katerih matere so prejemale antagoniste angiotenzina II, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti pojava hipotenzije (glejte poglavje 4.4).
Dojenje
Ker o uporabi valsartana v obdobju dojenja ni informacij, se zdravljenje z valsartanom ne priporoča. Primernejša so alternativna zdravila z bolje preverjenimi varnostnimi profili v obdobju dojenja, zlasti pri dojenju novorojenčkov ali nedonošenčkov.
Plodnost
Valsartan v peroralnih odmerkih do 200 mg/kg/dan ni neugodno vplival na sposobnost razmnoževanja podganjih samic in samcev. Navedeni odmerek 6-krat presega najvišji priporočeni odmerek na osnovi enote mg/m2 pri ljudeh (izračun temelji na predpostavki, da 60-kilogramski bolnik zaužije 320 mg valsartana na dan).
Študij o vplivu na sposobnost vožnje niso opravili. Pri vožnji ali upravljanju strojev je treba upoštevati, da se občasno lahko pojavita omotica ali utrujenost.
V nadzorovanih kliničnih preskušanjih pri odraslih bolnikih s hipertenzijo je bila skupna pojavnost neželenih učinkov pri valsartanu primerljiva s tisto pri placebu in je ustrezala farmakološkim lastnostim valsartana. Pojavnost neželenih učinkov kot kaže ni bila povezana z odmerkom ali
trajanjem zdravljenja, in tudi ni imela nobene povezave s spolom, starostjo ali raso.
Spodaj so navedeni neželeni učinki iz kliničnih študij, obdobja trženja zdravila in laboratorijskih raziskav, razvrščeni po organskih sistemih.
Neželeni učinki so razvrščeni v skupine po pogostnosti, najpogostejši na začetku, po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki
(≥ 1/10.000 do < 1/1.000) in zelo redki (< 1/10.000), vključno s posameznimi primeri. V vsaki skupini neželenih učinkov, razvrščenih po pogostnosti, so učinki navedeni po padajoči resnosti.
Za vse neželene učinke, o katerih so poročali v obdobju trženja zdravila in po laboratorijskih raziskavah, ni mogoče ugotoviti pogostnosti, zato so v skupinah z neznano pogostnostjo.
Hipertenzija
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | |
| neznana pogostnost | znižanje koncentracije hemoglobina, znižanje koncentracije hematokrita, nevtropenija, trombocitopenija |
| Bolezni imunskega sistema | |
| neznana pogostnost | preobčutljivost, vključno s serumsko boleznijo |
| Presnovne in prehranske motnje | |
| neznana pogostnost | povišanje ravni kalija v serumu, hiponatriemija |
| Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta | |
| občasni | vrtoglavica |
| Žilne bolezni | |
| neznana pogostnost | vaskulitis |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | |
| občasni | kašelj |
| Bolezni prebavil | |
| občasni | bolečine v trebuhu |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | |
| neznana pogostnost | povišanje ravni jetrnih encimov, vključno s povišanjem ravni bilirubina v serumu |
| Bolezni kože in podkožja | |
| neznana pogostnost | angioedem, izpuščaj, pruritus |
| Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva | |
| neznana pogostnost | mialgija |
| Bolezni sečil | |
| neznana pogostnost | odpoved in okvara ledvic, povišanje ravni kreatinina v serumu |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | |
| občasni | utrujenost |
Pediatrična populacija
Hipertenzija
Antihipertenzivno delovanje valsartana so ocenjevali v dveh randomiziranih, dvojno slepih kliničnih študijah s 561 pediatričnimi bolniki v starosti od 6 do 18 let. Razen posameznih prebavnih motenj (kot so bolečine v trebuhu, navzea, bruhanje) in omotičnosti, med varnostnimi lastnostmi zdravila pri pediatričnih bolnikih, starih 6 do 18 let, in že opisanimi varnostnimi lastnostmi pri odraslih bolnikih, niso ugotovili bistvenih razlik glede vrste, pogostnosti ali izraženosti neželenih učinkov.
Pri ocenjevanju nevrokognitivnih sposobnosti in razvoja pri pediatričnih bolnikih, starih od 6 do
16 let, po zdravljenju z valsartanom v obdobju do 1 leta niso opažali nobenega neugodnega vpliva, ki
bi bil v celoti klinično pomemben.
V dvojno slepi randomizirani študiji z 90 otroci, ki so bili stari od 1 leta do 6 let, in v enoletnem odprtem podaljšanju te študije so zabeležili dva primera smrti in posamezne primere izrazitega zvišanja koncentracije jetrnih aminotransferaz. Do tega je prišlo v populaciji otrok, ki so imeli sočasno še druge pomembne bolezni. Vzročne povezanosti z valsartanom niso ugotovili. V drugi študiji, v kateri so randomizirali 75 otrok, starih od 1 leta do 6 let, pri zdravljenju z valsartanom ni prišlo do bistvenega zvišanja koncentracije jetrnih aminotransferaz ali do smrti.
Pri otrocih in mladostnikih, ki so bili stari od 6 do 18 let in so že imeli kronično bolezen ledvic, so pogosteje opažali hiperkaliemijo.
Varnostni profil, ugotovljen v nadzorovanih kliničnih študijah pri bolnikih po miokardnem infarktu in/ali s srčnim popuščanjem, se razlikuje od celotnega varnostnega profila, opaženega pri bolnikih
s hipertenzijo. To se morda lahko pripiše njihovi osnovni bolezni. Neželeni učinki, ki so se pojavili pri bolnikih po miokardnem infarktu in/ali bolnikih s srčnim popuščanjem, so navedeni spodaj:
Bolniki po miokardnem infarktu in/ali s srčnim popuščanjem (proučevano samo pri odraslih bolnikih)
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | |
| neznana pogostnost | trombocitopenija |
| Bolezni imunskega sistema | |
| neznana pogostnost | preobčutljivost, vključno s serumsko boleznijo |
| Presnovne in prehranske motnje | |
| občasni | hiperkaliemija |
| neznana pogostnost | povišanje ravni kalija v serumu, hiponatriemija |
| Bolezni živčevja | |
| pogosti | omotica, posturalna omotica |
| občasni | sinkopa, glavobol |
| Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta | |
| občasni | vrtoglavica |
| Srčne bolezni | |
| občasni | srčno popuščanje |
| Žilne bolezni | |
| pogosti | hipotenzija, ortostatska hipotenzija |
| neznana pogostnost | vaskulitis |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | |
| občasni | kašelj |
| Bolezni prebavil | |
| občasni | navzea, diareja |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | |
| neznana pogostnost | povišanje ravni jetrnih encimov |
| Bolezni kože in podkožja | |
| občasni | angioedem |
| neznana pogostnost | izpuščaj, pruritus |
| Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva | |
| neznana pogostnost | mialgija |
| Bolezni sečil | |
| pogosti | odpoved in okvara ledvic |
| občasni | akutna odpoved ledvic, povišanje ravni kreatinina v serumu |
| neznana pogostnost | povišanje ravni sečninskega dušika v krvi |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | |
| občasni | astenija, utrujenost |
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika, Center za zastrupitve, Zaloška cesta 2, SI-1000 Ljubljana, faks: + 386 (0)1 434 76 46, e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si.
Simptomi
Preveliko odmerjanje valsartana lahko povzroči izrazito hipotenzijo, ki lahko vodi v zmanjšano stopnjo zavesti, cirkulatorni kolaps in/ali šok.
Zdravljenje
Terapevtski ukrepi so odvisni od časa zaužitja ter vrste in resnosti simptomov, zlasti pa je pomembna stabilizacija krvnega obtoka.
Če se pojavi hipotenzija, je treba bolnika položiti na hrbet in nadomestiti volumen krvi. Ni verjetno, da bi se valsartan lahko odstranil s hemodializo.
Farmakološke lastnosti - Valsartan 320 mg
Farmakoterapevtska skupina: zaviralci angiotenzina II, enokomponentna zdravila; oznaka ATC: C09CA03.
Valsartan je peroralno aktiven, močan in specifičen antagonist receptorjev angiotenzina II. Deluje selektivno na podvrsto receptorjev AT1, ki so odgovorni za znane učinke angiotenzina II. Povišana plazemska koncentracija angiotenzina II po blokadi receptorjev AT1, ki jo povzroči valsartan, lahko stimulira neblokirane receptorje AT2, ki, kot kaže, kompenzirajo učinek receptorjev AT1. Valsartan nima delnega agonističnega učinka na receptorje AT1. Njegova afiniteta za receptorje AT1 je veliko večja (približno 20.000-krat) kot za receptorje AT2. Ni znano, da bi se valsartan vezal na oziroma blokiral druge hormonske receptorje ali ionske kanalčke, pomembne za kardiovaskularno regulacijo.
Valsartan ne zavira angiotenzin-konvertaze (ACE, znana tudi kot kininaza II), ki pretvarja angiotenzin I v angiotenzin II in razgrajuje bradikinin. Ker ni učinka na ACE in povečanja učinka bradikinina ali snovi P, ni verjetno, da bi bili antagonisti angiotenzina II povezani s kašljem. V kliničnih preskušanjih, v katerih so valsartan primerjali z zaviralcem ACE, je bila incidenca suhega
kašlja pri bolnikih, ki so se zdravili z valsartanom, značilno (p < 0,05) manjša kot pri bolnikih, ki so se zdravili z zaviralcem ACE (2,6 % med prvimi, 7,9 % med drugimi). V kliničnem preskušanju pri bolnikih z anamnezo suhega kašlja med zdravljenjem z zaviralcem ACE se je kašelj pojavil pri 19,5 % preiskovancev, ki so dobivali valsartan, in 19,0 % tistih, ki so dobivali tiazidni diuretik, v primerjavi
z 68,5 % preiskovancev, ki so dobivali zaviralec ACE (p < 0,05).
Uporabo zaviralca ACE v kombinaciji z antagonistom receptorjev angiotenzina II so raziskali v dveh velikih randomiziranih, kontroliranih preskušanjih: ONTARGET (ONgoing Telmisartan Alone and in combination with Ramipril Global Endpoint Trial) in VA NEPHRON-D (The Veterans Affairs Nephropathy in Diabetes).
Študijo ONTARGET so izvedli pri bolnikih, ki so imeli anamnezo kardiovaskularne ali cerebrovaskularne bolezni ali sladkorno bolezen tipa 2 z znaki okvare končnih organov. Študija VA NEPHRON-D je zajela bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 in diabetično nefropatijo.
Ti študiji nista pokazali pomembne koristi glede ledvičnih in/ali kardiovaskularnih izidov ali umrljivosti, v primerjavi z monoterapijo pa so opažali večje tveganje za hiperkaliemijo, akutno odpoved ledvic in/ali hipotenzijo. Ti izsledki so pomembni tudi za druge zaviralce ACE in antagoniste receptorjev angiotenzina II, ker so njihove farmakodinamične lastnosti podobne.
Zato se pri bolnikih z diabetično nefropatijo zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.
Študija ALTITUDE (Aliskiren Trial in Type 2 Diabetes Using Cardiovascular and Renal Disease Endpoints) je preučevala koristi dodatka aliskirena standardnemu zdravljenju z zaviralcem ACE ali antagonistom receptorjev angiotenzina II pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in kronično boleznijo ledvic, kardiovaskularno boleznijo ali obojim. Študija se je končala predčasno zaradi večjega tveganja za neželene izide. Kardiovaskularna smrt in možganska kap sta bili v skupini, ki je prejemala aliskiren, pogostejši kot v skupini, ki je prejemala placebo. Tudi resni interesantni neželeni učinki (hiperkaliemija, hipotenzija in disfunkcija ledvic) so bili v skupini, ki je prejemala aliskiren, pogostejši kot v skupini, ki je prejemala placebo.
Hipertenzija (samo za jakosti 80 mg, 160 mg in 320 mg)
Pri bolnikih s hipertenzijo valsartan zniža krvni tlak, ne da bi vplival na srčno frekvenco.
Pri večini bolnikov se antihipertenzivni učinek pojavi v 2 urah po aplikaciji posamičnega peroralnega odmerka, znižanje krvnega tlaka pa je največje po 4 do 6 urah. Antihipertenzivni učinek se ohrani
24 ur po odmerjanju. Med ponavljajočim se odmerjanjem se znaten antihipertenzivni učinek pojavi v dveh tednih, največji antihipertenzivni učinek pa nastopi po štirih tednih in se ohrani med dolgotrajnim zdravljenjem. V kombinaciji s hidroklorotiazidom se krvni tlak pomembno dodatno zniža.
Nenadna odtegnitev valsartana ni povezana s ponovnim pojavom hipertenzije ali drugimi kliničnimi neželenimi učinki.
Pri hipertenzivnih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in mikroalbuminurijo se je izkazalo, da valsartan zmanjša izločanje albumina z urinom. V študiji MARVAL (Micro Albuminuria Reduction with Valsartan, zmanjšanje mikroalbuminurije z valsartanom) so ocenili zmanjšanje izločanja albumina z urinom pri uporabi valsartana (80–160 mg enkrat dnevno) v primerjavi z amlodipinom (5-10 mg enkrat dnevno) pri 332 bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 (povprečna starost: 58 let; 265
moških) in mikroalbuminurijo (valsartan: 58 µg/min; amlodipin: 55,4 µg/min), normalnim ali visokim krvnim tlakom in ohranjenim delovanjem ledvic (kreatinin v krvi < 120 µmol/l). Po 24 tednih se je izločanje albumina z urinom zmanjšalo (p < 0,001) za 42 % (-24,2 µg/min; 95-odstotni interval zaupanja: -40,4 do -19,1) pri bolnikih, ki so dobivali valsartan, in za približno 3 % (-1,7 µg/min; 95- odstotni interval zaupanja: -5,6 do 14,9) pri bolnikih, ki so dobivali amlodipin, kljub temu, da je bilo znižanje krvnega tlaka podobno v obeh skupinah.
V študiji DROP (Diovan Reduction of Proteinuria) so dodatno ocenili učinkovitost valsartana pri zmanjševanju izločanja albumina z urinom pri 391 hipertenzivnih bolnikih (KT = 150/88 mmHg)
s sladkorno boleznijo tipa 2, albuminurijo (povprečje = 102 µg/min; 20–700 µg/min) in ohranjenim delovanjem ledvic (povprečna količina kreatinina v serumu = 80 µmol/l). Bolnikom so naključno dodelili enega od 3 odmerkov valsartana (160, 320 in 640 mg enkrat dnevno); zdravljenje je trajalo 30 tednov. Cilj študije je bil ugotoviti optimalni odmerek valsartana za zmanjševanje izločanja albumina z urinom pri bolnikih s hipertenzijo in sladkorno boleznijo tipa 2. Po 30 tednih se je
izločanje albumina z urinom pomembno zmanjšalo – pri 160 mg odmerku valsartana za 36 % glede na izhodiščno vrednost (95-odstotni interval zaupanja: 22 do 47 %) in pri 320 mg odmerku valsartana za 44 % (95-odstotni interval zaupanja: 31 do 54 %). Zaključili so, da je valsartan v odmerkih
160-320 mg klinično pomembno zmanjšal izločanje albumina z urinom pri bolnikih s hipertenzijo in sladkorno boleznijo tipa 2.
Nedavni miokardni infarkt (samo za jakosti 40 mg, 80 mg in 160 mg)
VALIANT (VALsartan In Acute myocardial iNfarcTion trial, preskušanje valsartana pri bolnikih
z akutnim miokardnim infarktom) je bila randomizirana, nadzorovana, mednarodna, dvojno slepa študija, v kateri je sodelovalo 14.703 bolnikov po akutnem miokardnem infarktu in z znaki, simptomi ali rentgenološkimi znaki kongestivnega srčnega popuščanja in/ali znaki sistolične disfunkcije levega prekata (iztisni delež ≤ 40 % pri radionukleotidni ventrikulografiji ali ≤ 35 % pri ehokardiografiji ali kontrastni prekatni angiografiji). Bolniki so bili 12 ur do 10 dni po nastopu simptomov miokardnega infarkta naključno razvrščeni v skupine, ki so dobivale valsartan, kaptopril ali kombinacijo obeh.
Zdravljenje je v povprečju trajalo dve leti. Primarna končna točka je bil čas do smrti zaradi vseh vzrokov.
Valsartan je bil pri zmanjševanju umrljivosti zaradi vseh vzrokov po miokardnem infarktu enako učinkovit kot kaptopril. Umrljivost zaradi vseh vzrokov je bila podobna v skupinah bolnikov, ki so se zdravili z valsartanom (19,9 %), kaptoprilom (19,5 %) ali kombinacijo valsartana in kaptoprila
(19,3 %). Pri kombinaciji valsartana in kaptoprila ni bilo dodatne prednosti v primerjavi s samim kaptoprilom. Pri umrljivosti zaradi vseh vzrokov ni bilo nobene razlike med valsartanom in kaptoprilom na podlagi starosti, spola, rase, predhodnega zdravljenja ali osnovne bolezni. Valsartan je bil učinkovit tudi pri podaljševanju časa do kardiovaskularne smrti in zmanjševanju kardiovaskularne umrljivosti, stopnje hospitalizacije zaradi srčnega popuščanja, ponovnega miokardnega infarkta, zastoja srca z uspešno reanimacijo in možganske kapi, ki ni smrtna (sekundarna sestavljena končna točka). Varnostni profil valsartana je ustrezal kliničnemu poteku pri bolnikih, ki so se zdravili po miokardnem infarktu. Kar se tiče delovanja ledvic, so pri 4,2 % bolnikov, ki so se zdravili
z valsartanom, 4,8 % bolnikov, ki so dobivali valsartan + kaptopril, in 3,4 % bolnikov, ki so dobivali kaptopril, opazili podvojitev koncentracije kreatinina v serumu. 1,1 % bolnikov, ki so se zdravili
z valsartanom, 1,3 % bolnikov, ki so dobivali valsartan + kaptopril, in 0,8 % bolnikov, ki so dobivali kaptopril, je zaradi različnih vrst ledvične disfunkcije prekinilo zdravljenje. Pregled bolnikov, ki so imeli miokardni infarkt, mora vključevati oceno delovanja ledvic.
Med sočasno uporabo antagonistov adrenergičnih receptorjev beta s kombinacijo valsartana in kaptoprila, samega valsartana in samega kaptoprila ni bilo razlik v umrljivosti zaradi vseh vzrokov, umrljivosti zaradi kardiovaskularnih bolezni ali obolevnosti. Ne glede na to, katero raziskovano zdravilo so dobivali bolniki, je bila umrljivost manjša v skupini bolnikov, ki so se zdravili
z antagonistom adrenergičnih receptorjev beta, kar kaže na to, da se je tudi v tem preskušanju v tej skupini bolnikov ohranil že znani koristni učinek antagonistov adrenergičnih receptorjev beta.
Srčno popuščanje (samo za jakosti 40 mg, 80 mg in 160 mg)
Val-HeFT je bilo randomizirano, nadzorovano, mednarodno klinično preskušanje valsartana v primerjavi s placebom glede obolevnosti in umrljivosti pri 5010 bolnikih s srčnim popuščanjem razredov II (62 %), III (36 %) in IV (2 %) po razvrstitvi NYHA, ki so dobivali običajno zdravljenje ter so imeli iztisni delež levega prekata < 40 % in notranji diastolični premer levega prekata > 2,9 cm/m2. Izhodiščno zdravljenje je vključevalo zaviralce ACE (93 %), diuretike (86 %), digoksin (67 %) in antagoniste adrenergičnih receptorjev beta (36 %). Spremljanje je v povprečju trajalo skoraj dve leti. Povprečni dnevni odmerek valsartana v preskušanju Val-HeFT je bil 254 mg. Študija je imela dve primarni končni točki: umrljivost zaradi vseh vzrokov (čas do smrti) ter sestavljena umrljivost in obolevnost zaradi srčnega popuščanja (čas do prvega bolezenskega dogodka), opredeljena kot smrt, nenadna smrt z reanimacijo, sprejem v bolnišnico zaradi srčnega popuščanja ali intravensko dajanje inotropnih ali vazodilatacijskih zdravil štiri ure ali dlje brez sprejema v bolnišnico.
Umrljivost zaradi vseh vzrokov je bila v skupinah z valsartanom (19,7 %) in placebom (19,4 %) podobna (p = NP). Primarna korist je bilo 27,5-odstotno (95-% IZ: 17 do 37 %) zmanjšanje tveganja glede časa do prvega sprejema v bolnišnico zaradi srčnega popuščanja (13,9 % v primerjavi z 18,5 %). V primerjavi z bolniki, ki so se zdravili s trojno kombinacijo zaviralca ACE, antagonista adrenergičnih receptorjev beta in valsartana, so opazili boljše rezultate v skupini s placebom (sestavljena umrljivost in obolevnost je bila v skupini s placebom 21,9 %, v skupini z valsartanom pa 25,4 %).
V podskupini bolnikov, ki niso dobivali zaviralca ACE (n = 366), je bila korist glede obolevnosti največja. V tej podskupini je bila umrljivost zaradi vseh vzrokov pomembno zmanjšana pri valsartanu v primerjavi s placebom, za 33 % (95-% IZ: -6 % do 58 %) (17,3 % valsartan v primerjavi s 27,1 %
placebo), sestavljeno tveganje za umrljivost in obolevnost pa se je pomembno zmanjšalo za 44 % (24,9 % valsartan v primerjavi z 42,5 % placebo).
| Pri bolnikih, ki so dobivali zaviralec ACE brez antagonista adrenergičnih receptorjev beta, je bila | |
| umrljivost zaradi vseh vzrokov podobna (p = NP) v skupinah z valsartanom (21,8 %) in placebom | |
| (22,5 %). Sestavljeno tveganje za umrljivost in obolevnost se je pomembno zmanjšalo, za 18,3 % (95- | |
| % IZ: 8 % do 28%), v skupini z valsartanom v primerjavi s placebom (31,0 % v primerjavi s 36,3 %). | |
V preskušanju Val-HeFT so bolniki, zdravljeni z valsartanom, pokazali značilno izboljšanje glede razvrstitve v razrede po NYHA ter glede znakov in simptomov popuščanja srca, med drugim dispneje, utrujenosti, edemov in hropcev, v primerjavi s placebom. Bolniki, zdravljeni z valsartanom, so imeli ob zaključku preskušanja boljšo kakovost življenja glede na izhodišče v primerjavi s tistimi, ki so dobivali placebo, kot je pokazala sprememba rezultata Minnesotske lestvice kakovosti življenja bolnikov s srčnim popuščanjem (Minnesota Living with Heart Failure Quality of Life). Iztisni delež se je ob zaključku preskušanja pri bolnikih, zdravljenih z valsartanom, pomembno povečal, notranji diastolični premer levega prekata pa pomembno zmanjšal glede na izhodišče v primerjavi z bolniki, ki so dobivali placebo.
Pediatrična populacija
Hipertenzija
Antihipertenzivno delovanje valsartana so ocenjevali v štirih randomiziranih, dvojno slepih kliničnih študijah s 561 pediatričnimi bolniki v starosti od 6 do 18 let in s 165 pediatričnimi bolniki v starosti od 1 leta do 6 let. Med osnovnimi boleznimi, ki bi pri otrocih v teh študijah lahko prispevale k razvoju hipertenzije, so bile najbolj pogoste bolezni sečil in debelost.
Klinične izkušnje pri otrocih, starih 6 let ali več
V klinični študiji, v katero je bilo vključenih 261 hipertenzivnih pediatričnih bolnikov v starosti od 6 do 16 let, so bolniki s telesno maso < 35 kg v obliki tablet prejemali 10, 40 ali 80 mg valsartana na dan (nizke, srednje ali visoke odmerke), bolniki s telesno maso ≥ 35 kg pa so v obliki tablet prejemali 20, 80 ali 160 mg valsartana na dan (nizke, srednje ali visoke odmerke). Po dveh tednih je valsartan v odvisnosti od odmerka znižal tako sistolični kot diastolični krvni tlak. V celoti je pri treh ravneh odmerkov valsartana (nizki, srednji in visoki) prišlo do pomembnega znižanja sistoličnega krvnega tlaka za 8, 10 oziroma 12 mmHg od izhodiščnih vrednosti. Bolnike so ponovno randomizirali, tako da so bodisi nadaljevali z istim odmerkom valsartana ali pa so prešli na placebo. Pri bolnikih, ki so nadaljevali zdravljenje s srednje visokimi in z visokimi odmerki valsartana, je bila najnižja vrednost sistoličnega krvnega tlaka nižja za 4 oziroma 7 mmHg od vrednosti pri bolnikih, ki so prejemali placebo. Pri bolnikih, ki so prejemali nizke odmerke valsartana, je bila najnižja vrednost sistoličnega krvnega tlaka podobna vrednosti pri bolnikih, ki so prejemali placebo. V celoti je bilo od odmerka odvisno antihipertenzivno delovanje valsartana skladno po vseh demografskih podskupinah.
V drugi klinični študiji, v katero je bilo vključenih 300 hipertenzivnih pediatričnih bolnikov v starosti od 6 do 18 let, so bolnike, ki so bili primerni za vključitev, randomizirali tako, da so 12 tednov prejemali tablete z bodisi valsartanom ali enalaprilom. Otroci s telesno maso med ≥ 18 in < 35 kg so prejemali valsartan v odmerku 80 mg ali enalapril v odmerku 10 mg; tisti s telesno maso med ≥ 35 kg in < 80 kg so prejemali valsartan v odmerku 160 mg ali enalapril v odmerku 20 mg; tisti s telesno maso ≥ 80 kg pa so prejemali valsartan v odmerku 320 mg ali enalapril v odmerku 40 mg. Znižanje sistoličnega krvnega tlaka je bilo pri bolnikih, ki so prejemali valsartan (za 15 mmHg) primerljivo
s tistim pri bolnikih, ki so prejemali enalapril (za 14 mmHg) (vrednost p za ne-inferiornost < 0,0001). S tem so se ujemali tudi rezultati meritev diastoličnega tlaka, ki ga je valsartan znižal za 9,1 mmHg, enalapril pa za 8,5 mmHg.
Klinične izkušnje pri otrocih, mlajših od 6 let
Pri bolnikih v starosti od 1 leta do 6 let so izvedli dve klinični študiji: v eno je bilo vključenih
90 bolnikov, v drugo pa 75. V ti dve študiji niso vključevali otrok, ki bi bili mlajši od 1 leta. V prvi študiji so dokazali učinkovitost valsartana v primerjavi s placebom, niso pa mogli potrditi odvisnosti odziva od odmerka. V drugi študiji se je pokazala povezava med višjimi odmerki in večjim znižanjem
krvnega tlaka, vendar trend odvisnosti odziva od odmerka ni dosegel statistične značilnosti, pa tudi razlika zaradi zdravljenja v primerjavi s placebom ni bila statistično značilna. Zaradi navedenih neskladnosti v rezultatih uporaba valsartana ni priporočena za to starostno skupino (glejte
poglavje 4.8).
Evropska agencija za zdravila je odstopila od obveze za predložitev rezultatov študij valsartan za vse skupine pediatrične populacije za srčno popuščanje in za srčno popuščanje po nedavnem miokardnem infarktu. Za podatke o uporabi pri pediatrični populaciji glejte poglavje 4.2.
Absorpcija
Po peroralnem vnosu samega valsartana so največje koncentracije valsartana v plazmi dosežene v 2 do 4 urah. Povprečna absolutna biološka uporabnost je 23-odstotna. Hrana zmanjša izpostavljenost (izmerjeno z vrednostjo AUC) valsartanu za približno 40 % in največjo koncentracijo v plazmi (Cmax) za približno 50 %, vendar so približno 8 ur po odmerjanju koncentracije valsartana v plazmi podobne pri teščih bolnikih in pri tistih, ki so zaužili hrano. Tega zmanjšanja vrednosti AUC ne spremlja klinično pomembno zmanjšanje terapevtskega učinka, zato se lahko valsartan jemlje s hrano ali brez nje.
Porazdelitev
Volumen porazdelitve v stanju dinamičnega ravnovesja je po intravenski aplikaciji približno 17 litrov, kar pomeni, da porazdelitev valsartana v tkiva ni obsežna. Valsartan se obsežno (94-97 %) veže na beljakovine v serumu, predvsem na serumski albumin.
Biotransformacija
Biološka transformacija valsartana ni obsežna, samo okoli 20 % odmerka se izloči v obliki metabolitov. V plazmi so ugotovili majhne koncentracije hidroksimetabolita (manj kot 10 % valsartanove vrednosti AUC). Ta metabolit je farmakološko neaktiven.
Izločanje
Valsartan kaže multieksponentno kinetiko upadanja (t½α je krajši od ene ure, t½ß je okoli 9 ur).
Valsartan se izloča predvsem skozi žolčnik z blatom (približno 83 % odmerka) in skozi ledvice
z urinom (približno 13 % odmerka), v glavnem v nespremenjeni obliki. Po intravenski aplikaciji je plazemski očistek valsartana približno 2 l/h, ledvični očistek pa 0,62 l/h (približno 30 % skupnega očistka). Razpolovni čas valsartana je 6 ur.
| Pri bolnikih s srčnim popuščanjem (samo za jakosti 40 mg, 80 mg in 160 mg) | ||
| Pri bolnikih s srčnim popuščanjem sta povprečni čas do najvišje koncentracije in razpolovni čas | ||
| izločanja valsartana podobna kot pri zdravih prostovoljcih. Vrednosti AUC in Cmax valsartana so v | ||
| mejah kliničnega odmerjanja (40 do 160 mg dvakrat dnevno) skoraj sorazmerne z večanjem odmerka. | ||
| Povprečni faktor kopičenja je okoli 1,7. Navidezni očistek valsartana po peroralni aplikaciji je | ||
| približno 4,5 l/h. Pri bolnikih s srčnim popuščanjem starost ne vpliva na navidezni očistek. | ||
Posebne skupine bolnikov
Starostniki
Pri nekaterih starejših osebah so opazili nekoliko večjo sistemsko izpostavljenost valsartanu v primerjavi z mlajšimi osebami, vendar klinična pomembnost ni potrjena.
Okvara ledvic
Skladno s pričakovanji za spojino, katere ledvični očistek predstavlja samo 30 % celotnega plazemskega očistka, niso našli nikakršne povezanosti med delovanjem ledvic in sistemsko izpostavljenostjo valsartanu. Zato pri bolnikih z okvaro ledvic (kreatininski očistek > 10 ml/min) prilagajanje odmerka ni potrebno. Trenutno ni izkušenj z varno uporabo pri bolnikih z očistkom kreatinina < 10 ml/min in bolnikih, ki se zdravijo z dializo, zato je pri uporabi valsartana pri teh bolnikih potrebna previdnost (glejte poglavji 4.4). Ker se valsartan obsežno veže na beljakovine
v plazmi, ni verjetno, da bi se z dializo odstranil.
DK/H/1517/001-004/IB/031, IB/037 & IA/042 – v3
Okvara jeter
Približno 70 % absorbiranega odmerka se izloči v žolču, večinoma v obliki nespremenjene spojine. Valsartan ni podvržen znatni biotransformaciji. Opazili so, da se pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter izpostavljenost (vrednost AUC) valsartanu približno podvoji v primerjavi z zdravimi prostovoljci. Vendar niso opazili povezave med koncentracijo valsartana v plazmi in stopnjo okvare jeter. Uporabe valsartana niso raziskali pri bolnikih, ki imajo hudo okvaro jeter (glejte poglavja 4.4).
Pediatrična populacija
V študiji s 26 pediatričnimi hipertenzivnimi bolniki (v starosti od 1 leta do 16 let), ki so prejeli en sam odmerek valsartana v obliki suspenzije (povprečno 0,9 do 2 mg/kg, pri čemer je bil najvišji odmerek 80 mg), je bilo izločanje valsartana (v litrih na uro na kilogram) primerljivo pri vseh starostih od 1 leta do 16 let, in podobno izločanju pri odraslih, ki uporabljajo isto obliko zdravila.
Okvara ledvic
Pri pediatričnih bolnikih z očistkom kreatinina < 30 ml/min in pri pediatričnih bolnikih, ki se zdravijo z dializo, uporabe valsartana niso proučevali, zato pri teh bolnikih ni priporočena. Pri pediatričnih bolnikih z očistkom kreatinina > 30 ml/min odmerkov ni treba prilagajati. Natančno je treba spremljati delovanje ledvic in vrednosti kalija v serumu (glejte poglavji 4.4).
