Mofenstra 10 mg filmsko obložene tablete
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve
Oznake
Interakcije s/z
Omejitve uporabe
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Mofenstra 10 mg
Zdravilo Mofenstra je indicirano za zdravljenje astme kot dodatno zdravljenje pri tistih bolnikih z blago do zmerno persistentno astmo, pri katerih astma z inhalacijskimi kortikosteroidi ni ustrezno nadzorovana in pri katerih kratko delujoči agonisti beta za uporabo “kadar je potrebno” ne omogočajo ustreznega kliničnega nadzora astme. Pri tistih bolnikih z astmo, pri katerih je zdravilo Mofenstra indicirano za astmo, lahko zdravilo lajša tudi simptome sezonskega alergijskega rinitisa.
Zdravilo Mofenstra je indicirano tudi za preprečevanje astme, ki se kaže predvsem kot
bronhokonstrikcija ob naporu.
Odmerjanje
Odmerek za odrasle in mladostnike, stare 15 let in več, ki imajo astmo ali astmo s spremljajočim sezonskim alergijskim rinitisom, je ena 10-miligramska tableta na dan (zvečer).
Splošna priporočila
Terapevtski učinek zdravila Mofenstra na parametre nadzora astme se pojavi v enem dnevu. Zdravilo Mofenstra se lahko jemlje s hrano ali brez nje. Bolnikom je treba svetovati, da z jemanjem zdravila Mofenstra nadaljujejo, tudi če je astma pod nadzorom, in tudi v obdobjih poslabšanja bolezni.
Zdravila Mofenstra se ne sme uporabljati sočasno z drugimi zdravili, ki vsebujejo enako
zdravilno učinkovino, t. j. montelukast.
Pri starejših bolnikih, bolnikih z ledvično insuficienco ali blago do zmerno okvaro jeter odmerkov ni treba prilagajati. Podatkov za bolnike s hudo okvaro jeter ni. Odmerjanje je enako za bolnike obeh spolov.
Zdravljenje z zdravilom Mofenstra v primerjavi z drugimi načini zdravljenja astme
Zdravilo Mofenstra se lahko doda k že obstoječemu režimu zdravljenja.
Inhalacijski kortikosteroidi
Zdravilo Mofenstra se lahko uporabi za dodatno zdravljenje bolnikov, pri katerih inhalacijski kortikosteroidi in kratko delujoči agonisti beta za uporabo “po potrebi” ne omogočajo ustreznega kliničnega nadzora astme. Zdravila Mofenstra se ne sme nenadoma zamenjati z inhalacijskimi kortikosteroidi (glejte poglavje 4.4).
Za pediatrične bolnike od 6 do 14 let starosti so na voljo 5 mg žvečljive tablete.
Način uporabe
za peroralno uporabo
Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Bolnike je treba opozoriti, naj peroralnega montelukasta nikoli ne uporabijo za zdravljenje akutnih napadov astme in da imajo za ta namen vedno na voljo svoje običajno olajševalno zdravilo. V primeru akutnega napada je treba uporabiti kratko delujoči inhalacijski agonist beta. Če potrebujejo več inhalacij kratko delujočih agonistov beta kot običajno, morajo bolniki poiskati zdravniško pomoč takoj, ko je mogoče.
Z montelukastom se ne sme nenadoma zamenjati inhalacijskih ali peroralnih kortikosteroidov.
Ni podatkov, ki bi pokazali, da se pri sočasni uporabi z montelukastom odmerke peroralnih kortikosteroidov lahko zmanjša.
V redkih primerih se lahko pri bolnikih, ki se zdravijo z antiastmatiki, vključno z montelukastom pojavi sistemska eozinofilija, ki se včasih kaže s kliničnimi znaki vaskulitisa kar je v skladu s Churg-Straussovim sindromom. Ta sindrom se pogosto zdravi s sistemskimi kortikosteroidi. Ti primeri so bili občasno povezani z zmanjšanjem ali ukinitvijo peroralnega zdravljenja s kortikosteroidi. Čeprav povezava z antagonisti levkotrienskih receptorjev ni bila dokazana, morajo biti zdravniki pozorni na eozinofilijo,
vaskulitični izpuščaj, poslabšanje pljučnih simptomov, srčne zaplete in/ali nevropatijo. Bolnike, pri katerih se ti simptomi pojavijo, je treba ponovno obravnavati in ovrednotiti njihovo zdravljenje.
Bolniki, pri katerih acetilsalicilna kislina sproži napad astme, se morajo kljub zdravljenju z montelukastom izogibati jemanju acetilsalicilne kisline in drugih nesteroidnih protivnetnih zdravil.
Pri odraslih, mladostnikih in otrocih, ki so jemali zdravilo Mofenstra, so poročali o nevropsihiatričnih učinkih (glejte poglavje 4.8). Bolniki in zdravniki morajo biti pozorni na nevropsihiatrične učinke. Bolnikom in/ali njihovim skrbnikom je treba naročiti, naj v primeru pojava teh sprememb obvestijo zdravnika. Če se pojavijo takšni učinki, morajo zdravniki skrbno oceniti tveganja in koristi nadaljnjega zdravljenja z zdravilom Mofenstra.
Zdravilo Mofenstra vsebuje laktozo in natrij
Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze, ne smejo jemati tega zdravila.
To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na filmsko obloženo tableto, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.
Montelukast lahko uporabljamo sočasno z drugimi načini zdravljenja, ki se rutinsko uporabljajo za preprečevanje in kronično zdravljenje astme. V študijah medsebojnega delovanja zdravil priporočeni klinični odmerek montelukasta ni imel klinično pomembnih učinkov na farmakokinetiko naslednjih učinkovin: teofilina, prednizona, prednizolona, peroralnih kontraceptivov (etinilestradiol/noretindron 35/1), terfenadina, digoksina in varfarina.
Pri osebah, ki so sočasno prejemale fenobarbital, se je površina pod krivuljo plazemska koncentracija – čas (AUC) za montelukast zmanjšala za približno 40 %. Ker montelukast presnavlja CYP 3A4, 2C8 in 2C9, je predvsem pri otrocih pri uporabi montelukasta skupaj z induktorji CYP 3A4, 2C8 in 2C9, kot so fenitoin, fenobarbital in rifampicin, potrebna previdnost.
Študije in vitro so pokazale, da je montelukast močan zaviralec CYP 2C8. Vendar pa so rezultati klinične študije interakcij med zdravili z montelukastom in rosiglitazonom (raziskovalni substrat, ki predstavlja učinkovine, ki se primarno presnavljajo s CYP 2C8) pokazali, da montelukast in vivo ne zavira CYP 2C8. Zato ne pričakujemo, da bi montelukast izrazito spremenil presnovo učinkovin, ki jih presnavlja ta encim (npr. paklitaksela, rosiglitazona in repaglinida).
Študije in vitro so pokazale, da je montelukast substrat za CYP 2C8 in v manjšem obsegu tudi za 2C9 in 3A4. V klinični študiji interakcij med zdravili z montelukastom in gemfibrozilom (zaviralcem tako CYP 2C8 kot tudi 2C9) je gemfibrozil povečal sistemsko izpostavljenost montelukasta za 4,4-krat. Rutinska prilagoditev odmerka montelukasta ob sočasni uporabi gemfibrozila ali drugih močnih zaviralcev CYP 2C8 ni potrebna, vendar pa se mora zdravnik zavedati, da obstaja večja možnost neželenih učinkov.
Glede na podatke in vitro ne pričakujemo klinično pomembnih interakcij z manj močnimi
zaviralci CYP 2C8 (npr. s trimetoprimom). Sočasna uporaba montelukasta z
itrakonazolom, močnim zaviralcem CYP 3A4, ni povzročila pomembnega povečanja v sistemski izpostavljenosti montelukastu.
Nosečnost
Študije na živalih ne kažejo škodljivih učinkov na nosečnost ali razvoj zarodka/ploda.
Omejeno število podatkov iz razpoložljivih podatkovnih baz o nosečnostih ne kaže vzročne povezave med zdravilom Mofenstra in malformacijami (t.j. okvarami okončin), o katerih so po prihodu zdravila na trg po svetu redko poročali.
Zdravilo Mofenstra se med nosečnostjo lahko uporablja le, če se oceni, da je to nujno
potrebno.
Dojenje
Študije pri podganah so pokazale, da se montelukast izloča v mleko (glejte poglavje 5.3). Ni znano, če se montelukast izloča v materino mleko pri človeku.
Zdravilo Mofenstra se pri doječih materah lahko uporablja le, če se oceni, da je to nujno
potrebno.
Ni pričakovati, da bi montelukast vplival na bolnikovo sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Vendar pa so v zelo redkih primerih posamezniki poročali o dremavosti ali omotici.
Montelukast so v kliničnih študijah pri bolnikih s persistentno astmo ovrednotili kot je opisano v nadaljevanju:
-
10 mg filmsko obložene tablete pri približno 4.000 odraslih bolnikih z astmo in mladostnikih, starih 15 let ali več.
-
10 mg filmsko obložene tablete pri približno 400 odraslih bolnikih in mladostnikih,
starih 15 let ali več, s sezonskim alergijskim rinitisom in astmo.
-
5 mg žvečljive tablete pri približno 1.750 pediatričnih bolnikih z astmo, starih od 6 do 14 let.
-
4 mg žvečljive tablete pri 851 pediatričnih bolnikih, starih 2 do 5 let.
-
4 mg zrnca pri 175 pediatričnih bolnikih, starih 6 mesecev do 2 let.
Montelukast so v kliničnih študijah pri bolnikih z intermitentno astmo ovrednotili:
-
4 mg zrnca in žvečljive tablete pri 1038 pediatričnih bolnikih, starih 6 mesecev do 5
let.
O naslednjih z zdravilom povezanih neželenih učinkih so v kliničnih študijah pri bolnikih, zdravljenih z montelukastom, poročali pogosto (≥ 1/100 do < 1/10), in sicer pogosteje kot pri bolnikih, ki so prejemali placebo:
| Organski sistem | Odrasli bolniki stari 15 let in starejši(dve 12- tedenski študiji; n=795) | Pediatrični bolniki stari 6 do 14 let (ena 8-tedenska študija; n=201) (dve 56-tedenski študiji; n=615) | Pediatrični bolniki stari 2 do 5 let (ena 12-tedenska študija; n=461) (ena 48-tedenska študija; n=278) | Pediatrični bolniki stari 6 mesecev do 2 leti(ena 6-tedenskaštudija; n=175) |
| Bolezniživčevja | glavobol | glavobol | hiperkinezija | |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinaln ega prostora | astma | |||
| Bolezni prebavil | bolečine vtrebuhu | bolečine vtrebuhu | driska | |
| Bolezni kože in podkožja | ekcematoznidermatitis, izpuščaj | |||
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | žeja |
S podaljšanjem zdravljenja v kliničnih preskušanjih z manjšim številom bolnikov, ki so trajala do 2 leti pri odraslih in do 12 mesecev pri otrocih, starih 6 do 14 let, se varnostni profil ni spremenil.
Skupno so se z montelukastom zdravili 502 otroka, starosti 2 do 5 let, najmanj 3 mesece, 338 otrok 6 mesecev ali dlje, ter 534 bolnikov 12 mesecev ali dlje. S podaljšanjem zdravljenja se varnostni profil tudi pri teh bolnikih ni spremenil.
Varnostni profil se pri pediatričnih bolnikih starih 6 mesecev do 2 let pri zdravljenju do 3 mesecev, ni spremenil.
Izkušnje v času trženja zdravila
Neželeni učinki poročani v obdobju trženja so razvrščeni v skupine glede na organske sisteme in določeno terminologijo spodaj. Kategorije pogostnosti so bile ocenjene na podlagi ustreznih kliničnih preskušanj.
| Organski sistem | Neželeni učinek | Kategorija pogostnosti* |
| Infekcijske in parazitske bolezni | Okužba zgornjih dihal§ | Zelo pogosti |
| Bolezni krvi inlimfatičnega sistema | Povečano nagnjenje h krvavitvam | Redki |
| Trombocitopenija | Zelo redki | |
| Bolezni imunskega sistema | Preobčutljvostne reakcije, vključnoz anafilaksijo | Občasni |
| Jetrna infiltracija eozinofilcev | Zelo redki | |
| Psihiatrične motnje | Nenormalne sanje, vključno z nočnimi morami, nespečnost, hoja | Občasni |
| v spanju, anksioznost, agitacija z agresivnim vedenjem ali sovražnostjo, depresija, psihomotorična hiperaktivnost (vključno z razdražljivostjo, nemirom, tremorjem**) | ||
| Motnje pozornosti, vpliv na sposobnost pomnjenja, tik | Redki | |
| Halucinacije, dezorientacija, samomorilne misli in samomorilno vedenje (samomorilnost), disfemija, obsesivno-kompulzivni simptomi | Zelo redki | |
| Bolezni živčevja | Omotica, dremavost, parestezija/hipestezija, epileptični napad | Občasni |
| Srčne bolezni | Palpitacije | Redki |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | Epistaksa | Občasni |
| Churg-Straussov sindrom (CSS) (glejte poglavje 4.4), pljučna eozinofilija | Zelo redki | |
| Bolezni prebavil | Driska§§, navzea§§, bruhanje§§ | Pogosti |
| Suha usta, dispepsija | Občasni | |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | Zvečane vrednosti serumskihtransaminaz (ALT, AST) | Pogosti |
| Hepatitis (vključno s holestatsko, hepatocelularno in mešano okvaro jeter). | Zelo redki | |
| Bolezni kože in podkožja | Izpuščaj§§ | Pogosti |
| Modrice, urtikarija, pruritus | Občasni | |
| Angioedem | Redki | |
| Nodozni eritem, multiformni eritem | Zelo redki | |
| Bolezni mišično- skeletnega sistema in vezivnega tkiva | Artralgija, mialgija vključno z mišičnimi krči | Občasni |
| Bolezni sečil | Enureza pri otrocih | Občasni |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | Pireksija§§ | Pogosti |
| Astenija/utrujenost, splošno slabo počutje, edem | Občasni | |
| * Kategorija pogostnosti: opredeljena za vsak neželen učinek, na podlagi pogostnosti, ki je poročana v bazi podatkov kliničnih preskušanjih: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do<1/10), občasni (≥ 1/1.000 do <1/100), redki (≥ 1/10.000 do <1/1.000), zelo redki(<1/10.000)§ O teh neželenih učinkih, o katerih so pri bolnikih, ki so prejemali montelukast, poročali zelo pogosto, so v kliničnih preskušanjih poročali zelo pogosto tudi pri bolnikih, ki so prejemali placebo.§§ O teh neželenih učinkih, o katerih so pri bolnikih, ki so prejemali montelukast, poročali pogosto, so v kliničnih preskušanjih poročali pogosto tudi pri bolnikih, ki so prejemali placebo.** Kategorija pogostnosti: redki | ||
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, Sektor za farmakovigilanco, Nacionalni center za farmakovigilanco, Slovenčeva ulica 22, SI-1000 Ljubljana, Tel: +386 (0)8 2000 500,
Faks: +386 (0)8 2000 510, e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si, spletna stran: www.jazmp.si.
V daljših študijah astme so odrasli bolniki 22 tednov prejemali montelukast v odmerkih do 200 mg/dan, v krajših študijah pa približno en teden do 900 mg/dan, ne da bi imeli klinično pomembne neželene učinke.
Po prihodu zdravila na trg in v kliničnih študijah z montelukastom so poročali o akutnem prevelikem odmerjanju. Poročila so bila za odrasle in otroke z odmerkom vse do 1.000 mg (približno 61 mg/kg pri 42 mesecev starem otroku). Klinični in laboratorijski izvidi so bili skladni z varnostnim profilom pri odraslih in pediatričnih bolnikih. V večini poročil o prevelikem odmerjanju neželenih učinkov ni bilo.
Simptomi prevelikega odmerjanja
Najpogostejši neželeni učinki so bili skladni z varnostnim profilom montelukasta in so vključevali bolečine v trebuhu, zaspanost, žejo, glavobol, bruhanje in psihomotorično hiperaktivnost.
Zdravljenje prevelikega odmerjanja
O zdravljenju prevelikega odmerjanja montelukasta ni na voljo nobenih specifičnih informacij. Ni znano, če se montelukast dializira s peritonealno dializo ali hemodializo.
Farmakološke lastnosti - Mofenstra 10 mg
Farmakoterapevtska skupina: Druga sistemska zdravila za obstruktivne pljučne bolezni, antagonisti levkotrienskih receptorjev
Oznaka ATC: R03D C03
Cisteinil-levkotrieni (LTC4, LTD4, LTE4) so močni vnetni eikozanoidi, ki se sproščajo iz raznih celic, tudi iz mastocitov in iz eozinofilcev. Ti pomembni pro-astmatični mediatorji se vežejo na cisteinil-levkotrienske receptorje (CysLT), ki jih najdemo v človeških dihalnih poteh, (vključno z gladkim mišičjem dihalnih poti ter makrofagi v dihalnih poteh) in drugih pro-vnetnih celicah (vključno z eozinofilci in nekaterimi mieloidnimi matičnimi celicami). CysLT povezujejo s patofiziologijo astme in alergijskega rinitisa. Z levkotrieni povezani učinki pri astmi vključujejo bronhokonstrikcijo, izločanje sluzi, spremenjeno prepustnost žil in kopičenje eozinofilcev. Pri alergijskem rinitisu se po izpostavljenosti alergenu CysLT sprostijo iz nosne sluznice tako med zgodnjo kot pozno fazo alergijskega odziva in so povezani s simptomi alergijskega rinitisa. Pri intranazalni
izpostavljenosti CysLTs se povečajo upor nosnih dihalnih poti in simptomi nosne
obstrukcije.
Montelukast je peroralno aktivna učinkovina, ki se z veliko afiniteto in zelo selektivno veže na CysLT1 receptor. V kliničnih študijah je montelukast zaviral bronhokonstrikcijo, izzvano z inhalacijo LTD4, že v 5 mg odmerkih. Bronhodilatacijo so opazili v 2 urah po peroralnem jemanju. Bronhodilatacijski učinek, povzročen z agonistom beta, je bil aditiven tistemu, ki ga je povzročil montelukast. Zdravljenje z montelukastom je zaviralo tako zgodnjo kot pozno fazo bronhokonstrikcije zaradi zaviranja reakcije na antigen.
Montelukast je v primerjavi s placebom pri odraslih in pediatričnih bolnikih zmanjšal število eozinofilcev v periferni krvi. V ločeni študiji je zdravljenje z montelukastom pomembno zmanjšalo število eozinofilcev v dihalnih poteh (merjeno v sputumu) in v periferni krvi, medtem ko se je izboljšal nadzor astme.
V študijah pri odraslih je montelukast v odmerku 10 mg enkrat na dan v primerjavi s placebom pomembno izboljšal jutranji forsirani ekspiratorni volumen v prvi sekundi izdiha (FEV1) (za 10,4 % proti 2,7 % glede na začetno vrednost), dopoldansko hitrost največjega pretoka zraka med izdihom (PEFR) (za 24,5 l/min proti 3,3 l/min glede na začetno vrednost) in pomembno zmanjšal potrebo po uporabi agonistov beta (za -26,1
% proti -4,6 % glede na začetek zdravljenja). Izboljšanje ocen dnevnih in nočnih simptomov astme, o katerih so poročali bolniki, je bilo pomembno boljše kot pri placebu.
Študije pri odraslih so pokazale zmožnost montelukasta, da doprinese h kliničnemu učinku inhalacijskih kortikosteroidov (% spremembe glede na začetno vrednost za inhalacijski beklometazon in montelukast proti beklometazonu: za FEV1: 5,43 % proti 1,04 %; za uporabo agonistov beta: -8,70 % proti 2,64 %). V primerjavi z inhalacijskim beklometazonom (200 μg dvakrat na dan s podaljškom) se je pri montelukastu pokazal hitrejši začetni odziv, čeprav je po 12 tednih študije beklometazon imel večji povprečni učinek zdravljenja (% spremembe glede na začetek za montelukast proti beklometazonu: za FEV1 7,49 % proti 13,3 %; za uporabo agonistov beta: -28,28 % proti
-43,89 %). Vendar pa je v primerjavi z beklometazonom visok odstotek bolnikov, zdravljenih z montelukastom, dosegel podobne klinične odzive (npr: 50 % bolnikov, zdravljenih z beklometazonom, je doseglo izboljšanje FEV1 za približno 11 % ali več nad začetno vrednostjo, medtem ko je približno 42 % bolnikov, zdravljenih z montelukastom, doseglo isti odziv).
Izvedena je bila klinična študija za oceno uporabe montelukasta za simptomatsko zdravljenje sezonskega alergijskega rinitisa pri odraslih bolnikih z astmo, starih 15 let in več, ki so imeli hkrati tudi sezonski alergijski rinitis. V tej študiji je montelukast v odmerku 10-mg enkrat na dan v primerjavi s placebom pokazal statistično pomembno izboljšanje dnevne stopnje simptomov rinitisa.
Dnevna stopnja simptomov rinitisa je povprečje stopnje dnevnih nazalnih simptomov (zamašenost nosu, izcedek iz nosu, kihanje, srbenje v nosu) ter nočnih simptomov (zamašenost nosu ob prebujanju, težave s spanjem, nočno prebujanje). Tako bolniki kot zdravniki so na splošno ocenili, da se je alergijski rinitis v primerjavi s placebom znatno izboljšal. Ocena učinkovitosti zdravljenja astme v tej študiji ni bila primarni cilj.
V 8-tedenski študiji pri pediatričnih bolnikih, starih 6 do 14 let, je montelukast v odmerku 5 mg enkrat na dan v primerjavi s placebom pomembno izboljšal dihalno funkcijo (FEV1 za 8,71 % proti 4,16 % glede na začetno vrednost; dopoldanski PEFR za 27,9 l/min proti
17,8 l/min glede na začetno vrednost) in zmanjšal potrebo po uporabi agonistov beta za uporabo "po potrebi" (za -11,7 % proti +8,2 % glede na začetek zdravljenja).
Pomembno zmanjšanje bronhokonstrikcije ob naporu so ugotovili v 12-tedenski študiji pri odraslih (največji padec FEV1 22,33 % za montelukast proti 32,40 % za placebo; čas vrnitve FEV1 na vrednost v območju znotraj 5 % meje od FEV1 pred naporom 44,22 min proti 60,64 min). Ta učinek je trajal celih 12 tednov študije. Zmanjšanje bronhokonstrikcije ob naporu so ugotovili tudi v kratki študiji pri pediatričnih bolnikih (največji padec FEV1 18,27 % proti 26,11 %; čas vrnitve FEV1 na vrednost v območju znotraj 5 % meje od FEV1 pred naporom 17,76 min proti 27,98 min). Učinek so v obeh študijah dokazali na koncu enkrat dnevnega odmernega intervala.
Pri za acetilsalicilno kislino občutljivih astmatikih, ki so sočasno prejemali inhalacijske in/ali peroralne kortikosteroide, je zdravljenje z montelukastom v primerjavi s placebom pomembno izboljšalo nadzor astme (FEV1 za 8,55 % proti -1,74 % glede na izhodišče in zmanjšanje celotne uporabe agonistov beta za -27, 78 % proti 2,09 % glede na začetek zdravljenja).
Absorpcija
Montelukast se po peroralni uporabi hitro absorbira. Pri 10 mg filmsko obloženi tableti je pri odraslih povprečna največja plazemska koncentracija (Cmaks) dosežena v 3 urah (tmaks) po zaužitju na tešče. Povprečna peroralna biološka uporabnost je 64 %.
Standardni obrok ne vpliva na peroralno biološko uporabnost in Cmaks. Varnost in učinkovitost so dokazali v kliničnih preskušanjih z 10 mg filmsko obloženo tableto, ki je bila dana ne glede na čas obroka hrane.
Pri 5 mg žvečljivi tableti je pri odraslih Cmaks dosežena v 2 urah po zaužitju na tešče. Povprečna peroralna biološka uporabnost je 73 % in se pri standardnem obroku zmanjša na 63 %.
Porazdelitev
Montelukast je v več kot 99 % vezan na plazemske proteine. V stanju dinamičnega ravnovesja znaša volumen porazdelitve montelukasta povprečno 8 do 11 litrov. Študije z radioaktivno označenim montelukastom na podganah kažejo minimalno prehajanje prek krvno-možganske bariere. Poleg tega so bile koncentracije radioaktivno označenega materiala 24 ur po odmerku v vseh drugih tkivih minimalne.
Biotransformacija
Presnova montelukasta je obsežna. V študijah terapevtskih odmerkov so v stanju dinamičnega ravnovesja koncentracije presnovkov montelukasta v plazmi nemerljive tako pri odraslih kot otrocih.
Citokrom P450 2C8 je glavni encim v presnovi montelukasta. Poleg tega imata lahko manjši vpliv tudi CYP 3A4 in 2C9, čeprav se je pokazalo, da itrakonazol, zaviralec CYP 3A4, ni spremenil farmakokinetičnih vrednosti montelukasta pri zdravih prostovoljcih, ki so prejemali 10 mg montelukasta na dan. Rezultati in vitro raziskav z mikrosomi človeških jeter kažejo, da terapevtske koncentracije montelukasta v plazmi ne zavirajo citokromov P450 3A4, 2C9, 1A2, 2A6, 2C19 ali 2D6. Prispevek presnovkov k terapevtskemu učinku montelukasta je minimalen.
Izločanje
Plazemski očistek montelukasta pri zdravih odraslih znaša povprečno 45 ml/min. Po peroralnem odmerku radioaktivno označenega montelukasta so 86 % celotne radioaktivnosti odkrili v blatu, ki so ga zbirali 5 dni, in < 0,2 % v urinu. Ti rezultati skupaj z ocenami peroralne biološke uporabnosti montelukasta kažejo, da se montelukast in njegovi presnovki izločajo skoraj izključno z žolčem.
Značilnosti pri bolnikih
Pri starejših bolnikih ali pri bolnikih z blago do zmerno jetrno insuficienco odmerkov ni treba prilagajati. Študij pri bolnikih z ledvično okvaro niso izvedli. Ker se montelukast in njegovi presnovki izločajo z žolčem, odmerkov pri bolnikih z ledvično okvaro ni treba prilagajati. Za bolnike s hudo jetrno insuficienco (ocena po Child-Pugh lestvici > 9) ni farmakokinetičnih podatkov.
Pri velikih odmerkih montelukasta (20- in 60- krat večji odmerek od priporočenega pri odraslih) so opazili zmanjšanje plazemske koncentracije teofilina. Tega učinka ni bilo pri priporočenem odmerku 10 mg enkrat na dan.
