Zdravilo Candecombi je indicirano za:

• Zdravljenje esencialne hipertenzije pri odraslih bolnikih, kadar samostojno zdravljenje s cileksetilkandesartanatom ali hidroklorotiazidom krvnega tlaka ne uravnava optimalno.

Odmerjanje pri hipertenziji

Priporočeni odmerek zdravila Candecombi je ena tableta enkrat na dan.

Priporoča se titracija odmerka posameznih učinkovin (cileksetilkandesartanata in hidroklorotiazida). Če je klinično primerno, se lahko razmisli o neposrednem prehodu s samostojnega zdravljenja na zdravilo Candecombi. Če prehajate s samostojnega zdravljenja s hidroklorotiazidom, je priporočljiva titracija odmerka cileksetilkandesartanata. Zdravilo Candecombi se lahko uporablja pri bolnikih, pri katerih samostojno zdravljenje s cileksetilkandesartanatom ali hidroklorotiazidom ali pa zdravljenje z manjšimi odmerki zdravila Candecombi krvnega tlaka ne uravnava optimalno.

Večina antihipertenzivnega učinka se običajno doseže v prvih 4 tednih zdravljenja.

Posebne skupine bolnikov

Starejši

Pri starejših bolnikih prilagajanje odmerkov ni potrebno.

Zmanjšan intravaskularni volumen

Pri bolnikih, pri katerih obstaja tveganje za nastanek hipotenzije, npr. pri bolnikih z morebitnim zmanjšanjem volumna krvi, je odmerek cileksetilkandesartanata priporočljivo titrirati (začetni odmerek je 4 mg).

Ledvična okvara

Bolnikom z blago do zmerno okvaro ledvic (očistek kreatinina od 30 do 80 ml/min/1,73 m² telesne

površine) je odmerek priporočljivo titrirati.

Zdravilo Candecombi je kontraindicirano pri bolnikih s hudo okvaro ledvic (očistek kreatinina < 30

ml/min/1,73 m² telesne površine) (glejte poglavje 4.3).

Jetrna okvara

Bolnikom z blago do zmerno kronično boleznijo jeter je odmerek cileksetilkandesartanata priporočljivo titrirati.

Zdravilo Candecombi je kontraindicirano pri bolnikih s hudo okvaro jeter in/ali s holestazo (glejte poglavje 4.3).

Pediatrična populacija

Varnost in učinkovitost uporabe zdravila Candecombi pri otrocih od rojstva do 18. leta starosti nista ugotovljeni. Na voljo ni nobenih podatkov.

Način uporabe

peroralna uporaba

Bolnik lahko zdravilo Candecombi vzame s hrano ali brez nje. Hrana ne vpliva na biološko uporabnost kandesartana.

Med hidroklorotiazidom in hrano ni klinično pomembnih interakcij.

• preobčutljivost na učinkovini ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1 ali

  sulfonamidne učinkovine. Hidroklorotiazid je sulfonamidna učinkovina;

• drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.6);

• huda ledvična okvara (kreatininski očistek < 30 ml/min/1,73 m² telesne površine);

• huda jetrna okvara in/ali holestaza;

• refraktarna hipokaliemija in hiperkalciemija;

• protin;

• sočasna uporaba zdravila Candecombi in zdravil, ki vsebujejo aliskiren, je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali z okvaro ledvic (hitrost glomerularne filtracije < 60 ml/min/1,73 m²) (glejte poglavji 5.1).

Dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS)

Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 5.1). Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka.

Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.

Ledvična okvara

Tako kot z drugimi zdravili, ki zavirajo sistem renin-angiotenzin-aldosteron, je tudi pri dovzetnih bolnikih, zdravljenih z zdravilom Candecombi, mogoče pričakovati spremembe delovanja ledvic (glejte poglavje 4.3).

Presaditev ledvice

Pri bolnikih s presajeno ledvico je malo kliničnih podatkov o uporabi zdravila Candecombi.

Stenoza ledvične arterije

Zdravila, ki vplivajo na reninsko-angiotenzinsko-aldosteronski sistem, vključno z antagonisti receptorjev angiotenzina II, lahko pri bolnikih z obojestransko stenozo ledvične arterije ali s stenozo arterije ene same delujoče ledvice povečajo vrednost sečnine v krvi in kreatinina v serumu.

Zmanjšanje intravaskularnega volumna

Pri bolnikih z zmanjšanim intravaskularnim volumnom in/ali pomanjkanjem natrija se lahko pojavi simptomatska hipotenzija, kot je opisano za druga zdravila, ki delujejo na reninsko-angiotenzinsko-aldosteronski sistem. Zato uporabe zdravila Candecombi ne priporočamo, dokler se stanje ne popravi.

Anestezija in kirurški poseg

Pri bolnikih, zdravljenih z antagonisti receptorjev angiotenzina II, se lahko med anestezijo in kirurškim posegom pojavi hipotenzija zaradi blokade reninsko-angiotenzinsko-aldosteronskega sistema. V zelo redkih primerih je hipotenzija lahko huda in zahteva uporabo intravenskih tekočin in/ali vazopresorjev.

Intestinalni angioedem

Pri bolnikih, ki so se zdravili z blokatorji receptorjev za angiotenzin II, vključno s cileksetilkandesartanatom, so poročali o intestinalnem angioedemu (glejte poglavje 4.8). Ti bolniki so poročali o bolečinah v trebuhu, navzei, bruhanju in driski. Simptomi so izzveneli po prenehanju dajanja blokatorjev receptorjev za angiotenzin II. Če je diagnosticiran intestinalni angioedem, je treba zdravljenje s cileksetilkandesartanatom prekiniti in uvesti ustrezno spremljanje, dokler simptomi v celoti ne izzvenijo.

Jetrna okvara

Tiazide je treba uporabljati previdno pri bolnikih z oslabljenim delovanjem jeter ali napredujočo jetrno boleznijo, saj lahko že manjše spremembe ravnovesja tekočin in elektrolitov povzročijo jetrno komo. Z uporabo zdravila Candecombi pri bolnikih z jetrno okvaro ni kliničnih izkušenj.

Stenoza aortne in mitralne zaklopke (obstruktivna hipertrofična kardiomiopatija)

Kot velja za uporabo drugih vazodilatatorjev, je posebna previdnost potrebna tudi pri bolnikih s hemodinamično pomembno stenozo aortne ali mitralne zaklopke ali z obstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo.

Primarni hiperaldosteronizem

Bolniki s primarnim hiperaldosteronizmom se na splošno ne odzivajo na antihipertenzivna zdravila, ki delujejo z zaviranjem reninsko-angiotenzinsko-aldosteronskega sistema. Zato pri njih uporabe zdravila Candecombi ne priporočamo.

Porušeno elektrolitsko ravnovesje

V ustreznih časovnih presledkih je treba periodično kontrolirati serumske vrednosti elektrolitov. Tiazidi, tudi hidroklorotiazid, lahko porušijo ravnovesje tekočin ali elektrolitov (hiperkalciemija, hipokaliemija, hiponatriemija, hipomagneziemija in hipokloremična alkaloza).

Tiazidni diuretiki lahko zmanjšajo izločanje kalcija s sečem in lahko povzročijo intermitentno in blago povečanje serumske koncentracije kalcija. Izrazita hiperkalciemija je lahko znak prikritega hiperparatiroidizma. Pred preiskavo delovanja obščitničnih žlez je treba tiazide ukiniti.

Hidroklorotiazid poveča izločanje kalija s sečem v odvisnosti od odmerka, kar lahko povzroči nastanek hipokaliemije. Zdi se, da je ta učinek hidroklorotiazida manj izrazit, kadar se uporablja v kombinaciji s cileksetilkandesartanatom. Možnost za pojav hipokaliemije je lahko povečana pri bolnikih z jetrno cirozo, bolnikih, pri katerih se pojavi pospešena diureza, bolnikih z nezadostnim peroralnim vnosom elektrolitov in bolnikih, ki se sočasno zdravijo s kortikosteroidi ali adrenokortikotropnim hormonom (ACTH).

Zdravljenje s cileksetilkandesartanatom lahko povzroči hiperkaliemijo, zlasti če ima bolnik srčno popuščanje in/ali ledvično okvaro. Sočasna uporaba zdravila Candecombi in zaviralcev ACE, aliskirena, diuretikov ki varčujejo s kalijem, dodatkov kalija ali nadomestkov soli ali drugih zdravil, ki lahko povečajo serumsko koncentracijo kalija (npr. natrijev heparinat, kotrimoksazol, znan tudi kot trimetoprim/sulfametoksazol), lahko povzroči povečanje serumske vrednosti kalija. Koncentracijo kalija je treba kontrolirati.

Pokazalo se je, da tiazidi povečajo izločanje magnezija s sečem, zaradi česar se lahko pojavi hipomagneziemija.

Presnovni in endokrini učinki

Zdravljenje s tiazidnim diuretikom lahko poslabša toleranco za glukozo. Odmerek antidiabetičnih zdravil, tudi inzulina, je treba po potrebi prilagoditi. Med zdravljenjem s tiazidi se lahko latentni diabetes mellitus spremeni v manifestnega. Z zdravljenjem s tiazidnimi diuretiki povezujejo povečanje vrednosti holesterola in trigliceridov. Pri odmerkih, ki jih vsebuje zdravilo Candecombi, so ugotovili le minimalne učinke. Tiazidni diuretiki povečajo serumsko koncentracijo sečne kisline in lahko pri občutljivih bolnikih povzročijo nastanek protina.

Fotosenzitivnost

Pri uporabi tiazidnih diuretikov so poročali o primerih fotosenzitivnih reakcij (glejte poglavje 4.8). Če se pojavi fotosenzitivna reakcija, je zdravljenje priporočljivo prekiniti. Če je ponovna uporaba zdravila nujna, je priporočljivo zaščititi predele, ki so izpostavljeni soncu ali umetnem UVA sevanju.

Splošno

Pri bolnikih, pri katerih sta žilni tonus in ledvično delovanje pretežno odvisna od delovanja reninsko-angiotenzinsko- aldosteronskega sistema (npr. pri bolnikih s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem ali osnovno ledvično boleznijo, vključno s stenozo ledvične arterije), je zdravljenje z drugimi zdravili, ki vplivajo na ta sistem, vključno z antagonisti receptorjev za angiotenzin II, povezano z akutno hipotenzijo, azotemijo, oligurijo ali v redkih primerih z akutno ledvično odpovedjo. Kot pri vseh antihipertenzivih lahko preveliko znižanje krvnega tlaka pri bolnikih z ishemično srčno boleznijo ali aterosklerozno cerebrovaskularno boleznijo povzroči miokardni infarkt ali možgansko kap.

Preobčutljivostne reakcije na hidroklorotiazid se lahko pojavijo tako pri bolnikih z anamnezo alergije ali bronhialne astme kot tudi pri bolnikih brez nje, vendar je verjetnost pojava večja pri bolnikih s takšno anamnezo.

Pri uporabi tiazidnih diuretikov so poročali o poslabšanju ali aktiviranju sistemskega eritematoznega

lupusa.

Druga antihipertenzivna zdravila lahko povečajo antihipertenzivni učinek zdravila Candecombi.

Tablete zdravila Candecombi vsebujejo laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Nosečnost

Med nosečnostjo ne smemo uvajati zdravljenja z antagonisti receptorjev angiotenzina II. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti, razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti receptorjev za angiotenzin II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti receptorjev za angiotenzin II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.6).

Nemelanomski kožni rak

Dve epidemiološki študiji, izvedeni na podlagi podatkov registra raka za Dansko, sta pokazali, da zaradi izpostavljenosti povečanemu kumulativnemu odmerku hidroklorotiazida obstaja povečano tveganje za razvoj nemelanomskega kožnega raka (bazalnoceličnega karcinoma in ploščatoceličnega karcinoma). Učinki hidroklorotiazida, ki povzročajo občutljivost na svetlobo, bi lahko delovali kot potencialni mehanizem za nemelanomski kožni rak.

Bolniki, ki se zdravijo s hidroklorotiazidom, morajo biti obveščeni o tveganju za razvoj nemelanomskega kožnega raka, in treba jim je svetovati, naj si redno pregledujejo kožo in naj takoj obvestijo zdravnika, če najdejo kakršne koli na novo nastale sumljive kožne spremembe. Možna preventivna ukrepa za zmanjševanje tveganja za nastanek kožnega raka, ki naj se svetujeta bolnikom, sta zmanjšanje izpostavljenosti sončni svetlobi in UV-žarkom ter uporaba ustrezne zaščite v primeru izpostavljenosti. Sumljive kožne spremembe je treba čim prej pregledati, po možnosti naj se opravi tudi histološki pregled biopsij. Poleg tega bi bilo morda treba ponovo premisliti o uporabi hidroklorotiazida pri bolnikih, ki so že preboleli nemelanomskega kožnega raka (glejte tudi poglavje 4.8).

Akutna toksičnost za dihala

Po uporabi hidroklorotiazida so poročali o zelo redkih hudih primerih akutne respiratorne toksičnosti, vključno s sindromom akutne dihalne stiske (ARDS - acute respiratory distress syndrome). Pljučni edem se običajno razvije v nekaj minutah do urah po zaužitju hidroklorotiazida. Simptomi ob nastopu bolezni vključujejo dispnejo, povišano telesno temperaturo, pljučno poslabšanje in hipotenzijo. Če obstaja sum na ARDS, je treba zdravilo Candecombi ukiniti in uvesti ustrezno zdravljenje.

Hidroklorotiazid se ne sme dajati bolnikom, pri katerih se je po zaužitju hidroklorotiazida že pojavil

sindrom akutne dihalne stiske.

Odstop žilnice, akutna miopija in sekundarni glavkom z zaprtim zakotjem

Sulfonamid ali zdravila z derivati sulfonamida lahko povzročijo preobčutljivostno reakcijo, ki povzroči odstop žilnice z okvaro vidnega polja, prehodno miopijo in akutni glavkom z zaprtim zakotjem. Simptomi vključujejo akutno poslabšanje ostrine vida ali očesno bolečino in se praviloma pojavijo v obdobju nekaj ur do nekaj tednov po začetku jemanja zdravila. Nezdravljeni akutni glavkom z zaprtim zakotjem lahko povzroči trajno izgubo vida. Primarno zdravljenje je čim hitrejša prekinitev uporabe zdravila. Če se očesni tlak ne uravna, je lahko potrebno takojšnje zdravljenje z zdravili ali operativno zdravljenje. Med dejavniki tveganja za pojav akutnega glavkoma z zaprtim zakotjem so lahko alergije na sulfonamide ali penicilin v anamnezi.

V kliničnih farmakokinetičnih študijah so preučevali varfarin, digoksin, peroralne kontraceptive (etinilestradiol ali levonorgestrel), glibenklamid in nifedipin. V teh raziskavah niso ugotovili klinično pomembnega medsebojnega farmakokinetičnega delovanja.

Pričakovati je, da bo izplavljanje kalija, ki ga povzroči hidroklorotiazid, med zdravljenjem z drugimi zdravili, ki tudi povzročajo njegovo izgubo in hipokaliemijo (npr. drugi kaliuretični diuretiki, laksativi, amfotericin, karbenoksolon, natrijeva sol penicilina G, derivati salicilne kisline, steroidi, ACTH), še večje.

Sočasna uporaba zdravila Candecombi z diuretiki, ki varčujejo s kalijem, dodatki kalija ali nadomestki soli ali drugimi zdravili, ki lahko povečajo serumsko koncentracijo kalija (npr. natrijev heparinat, kotrimoksazol, znan tudi kot trimetoprim/sulfametoksazol), lahko povzroči povečanje serumske vrednosti kalija. Koncentracijo kalija je treba kontrolirati (glejte poglavje 4.4)

Zaradi hipokaliemije in hipomagneziemije, ki ju povzročijo diuretiki, se poveča možnost kardiotoksičnega delovanja digitalisovih glikozidov in antiaritmikov. Priporoča se periodično spremljanje serumskih vrednosti kalija pri sočasni uporabi zdravila Candecombi in tovrstnih zdravil ter naslednjih zdravil, ki bi lahko izzvala »torsades de pointes«:

• antiaritmikov iz skupine Ia (npr. kinidina, hidrokinidina, dizopiramida);

• antiaritmikov iz skupine III (npr. amiodarona, sotalola, dofetilida, ibutilida);

• nekaterih antipsihotikov (npr. tioridazina, klorpromazina, levomepromazina, trifluoperazina,

  ciamemazina, sulpirida, sultoprida, amisulprida, tiaprida, pimozida, haloperidola, droperidola);

• drugih zdravil (npr. bepridila, cisaprida, difemanila, i.v. eritromicina, halofantrina, ketanserina, mizolastina, pentamidina, sparfloksacina, terfenadina, i.v. vinkamina).

Pri sočasni uporabi litija in zaviralcev angiotenzinske konvertaze (ACE) ali hidroklorotiazida so poročali o reverzibilnem povečanju serumske koncentracije litija in njegove toksičnosti. O podobnem učinku so poročali tudi pri uporabi antagonistov receptorjev angiotenzina II. Uporaba kandesartana in hidroklorotiazida skupaj z litijem ni priporočljiva. Če je takšna kombinacija potrebna, je priporočljivo skrbno spremljanje serumske koncentracije litija.

Sočasno jemanje antagonistov receptorjev angiotenzina II in nesteroidnih protivnetnih zdravil (selektivnih zaviralcev COX-2, acetilsalicilne kisline (> 3 g/dan) in neselektivnih nesteroidnih protivnetnih zdravil) lahko oslabi antihipertenzivni učinek.

Sočasno jemanje antagonistov receptorjev angiotenzina II in nesteroidnih protivnetnih zdravil tako kot pri zaviralcih angiotenzinske konvertaze lahko poveča tveganje za poslabšanje delovanja ledvic, vključno z morebitno akutno ledvično odpovedjo, lahko pa tudi poveča koncentracijo kalija v serumu, predvsem pri bolnikih z oslabljenim delovanjem ledvic. Kombinacijo je treba uporabljati previdno predvsem pri starejših bolnikih. Bolniki morajo biti ustrezno hidrirani, po uvedbi sočasnega zdravljenja ter občasno med njim pa je treba presoditi tudi o spremljanju ledvičnega delovanja.

Nesteroidna protivnetna zdravila zmanjšajo diuretične, natriuretične in antihipertenzivne učinke hidroklorotiazida.

Holestipol ali holestiramin zmanjšata absorpcijo hidroklorotiazida.

Hidroklorotiazid lahko poveča učinek nedepolarizirajočih relaksantov skeletnih mišic (npr. tubokurarina).

Tiazidni diuretiki zaradi zmanjšanega izločanja kalcija lahko povečajo serumske vrednosti kalcija. Če je treba predpisati dodatke kalcija ali vitamin D, je treba spremljati serumske vrednosti kalcija in njegov odmerek ustrezno prilagoditi.

Tiazidi lahko povečajo hiperglikemični učinek antagonistov adrenergičnih receptorjev beta in

diazoksida.

Antiholinergična zdravila (npr. atropin, biperiden) lahko povečajo biološko uporabnost tiazidnih diuretikov, ker zmanjšajo motiliteto prebavil in upočasnijo praznjenje želodca.

Tiazid lahko poveča nevarnost pojava neželenih učinkov, ki jih povzroča amantadin.

Tiazidi lahko zmanjšajo izločanje citotoksičnih zdravil (npr. ciklofosfamida, metotreksata) skozi

ledvice in povečajo njihove mielosupresivne učinke.

Posturalna hipotenzija se lahko poslabša ob sočasnem pitju alkoholnih pijač, uporabi barbituratov ali anestetikov.

Tiazidni diuretiki lahko poslabšajo toleranco za glukozo. Odmerek antidiabetičnih zdravil, tudi insulina, je treba po potrebi prilagoditi. Metformin je treba uporabljati previdno zaradi tveganja za laktacidozo, ki jo povzroči možna ledvična odpoved, povezana z jemanjem hidroklorotiazida.

Hidroklorotiazid lahko zmanjša arterijski odziv na presorne amine (npr. na adrenalin), vendar ne dovolj za nevtralizacijo presornega učinka.

Hidroklorotiazid lahko poveča tveganje za nastanek akutne ledvične odpovedi, še zlasti pri velikih odmerkih jodiranega kontrastnega sredstva.

Sočasno zdravljenje s ciklosporinom lahko poveča tveganje za hiperurikemijo in za zaplete protinske

narave.

Sočasno zdravljenje z baklofenom, amifostinom, tricikličnimi antidepresivi ali nevroleptiki lahko poveča antihipertenzivni učinek in izzove hipotenzijo.

Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povezana z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega delovanja ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.4. in 5.1).

Nosečnost

Antagonisti receptorjev angiotenzina II

Epidemiološki dokazi glede tveganja za teratogeni učinek v prvem trimesečju nosečnosti pri izpostavljenosti z zaviralci angiotenzinske konvertaze še niso dokončni, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Čeprav ni na voljo kontroliranih epidemioloških podatkov glede tveganja pri uporabi antagonistov receptorjev angiotenzina II, lahko podobna tveganja obstajajo tudi za to skupino zdravil. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti, razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti receptorjev angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti receptorjev angiotenzina II takoj prekiniti, in če je primerno, začeti alternativno zdravljenje. Znano je, da izpostavljenost antagonistom receptorjev

angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti pri človeku povzroči fetotoksične učinke (slabše delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznelo zakostenitev lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (ledvično odpoved, hipotenzijo, hiperkaliemijo) (glejte poglavje 5.3).

Če je do izpostavljenosti antagonistom receptorjev angiotenzina II prišlo od drugega trimesečja nosečnosti dalje, se priporoča ultrazvočni pregled ledvic in lobanje.

Dojenčke, katerih matere so jemale antagoniste receptorjev angiotenzina II, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti pojava hipotenzije (glejte poglavji 4.4).

Hidroklorotiazid

Izkušnje z uporabo hidroklorotiazida med nosečnostjo so omejene, zlasti izkušnje z uporabo v prvem trimesečju. Študije na živalih niso zadostne.

Hidroklorotiazid prehaja skozi posteljico. Glede na farmakološki mehanizem delovanja hidroklorotiazida lahko njegova uporaba v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti ogroža fetoplacentarno prekrvitev in pri plodu in novorojenčku povzroči učinke, kot so ikterus, motnje v ravnovesju elektrolitov in trombocitopenija.

Hidroklorotiazida ne smemo uporabljati za zdravljenje gestacijskega edema, gestacijske hipertenzije ali preeklampsije zaradi nevarnosti zmanjšanja volumna plazme in hipoperfuzije placente brez ugodnega učinka na potek bolezni.

Hidroklorotiazida ne smemo uporabljati za zdravljenje esencialne hipertenzije pri nosečnicah, razen v redkih primerih, ko nobeno drugo zdravljenje ni možno.

Dojenje

Antagonisti receptorjev angiotenzina II

Ker o uporabi zdravila Candecombi med dojenjem ni nobenih podatkov, njegovega jemanja v tem obdobju ne priporočamo. Med dojenjem, še zlasti med dojenjem novorojenčkov ali nedonošenčkov, moramo dajati prednost alternativnim vrstam zdravljenja z bolj uveljavljenimi varnostnimi profili.

Hidroklorotiazid

Hidroklorotiazid se v majhni količini izloča v materino mleko. Veliki odmerki tiazidov povzročajo intenzivno diurezo in lahko zavrejo nastajanje mleka. Jemanja zdravila Candecombi med dojenjem ne priporočamo. Če se zdravilo Candecombi uporablja med dojenjem, je treba uporabiti najmanjši možni odmerek.

Študije o vplivu na sposobnost za vožnjo in upravljanje strojev niso bile narejene. Pri vožnji ali upravljanju strojev je treba upoštevati, da se med zdravljenjem z zdravilom Candecombi občasno lahko pojavita omotica ali utrujenost.

V nadzorovanih kliničnih študijah z zdravilom Candecombi so bili neželeni učinki blagi in prehodni. Zaradi pojava neželenih učinkov se je prenehalo zdraviti podobno število bolnikov, ki so jemali kombinacijo cileksetilkandesartanata in hidroklorotiazida (2,3–3,3 %) oziroma placebo (2,7–4,3 %).

V kliničnih preizkušanjih z zdravilom Candecombi so bili neželeni učinki omejeni na tiste, ki so bili že opisani v preizkušanjih s cileksetilkandesartanatom in/ali hidroklorotiazidom.

Spodnja preglednica prikazuje neželene učinke cileksetilkandesartanata iz kliničnih preizkušanj in izkušenj v obdobju trženja. V analizi združenih podatkov kliničnih preizkušanj pri hipertenzivnih bolnikih so bili neželeni učinki cileksetilkandesartanata definirani glede na pogostnost neželenih učinkov cileksetilkandesartanata, ki je bila vsaj za 1 % večja kot pri placebu.

V preglednicah v poglavju 4.8 so neželeni učinki razvrščeni po naslednji pogostosti:

- zelo pogosti (≥ 1/10),

- pogosti (≥ 1/100 do < 1/10),

- občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100),

- redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000),

- zelo redki (< 1/10.000),

- neznana pogostnost (ni mogoče oceniti na podlagi podatkov, ki so na voljo).

Spodnja preglednica prikazuje neželene učinke samostojnega zdravljenja s hidroklorotiazidom,

običajno z odmerki po 25 mg ali več.

1Nemelanomski kožni rak: Na podlagi obstoječih podatkov epidemioloških študij so ugotovili, da obstaja razmerje med kumulativnim odmerkom hidroklorotiazida in nemelanomskim kožnim rakom (glejte tudi poglavji 4.4 in 5.1).

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi

Farmakološki podatki kažejo, da se zaradi prevelikega odmerka cileksetilkandesartanata lahko pojavita simptomatska hipotenzija in omotica. Iz poročil o primerih prevelikega odmerjanja (do 672 mg) je razvidno, da je okrevanje bolnikov potekalo brez posebnosti.

Najpogostejša posledica prevelikega odmerka hidroklorotiazida je akutna izguba tekočine in elektrolitov. Pojavijo se lahko tudi omotica, hipotenzija, žeja, tahikardija, prekatne aritmije, sedacija ali poslabšanje stanja zavesti in mišični krči.

Zdravljenje

O zdravljenju zaradi prevelikega odmerka zdravila Candecombi ni posebnih informacij. Pri prevelikem odmerjanju se priporočajo naslednji ukrepi.

Če je indicirano, se pri bolniku izzove bruhanje ali izpiranje želodca. Če se pojavi simptomatska hipotenzija, je treba uvesti simptomatsko zdravljenje in spremljati življenjske znake. Bolnika je treba namestiti v ležeč položaj in mu dvigniti noge. Če to ne zadošča, je treba z infuzijo izotonične raztopine soli povečati plazemski volumen. Preveriti je treba elektrolitsko in kislinsko ravnovesje v serumu in ga po potrebi popraviti. Če našteti ukrepi ne zadostujejo, se lahko predpiše simpatikomimetična zdravila.

Kandesartan se s hemodializo ne izloči iz telesa. V kolikšni meri se s hemodializo izloči hidroklorotiazid, ni znano.