Gemcitabin Teva 38 mg/ml prašek za raztopino za infundiranje

Gemcitabin je v kombinaciji s cisplatinom indiciran za zdravljenje lokalno napredovalega ali metastatskega raka sečnega mehurja.

Gemcitabin je indiciran za zdravljenje bolnikov z lokalno napredovalim ali metastatskim adenokarcinomom

trebušne slinavke.

Gemcitabin je v kombinaciji s cisplatinom indiciran kot prvo zdravljenje bolnikov z lokalno napredovalim ali metastatskim nedrobnoceličnim pljučnim rakom (NSCLC). Monoterapija z gemcitabinom pride v poštev pri starejših bolnikih z zmogljivostnim statusom 2.

Gemcitabin je indiciran za zdravljenje bolnic z lokalno napredovalim ali metastatskim epitelijskim karcinomom jajčnika v kombinaciji s karboplatinom, pri bolnicah s ponovljeno boleznijo po vsaj 6-mesečnem obdobju brez ponovitve, dosežene z zdravljenjem prve izbire na osnovi platine.

Gemcitabin je v kombinaciji s paklitakselom indiciran za zdravljenje bolnic z neresektabilnim, lokalno ponovljenim ali metastatskim rakom dojke, ki se jim je bolezen ponovila po adjuvantni/neoadjuvantni kemoterapiji. Predhodna kemoterapija mora vključevati antraciklin, če ni klinično kontraindiciran.

Gemcitabin sme predpisati le zdravnik, usposobljen za uporabo kemoterapije proti raku. Odmerjanje

Rak sečnega mehurja

Kombinirana uporaba

Priporočeni odmerek gemcitabina je 1000 mg/m² v 30-minutni infuziji. Odmerek je potrebno dati 1., 8. in 15. dan vsakega 28-dnevnega cikla v kombinaciji s cisplatinom. Cisplatin se daje v priporočenem odmerku 70 mg/m² 1. dan po gemcitabinu ali 2. dan vsakega 28-dnevnega cikla. Ta 4-tedenski cikel nato ponovimo. Z vsakim ciklom ali med ciklom je odmerek mogoče zmanjšati glede na stopnjo toksičnih učinkov pri bolniku.

Rak trebušne slinavke

Priporočeni odmerek gemcitabina je 1000 mg/m² v 30-minutni intravenski infuziji. Ponavljati ga je potrebno enkrat tedensko do 7 tednov, ki jim sledi enotedenski premor. Nadaljnji cikli morajo obsegati injekcije enkrat tedensko 3 zaporedne tedne v 4-tedenskem obdobju. Z vsakim ciklom ali med ciklom je odmerek mogoče zmanjšati glede na stopnjo toksičnih učinkov pri bolniku.

Nedrobnocelični pljučni rak

Monoterapija

Priporočeni odmerek gemcitabina je 1000 mg/m² v 30-minutni intravenski infuziji. Ponavljati ga je potrebno enkrat tedensko 3 tedne, ki jim sledi 1-tedenski premor. Ta 4-tedenski cikel se nato ponovi. Z vsakim ciklom ali med ciklom je odmerek mogoče zmanjšati glede na stopnjo toksičnih učinkov pri bolniku.

Kombinirana uporaba

Priporočeni odmerek gemcitabina je 1250 mg/m² telesne površine, dan v 30-minutni intravenski infuziji 1. dan in 8. dan cikla zdravljenja (21 dni). Z vsakim ciklom ali med ciklom je odmerek mogoče zmanjšati glede na stopnjo toksičnih učinkov pri bolniku.

Cisplatin je bil uporabljen v odmerkih med 75-100 mg/m² enkrat na vsake 3 tedne.

Rak dojke

Kombinirana uporaba

Kombinacijo gemcitabina in paklitaksela je priporočljivo uporabljati tako, da paklitaksel (175 mg/m²) damo

1. dan v približno 3-urni intravenski infuziji, sledi pa gemcitabin (1250 mg/m²) v 30-minutni intravenski infuziji 1. in 8. dan vsakega 21-dnevnega cikla. Z vsakim ciklom ali med ciklom je odmerek mogoče zmanjšati glede na stopnjo toksičnih učinkov pri bolniku. Pred uvedbo kombinacije gemcitabina in paklitaksela morajo imeti bolniki absolutno število granulocitov vsaj 1.500 (x 10⁶/l).

Rak jajčnika

Kombinirana uporaba

Priporočena uporaba gemcitabina v kombinaciji s karboplatinom; gemcitabin je potrebno dati v odmerku 1000 mg/m² v 30-minutni intravenski infuziji 1. in 8. dan vsakega 21-dnevnega cikla. Po gemcitabinu damo karboplatin 1. dan, v skladu s ciljno površino pod krivuljo (AUC) 4,0 mg/ml∙min. Z vsakim ciklom ali med ciklom je odmerek mogoče zmanjšati glede na stopnjo toksičnih učinkov pri bolniku.

Spremljanje toksičnosti in prilagajanje odmerka zaradi toksičnosti

Prilagajanje odmerka zaradi nehematološke toksičnosti

Redno je treba opravljati klinične preglede in kontrolirati delovanje ledvic in jeter, da bi odkrili nehematološke toksične učinke. Z vsakim ciklom ali med ciklom je odmerek mogoče zmanjšati glede na stopnjo toksičnih učinkov pri bolniku. Na splošno je treba za hudo (3. in 4. stopnja) nehematološko toksičnostjo, razen navzee ali bruhanja, terapijo z gemcitabinom ustaviti ali zmanjšati, odvisno od presoje lečečega zdravnika. Odmerke je treba ustaviti, dokler zdravnik ne presodi, da so toksični učinki prenehali.

Za prilagoditev odmerjanja cisplatina, karboplatina in paklitaksela v kombinirani terapiji glejte povzetke glavnih značilnosti teh zdravil.

Prilagajanje odmerka zaradi hematološke toksičnosti Uvedba cikla

Pri vseh indikacijah je treba bolnikom pred vsakim odmerkom nadzorovati število trombocitov in granulocitov. Pred začetkom cikla morajo imeti bolniki absolutno število granulocitov vsaj 1.500 (x 10⁶/l) in število trombocitov 100.000 (x 10⁶/l).

Med ciklom

Med ciklom je treba odmerek gemcitabina prilagoditi v skladu z naslednjimi preglednicami:

*Izpuščeno zdravljenje ne bo znova vpeljano med ciklom, dokler absolutno število granulocitov ne doseže vsaj 500 (x 10⁶/l) in število trombocitov 50.000 (x 10⁶/l).

*Izpuščeno zdravljenje ne bo znova vpeljano med ciklom. Zdravljenje se bo začelo 1. dan naslednjega cikla, ko absolutno število granulocitov doseže vsaj 1.500 (x 10⁶/l) in število trombocitov 100.000 (x 10⁶/l).

*Izpuščeno zdravljenje ne bo znova vpeljano med ciklom. Zdravljenje se bo začelo 1. dan naslednjega cikla, ko absolutno število granulocitov doseže vsaj 1.500 (x 10⁶/l) in število trombocitov 100.000 (x 10⁶/l).

Prilagoditev odmerka zaradi hematološke toksičnosti med naslednjimi cikli, za vse indikacije Odmerek gemcitabina je potrebno zmanjšati na 75 % izhodiščnega odmerka prvotnega cikla v primeru naslednjih hematoloških toksičnosti:

• absolutno število granulocitov < 500 x 10⁶/l več kot 5 dni

• absolutno število granulocitov < 100 x 10⁶/l več kot 3 dni

• febrilna nevtropenija

• trombociti < 25.000 x 10⁶/l

• zamik cikla za več kot 1 teden zaradi toksičnosti

Način uporabe

Bolniki to zdravilo med infundiranjem dobro prenašajo in se ga lahko daje ambulantno. Če pride do ekstravazacije, je treba infundiranje praviloma nemudoma prekiniti in ga znova začeti v drugi žili. Bolnike je treba po dajanju zdravila skrbno nadzorovati.

Za navodila o pripravi zdravila pred uporabo, glejte poglavje 6.6. Posebne populacije

Bolniki z okvaro ledvic ali jeter

Gemcitabin je treba previdno uporabljati pri bolnikih z okvaro jeter ali ledvic, saj informacij iz kliničnih študij ni dovolj, da bi omogočale jasna priporočila za odmerke v teh populacijah bolnikov (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Starejši (> 65 let)

Bolniki, starejši od 65 let, so gemcitabin dobro prenašali. Ni dokazov, da bi bilo treba pri starejših bolnikih odmerek prilagoditi kako drugače, kot je priporočljivo za vse bolnike (glejte poglavje 5.2).

Pediatrična populacija (<18 let)

Zaradi nezadostnih podatkov o varnosti in učinkovitosti uporaba gemcitabina pri otrocih pod 18 leti ni priporočljiva.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1. Dojenje (glejte poglavje 4.6).

Ugotovljeno je, da daljši čas infundiranja in povečana pogostnost odmerjanja povečujeta toksičnost.

V povezavi z zdravljenjem z gemcitabinom so poročali o hudih kožnih neželenih učinkih (SCAR), vključno s Stevens-Johnsonovim sindromom (SJS), toksično epidermalno nekrolizo (TEN) in akutno generalizirano eksantematozno pustulozo (AGEP), ki so lahko življenjsko ogrožajoči ali smrtni. Bolnike je treba poučiti o znakih in simptomih ter jih skrbno spremljati glede kožnih reakcij. Če se pojavijo znaki in simptomi, ki kažejo na te reakcije, je treba gemcitabin nemudoma ukiniti.

Hematološka toksičnost

Gemcitabin lahko zavre delovanje kostnega mozga kar se kaže z levkopenijo, trombocitopenijo in anemijo. Bolnikom, ki dobivajo gemcitabin, je treba pred vsakim odmerkom nadzorovati število trombocitov, levkocitov in granulocitov. V primeru z zdravilom povzročene depresije kostnega mozga je treba zdravljenje prekiniti ali prilagoditi (glejte poglavje 4.2). Vendar je mielosupresija kratkotrajna in po navadi ne zahteva zmanjšanja odmerka in redko je potrebno zdravljenje prekiniti.

Število krvnih celic v periferni krvi se lahko zmanjšuje tudi še po prenehanju dajanja gemcitabina. Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem kostnega mozga je treba zdravljenje začeti previdno. Kot pri drugih citotoksičnih zdravljenjih je treba upoštevati tveganje za kumulativno supresijo kostnega mozga, kadar se gemcitabin uporablja skupaj z drugo kemoterapijo.

Okvara jeter in ledvic

Dajanje gemcitabina lahko vodi do poslabšanja obstoječe jetrne insuficience pri bolnikih s hkratnimi jetrnimi zasevki ali predhodno anamnezo hepatitisa, alkoholizma ali jeterne insuficience.

Potrebne so periodične laboratorijske ocene delovanja ledvic in jeter (vključno z virološkimi testi).

Gemcitabin je treba previdno uporabljati pri bolnikih z okvaro jeter ali ledvic, saj informacij iz kliničnih študij ni dovolj, da bi omogočale jasna priporočila za odmerke pri teh populacijah bolnikov (glejte poglavje 4.2).

Sočasna radioterapija

Sočasna radioterapija (dana skupaj ali v razmiku ≤ 7 dni): poročali so o toksičnosti (glejte poglavje 4.5 za podrobnosti in priporočila za uporabo).

Živa cepiva

Pri bolnikih, zdravljenih z gemcitabinom, ni priporočljivo uporabljati cepiva proti rumeni mrzlici in drugih živih oslabljenih cepiv (glejte poglavje 4.5).

Sindrom posteriorne reverzibilne encefalopatije

Pri bolnikih, ki so prejemali gemcitabin kot samostojno zdravljenje ali v kombinaciji z drugimi kemoterapevtiki, so bili opisani primeri sindroma posteriorne reverzibilne encefalopatije (PRES), ki ima lahko hude posledice. Pri večini bolnikov, ki se jim je pojavil PRES, so opažali akutno hipertenzijo in konvulzivno dogajanje, a pojavijo se lahko tudi drugi simptomi, na primer glavobol, letargija, zmedenost in slepota. Diagnozo je najbolje potrditi z magnetnoresonančnim slikanjem (MRS). PRES je bil ob uporabi ustreznih podpornih ukrepov praviloma reverzibilen. Če se med zdravljenjem pojavi PRES, je treba trajno prenehati uporabljati gemcitabin in uvesti podporne ukrepe, vključno z obvladovanjem krvnega tlaka in antikonvulzivnim zdravljenjem.

Srce in ožilje

Uporaba gemcitabina je povezana s tveganjem za srčne in/ali žilne bolezni, zato je pri bolnikih z anamnezo srčno-žilnih dogodkov potrebna posebna previdnost.

Sindrom kapilarnega puščanja

Pri bolnikih, ki so prejemali gemcitabin kot samostojno zdravljenje ali v kombinaciji z drugimi kemoterapevtiki, je bil opisan sindrom kapilarnega puščanja (glejte poglavje 4.8). Stanje je po navadi ozdravljivo, če je diagnosticirano zgodaj in ustrezno zdravljeno. Opisani pa so bili tudi smrtni primeri. To stanje obsega sistemsko hiperpermeabilnost kapilar, zaradi česar tekočina in beljakovine iz znotrajžilnega prostora prehajajo v intersticij. Med kliničnimi značilnostmi so generalizirani edemi, povečanje telesne mase, hipoalbuminemija, huda hipotenzija, akutna okvara ledvic in pljučni edem. Če se med zdravljenjem pojavi sindrom kapilarnega puščanja, je treba uporabo gemcitabina končati in uvesti podporne ukrepe. Sindrom kapilarnega puščanja se lahko pojavi v poznejših ciklusih in so ga v literaturi povezovali s sindromom dihalne stiske odraslih.

Pljuča

V povezavi s terapijo z gemcitabinom so poročali o učinkih na pljuča, ki so včasih hudi (npr. pljučni edem, intersticijska pljučnica ali sindrom dihalne stiske pri odraslih (ARDS)). Če se razvijejo takšni učinki, je treba razmisliti o prekinitvi terapije z gemcitabinom. Zgodnja uporaba podpornih ukrepov oskrbe lahko stanje izboljša.

Ledvice

Hemolitično-uremični sindrom

Redko so pri bolnikih, ki prejemajo gemcitabin poročali o kliničnih znakih (podatki iz obdobja po prihodu zdravila na trg), ki bi potrjevali hemolitično-uremični sindrom (HUS) (glejte poglavje 4.8). HUS je potencialno življenjsko ogrožujoča bolezen. Uporabo gemcitabina je treba prekiniti ob prvih znakih, ki kažejo na mikroangiopatično hemolitično anemijo, kot je hitro padanje hemoglobina s sočasno trombocitopenijo, povišanje bilirubina v serumu, kreatinina v serumu, sečninski dušik v krvi, ali LDH. Odpoved ledvic po prekinitvi terapije ni nujno reverzibilna in mogoče bo potrebna dializa.

Plodnost

V študijah plodnosti je gemcitabin pri mišjih samcih povzročil hipospermatogenezo (glejte poglavje 5.3). Zato se moškim, ki se zdravijo z gemcitabinom svetuje, da ne zaplodijo otroka med zdravljenjem in še 3 mesece po zdravljenju. Priporočljivo je, da se pred zdravljenjem posvetujejo o kriokonzervaciji sperme, zaradi možnosti neplodnosti kot posledice terapije z gemcitabinom (glejte poglavje 4.6).

Pomožna(e) snov(i)

Natrij

200 mg viala :

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol natrija (23 mg) na vialo, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.

1g viala:

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol natrija (23 mg) na vialo, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.

2g viala:

To zdravilo vsebuje 35,62 mg natrija na vialo, kar je enako 1,8 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.

Specifičnih študij medsebojnega delovanja niso izvedli (glejte poglavje 5.2).

Radioterapija

Sočasna (uporabljena skupaj ali v razmiku ≤ 7 dni) – Toksičnost, povezana s to multimodalno terapijo, je odvisna od številnih različnih dejavnikov, vključno z odmerkom gemcitabina, pogostnostjo dajanja gemcitabina, odmerkom radiacije, načrtovano metodo radioterapije, ciljnega tkiva in ciljnega volumna. Predklinične in klinične študije so pokazale, da gemcitabin povzroča radiosenzibilizacijo. V enem samem preskušanju so bolniki z nedrobnoceličnim pljučnim rakom dobivali 1.000 mg/m² gemcitabina do 6 zaporednih tednov sočasno s terapevtskim obsevanjem prsnega koša. V tem preskušanju so opazili pomembno toksičnost, ki se je kazala kot hud in potencialno smrtno nevaren mukozitis, zlasti ezofagitis in pnevmonitis, predvsem pri bolnikih, ki so imeli obsevane velike volumne (mediani zdravljeni volumen je bil 4.795 cm³). Nadaljnje študije so pokazale, da je mogoče gemcitabin uporabljati v manjših odmerkih ob sočasni radioterapiji s predvidljivo toksičnostjo; takšna je bila študija II. faze nedrobnoceličnega pljučnega raka, v kateri so obsevanje prsnega koša z odmerkom 66 Gy uporabili hkrati z uporabo gemcitabina (600 mg/m², štirikrat) in cisplatina (80 mg/m², dvakrat) v obdobju 6 tednov. Optimalen režim za varno uporabo gemcitabina skupaj s terapevtskimi odmerki sevanja še ni ugotovljen za vse tipe tumorjev.

Nesočasna (uporabljena v razmiku > 7 dni) – V primeru uporabe gemcitabina več kot 7 dni pred obsevanjem ali po obsevanju analiza podatkov ni pokazala povišane toksičnosti, z izjemo povratne reakcije na mestu

obsevanja. Podatki kažejo, da je gemcitabin mogoče začeti uporabljati, ko akutni učinki obsevanja minejo, ali najmanj en teden po obsevanju.

O radiacijski poškodbi na ciljnih tkivih (npr. ezofagitis, kolitis in pnevmonitis) so poročali v povezavi s sočasno in nesočasno uporabo gemcitabina.

Drugo

Uporaba cepiva proti rumeni mrzlici in drugih živih oslabljenih cepiv ni priporočljiva zaradi tveganja sistemske bolezni z možnim smrtnim izidom, zlasti pri imunsko oslabelih bolnikih.

Ženske v rodni dobi/kontracepcija pri moških in ženskah

Zaradi genotoksičnega potenciala gemcitabina (glejte poglavje 5.3) morajo ženske v rodni dobi uporabljati učinkovito kontracepcijo med zdravljenjem z gemcitabinom in še 6 mesecev po zaključku zdravljenja.

Moškim se priporoča, da med prejemanjem gemcitabina in še 3 mesece po koncu zdravljenja uporabljajo učinkovito kontracepcijo in ne zaplodijo otroka.

Nosečnost

O uporabi gemcitabina pri nosečnicah ni zadostnih podatkov. Študije na živalih so pokazale reproduktivno toksičnost (glejte poglavje 5.3). Na podlagi rezultatov študij na živalih in mehanizma delovanja gemcitabina se tega zdravila ne sme uporabljati med nosečnostjo, razen če je to nujno. Ženskam je treba svetovati, da med zdravljenjem z gemcitabinom ne zanosijo in naj nemudoma obvestijo lečečega zdravnika, če do tega vseeno pride.

Dojenje

Ni znano, ali se gemcitabin pri človeku izloča v materino mleko. Neželenih učinkov na dojenega otroka ni mogoče izključiti. Med terapijo z gemcitabinom je treba dojenje prekiniti.

Plodnost

V študijah plodnosti je gemcitabin pri mišjih samcih povzročil hipospermatogenezo (glejte poglavje 5.3). Zato se moškim, ki se zdravijo z gemcitabinom svetuje, da ne zaplodijo otroka med zdravljenjem in še 3 mesece po zdravljenju. Priporočljivo je, da se pred zdravljenjem posvetujejo o kriokonzervaciji sperme, zaradi možnosti neplodnosti kot posledice terapije z gemcitabinom.

Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli. Vendar pa so poročali, da je gemcitabin povzročil blago do zmerno zaspanost, zlasti v kombinaciji z zaužitjem alkohola. Bolnike je treba opozoriti, naj ne vozijo in ne upravljajo strojev, dokler se ne izkaže, da jim zdravilo ne povzroča zaspanosti.

Med neželenimi učinki, o katerih so najpogosteje poročali, povezanimi z gemcitabinom, so: navzea z bruhanjem ali brez njega, povišanje jetrnih transaminaz (AST/ALT) in alkalne fosfataze, o katerih so poročali pri približno 60 % bolnikov; proteinurija in hematurija, o katerih so poročali pri približno 50 % bolnikov; dispneja, o kateri so poročali pri 10-40 % bolnikov (največja pojavnost pri bolnikih s pljučnim rakom); alergijski kožni izpuščaji se pojavijo pri približno 25 % bolnikov in so pri 10 % bolnikov povezani s srbenjem.

Na pogostnost in izrazitost neželenih učinkov vplivajo odmerek, hitrost infundiranja in intervali med odmerki (glejte poglavje 4.4). Neželeni učinki, ki omejujejo odmerek, so zmanjšanje števila trombocitov, levkocitov in granulocitov (glejte poglavje 4.2).

Podatki kliničnih preskušanj

Pogostnosti so opredeljene kot: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000).

Naslednja tabela neželenih učinkov in pogostnosti temelji na podatkih iz kliničnih preskušanj. V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

• okužbe

• sepsa

• levkopenija (nevtropenija stopnje 3 = 19,3 %, stopnje 4 = 6 %). Supresija kostnega mozga je običajno blaga do zmerna in večinoma vpliva na število granulocitov (glejte poglavji 4.2 in 4.4).

• trombocitopenija

• anemija

• febrilna nevtropenija

• trombocitoza

• trombotična mikroangiopatija

• anafilaktoidna reakcija

• anoreksija

• glavobol

• nespečnost

• zaspanost

• cerebrovaskularni dogodek

• sindrom posteriorne reverzibilne encefalopatije (glejte poglavje 4.4)

• aritmije, zlasti supraventrikularne

• srčno popuščanje

• miokardni infarkt

• klinični znaki perifernega vaskulitisa in gangrene

• hipotenzija

• sindrom kapilarnega puščanja (glejte poglavje 4.4)

• dispneja – običajno blaga in hitro mine brez zdravljenja

• kašelj

• rinitis

• intersticijski pnevmonitis (glejte poglavje 4.4)

• bronhospazem – običajno blag in prehoden, vendar lahko zahteva parenteralno zdravljenje

• pljučni edem

• sindrom dihalne stiske pri odraslih (glejte poglavje 4.4)

• bruhanje

• navzea

• driska

• stomatitis in razjede v ustih

• zaprtost

• ishemični kolitis

• povišanje jetrnih transaminaz (AST in ALT) in alkalne fosfataze

• povišan bilirubin

• resna hapatotoksičnost, vključno z odpovedjo jeter in smrtjo

• povišana gama-glutamil transferaza (GGT)

• alergijski kožni izpuščaj, pogosto povezan s pruritisom

• alopecija

• srbenje

• znojenje

• hude kožne reakcije, vključno z deskvamacijo in buloznimi kožnimi izpuščaji

• razjeda

• nastajanje mehurjev in ran

• luščenje

• toksična epidermalna nekroliza

• Stevens-Johnsonov sindrom

• psevdocelulitis

• akutna generalizirana eksantematozna pustuloza

• bolečina v hrbtu

• mialgija

• hematurija

• blaga proteinurija

• odpoved ledvic (glejte poglavje 4.4)

• hemolitični uremični sindrom (glejte poglavje 4.4)

• gripi podobni simptomi – najpogostejši simptomi so povišana telesna temperatura, glavobol, mrzlica, mialgija, astenija in anoreksija. Poročali so tudi o kašlju, rinitisu, splošno slabem počutju, znojenju in težavah s spanjem.

• edem/periferni edem – vključno z edemom obraza. Edem je po prenehanju zdravljenja običajno reverzibilen.

• povišana telesna temperatura

• astenija

• mrzlica

• reakcije na mestu injiciranja – v glavnem blage

• radiacijska toksičnost (glejte poglavje 4.5)

• radiacijski izpuščaj

Kombinirana uporaba pri raku dojke

Pogostnost hematoloških toksičnosti stopnje 3 in 4, zlasti nevtropenije, se poveča, ko je gemcitabin uporabljen v kombinaciji s paklitakselom. Vendar pa naraščanje pogostnosti teh neželenih učinkov ni povezana z večjo pojavnostjo okužb ali krvavitev. Utrujenost in febrilna nevtropenija se pojavljata pogosteje, ko je gemcitabin uporabljen v kombinaciji s paklitakselom. Utrujenost, ki ni povezana z anemijo, običajno mine po prvem ciklu.

*Nevtropenija stopnje 4, ki je trajala več kot 7 dni, se je pojavila pri 12,6 % bolnikov v skupini s kombinacijo in pri 5,0 % bolnikov v skupini s paklitakselom.

Kombinirana uporaba pri raku sečnega mehurja

Kombinirana uporaba pri raku jajčnika

Tudi senzorična nevropatija je bila pogostejša v skupini s kombinacijo kakor v skupini s karboplatinom kot monoterapijo.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Za preveliko odmerjanje gemcitabina ni znanega antidota. Velike odmerke do 5700 mg/m² so uporabljali v 30-minutni intravenski infuziji vsaka 2 tedna s klinično sprejemljivo toksičnostjo. V primeru suma na preveliko odmerjanje je treba bolniku nadzorovati število ustreznih krvnih celic in dobiti mora ustrezno podporno terapijo, kot je potrebno.