CEPROTIN 500 i.e. prašek in vehikel za raztopino za injiciranje

Zdravilo CEPROTIN je indicirano za uporabo pri profilaksi in zdravljenju purpure fulminans, kumarinski kožni nekrozi in venskih trombotičnih dogodkih pri bolnikih s hudim kongenitalnim pomanjkanjem proteina C.

Zdravljenje z zdravilom CEPROTIN moramo začeti pod nadzorom zdravnika z izkušnjami iz nadomestne terapije s faktorji koagulacije ali njihovimi zaviralci, kjer je možno spremljanje aktivnosti proteina C.

Odmerjanje

Odmerek morate prilagoditi na podlagi laboratorijskih izvidov v vsakem posameznem primeru.

Zdravljenje akutnih epizod in kratkotrajne profilakse (vključno z invazivnimi postopki)

Na začetku morate doseči 100 % (1 i.e./ml) aktivnost proteina C in jo potem ohranjati nad 25 % ves čas zdravljenja.

Svetujemo, da bolniku date začetni odmerek od 60 do 80 i.e./kg za določanje deleža in razpolovne dobe zdravila. Priporočljivo je merjenje aktivnosti proteina C z uporabo kromogenih substratov za

določanje bolnikove plazemske koncentracije proteina C pred in med zdravljenjem z zdravilom

CEPROTIN.

Odmerek določite na podlagi laboratorijskih meritev aktivnosti proteina C. V primeru akutnega trombotičnega dogodka te meritve opravljajte na vsakih 6 ur, dokler stanje bolnika ne bo stabilno, potem pa dvakrat na dan in vedno tik pred naslednjim injiciranjem. Ne pozabite, da je razpolovna doba proteina C lahko močno skrajšana pri določenih kliničnih stanjih, npr. pri akutni trombozi s purpuro fulminans in kožno nekrozo.

Če je odziv na injekcijo zdravila CEPROTIN zadovoljiv (izmerjeno s kromogenimi testi), se lahko

odmerjanje postopoma zmanjša na 12-urno odmerjanje, ki zagotavlja najnižjo aktivnost proteina C

> 25 % (> 0,25 i.e./ml).

Bolniki, zdravljeni v akutni fazi bolezni, imajo lahko precej manjše povečanje aktivnosti proteina C. Velik razpon individualnih odzivov kaže, da morate učinke zdravila CEPROTIN na parametre koagulacije redno preverjati.

Pri bolnikih, ki prejemajo protein C profilaktično, so lahko potrebne višje najnižje koncentracije v okoliščinah s povečanim tveganjem za trombozo (kot so okužbe, poškodbe ali kirurški poseg).

Dolgotrajna profilaksa

Za dolgotrajno profilaktično zdravljenje mora biti odmerek od 45 do 60 i.e./kg vsakih 12 ur. Izvesti je treba meritve aktivnosti proteina C, da se zagotovijo najnižje ravni 25 % ali več Odmerek ali pogostost infundiranja je treba ustrezno prilagoditi.

V redkih in izjemnih primerih so s subkutano infuzijo 250-350 i.e./kg dosegli terapevtske koncentracije proteina C v plazmi pri bolnikih brez intravenskega dostopa.

Kombinirano zdravljenje

V primeru prehoda na stalno profilakso s peroralnimi antikoagulanti lahko prenehate

z nadomeščanjem proteina C šele, ko dosežete stabilen antikoagulantni učinek (glejte poglavje 4.5). Bolj priporočljivo je, da peroralno antikoagulantno zdravljenje začnete z majhnim odmerkom, ki ga postopoma prilagajate, kot da uporabite standardni udarni odmerek.

Na začetku kombiniranega zdravljenja z antikoagulanti (zlasti antagonisti vitamina K) s proteinom C je treba pred začetkom antikoagulacije vzdrževati stabilne ravni aktivnosti proteina C nad 0,25 i.e./ml (kromogeni). Priporoča se skrbno spremljanje mednarodnega normaliziranega razmerja (INR). Pri kombinaciji koncentrata proteina C in antikoagulantov je treba najnižjo raven proteina C vzdrževati pri 10 % ali več.

Posebne populacije

Pediatrična populacija

Na podlagi omejenih kliničnih izkušenj pri otrocih ter poročil in študij, opravljenih pri 83 bolnikih, so smernice za odmerjanje zdravila pri odraslih bolnikih veljavne tudi za novorojenčke in druge pediatrične bolnike (glejte poglavje 5.1).

Odpornost na aktiviran protein C (APC)

Pri bolnikih s kombiniranim hudim kongenitalnim pomanjkanjem proteina C in z odpornostjo na aktiviran protein C (APC) so na voljo omejeni klinični podatki v podporo varnosti in učinkovitosti zdravila CEPROTIN.

Ledvična in/ali jetrna okvara

Varnost in učinkovitost zdravila CEPROTIN pri bolnikih z ledvično in/ali jetrno okvaro še ni bila

ugotovljena. Tovrstne bolnike je treba bolj skrbno spremljati.

Način uporabe

Zdravilo CEPROTIN dajte bolniku z intravensko injekcijo po rekonstituciji praška za raztopino za injiciranje s sterilno vodo za injekcije.

Zdravilo CEPROTIN injicirajte s hitrostjo največ 2 ml na minuto, razen pri otrocih s telesno maso

< 10 kg, pri katerih hitrost injiciranja ne sme preseči 0,2 ml/kg/min.

Kot pri vseh intravenskih zdravilih, ki vsebujejo beljakovine, so možne alergijske preobčutljivostne reakcije. Zaradi možnosti pojava alergijskih simptomov, ki so akutni ali smrtno nevarni, morate zdravilo dati bolniku na mestu, kjer so na voljo sredstva za podporno terapijo.

Za navodila glede rekonstitucije zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.

Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1, mišje beljakovine ali heparin, razen pri nadzoru smrtno nevarnih trombotičnih zapletov.

Sledljivost

Z namenom izboljšanja sledljivosti bioloških zdravil je treba jasno zabeležiti ime in številko serije uporabljenega zdravila.

Preobčutljivost

Ker ni mogoče izključiti tveganja za pojav alergijske preobčutljivostne reakcije, morate bolniku povedati za zgodnje znake preobčutljivostne reakcije, npr. izpuščaj, generalizirano urtikarijo, stiskanje v prsih, piskanje v pljučih, hipotenzijo in anafilaksijo. Če se pojavijo ti simptomi, mora bolnik obvestiti zdravnika. Svetujemo takojšnjo prekinitev jemanja zdravila.

V primeru šoka upoštevajte veljavne medicinske standarde za zdravljenje šoka. Zaviralci

Če zdravilo uporabljamo pri bolnikih s hudim kongenitalnim pomanjkanjem proteina C, se lahko

razvijejo protitelesa, ki zavirajo protein C.

Prenosljivi povzročitelji

Med standardne ukrepe za preprečevanje okužb zaradi uporabe zdravil, izdelanih iz človeške krvi ali plazme, sodijo selekcija darovalcev, presejalno testiranje posameznih darovanih enot in zbrane plazme na specifične markerje okužbe ter uporaba učinkovitih proizvodnih postopkov za inaktivacijo oz. odstranjevanje virusov. Kljub temu pa pri dajanju zdravil, izdelanih iz človeške krvi ali plazme, ne moremo popolnoma izključiti možnosti za prenos povzročiteljev infekcijskih bolezni. To velja tudi za doslej še neznane ali porajajoče se viruse in druge povzročitelje bolezni.

Uvedeni ukrepi štejejo za učinkovite proti virusom z ovojnico, kakršni so HIV, HBV in HCV, ter proti

virusu brez ovojnice HAV-

Lahko pa so omejene vrednosti proti virusom brez ovojnice, kakršen je parvovirus B19. Okužba

s parvovirusom B19 je lahko resna pri nosečih ženskah (okužba ploda) in pri posameznikih z imunsko pomanjkljivostjo ali povečano eritropoezo (npr. hemolitično anemijo).

Pri bolnikih, ki redno ali večkrat prejemajo pripravke s proteinom C, izdelane iz človeške plazme, po

potrebi uvedite ustrezno cepljenje (proti hepatitisu A in B). S heparinom inducirana trombocitopenija (HIT)

Zdravilo CEPROTIN lahko vsebuje heparin v sledovih. Opisali so alergijske reakcije na heparin, ki so lahko povezane s hitrim upadom števila trombocitov (HIT). Pri bolnikih s heparinsko trombocitopenijo se lahko pojavijo simptomi, kot so arterijska in venska tromboza, diseminirana intravaskularna koagulacija (DIC), purpura, petehije in krvavitev iz prebavil (melena). Če sumite na heparinsko trombocitopenijo, morate takoj določiti število trombocitov in po potrebi ustaviti zdravljenje z zdravilom CEPROTIN. Diagnosticiranje heparinske trombocitopenije oteži dejstvo, da so ti simptomi lahko že prisotni v akutni fazi pri bolnikih s hudim kongenitalnim pomanjkanjem proteina C. Bolniki s heparinsko trombocitopenijo se morajo v prihodnje izogibati uporabi zdravil, ki vsebujejo heparin.

Sočasna antikoagulantna terapija

V sklopu kliničnih izkušenj so opažali več krvavitev. Za te krvavitve je bila lahko odgovorna sočasna antikoagulantna terapija (npr. s heparinom), vendar ni mogoče popolnoma izključiti možnosti, da je uporaba zdravila CEPROTIN dodatno prispevala k tem krvavitvam.

Natrij

To zdravilo vsebuje natrija 22,5 mg na vialo, kar je enako 1,1 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.

Doslej niso znane nobene interakcije tega zdravila z drugimi zdravili. Medsebojno delovanje z antagonisti vitamina K

Pri bolnikih, pri katerih začenjamo zdravljenje s peroralnimi antikoagulanti iz razreda antagonistov vitamina K (npr. varfarin), lahko nastopi prehodno hiperkoagulabilno stanje, preden postane viden želeni antikoagulantni učinek. Ta prehodni učinek lahko razložimo z dejstvom, da ima protein C, ki je tudi od vitamina K odvisen plazemski protein, krajšo razpolovno dobo od večine proteinov, odvisnih od vitamina K (npr. II, IX in X). Zaradi tega v začetni fazi zdravljenja aktivnost proteina C zavremo hitreje kot aktivnost prokoagulantnih faktorjev. Pri prehodu na peroralne antikoagulante morate torej nadaljevati z nadomeščanjem proteina C, dokler ne dosežete stabilnega antikoagulantnega učinka.

Čeprav se lahko med uvedbo peroralne antikoagulantne terapije pri kateremkoli bolniku pojavi varfarinska kožna nekroza, so še posebej ogroženi posamezniki s kongenitalnim pomanjkanjem proteina C (glejte poglavje 4.2).

Čeprav so zdravilo CEPROTIN že varno uporabljali pri zdravljenju nosečnic s pomanjkanjem proteina C, pa njegove varnosti v času nosečnosti pri ljudeh niso ugotavljali s kontroliranimi kliničnimi preskušanji. Poleg tega niso na voljo nobene informacije o izločanju proteina C v materino mleko, zato morate korist uporabe zdravila CEPROTIN v času nosečnosti ali dojenja pretehtati glede na tveganje za mater in otroka in smete zdravilo uporabljati le, če je nujno potrebno.

Za informacije o okužbi s parvovirusom B19 glejte poglavje 4.4.

Zdravilo CEPROTIN nima vpliva ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji.

Povzetek varnostnega profila

Kot pri vsakem intravenskem zdravilu so mogoče preobčutljivostne reakcije alergijskega tipa. Bolnike poučite o zgodnjih znakih preobčutljivostnih reakcij, med katere lahko sodijo angioedem, občutek pečenja ali zbadanja na mestu injiciranja zdravila, mrzlica, pordelost, izpuščaj, pruritus, generalizirana urtikarija, glavobol, koprivnica, hipotenzija, letargija, slabost, nemir, tahikardija, stiskanje v prsih, mravljinci, bruhanje in piskanje v pljučih. Bolnikom svetujte, naj se v primeru pojava teh simptomov nemudoma posvetujejo s svojim zdravnikom (glejte poglavje 4.4).

Tabelarični seznam neželenih učinkov

Med kliničnimi študijami z zdravilom CEPROTIN so pri 1 od 67 bolnikov, vključenih v te študije, poročali o skupaj 3 neresnih neželenih učinkih (ADR) (izpuščaj in pruritus (razvrščena kot preobčutljivost) ter omotica). Zdravilo CEPROTIN so bolnikom dali skupaj 6375-krat.

Pogostnosti so ovrednotili v skladu z naslednjim dogovorom: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), pogostost neznana (je ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Porazdelitev s tem povezanih neželenih učinkov je bila naslednja:

Izkušnje iz obdobja trženja zdravila

V času trženja zdravila so bili sporočeni naslednji neželeni učinki, katerih pogostnost ni znana:

Psihiatrične motnje: nemir

Bolezni kože in podkožja: hiperhidroza

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije: reakcija na mestu injiciranja

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

Ni poročil o primerih prevelikega odmerjanja zdravila CEPROTIN.