Archifar 500 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Archifar 500 mg
Meropenem je indiciran pri odraslih in otrocih, starejših od 3 mesecev, za zdravljenje naslednjih okužb (glejte poglavji 4.4 in 5.1):
-
hude pljučnice, vključno z bolnišnično in ventilatorsko pljučnico,
-
bronhopulmonalnih okužb pri cistični fibrozi,
-
zapletenih okužb sečil,
-
zapletenih intraabdominalnih okužb,
-
intrapartalnih in postpartalnih okužb,
-
zapletenih okužb kože in mehkih tkiv,
-
akutnega bakterijskega meningitisa.
Meropenem se lahko uporablja za zdravljenje nevtropeničnih bolnikov s povišano telesno temperaturo, če obstaja sum, da je vzrok povišane temperature bakterijska okužba.
Za zdravljenje bolnikov z bakteriemijo, ki se pojavlja v povezavi s katero koli izmed zgoraj navedenih
okužb ali se sumi, da je z njimi povezana.
Upoštevati je treba uradne smernice za ustrezno uporabo zdravil za zdravljenje bakterijskih infekcij.
Odmerjanje
Spodnje preglednice prikazujejo splošna priporočila za odmerjanje.
Pri določanju odmerka meropenema in trajanja zdravljenja je treba upoštevati vrsto okužbe, ki jo
nameravamo zdraviti, vključno z njeno stopnjo izraženosti, in klinični odziv.
Odmerek do 2 g trikrat na dan za odrasle in mladostnike in odmerek do 40 mg/kg telesne teže trikrat na dan za otroke sta lahko še zlasti primerna za zdravljenje nekaterih okužb, kot so okužbe z manj občutljivimi bakterijskimi vrstami (npr. Enterobacteriaceae, Pseudomonas aeruginosa ali Acinetobacter spp.), ali zelo hudih okužb.
Pri odmerjanju za zdravljenje bolnikov z insuficienco ledvic (glejte spodaj) je treba upoštevati dodatne
vidike.
Odrasli in mladostniki
| Okužba | Odmerek, ki ga je treba uporabitina vsakih 8 ur |
| Huda pljučnica, vključno z bolnišnično inventilatorsko pljučnico | 500 mg ali 1 g |
| Bronhopulmonalne okužbe pri cistični fibrozi | 2 g |
| Zapletene okužbe sečil | 500 mg ali 1 g |
| Zapletene intraabdominalne okužbe | 500 mg ali 1 g |
| Intrapartalne in postpartalne okužbe | 500 mg ali 1 g |
| Zapletene okužbe kože in mehkih tkiv | 500 mg ali 1 g |
| Akutni bakterijski meningitis | 2 g |
| Zdravljenje nevtropeničnih bolnikov, ki imajo povišano telesno temperaturo | 1 g |
Meropenem se običajno daje v obliki intravenske infuzije, ki traja približno 15 do 30 minut (glejte
poglavja 6.2, 6.3 in 6.6).
Druga možnost za dajanje odmerkov do 1 g je intravensko bolusno injiciranje, ki traja približno 5 minut. Podatkov o varnosti, ki bi podpirali dajanje 2 g odmerka v obliki intravenske bolusne injekcije pri odraslih, je malo.
Okvarjeno delovanje ledvic
Odmerek za odrasle in mladostnike je treba prilagoditi, če je očistek kreatinina manjši kot 51 ml/min, kakor je prikazano spodaj. Podatkov, ki bi podpirali uporabo teh prilagoditev odmerka za enoto odmerka 2 g, je malo.
| Očistek kreatinina (ml/min) | Odmerek (na podlagi "enote" razpona odmerka 500 mg ali 1 g; ali 2 g, glejtepreglednico zgoraj) | Pogostnost |
| 26-50 | ena enota odmerka | na 12 ur |
| 10-25 | pol enote odmerka | na 12 ur |
| < 10 | pol enote odmerka | na 24 ur |
Meropenem se odstrani s hemodializo in hemofiltracijo. Potrebni odmerek je treba dati po
dokončanem ciklu hemodialize.
Za bolnike na peritonealni dializi ni oblikovanih priporočil za odmerjanje.
Okvarjeno delovanje jeter
Bolnikom z okvaro jeter odmerka ni treba prilagoditi (glejte poglavje 4.4).
Starejši bolniki
Starejšim bolnikom z normalnim delovanjem ledvic ali očistkom kreatinina nad 50 ml/min odmerka ni
treba prilagoditi.
Pediatrična populacija
Otroci, mlajši od 3 mesecev
Varnost in učinkovitost meropenema pri otrocih do 3 mesecev starosti še nista bili dokazani in optimalna shema odmerjanja ni določena. Vendar maloštevilni farmakokinetični podatki kažejo, da bi lahko bila primerna shema odmerjanja 20 mg/kg na vsakih 8 ur (glejte poglavje 5.2).
Otroci, stari od 3 mesecev do 11 let in s telesno maso do 50 kg
Priporočena shema odmerjanja je prikazana v spodnji preglednici:
| Okužba | Odmerek, ki ga je treba uporabitina vsakih 8 ur |
| Huda pljučnica, vključno z bolnišnično in ventilatorsko pljučnico | 10 mg/kg ali 20 mg/kg |
| Bronhopulmonalne okužbe pri cistični fibrozi | 40 mg/kg |
| Zapletene okužbe sečil | 10 mg/kg ali 20 mg/kg |
| Zapletene intraabdominalne okužbe | 10 mg/kg ali 20 mg/kg |
| Zapletene okužbe kože in mehkih tkiv | 10 mg/kg ali 20 mg/kg |
| Akutni bakterijski meningitis | 40 mg/kg |
| Zdravljenje nevtropeničnih bolnikov, ki imajo povišano telesno temperaturo | 20 mg/kg |
Otroci, težji od 50 kg
Uporabiti je treba odmerek za odrasle. Izkušenj pri otrocih z okvaro ledvic ni. Način uporabe
Meropenem se običajno daje v obliki intravenske infuzije, ki traja približno 15 do 30 minut (glejte poglavja 6.2, 6.3 in 6.6).
Druga možnost za dajanje odmerkov meropenema do 20 mg/kg je intravensko bolusno injiciranje, ki traja približno 5 minut. Podatkov o varnosti, ki pri otrocih podpirajo dajanje odmerka 40 mg/kg v obliki intravenske bolusne injekcije, je malo.
Za navodila glede rekonstitucije zdravila pred dajanjem, glejte poglavje 6.6.
Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Preobčutljivost na katero koli drugo karbapenemsko zdravilo za zdravljenje bakterijskih infekcij.
Huda preobčutljivost (npr. anafilaktična reakcija, huda kožna reakcija) na katero koli drugo betalaktamsko zdravilo za zdravljenje bakterijskih infekcij (npr. na peniciline ali cefalosporine).
Pri izbiri meropenema za zdravljenje posameznega bolnika je treba upoštevati ustreznost uporabe karbapenemskega zdravila za zdravljenje bakterijskih infekcij na podlagi dejavnikov, kot so izrazitost okužbe, prevalenca odpornosti na druga primerna zdravila za zdravljenje bakterijskih infekcij in tveganje selekcije bakterij, odpornih na karbapeneme.
Odpornost bakterij vrste Enterobacteriaceae, Pseudomonas aeruginosa, Acinetobacter spp.
Odpornost bakterij vrste Enterobacteriaceae, Pseudomonas aeruginosa, Acinetobacter spp., na antibiotike iz skupine penemov, se razlikuje znotraj Evropske unije. Predpisovalci morajo upoštevati lokalno prevalenco odpornosti bakterij na antibiotike iz skupine penemov.
Preobčutljivostne reakcije
Tako kot pri vseh betalaktamskih antibiotikih so poročali o resnih in občasno smrtnih preobčutljivostnih reakcijah (glejte poglavji 4.3 in 4.8).
Bolniki z anamnezo preobčutljivosti na karbapeneme, peniciline ali druge betalaktamske antibiotike so lahko preobčutljivi tudi na meropenem. Pred začetkom zdravljenja z meropenemom je treba natančno poizvedeti, ali je bolnik kdaj imel preobčutljivostno reakcijo na betalaktamske antibiotike.
Če se pojavi huda alergijska reakcija, je treba uporabo zdravila prekiniti in uvesti ustrezne ukrepe.
Z antibiotičnim zdravljenjem povezani kolitis
O z antibiotičnim zdravljenjem povezanem kolitisu in psevdomembranskem kolitisu so poročali pri skoraj vseh zdravilih za zdravljenje bakterijskih infekcij, tudi pri meropenemu. Pojavita se lahko v blagi do hudi, celo smrtno nevarni obliki. Zato je na to diagnozo treba pomisliti pri vseh bolnikih, ki med uporabo meropenema ali po njej dobijo diarejo (glejte poglavje 4.8). Razmisliti je treba o prenehanju zdravljenja z meropenemom in uporabi specifičnega zdravljenja, usmerjenega proti Clostridium difficile. Prepovedana je uporaba zdravil, ki zavirajo peristaltiko.
Konvulzije
Med zdravljenjem s karbapenemi, tudi z meropenemom, so v redkih primerih poročali o konvulzijah
(glejte poglavje 4.8).
Z zdravilom povzročena okvara jeter (DILI – drug induced liver injury)
Med zdravljenjem z meropenemom je treba natančno spremljati delovanje jeter, ker obstaja tveganje za pojav DILI (glejte poglavje 4.8). Ob pojavu hude DILI je treba razmisliti o prekinitvi zdravljenja, kot je klinično ustrezno. Meropenem lahko ponovno uvedemo samo, če se oceni, da je ključnega pomena za zdravljenje.
Uporaba pri bolnikih z boleznijo jeter: pri bolnikih z obstoječimi boleznimi jeter je treba med zdravljenjem z meropenemom spremljati delovanje jeter. Prilagajanje odmerka ni potrebno (glejte poglavje 4.2).
Serokonverzija direktnega antikoagulacijskega testa (Coombsov test)
Med zdravljenjem z meropenemom lahko pride do pozitivnega direktnega ali indirektnega Coombsovega testa.
Sočasna uporaba z valprojsko kislino/natrijevim valproatom/valpromidom
Sočasna uporaba meropenema in valprojske kisline/natrijevega valproata/valpromida ni priporočljiva (glejte poglavje 4.5).
Zdravilo Archifar vsebuje natrij
Zdravilo Archifar 500 mg vsebuje 45 mg natrija na eno vialo, kar je enako 2,25 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.
Zdravilo Archifar 1000 mg vsebuje 90 mg natrija na eno vialo, kar je enako 4,5 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.
Specifičnih študij medsebojnega delovanja z drugimi zdravili, razen s probenecidom, niso izvedli.
Probenecid tekmuje z meropenemom za aktivno tubulno sekrecijo in tako zavira ledvično izločanje meropenema. Razpolovni čas izločanja meropenema se zato podaljša, njegova koncentracija v plazmi pa se poveča. V primeru sočasne uporabe probenecida in meropenema je potrebna previdnost.
Možnega učinka meropenema na vezavo drugih zdravil na beljakovine ali njihovo presnovo niso raziskali. Vendar je vezava na beljakovine tako majhna, da, na podlagi tega mehanizma, zaradi nje ni pričakovati medsebojnih delovanj z drugimi spojinami.
Med sočasno uporabo s karbapenemskimi zdravili so poročali o zmanjšanju koncentracije valprojske kisline v krvi, tako da se je ta v približno dveh dneh zmanjšala za 60 do 100 %. Zaradi hitrega pojava in obsega tega zmanjšanja velja, da sočasne uporabe valprojske kisline/natrijevega valproata/valpromida s karbapenemskimi zdravili ni mogoče obvladati in se ji je zato treba izogniti (glejte poglavje 4.4).
Peroralni antikoagulanti
Sočasna uporaba antibiotikov in varfarina lahko poveča antikoagulantne učinke varfarina. Opisani so številni primeri povečanja antikoagulantnih učinkov peroralnih antikoagulantov, vključno z varfarinom, pri bolnikih, ki so sočasno dobivali zdravila za zdravljenje bakterijskih infekcij.
Tveganje se lahko razlikuje glede na osnovno okužbo, starost in splošno stanje bolnika, tako da je težko oceniti, kolikšen je vpliv antibiotika na povečanje INR (internacionalnega normaliziranega razmerja). Med sočasno uporabo antibiotikov in katerega od peroralnih antikoagulantov ter krajši čas po takšni uporabi je priporočljivo pogosto spremljati INR.
Pediatrična populacija
Študije medsebojnega delovanja so izvedli le pri odraslih.
Nosečnost
Podatkov o uporabi meropenema pri nosečnicah ni oziroma jih je malo.
Študije na živalih ne kažejo neposrednih ali posrednih škodljivih učinkov na sposobnost
razmnoževanja (glejte poglavje 5.3).
Iz previdnostnih razlogov se je med nosečnostjo uporabi meropenema bolje izogniti.
Dojenje
Poročali so, da se majhna količina meropenema izloči v materino mleko. Meropenema se ne sme uporabljati pri doječih ženskah, razen če možna korist za mater upravičuje možno tveganje za dojenčka.
Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli. Vendar pa je pri vožnji in upravljanju strojev potrebno upoštevati, da je bilo pri uporabi meropenema poročano o pojavu glavobolov, parestezije in konvulzij.
Povzetek varnostnega profila zdravila
Analiza 4.872 bolnikov s 5.026 terapevtskimi izpostavljenostmi meropenemu je pokazala, da so bili v povezavi z meropenemom najpogosteje poročani neželeni učinki diareja (2,3 %), izpuščaj (1,4 %), navzea/bruhanje (1,4 %) in vnetje na mestu injiciranja (1,1 %). Najpogostejša, z laboratorijskimi testi potrjena neželena učinka, povezana z meropenemom, sta bila trombocitemija (1,6 %) in zvišanje vrednosti jetrnih encimov (1,5-4,3 %).
Pregled neželenih učinkov v preglednici
V spodnji preglednici so vsi neželeni učinki navedeni po organskem sistemu in pogostnosti: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do
< 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.
| Organski sistem | Pogostnost | Neželeni učinek |
| Infekcijske in parazitske bolezni | občasni | oralna in vaginalna kandidoza |
| Bolezni krvi in limfatičnega | pogosti | trombocitemija |
| sistema | ||
| občasni | eozinofilija, trombocitopenija, levkopenija, nevtropenija, agranulocitoza, hemolitičnaanemija | |
| Bolezni imunskega sistema | občasni | angioedem, anafilaksija (glejte poglavji 4.3 in4.4) |
| Presnovne in prehranske motnje | občasni | hipokaliemija |
| Bolezni živčevja | pogosti | glavobol |
| občasni | parestezije | |
| redki | konvulzije (glejte poglavje 4.4) | |
| Bolezni prebavil | pogosti | diareja, bruhanje, navzea, bolečine v trebuhu |
| občasni | z antibiotikom povezani kolitis (glejte poglavje4.4) | |
| Bolezni jeter, žolčnika inžolčevodov | pogosti | zvišanje vrednosti transaminaz, zvišanjevrednosti alkalne fosfataze v krvi, zvišanje vrednosti laktat-dehidrogenaze v krvi |
| občasni | zvišanje vrednosti bilirubina v krviz zdravilom povzročena okvara jeter* | |
| Bolezni kože in podkožja | pogosti | izpuščaj, srbenje |
| občasni | urtikarija, toksična epidermalna nekroliza, Stevens-Johnsonov sindrom, multiformni eritem | |
| neznana | reakcija na zdravilo z eozinofilijo insistemskimi simptomi (sindrom DRESS) | |
| Bolezni sečil | občasni | zvišanje vrednosti kreatinina v krvi, zvišanje vrednosti sečnine v krvi |
| Splošne težave in spremembena mestu aplikacije | pogosti | vnetje, bolečina |
| občasni | tromboflebitis, bolečina na mestu injiciranja |
*DILI vključuje hepatitis in odpoved jeter. Pediatrična populacija
Meropenem se lahko uporablja pri otrocih, starejših od 3 mesecev. Na podlagi maloštevilnih razpoložljivih podatkov ni bilo mogoče najti dokazov o povečanem tveganju za pojav kateregakoli neželenega učinka zdravila pri otrocih. Vsa poročila, ki so bila pridobljena, so se skladala z neželenimi učinki, opisanimi pri odrasli populaciji.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, Sektor za farmakovigilanco, Nacionalni center za farmakovigilanco, Slovenčeva ulica 22, SI-1000 Ljubljana, tel: +386 (0)8 2000
500, faks: +386 (0)8 2000 510, e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si, spletna stran: www.jazmp.si
Pri bolnikih z okvaro ledvic obstaja možnost relativnega prevelikega odmerjanja, če odmerek ni prilagojen, kot je opisano v poglavju 4.2. Maloštevilne izkušnje iz obdobja trženja kažejo, da se v primeru pojava neželenih učinkov po prevelikem odmerjanju ti učinki skladajo s profilom neželenih učinkov, opisanem v poglavju 4.8. Praviloma so blagi in minejo po prekinitvi uporabe ali zmanjšanju odmerka. Razmisliti je treba o simptomatskem zdravljenju.
Pri posameznikih z normalnim delovanjem ledvic se zdravilo hitro izloči skozi ledvice. Hemodializa odstrani meropenem in njegov presnovek.
Farmakološke lastnosti - Archifar 500 mg
Farmakoterapevtska skupina: zdravila za sistemsko zdravljenje bakterijskih infekcij, drugi beta-laktamski antibiotiki, karbapenemski antibiotiki.
Oznaka ATC: J01DH02
Mehanizem delovanja
Meropenem zavre sintezo bakterijske celične stene grampozitivnih in gramnegativnih bakterij, preko vezave na beljakovine, ki se vežejo na penicilin (PBPs – penicillin-binding proteins), in tako deluje baktericidno.
Farmakokinetično/farmakodinamično razmerje (FK/FD)
Podobno kot velja za druga betalaktamska zdravila za zdravljenje bakterijskih infekcij, je tudi za meropenem dokazano, da z njegovo učinkovitostjo najbolje korelira čas, med katerim koncentracija meropenema presega minimalne inhibitorne koncentracije (MIK; MIC – minimal inhibitory concentration) (t > MIK). V predkliničnih modelih je meropenem izkazal delovanje, kadar je njegova koncentracija v plazmi presegla MIK povzročitelja okužbe v približno 40 % odmernega intervala. Ta cilj ni bil klinično potrjen.
Mehanizem odpornosti
Odpornost bakterij na meropenem je lahko posledica: (1) manjše permeabilnosti zunanje membrane gramnegativnih bakterij (zaradi zmanjšanega nastajanja porinov), (2) manjše afinitete za ciljne PBPs,
(3) večje ekspresije komponent iztočne črpalke in (4) nastajanja betalaktamaz, ki lahko hidrolizirajo
karabapeneme.
V Evropski uniji so poročali o več primerih okužb z bakterijami, odpornimi proti karbapenamskim antibiotikom, ki so se pojavili skupaj na istem območju (lokalizirano).
Med meropenemom in učinkovinami iz kinolonske, aminoglikozidne, makrolidne in tetraciklinske skupine ni navzkrižne odpornosti na podlagi cilja. Vendar so lahko bakterije odporne na več kot eno skupino zdravil za zdravljenje bakterijskih infekcij, če zadevni mehanizem vključuje nepermeabilnost in/ali iztočno črpalko/črpalke.
Mejne vrednosti
Spodaj so prikazane klinične mejne vrednosti za testiranje MIK po EUCAST (European Committee on Antimicrobial Susceptibility Testing; Evropski odbor za testiranje protimikrobne občutljivosti).
Klinične mejne vrednosti MIK za meropenem po EUCAST (11. 2. 2013, različica 3.1)
| Organizem | občutljiv (S -Susceptible) (mg/l) | odporen (R -Resistant) (mg/l) |
| Enterobacteriaceae | ≤ 2 | > 8 |
| Pseudomonas spp. | ≤ 2 | > 8 |
| Acinetobacter spp. | ≤ 2 | > 8 |
| Streptococcus skupine A, B, C in G | opomba 6 | opomba 6 |
| Streptococcus pneumoniae1 | ≤ 2 | > 2 |
| Streptokoki skupine Viridans2 | ≤ 2 | > 2 |
| Enterococcus spp. | -- | -- |
| Staphylococcus spp. | opomba 3 | opomba 3 |
| Haemophilus influenzae1,2 in Moraxella catarrhalis2 | ≤ 2 | > 2 |
| Neisseria meningitidis2,4 | ≤ 0,25 | > 0,25 |
| Grampozitivni anaerobi razen Clostridium difficile | ≤ 2 | > 8 |
| Gramnegativni anaerobi | ≤ 2 | > 8 |
| Listeria monocytogenes | ≤ 0,25 | > 0,25 |
| Mejne vrednosti, nepovezane z vrsto5 | ≤ 2 | > 8 |
1 Mejni vrednosti za meropenem za Streptococcus pneumoniae in Haemophilus influenzae pri meningitisu sta 0,25 mg/l (občutljivi) in 1 mg/l (odporni).
2 Izolati z vrednostmi MIK nad mejno vrednostjo občutljivosti so zelo redki ali o njih še niso poročali. V primeru takšnega izolata je treba ponoviti identifikacijo in preiskave protimikrobne občutljivosti; če je rezultat potrjen, je treba izolat poslati v referenčni laboratorij. Dokler za potrjene izolate z vrednostmi MIK nad trenutnimi mejnimi vrednostmi odpornosti ni dokazov o kliničnem odzivu, jih je treba prijaviti kot odporne (R).
3 O občutljivosti stafilokokov na karbapeneme sklepajo na podlagi občutljivosti na cefoksitin.
4 Mejne vrednosti se nanašajo samo na meningitis.
5 Mejni vrednosti, ki nista vezani na vrsto, sta bili določeni iz podatkov o farmakokinetiki/farmakodinamiki in nista odvisni od porazdelitve MIK za posamezno vrsto. Namenjeni sta za uporabo samo pri organizmih, za katere ni specifičnih mejnih vrednosti. Mejni vrednosti, ki nista vezani na vrsto, temeljita na naslednjih odmerkih: mejni vrednosti po EUCAST veljata za 1000 mg meropenema 3-krat na dan, danega intravensko v 30 minutah kot najmanjši odmerek. Odmerek 2 g 3-krat na dan je bil upoštevan za hude okužbe in določitev mejne vrednosti I/R.
6 Sklepanje o občutljivosti streptokokov skupine A, B, C in G na betalaktame temelji na občutljivosti
za peniciline.
-- = Testiranje občutljivosti ni priporočljivo, ker je ta vrsta slabo primerna za zdravljenje s tem
zdravilom. Izolati se lahko poročajo kot odporni (R) brez predhodnega testiranja.
Prevalenca pridobljene odpornosti pri določenih vrstah se lahko spreminja geografsko in s časom. Zato je zaželeno, da dobite lokalne podatke o odpornosti mikroorganizmov, še posebej v primeru zdravljenja hudih okužb. Če je lokalna prevalenca odpornosti takšna, da je uporabnost tega zdravila vsaj pri nekaterih vrstah okužb vprašljiva, je treba poiskati nasvet strokovnjaka.
Naslednja preglednica navedenih patogenov je pripravljena na podlagi kliničnih izkušenj in terapevtskih smernic.
Pogosto občutljive vrste Grampozitivni aerobi Enterococcus faecalis$
Staphylococcus aureus (občutljiv na meticilin)Ł
Staphylococcus species (občutljive na meticilin), vključno s Staphylococcus epidermidis Streptococcus agalactiae (skupina B)
Streptococcus milleri skupina (S. anginosus, S. constellatus in S. intermedius) Streptococcus pneumoniae
Streptococcus pyogenes (skupina A)
Gramnegativni aerobi Citrobacter freundii Citrobacter koseri Enterobacter aerogenes Enterobacter cloacae Escherichia coli Haemophilus influenzae Klebsiella oxytoca Klebsiella pneumoniae Morganella morganii Neisseria meningitides Proteus mirabilis Proteus vulgaris Serratia marcescens
Grampozitivni anaerobi Clostridium perfringens Peptoniphilus asaccharolyticus
Peptostreptococcus species (vključno s P. micros, P anaerobius, P. magnus)
Gramnegativni anaerobi Bacteroides caccae Bacteroides fragilis skupina Prevotella bivia
Prevotella disiens
Vrste, pri katerih je lahko problem pridobljena odpornost
Grampozitivni aerobi
Enterococcus faecium$†
Gramnegativni aerobi Acinetobacter species Burkholderia cepacia Pseudomonas aeruginosa
Inherentno odporni organizmi Gramnegativni aerobi Stenotrophomonas maltophilia Legionella species
Drugi mikroorganizmi Chlamydophila pneumoniae Chlamydophila psittaci Coxiella burnetii Mycoplasma pneumoniae
$ Vrste, ki kažejo naravno intermediarno občutljivost.
Ł Vsi na meticilin odporni stafilokoki so odporni tudi na meropenem.
† Delež odpornosti ≥ 50 % v eni ali več državah EU.
Smrkavost in melioidoza: Uporaba meropenema pri človeku temelji na in vitro podatkih o občutljivosti B.mallei in B.pseudomallei ter na maloštevilnih podatkih pri človeku. Lečeči zdravnik mora upoštevati nacionalne in/ali mednarodne strokovno usklajene dokumente o zdravljenju smrkavosti in melioidoze.
Pri zdravih preiskovancih je povprečni plazemski razpolovni čas približno 1 uro; povprečni volumen porazdelitve je približno 0,25 l/kg (11-27 l), povprečni očistek pa je 287 ml/min pri odmerku 250 mg in se zmanjša na 205 ml/min pri odmerku 2 g. 30 minutno infundiranje odmerkov 500 mg, 1000 mg oziroma 2000 mg da povprečno Cmax približno 23 µg/ml, 49 µg/ml oziroma 115 µg/ml in ustrezne AUC vrednosti 39,3 µg.h/ml, 62,3 µg.h/ml oziroma 153 µg.h/ml. Po 5-minutnem infundiranju je Cmax po odmerku 500 mg 52 µg/ml in po odmerku 1000 mg 112 µg/ml. Če osebe z normalnim delovanjem ledvic dobijo več odmerkov na 8 ur, ne pride do kopičenja meropenema.
Študija, v kateri je 12 bolnikov po operaciji dobivalo 1000 mg meropenema na 8 ur zaradi intraabdominalnih okužb, je pokazala primerljivo Cmax in razpolovni čas kot pri normalnih preiskovancih, a večji volumen porazdelitve od 27 l.
Porazdelitev
Povprečna vezava meropenema na beljakovine v plazmi je bila približno 2 % in ni odvisna od koncentracije. Po hitrem dajanju (5 minut ali manj) je farmakokinetika bieksponentna, po
30-minutnem infundiranju pa je to mnogo manj opazno. Dokazano je, da meropenem dobro prodira v različne telesne tekočine in tkiva, med drugim v pljuča, bronhialne izločke, žolč, cerebrospinalno tekočino, ginekološka tkiva, kožo, fascijo, mišice in peritonealni eksudat.
Biotransformacija
Meropenem se presnovi s hidrolizo betalaktamskega obroča. Tako nastane mikrobiološko neaktiven presnovek. In vitro kaže meropenem manjšo dovzetnost za hidrolizo s človeško dehidropeptidazo I (DHP-I) kot imipenem, zato sočasno ni treba uporabljati zaviralca DHP-I.
Izločanje
Meropenem se izloči predvsem nespremenjen skozi ledvice; približno 70 % (50-75 %) odmerka se nespremenjenega izloči v 12 urah. Dodatnih 28 % se pojavi v obliki mikrobiološko neaktivnega presnovka. V blato se izloči le približno 2 % odmerka. Izmerjeni ledvični očistek in učinek probenecida kažeta, da je meropenem podvržen tako filtraciji in tubulni sekreciji.
Insuficienca ledvic
Okvara ledvic povzroči večjo plazemsko AUC in daljši razpolovni čas meropenema. V primerjavi z zdravimi osebami (očistek kreatinina > 80 ml/min) se je AUC povečala za 2,4-krat pri bolnikih z zmerno okvaro ledvic (očistek kreatinina 33-74 ml/min), 5-krat pri bolnikih s hudo okvaro (očistek kreatinina 4-23 ml/min) in 10-krat pri bolnikih na hemodializi (očistek kreatinina < 2 ml/min). Bolnikom z okvaro ledvic se občutno poveča tudi AUC mikrobiološko neaktivnega presnovka z razklenjenim obročem. Bolnikom z zmerno in hudo okvaro ledvic je priporočljivo prilagoditi odmerek (glejte poglavje 4.2).
Meropenem se odstrani s hemodializo, očistek med hemodializo pa je približno 4-krat večji kot pri anuričnih bolnikih.
Insuficienca jeter
Študija pri bolnikih z alkoholno cirozo ni pokazala, da bi bolezen jeter vplivala na farmakokinetiko meropenema po večkratnih odmerkih.
Odrasli bolniki
Farmakokinetične študije pri bolnikih niso pokazale pomembnih farmakokinetičnih razlik v primerjavi z zdravimi osebami z enakim delovanjem ledvic. Populacijski model, razvit na podlagi podatkov 79 bolnikov z intraabdominalnimi okužbami ali pljučnico, je pokazal odvisnost centralnega volumna od telesne mase in očistka od očistka kreatinina in starosti.
Pediatrična populacija
Farmakokinetika je po odmerkih 10 mg/kg, 20 mg/kg oziroma 40 mg/kg pri dojenčkih in otrocih z okužbami pokazala približno takšne vrednosti Cmax, kot pri odraslih po odmerkih 500 mg, 1000 mg oziroma 2000 mg. Primerjava je pri vseh razen najmlajših preiskovancih (< 6 mesecev; t1/2 1,6 ure) pokazala konsistentno farmakokinetiko med odmerki in razpolovnimi časi, podobno tisti pri odraslih. Povprečne vrednosti očistka meropenema so bile 5,8 ml/min/kg (6-12 let), 6,2 ml/min/kg (2-5 let), 5,3 ml/min/kg (6-23 mesecev) in 4,3 ml/min/kg (2-5 mesecev). Približno 60 % odmerka se izloči z urinom v 12 urah kot meropenem in dodatnih 12 % kot presnovek. Koncentracija meropenema v cerebrospinalni tekočini je pri otrocih z meningitisom približno 20 % sočasne koncentracije v plazmi, vendar obstaja pomembna interindividualna variabilnost.
Farmakokinetika meropenema pri novorojenčkih, ki so potrebovali antiinfekcijsko zdravljenje, je pokazala večji očistek pri novorojenčkih z večjo kronološko ali gestacijsko starostjo; celokupni povprečni razpolovni čas je bil 2,9 ure. Simulacija po metodi Monte Carlo na podlagi modela populacijske farmakokinetike je pokazala, da odmerna shema 20 mg/kg na 8 ur doseže 60 % t > MIK za P. aeruginosa pri 95 % nedonošenih in 91 % donošenih novorojenčkov.
Starejši
Farmakokinetične študije pri zdravih starejših osebah (od 65 do 80 let) so pokazale manjši plazemski
očistek (ki je koreliral s starostnim zmanjšanjem očistka kreatinina) in manjše zmanjšanje neledvičnega očistka. Starejšim bolnikom odmerka ni treba prilagoditi, razen v primeru zmerne do hude okvare ledvic (glejte poglavje 4.2).
Farmacevtski podatki - Archifar 500 mg
Zdravila ne smemo mešati z drugimi zdravili, razen s tistimi, ki so omenjena v poglavju 6.6.
3 leta
Rok uporabnosti po rekonstituciji:
Uporaba v intravenski bolusni injekciji
Raztopino za injiciranje v bolusu pripravimo tako, da zdravilo raztopimo v vodi za injekcije do končne koncentracije 50 mg/ml. Kemična in fizikalna stabilnost pripravljene raztopine za injiciranje v bolusu sta dokazani za 3 ure pri do 25 °C ali 12 ur pri shranjevanju v hladilniku (2-8 °C).
Z mikrobiološkega stališča je zdravilo treba uporabiti takoj, razen če postopek odprtja/rekonstitucije/redčenja preprečuje tveganje mikrobiološke kontaminacije.
Če zdravilo ni uporabljeno takoj, je za čas in pogoje shranjevanja pripravljene raztopine
odgovoren uporabnik.
Uporaba v intravenski infuziji
Raztopino za infundiranje pripravimo tako, da zdravilo raztopimo v 0,9-odstotni raztopini natrijevega klorida za infundiranje ali 5-odstotni raztopini glukoze za infundiranje do končne koncentracije od 1 do 20 mg/ml. Kemična in fizikalna stabilnost pripravljene raztopine za infundiranje, pripravljene z 0,9-odstotno raztopino natrijevega klorida, sta dokazani za 3 ure pri do 25 °C ali 24 ur pri shranjevanju v hladilniku (2-8 °C).
Z mikrobiološkega stališča je zdravilo treba uporabiti takoj, razen če postopek odprtja/rekonstitucije/redčenja preprečuje tveganje mikrobiološke kontaminacije.
Če zdravilo ni uporabljeno takoj, je za čas in pogoje shranjevanja pripravljene raztopine odgovoren uporabnik. Rekonstituirano raztopino zdravila v 5-odstotni raztopini glukoze je treba uporabiti takoj.
Pripravljene raztopine ne zamrzujte.
20 ml in 30 ml viale iz prozornega stekla tipa I.
Zdravilo je na voljo v pakiranjih z 1, 10, 25, 50 in 100 vialami. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Za pripravo in dajanje raztopine je treba uporabiti standardne aseptične postopke.
Raztopino je treba pred uporabo pretresti.
Ena viala je namenjena samo za enkratno uporabo.
Priporočljivo je, da uporabite sveže pripravljene raztopine.
Injekcija
Meropenem, namenjen za bolusno intravensko injiciranje, je treba pripraviti s sterilno vodo za injekcije.
Infuzija
Za intravensko infundiranje je mogoče meropenem neposredno pripraviti z 9 mg/ml (0,9 %) raztopino natrijevega klorida ali s 50 mg/ml (5 %) raztopino glukoze za infundiranje.
Neuporabljeno rezidualno raztopino, ki vsebuje antibiotik, kot tudi ves material, ki je bil uporabljen za aplikacijo, zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.