Zdravljenje esencialne hipertenzije.

Zdravilo Olmita je indicirano pri odraslih bolnikih, pri katerih krvni tlak ni ustrezno urejen ob monoterapiji z medoksomilolmesartanatom ali amlodipinom (glejte poglavji 4.2 in 5.1).

Odmerjanje

Odrasli

Priporočeni odmerek zdravila Olmita je ena tableta na dan.

Zdravilo Olmita 20 mg/5 mg lahko uporabite pri bolnikih, pri katerih krvni tlak ni ustrezno urejen samo z 20 mg medoksomilomesartanata ali s 5 mg amlodipina.

Zdravilo Olmita 40 mg/5 mg lahko uporabite pri bolnikih, pri katerih krvni tlak ni ustrezno urejen z zdravilom Olmita 20 mg/5 mg.

Zdravilo Olmita 40 mg/10 mg lahko uporabite pri bolnikih, pri katerih krvni tlak ni ustrezno urejen z zdravilom Olmita 40 mg/5 mg.

Pred prehodom na fiksno kombinacijo je priporočljiva postopna prilagoditev odmerka posameznih učinkovin. Če je klinično primerno, je možno na fiksno kombinacijo preiti neposredno z monoterapije.

Za bolnike, ki prejemajo medoksomilolmesartanat in amlodipin v ločenih tabletah je lahko priročna zamenjava z zdravilom Olmita, ki vsebuje enaka odmerka obeh učinkovin.

Bolnik lahko zdravilo Olmita vzame s hrano ali brez nje.

Starejši (65 let in več)

Na splošno prilagoditev odmerka pri starejših ni potrebna, vendar je pri povečevanju odmerkov potrebna previdnost (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Če je treba odmerjanje povečati do največjega odmerka 40 mg medoksomilolmesartanata na dan, morate skrbno spremljati krvni tlak.

Okvara ledvic

Izkušenj z večjimi odmerki je v skupini bolnikov z blago do zmerno okvaro ledvic (očistek kreatinina 20–60 ml/min) malo, zato je največji odmerek medoksomilolmesartanata pri teh bolnikih 20 mg enkrat na dan. Zdravila Olmita ni priporočljivo uporabljati pri bolnikih s hudo okvaro ledvic (očistek kreatinina < 20 ml/min) (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Pri bolnikih z zmerno okvaro ledvic je priporočljivo spremljati koncentracijo kalija in kreatinina.

Okvara jeter

Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter morate zdravilo Olmita uporabljati previdno (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Pri bolnikih z zmerno okvaro jeter je priporočen začetni odmerek 10 mg medoksomilolmesartanata enkrat dnevno, največji odmerek pa ne sme preseči 20 mg enkrat na dan. Pri bolnikih z okvaro jeter, ki že dobivajo diuretike in/ali druga antihipertenzivna zdravila, je priporočljivo skrbno spremljati krvni tlak in delovanje ledvic. Z uporabo medoksomilolmesartanata pri bolnikih s hudo okvaro jeter ni izkušenj.

Kot velja za vse antagoniste kalcija, je razpolovni čas amlodipina pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter daljši in priporočila za odmerjanje niso oblikovana. Zato morate zdravilo Olmita pri teh bolnikih uporabljati previdno. Farmakokinetike amlodipina pri bolnikih s hudo jetrno okvaro niso preučili. Pri bolnikih z okvaro jeter je treba uvesti amlodipin v najmanjšem odmerku in ga povečevati počasi. Uporaba zdravila Olmita je pri bolnikih s hudo jetrno okvaro kontraindicirana (glejte poglavje 4.3).

Pediatrična populacija

Varnost in učinkovitost zdravila Olmita pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, nista bili dokazani. Na voljo ni podatkov.

Način uporabe

Tableto je treba zaužiti z zadostno količino tekočine (npr. s kozarcem vode). Bolnik tablete ne sme žvečiti in jo mora vzeti vsak dan ob istem času.

• Preobčutljivost na učinkovini, dihidropiridinske derivate ali katero koli pomožno snov.

• Drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.4 in 4.6).

• Huda okvara jeter in biliarna obstrukcija (glejte poglavje 5.2).

• Sočasna uporaba zdravila Olmita in zdravil, ki vsebujejo aliskiren, je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali z okvaro ledvic (GFR < 60 ml/min/1,73 m²) (glejte poglavji 4.5 in 5.1).

• Zdravilo Olmita vsebuje amlodipin in je zato kontraindicirano tudi pri bolnikih:

  • s hudo hipotenzijo,

  • v šoku (vključno s kardiogenim šokom),

  • z obstrukcijo iztočnega dela levega prekata (npr. aortno stenozo visoke stopnje),

  • s hemodinamsko nestabilnim srčnim popuščanjem po akutnem miokardnem infarktu.

Bolniki s hipovolemijo ali pomanjkanjem natrija:

Pri bolnikih, ki jim zaradi intenzivnega zdravljenja z diuretiki, omejevanja soli v prehrani, driske ali bruhanja primanjkuje tekočine ali natrija, se lahko predvsem po prvem odmerku pojavi simptomatska hipotenzija. Priporočljivo je, da to stanje pred začetkom zdravljenja z zdravilom Olmita odpravite ali bolnika na začetku zdravljenja skrbno nadzirate.

Druga stanja s stimulacijo sistema renin-angiotenzin-aldosteron:

Pri bolnikih, pri katerih sta žilni tonus in delovanje ledvic odvisna predvsem od delovanja sistema renin-angiotenzin-aldosteron (npr. pri bolnikih s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem ali osnovno boleznijo ledvic, vključno s stenozo ledvične arterije), so uporabo drugih zdravil, ki vplivajo na ta sistem, npr. antagonistov receptorjev angiotenzina II, spremljale akutna hipotenzija, azotemija, oligurija ali, redko, akutna odpoved ledvic.

Renovaskularna hipertenzija:

Pri bolnikih z bilateralno stenozo ledvične arterije ali stenozo arterije edine delujoče ledvice, ki dobivajo zdravila z vplivom na sistem renin-angiotenzin-aldosteron, je prisotno večje tveganje za hudo hipotenzijo in okvaro ledvic.

Okvara ledvic in presaditev ledvice:

Priporočljivo je, da bolnikom z okvarjenim delovanjem ledvic med zdravljenjem z zdravilom Olmita občasno spremljate koncentracijo kalija in kreatinina v serumu. Zdravilo Olmita ni priporočljivo uporabljati pri bolnikih s hudo okvaro ledvic (očistek kreatinina < 20 ml/min) (glejte poglavji 4.2 in 5.2). Z uporabo zdravila Olmita ni izkušenj pri bolnikih, ki so imeli pred kratkim presajeno ledvico, in pri bolnikih z okvaro ledvic v zadnjem stadiju (tj. očistkom kreatinina < 12 ml/min).

Dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS):

Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 4.5 in 5.1). Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostim natančnim spremljanjem delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka. Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralci ACE in antagonisti receptorjev angiotenzina II ne smejo uporabljati sočasno.

Okvara jeter:

Pri bolnikih z okvaro jeter se izpostavljenost amlodipinu in medoksomilolmesartanatu poveča (glejte poglavje 5.2). Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter morate zdravilo Olmita uporabljati previdno. Pri bolnikih z zmerno okvaro odmerek medoksomilolmesartanata ne sme preseči 20 mg (glejte poglavje 4.2). Bolnikom z okvarjenim jetrnim delovanjem je amlodipin potrebno uvesti v odmerkih s spodnje meje odmernega območja in ga uporabljati previdno, tako ob začetku zdravljenja kot tudi ob povečevanju odmerka. Zdravilo Olmita je kontraindicirano pri bolnikih s hudo okvaro jeter (glejte poglavje 4.3).

Hiperkaliemija:

Tako kot pri drugih antagonistih angiotenzina II in zaviralcih ACE se lahko med zdravljenjem pojavi hiperkaliemija, zlasti pri bolnikih z okvaro ledvic in/ali srčnim popuščanjem (glejte poglavje 4.5).

Priporočljivo je, da pri ogroženih bolnikih skrbno spremljate koncentracijo kalija v serumu.

Med sočasno uporabo dodatkov kalija, diuretikov, ki zadržujejo kalij, nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, ali drugih zdravil, ki lahko povečajo koncentracijo kalija (heparin itd.), je potrebna previdnost; v takšnih primerih je treba pogosto spremljati koncentracijo kalija.

Litij:

Tako kot velja za druge antagoniste receptorjev angiotenzina II, tudi zdravilo Olmita ni priporočljivo uporabljati sočasno z litijem (glejte poglavje 4.5).

Stenoza aortne ali mitralne zaklopke, obstruktivna hipertrofična kardiomiopatija:

Ker zdravilo Olmita vsebuje amlodipin, ga je treba (tako kot vse vazodilatatorje) posebej previdno uporabljati pri bolnikih s stenozo aortne ali mitralne zaklopke ali z obstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo.

Primarni aldosteronizem:

Bolniki s primarnim aldosteronizmom se praviloma ne odzovejo na antihipertenzivna zdravila, ki zavirajo sistem renin-angiotenzin. Zato uporaba zdravila Olmita pri takšnih bolnikih ni priporočljiva.

Srčno popuščanje:

Zaradi zavrtja sistema renin-angiotenzin-aldosteron je pri dovzetnih posameznikih mogoče pričakovati spremenjeno delovanje ledvic. Pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem, pri katerih je delovanje ledvic lahko odvisno od aktivnosti sistema renin-angiotenzin-aldosteron, so se med zdravljenjem z

zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE) in antagonisti receptorjev angiotenzina pojavile oligurija in/ali napredujoča azotemija ter (redko) akutna odpoved ledvic in/ali smrt.

Pri zdravljenju bolnikov s srčnim popuščanjem je potrebna previdnost. V dolgoročni, s placebom nadzorovani študiji amlodipina pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem (razred III in IV po NYHA) so v skupini bolnikov, zdravljenih z amlodipinom, poročali o višji incidenci pljučnega edema v primerjavi s skupino, ki je prejemala placebo (glejte poglavje 5.1). Zaviralce kalcijevih kanalčkov, vključno z amlodipinom, je treba uporabljati previdno pri bolnikih s srčnim popuščanjem, saj lahko povečajo tveganje za nadaljnje kardiovaskularne dogodke in umrljivost.

Sprui podobna enteropatija:

V zelo redkih primerih so pri bolnikih, ki so začeli jemati olmesartan pred nekaj meseci ali leti, poročali o hudi, kronični driski z znatnim zmanjšanjem telesne mase, ki jo je verjetno povzročila lokalizirana zapoznela preobčutljivostna reakcija. Biopsija črevesja bolnikov je pogosto pokazala atrofijo resic sluznice. Če se pri bolniku pojavijo ti simptomi med jemanjem olmesartana in v odsotnosti drugih etiologij, je treba zdravljenje z olmesartanom nemudoma prekiniti in ga ne ponovno uvesti. Če driska ne mine v enem tednu od prekinitve zdravljenja, je potreben nadaljnji posvet pri zdravniku specialistu (npr. gastroenterologu).

Etnične razlike:

Tako kot pri drugih antagonistih angiotenzina II je lahko učinek zdravila Olmita na znižanje krvnega tlaka nekoliko manjši pri bolnikih črne rase kot pri ostalih, morda zaradi večje prevalence stanja z nizkim reninom med hipertenzivnimi bolniki črne rase.

Starejši

Pri starejših je pri povečevanju odmerkov potrebna previdnost (glejte poglavje 5.2).

Nosečnost:

Zdravljenje z antagonisti angiotenzina II se ne sme začeti med nosečnostjo. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čimprej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.3 in 4.6).

Drugo:

Čezmerno znižanje krvnega tlaka lahko pri bolnikih z ishemično boleznijo srca ali ishemično cerebrovaskularno boleznijo izzove miokardni infarkt ali možgansko kap, tako kot velja za vsa antihipertenzivna zdravila.

Zdravilo Olmita vsebuje laktozo monohidrat. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila. Natrij

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.

Možne interakcije, povezane z zdravilom Olmita:

Med sočasno uporabo je treba paziti

Drugi antihipertenzivi:

Sočasna uporaba drugih antihipertenzivnih zdravil (npr. zaviralcev alfa adrenergičnih receptorjev, diuretikov) lahko poveča učinek zdravila Olmita na znižanje krvnega tlaka.

Možne interakcije, povezane z medoksomilolmesartanatom v zdravilu Olmita:

Sočasna uporaba ni priporočljiva

Zaviralci ACE, antagonisti receptorjev angiotenzina II ali aliskiren:

Podatki kliničnih preizkušanj so pokazali, da je dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povezana z večjo pogostnostjo neželenih dogodkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega delovanja ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.3, 4.4. in 5.1).

Zdravila, ki vplivajo na koncentracijo kalija:

Sočasna uporaba diuretikov, ki zadržujejo kalij, dodatkov kalija, nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, ali drugih zdravil, ki lahko zvišajo koncentracijo kalija v serumu (npr. heparina, zaviralcev ACE), lahko zviša kalij v serumu (glejte poglavje 4.4). Če morate v kombinaciji z zdravilom Olmita predpisati zdravila, ki vplivajo na koncentracijo kalija, je priporočljivo spremljati koncentracijo kalija v serumu.

Litij:

Med sočasno uporabo litija in zaviralcev angiotenzinske konvertaze ali, redko, antagonistov angiotenzina II so poročali o reverzibilnem zvišanju litija v serumu in povečanju njegovih toksičnih učinkov. Zato sočasna uporaba zdravila Olmita in litija ni priporočljiva (glejte poglavje 4.4). Če je sočasna uporaba zdravila Olmita in litija potrebna, je priporočljivo, da skrbno spremljate koncentracijo litija v serumu.

Med sočasno uporabo je potrebna previdnost

Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID), vključno s selektivnimi zaviralci COX-2, acetilsalicilno kislino (> 3 g/dan) in neselektivnimi nesteroidnimi protivnetnimi zdravili:

Med sočasno uporabo antagonistov angiotenzina II in NSAID se lahko antihipertenzivni učinek antagonistov angiotenzina II zmanjša. Poleg tega lahko sočasna uporaba antagonistov angiotenzina II in NSAID poveča tveganje za poslabšanje delovanja ledvic in vodi do zvišanja kalija v serumu. Zato je na začetku takšnega sočasnega zdravljenja priporočljivo spremljati delovanje ledvic. Potrebna je tudi ustrezna hidracija bolnika.

Adsorbent žolčnih kislin holesevelam:

Sočasno jemanje holesevelamijevega klorida, adsorbenta žolčnih kislin, povzroči zmanjšanje sistemske izpostavljenosti in najvišje plazemske koncentracije olmesartana ter zmanjšanje t1/2. Jemanje medoksomilolmesartanata vsaj 4 ure pred jemanjem holesevelamijevega klorida zmanjša učinek medsebojnega delovanja. Potrebno je premisliti o jemanju medoksomilolmesartanata vsaj 4 ure pred jemanjem holesevelamijevega klorida (glejte poglavje 5.2).

Dodatne informacije

Po zdravljenju z antacidi (aluminijev magnezijev hidroksid) so opažali zmerno zmanjšanje biološke uporabnosti olmesartana.

Medoksomilolmesartanat ne vpliva pomembno na farmakokinetiko ali farmakodinamiko varfarina ali na farmakokinetiko digoksina. Sočasna uporaba medoksomilolmesartanata in pravastatina pri zdravih preiskovancih ni pomembno vplivala na farmakokinetiko enega ali drugega.

Olmesartan in vitro ni klinično pomembno zaviral encimov 1A1/2, 2A6, 2C8/9, 2C19, 2D6, 2E1 in 3A4 človeškega citokroma P450 ter ni imel ali je imel le minimalen indukcijski učinek na aktivnost

citokroma P450 pri podganah. Med olmesartanom in zdravili, ki se presnavljajo z omenjenimi encimi P450, ni pričakovati klinično pomembnih interakcij.

Možne interakcije, povezane z amlodipinom v zdravilu Olmita:

Učinki drugih zdravil na amlodipin

Zaviralci CYP3A4:

Sočasna uporaba amlodipina in močnega ali zmernega zaviralca CYP3A4 (zaviralci proteaze, azolni antimikotiki, makrolidi, kot je eritromicin ali klaritromicin, verapamil ali diltiazem) lahko povzroči pomembno povečanje izpostavljenosti amlodipinu. Klinične posledice teh FK sprememb so lahko izrazitejše pri starejših. Obstaja povečano tveganje za hipotenzijo. Morda bo potrebno klinično spremljanje in prilagajanje odmerkov.

Induktorji CYP3A4:

Ob sočasnem dajanju znanih induktorjev CYP3A4 se plazemska koncentracija amlodipina lahko spreminja. Zato je med in po sočasnem zdravljenju, zlasti z močnimi induktorji CYP3A4 (npr. rifampicin, šentjanževka), treba spremljati krvni tlak in razmisliti o prilagoditvi odmerka.

Jemanje amlodipina skupaj z grenivko ali grenivkinim sokom ni priporočljivo, ker je lahko pri nekaterih bolnikih biološka razpoložljivost povečana, kar se kaže s povečanim učinkom na nižanje krvnega tlaka.

Dantrolen (infuzija):

Po dajanju verapamila in intravenske infuzije dantrolena so pri živalih opazili ventrikularno fibrilacijo in srčno-žilni kolaps s smrtnim izidom, v povezavi s hiperkaliemijo. Zaradi nevarnosti pojava hiperkaliemije se je pri bolnikih, ki so dovzetni za maligno hipertermijo, in pri zdravljenju maligne hipertermije priporočljivo izogibati sočasni uporabi zaviralcev kalcijevih kanalčkov, kot je amlodipin.

Učinki amlodipina na druga zdravila

Učinek amlodipina na znižanje krvnega tlaka dodatno prispeva k učinkom drugih antihipertenzivnih zdravil na znižanje krvnega tlaka.

V kliničnih študijah medsebojnega delovanja amlodipin ni vplival na farmakokinetiko atorvastatina,

digoksina ali varfarina.

Simvastatin:

Sočasno jemanje večkratnih odmerkov 10 mg amlodipina z 80 mg simvastatina je povzročilo povečanje izpostavljenosti simvastatinu za 77 % v primerjavi z jemanjem samega simvastatina. Pri bolnikih, ki jemljejo amlodipin, je treba dnevni odmerek simvastatina omejiti na 20 mg.

Takrolimus:

Pri sočasnem jemanju takrolimusa in amlodipina obstaja tveganje za povečanje vrednosti takrolimusa v krvi, vendar farmakokinetični mehanizem te interakcije ni popolnoma jasen. Da bi se izognili toksičnemu učinku takrolimusa, je treba pri bolnikih, ki se zdravijo s takrolimusom in amlodipinom, spremljati vrednosti takrolimusa v krvi, in če je potrebno, prilagoditi njegov odmerek.

Zaviralci mehanistične tarče ramapicina (mTOR):

Zaviralci mTOR, kot so sirolimus, temsirolimus in everolimus, so substrati CYP3A. Amlodipin je šibek zaviralec CYP3A. Ob sočasni uporabi zaviralcev mTOR lahko amlodipin poveča izpostavljenost zaviralcem mTOR.

Ciklosporin:

Študije medsebojnega delovanja med ciklosporinom in amlodipinom pri zdravih prostovoljcih ali drugih populacijah, razen pri bolnikih s presajeno ledvico, pri katerih so opazili spremenljivo povečanje najnižje koncentracije ciklosporina (za povprečno 0–40 %), niso bile izvedene. Pri bolnikih s presajeno ledvico, ki prejemajo zdravilo Olmita, je treba razmisliti o spremljanju nivoja ciklosporina.

Nosečnost (glejte poglavje 4.3)

Podatkov o uporabi zdravila Olmita pri nosečnicah ni. Študij vpliva na sposobnost razmnoževanja pri

živalih z zdravilom Olmita niso izvedli.

Medoksomilolmesartanat (učinkovina zdravila Olmita)

Epidemiološki podatki niso pokazali teratogenega učinka pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju nosečnosti izpostavljene zaviralcem ACE, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Čeprav ni na voljo kontrolnih epidemioloških podatkov glede tveganja pri uporabi antagonistov angiotenzina II, lahko podobno tveganje obstaja tudi za to skupino zdravil. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje.

Znano je, da izpostavljenost antagonistom angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti lahko povzroči fetotoksične učinke pri človeku (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela zakostenitev lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (odpoved ledvic, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte poglavje 5.3).

V primeru izpostavljenosti antagonistom angiotenzina II od drugega trimesečja nosečnosti dalje se priporoča ultrazvočni pregled lobanje in delovanja ledvic. Otroke, katerih matere so prejemale antagoniste angiotenzina II, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti pojava hipotenzije (glejte poglavji 4.3 in 4.4).

Amlodipin (učinkovina zdravila Olmita)

Podatki o majhnem številu izpostavljenih nosečnic ne kažejo, da bi amlodipin ali drugi antagonisti kalcijevih receptorjev škodljivo delovali na plod. Obstaja pa lahko tveganje za zapozneli porod.

Zato zdravila Olmita ni priporočljivo uporabljati v prvem trimesečju nosečnosti, v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti pa je kontraindicirano (glejte poglavji 4.3 in 4.4).

Dojenje

Olmesartan se izloča v mleko doječih podgan. Ni znano, ali olmesartan prehaja v materino mleko pri človeku. Amlodipin se izloča v materino mleko. Ocenjujejo, da je delež materinega odmerka, ki ga prejme otrok, v interkvartilnem razponu 3–7 %, najvišji delež pa je 15 %. Učinek amlodipina na dojene otroke ni znan.

Podatkov o uporabi olmesartana in amlodipina med dojenjem ni na voljo, zato uporaba zdravila Olmita med dojenjem ni priporočljiva. Med dojenjem je treba dati prednost alternativnim oblikam zdravljenja z bolj poznanim varnostnim profilom za uporabo med dojenjem. To še posebej velja v času dojenja novorojenčkov ali nedonošenčkov.

Plodnost

Pri nekaterih bolnikih, ki so se zdravili z zaviralci kalcijevih kanalčkov, so poročali o reverzibilnih biokemijskih spremembah v glavi semenčic. Klinični podatki o možnem učinku amlodipina na plodnost so nezadostni. V študiji na podganah so ugotovili neželene učinke na plodnost pri samcih (glejte poglavje 5.3).

Zdravilo Olmita ima lahko blag do zmeren vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.

Med zdravljenjem z antihipertenzivnimi zdravili se lahko občasno pojavijo omotica, glavobol, navzea ali utrujenost, kar lahko vpliva na sposobnost reagiranja. Previdnost je priporočljiva predvsem na začetku zdravljenja.

Najpogostejši neželeni učinki, o katerih so poročali med zdravljenjem z olmesartanom/amlodipinom,

so periferni edem (11,3 %), glavobol (5,3 %) in omotica (4,5 %).

Neželeni učinki olmesartana/amlodipina iz kliničnih preizkušanj, varnostnih študij iz obdobja trženja zdravila in spontanih poročil ter neželeni učinki posameznih učinkovin, medoksomilolmesartanata in amlodipina, ki temeljijo na znanem varnostnem profilu obeh učinkovin, so povzeti v spodnji preglednici.

Za razvrstitev pojavljanja neželenih učinkov so uporabljeni naslednji izrazi: zelo pogosti (≥ 1/10)

pogosti (≥ 1/100 do < 1/10) občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100) redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000) zelo redki (< 1/10.000)

neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

* V obdobju trženja so poročali o primerih avtoimunskega hepatitisa z latenco nekaj mesecev ali let, ki je bil po ukinitvi olmesartana reverzibilen.

Poročali so o posameznih primerih rabdomiolize, časovno povezane z jemanjem antagonistov receptorjev angiotenzina II. Pri bolnikih, ki so se zdravili z amlodipinom, so poročali o posameznih primerih ekstrapiramidnega sindroma.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si

spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi

S prevelikim odmerjanjem olmesartana/amlodipina ni izkušenj. Najverjetnejša učinka prevelikega odmerjanja medoksomilolmesartanata sta hipotenzija in tahikardija. V primeru parasimpatične (vagalne) stimulacije bi se lahko pojavila tudi bradikardija.

Pričakovati je mogoče, da bo preveliko odmerjanje amlodipina povzročilo čezmerno periferno vazodilatacijo z izrazito hipotenzijo in morda refleksno tahikardijo. Poročali so o izraziti in potencialno dolgotrajni sistemski hipotenziji, vse do šoka s smrtnim izidom.

Po prevelikem odmerjanju amlodipina so redko poročali o nekardiogenem pljučnem edemu, ki se lahko pojavi kasneje (24 do 48 ur po zaužitju) in zahteva ventilacijsko podporo. Zgodnji ukrepi oživljanja (vključno s preobremenitvijo s tekočino) za vzdrževanje perfuzije in minutnega volumna srca so lahko sprožilni dejavniki.

Zdravljenje

Če je bolnik zdravilo zaužil pred kratkim, pride v poštev izpiranje želodca. Uporaba aktivnega oglja pri zdravih preiskovancih tik po zaužitju ali do 2 uri po zaužitju amlodipina je bistveno zmanjšala absorpcijo amlodipina.

Klinično pomembna hipotenzija zaradi prevelikega odmerjanja zdravila Olmita zahteva aktivno srčno- žilno podporo, vključno s skrbnim spremljanjem delovanja srca in pljuč, dvig udov ter kontrolo volumna tekočine v obtoku in izločanja urina. Za obnovitev žilnega tonusa in krvnega tlaka lahko koristi vazokonstriktor, če ni kontraindiciran. Intravenska uporaba kalcijevega glukonata lahko koristi za odpravljanje učinkov blokade kalcijevih kanalčkov.

Ker je amlodipin v veliki meri vezan na beljakovine, ni verjetno, da bi dializa koristila. Ni znano, v kolikšni meri se dializira olmesartan.