Foster 100/6 mikrogramov na sprožitev inhalacijska raztopina pod tlakom

Astma

Zdravilo Foster je indicirano za redno zdravljenje astme, kadar je primerna uporaba kombiniranega zdravila (inhaliranega kortikosteroida in dolgodelujočega agonista adrenergičnih receptorjev beta2):

• pri bolnikih, neustrezno urejenih z inhaliranimi kortikosteroidi in inhaliranim hitrodelujočim

  agonistom adrenergičnih receptorjev beta2, uporabljenim "po potrebi" ali

• pri bolnikih, ki so že ustrezno urejeni z inhaliranimi kortikosteroidi in dolgodelujočimi agonisti adrenergičnih receptorjev beta2.

  KOPB

  Simptomatsko zdravljenje bolnikov s hudo obliko KOPB (FEV1 < 50 % pričakovane normalne vrednosti) in anamnezo ponavljajočih se poslabšanj, ki imajo kljub rednemu zdravljenju z dolgodelujočimi bronhodilatatorji značilne simptome bolezni.

Zdravilo Foster je namenjeno samo za inhaliranje.

Odmerjanje

ASTMA

Zdravilo Foster ni namenjeno za začetno vodenje astme. Odmerjanje zdravila Foster je individualno in ga je potrebno prilagoditi resnosti bolezni. To je potrebno upoštevati pri uvedbi zdravljenja s kombiniranim zdravilom in pri prilagajanju odmerka. Če bolnik potrebuje kombinacijo odmerkov, ki je drugačna od tiste v kombiniranem inhalatorju, je potrebno predpisati ustrezne odmerke agonistov adrenergičnih receptorjev beta2 in/ali kortikosteroidov v ločenih inhalatorjih.
Beklometazondipropionat je v zdravilu Foster v obliki izredno majhnih delcev, zato je njegov učinek močnejši kot učinek pripravkov beklometazondipropionata, v katerih le-ta ni porazdeljen v izredno majhnih delcih (100 mikrogramov beklometazondipropionata v izredno majhnih delcih v zdravilu Foster ustreza 250 mikrogramom beklometazondipropionata v preparatu, v katerem ni v izredno majhnih delcih). Zato mora biti celotni dnevni odmerek beklometazondipropionata, apliciran v obliki zdravila Foster, manjši kot celotni dnevni odmerek beklometazondipropionata, apliciranega v pripravku, ki ga ne vsebuje v izredno majhnih delcih.
To je treba upoštevati, kadar bolnik preide z beklometazondipropionata, ki ni v izredno majhnih delcih, na zdravilo Foster - odmerek beklometazondipropionata mora biti v takšnem primeru manjši in ga boste morali prilagoditi individualnim potrebam bolnikov.

Obstajata dva možna načina zdravljenja:

A. Vzdrževalno zdravljenje: Bolnik uporablja zdravilo Foster za redno vzdrževalno zdravljenje, za olajševalno zdravljenje pa uporablja ločen hitrodelujoč bronhodilatator.

B. Vzdrževalno in olajševalno zdravljenje: Bolnik uporablja zdravilo Foster za redno vzdrževalno zdravljenje in tudi za olajševalno zdravljenje, če se pojavijo simptomi astme.

A. Vzdrževalno zdravljenje
Bolnikom je potrebno svetovati, naj imajo pri sebi vedno ločen hitrodelujoči bronhodilatator za rešilno zdravljenje.

Priporočila za odmerjanje pri odraslih, starih 18 let in več:
Ena ali dve inhalaciji dvakrat na dan.
Največji dnevni odmerek so 4 inhalacije.

B. Vzdrževalno in olajševalno zdravljenje:

Bolniki uporabljajo dnevni vzdrževalni odmerek zdravila Foster, dodatno pa uporabijo zdravilo Foster po potrebi, če se pojavijo simptomi astme. Bolnikom je potrebno svetovati, naj imajo zdravilo Foster kot olajševalec vedno pri sebi.

Vzdrževalno in olajševalno zdravljenje z zdravilom Foster je posebej primerno za bolnike:

• ki nimajo v zadostni meri urejene astme in potrebujejo olajševalna zdravila,

• ki so imeli v preteklosti poslabšanja astme, zaradi katerih je bilo potrebno zdravniško posredovanje.

Pri bolnikih, ki pogosto uporabljajo veliko inhalacij zdravila Foster po potrebi, je potrebno skrbno spremljati z odmerkom povezane neželene učinke.

Priporočila za odmerjanje pri odraslih, starih 18 let ali več:

Priporočeni vzdrževalni odmerek je 1 inhalacija dvakrat na dan (ena inhalacija zjutraj in ena zvečer).

Če se pojavijo simptomi, naj bolniki uporabijo 1 dodatno inhalacijo po potrebi. Če so simptomi po nekaj minutah še prisotni, naj uporabijo dodatno inhalacijo.

Največji dnevni odmerek je 8 inhalacij.

Bolnikom je treba posebej naročiti, naj poiščejo zdravniški nasvet, če morajo vsak dan pogosto uporabljati dodatne inhalacije za olajševalno zdravljenje. Pri takšnih bolnikih je treba astmo ponovno oceniti in znova pretehtati njihovo vzdrževalno zdravljenje.

Priporočila za odmerjanje pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let:

Varnost in učinkovitost zdravila Foster pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, nista ugotovljeni. Podatki, ki so na voljo o uporabi zdravila Foster pri otrocih, starih od 5 do 11 let in pri mladostnikih, starih od 12 do 17 let, so opisani v poglavjih 4.8, 5.1 in 5.2, toda priporočil za odmerjanje ni mogoče dati.

Zdravnik mora bolnika redno spremljati, da ostaja odmerjanje zdravila Foster optimalno. Odmerjanje se lahko spremeni le na podlagi zdravniškega nasveta. Odmerek je treba titrirati do najmanjšega odmerka, ki učinkovito obvladuje simptome. Če simptome obvladuje najmanjši priporočeni odmerek, lahko naslednji korak vključuje samo inhalirani kortikosteroid.
Bolnikom je potrebno svetovati, da morajo zdravilo Foster uporabljati vsak dan, tudi če nimajo simptomov.

KOPB

Priporočila za odmerjanje pri odraslih, starih 18 let ali več:
Dve inhalaciji dvakrat na dan.

Posebne skupine bolnikov:
Pri starejših bolnikih odmerka ni treba prilagoditi. Podatkov o uporabi zdravila Foster pri bolnikih z okvaro jeter ali ledvic ni (glejte poglavje 5.2).

Način uporabe
Da bo aplikacija zdravila ustrezna, mora zdravnik ali drug zdravstveni delavec bolniku pokazati pravilno uporabo inhalatorja. Pravilna uporaba inhalatorja z določenim odmerkom pod tlakom je nujna za uspešno zdravljenje. Bolniku je potrebno svetovati, naj natančno prebere navodilo za uporabo in upošteva vse smernice za uporabo navedene v navodilu.
Inhalator zdravila Foster je opremljen s števcem, ki je na zadnji strani inhalatorja in kaže, koliko odmerkov je še ostalo. Pri inhalatorju s 120 odmerki vsak bolnikov pritisk na vsebnik sprosti vdih zdravila, števec pa se pomakne za eno navzdol. Pri inhalatorju s 180 odmerki se z vsakim bolnikovim pritiskom na vsebnik števec malo zasuče, število preostalih vdihov pa je prikazano v intervalih po 20.

Bolnikom je treba naročiti, naj pazijo, da jim inhalator ne pade iz rok, ker to lahko povzroči odštevanje števca.

Preverjanje inhalatorja

Pred prvo uporabo inhalatorja ali če inhalator ni bil uporabljen 14 dni ali več, mora bolnik preveriti, če inhalator deluje pravilno s tem, da sproži en odmerek v zrak (priprava). Pred pripravo tlačnega vsebnika s 120 ali 180 sprožitvami mora števec/kazalnik odmerkov kazati 121 oz. 180. Po prvem preverjanju inhalatorja mora števec/kazalnik kazati 120 ali 180.
Če je le mogoče, naj bolnik med vdihavanjem iz inhalatorja stoji ali vzravnano sedi.

Uporaba inhalatorja:

1. Bolnik mora z ustnika odstraniti zaščitno zaporko in preveriti, da je ustnik čist, da ni zaprašen ali umazan in da je brez kakšnih tujih delcev.

2. Bolnik mora, kolikor je le mogoče, čim počasneje in čim bolj globoko izdihniti.

3. Bolnik mora držati inhalator navpično, tako da je njegovo telo obrnjeno navzgor. Z ustnicami mora objeti ustnik, vendar ga ne sme ugrizniti.

4. Istočasno mora bolnik počasi in globoko vdihniti skozi usta. Potem, ko začne vdihavati, mora pritisniti vrh inhalatorja navzdol, da bo sprostil en vdih.

5. Bolnik mora zadržati dih, kolikor dolgo ga lahko, nato mora vzeti inhalator iz ust in počasi izdihniti. Bolnik ne sme izdihniti v inhalator.

Za vdihanje dodatnega vdiha mora bolnik približno pol minute držati inhalator navpično in ponoviti korake od 2 do 5.
POMEMBNO: Bolnik korakov od 2 do 5 ne sme opraviti prehitro.

Po uporabi mora bolnik inhalator zapreti z zaščitno zaporko in preveriti števec odmerkov.

Bolniku je treba naročiti, naj si priskrbi nov inhalator, ko števec odmerkov ali kazalnik kaže številko 20. Ko števec pokaže 0, mora bolnik inhalator prenehati uporabljati, saj morebitni preostali vdihi v njem morda ne bodo zadoščali za poln odmerek.

Če se po inhalaciji pojavi meglica iz inhalatorja ali ustnih kotov, morate postopek ponoviti od 2. koraka dalje.

Bolniki s šibkimi rokami bodo inhalator morda lažje držali z obema rokama. V ta namen je treba kazalca položiti na vrh, palca pa na spodnji del inhalatorja.

Bolnik si mora po inhalaciji usta splakniti z vodo ali grgrati vodo ali si umiti zobe (glejte poglavje 4.4).

Čiščenje
Bolnikom morate svetovati, naj natančno preberejo navodilo o čiščenju v navodilu za uporabo. Za redno čiščenje inhalatorja naj bolnik odstrani zaporko z ustnika ter naj ustnik zunaj in znotraj obriše s suho krpo. Kovinskega vsebnika ne sme odstraniti s sprožilnika, za čiščenje ustnika pa ne sme uporabiti vode ali kakšne druge tekočine.

Bolniki, ki sprožitev aerosola težko uskladijo z vdihom, lahko uporabijo nastavek za inhaliranje AeroChamber Plus®. Zdravnik, farmacevt ali medicinska sestra jih mora seznaniti s pravilno uporabo in vzdrževanjem inhalatorja in inhalacijskega nastavka. Preveriti mora tudi njihovo tehniko uporabe, da bo zagotovljen optimalen vnos inhaliranega zdravila v pljuča. Tega lahko bolniki, ki uporabljajo nastavek za inhaliranje AeroChamber Plus®, dosežejo z enim neprekinjenim počasnim in globokim vdihom skozi nastavek, brez kakršnegakoli presledka med sprožitvijo in vdihom.

Preobčutljivost na beklometazondipropionat, formoterolijev fumarat dihidrat ali katero koli pomožno

snov, navedeno v poglavju 6.1.

Zdravilo Foster je potrebo uporabljati previdno (to lahko vključuje spremljanje) pri bolnikih z motnjami srčnega ritma, zlasti z atrioventrikularnim blokom tretje stopnje ali tahiaritmijami (pospešenim in/ali nerednim bitjem srca), idiopatsko subvalvularno aortno stenozo, hipertrofično obstruktivno kardiomiopatijo, hudo boleznijo srca, zlasti akutnim miokardnim infarktom, ishemično boleznijo srca, kongestivnim srčnim popuščanjem, okluzivnimi boleznimi žil, zlasti arteriosklerozo, arterijsko hipertenzijo ali anevrizmo.

Previdnost je potrebna pri zdravljenju bolnikov z znanim ali domnevnim podaljšanjem intervala QTc, bodisi prirojenim ali povzročenim z zdravili (QTc > 0,44 sekunde). Formoterol sam lahko podaljša interval QTc.

Zdravilo Foster je potrebo uporabljati previdno tudi pri bolnikih s tirotoksikozo, s sladkorno boleznijo, s feokromocitomom in z nezdravljeno hipokaliemijo.

Zdravljenje z agonistom adrenergičnih receptorjev beta2 lahko povzroči potencialno resno hipokaliemijo. Posebna previdnost je priporočljiva pri hudi astmi, ker lahko hipoksija stopnjuje ta učinek. Hipokaliemijo lahko stopnjuje tudi sočasno zdravljenje z drugimi zdravili, ki lahko povzročijo hipokaliemijo, npr. s ksantinskimi derivati, steroidi in diuretiki (glejte poglavje 4.5). Previdnost je prav tako priporočljiva pri nestabilni astmi, pri kateri lahko bolnik uporablja številne "rešilne" bronhodilatatorje. V takšnih okoliščinah je priporočljivo spremljati koncentracijo kalija v serumu.

Inhaliranje formoterola lahko zviša koncentracijo glukoze v krvi. Zato je treba bolnikom s sladkorno boleznijo natančno spremljati vrednost glukoze v krvi.

Če je predvidena anestezija s halogeniranimi anestetiki, je treba poskrbeti, da bolnik zdravila Foster ne

dobi vsaj 12 ur pred začetkom anestezije, ker obstaja tveganje za motnje srčnega ritma.

Tako kot vsa inhalacijska zdravila s kortikosteroidi je treba tudi zdravilo Foster uporabljati previdno pri bolnikih z aktivno ali mirujočo pljučno tuberkulozo ali glivičnimi ali virusnimi okužbami dihal.

Priporočljivo je, da zdravljenja z zdravilom Foster ne končate nenadoma.

Če bolnik ugotovi, da zdravljenje ni učinkovito, mora poiskati zdravniško pomoč. Povečanje uporabe "rešilnih" bronhodilatatorjev kaže na slabšanje osnovne bolezni in zahteva ponovno oceno zdravljenja astme. Nenadno in napredujoče slabšanje urejenosti astme ali KOPB je lahko smrtno nevarno in bolnik mora nujno poiskati zdravniško pomoč. Upoštevati je treba možnost povečanja odmerjanja inhaliranih ali peroralnih kortikosteroidov ali uvedbo antibiotičnega zdravljenja, če obstaja sum na okužbo.

Zdravila Foster bolnikom ne smete uvesti med eksacerbacijo, v primeru značilnega poslabšanja ali akutnega slabšanja astme. Med zdravljenjem z zdravilom Foster se lahko pojavijo resni, z astmo povezani neželeni učinki in poslabšanja. Bolnikom je potrebno svetovati, naj zdravljenje nadaljujejo tudi v primeru, če simptomi astme niso obvladani ali se po uvedbi zdravila Foster poslabšajo, a naj hkrati poiščejo zdravniško pomoč.

Tako kot pri drugem inhalacijskem zdravljenju se lahko po uporabi zdravila Foster pojavi paradoksni bronhospazem s takojšnjim poslabšanjem kratke sape in piskajočega dihanja. To stanje je treba nemudoma zdraviti s hitrodelujočim inhalacijskim bronhodilatatorjem. Uporabo zdravila Foster je treba takoj prekiniti, bolnika pregledati in uvesti drugo zdravljenje, če je potrebno.

Zdravila Foster ne smete uporabiti kot prve terapije obvladovanja astme.

Bolnikom je potrebno svetovati, da morajo imeti za zdravljenje akutnih napadov astme vedno pri sebi hitrodelujoči bronhodilatator, bodisi zdravilo Foster (za bolnike, ki zdravilo Foster uporabljajo za vzdrževalno in olajševalno zdravljenje), bodisi ločen hitrodelujoči bronhodilatator (za bolnike, ki uporabljajo zdravilo Foster le za vzdrževalno zdravljenje).

Bolnike opozorite, da morajo zdravilo Foster uporabljati vsak dan, kot je predpisano, tudi če nimajo simptomov. Inhalacije zdravila Foster za olajševanje je treba uporabiti, če se pojavijo simptomi astme, niso pa namenjene za redno profilaktično uporabo, npr. pred telesno dejavnostjo. Za takšno uporabo pride v poštev ločen hitrodelujoči bronhodilatator.

Ko so simptomi astme obvladani, pride v poštev postopno zmanjšanje odmerka zdravila Foster. Pomembno je, da bolnike med zmanjševanjem odmerka redno spremljate. Uporabljati je treba najmanjši učinkoviti odmerek zdravila Foster (glejte poglavje 4.2).

Pri vseh inhaliranih kortikosteroidih se lahko pojavijo sistemski učinki, zlasti ob dolgotrajni uporabi velikih odmerkov. Ti učinki so veliko manj verjetni med uporabo inhaliranih kortikosteroidov kot med uporabo peroralnih kortikosteroidov. Med možnimi sistemskimi učinki so: Cushingov sindrom, cushingoidne značilnosti, supresija nadledvičnih žlez, zmanjšanje mineralne gostote kosti, upočasnitev rasti pri otrocih in mladostnikih, katarakta in glavkom ter redkeje vrsta psiholoških in vedenjskih učinkov vključno s psihomotorično hiperaktivnostjo, motnjami spanja, anksioznostjo, depresijo ali agresijo (zlasti pri otrocih).

Bolnike morate zato redno spremljati in odmerek inhaliranega kortikosteroida zmanjšati do najmanjšega odmerka, s katerim je mogoče astmo učinkovito obvladovati.

Podatki o farmakokinetiki posamičnega odmerka (glejte poglavje 5.2) so pokazali, da uporaba zdravila Foster z nastavkom za inhaliranje Aerochamber Plus^® v primerjavi z uporabo standardnega inhalatorja ne poveča celotne sistemske izpostavljenosti formoterolu, sistemsko izpostavljenost beklometazon-17-monopropionatu pa zmanjša. Ob tem se poveča količina nespremenjenega beklometazondipropionata, ki iz pljuč doseže sistemski obtok. A ker se celotna sistemska izpostavljenost beklometazondipropionatu in njegovemu aktivnemu presnovku ne spremeni, se med uporabo zdravila Foster z omenjenim nastavkom za inhaliranje ne poveča tveganje sistemskih učinkov.

Dolgotrajno zdravljenje z velikimi odmerki inhaliranih kortikosteroidov lahko povzroči supresijo nadledvičnih žlez in povzroči akutno adrenalno krizo. Posebej ogroženi so lahko otroci, mlajši od 16 let, ki jemljejo/inhalirajo odmerke beklometazondipropionata, večje od priporočenih. Med okoliščinami, ki lahko sprožijo akutno adrenalno krizo, so poškodbe, operacije, okužbe in vsako hitro zmanjšanje odmerka. Simptomi so običajno nejasni - med njimi so lahko anoreksija, bolečine v trebuhu, zmanjšanje telesne mase, utrujenost, glavobol, navzeja, bruhanje, hipotenzija, motnje zavesti,

hipoglikemija in konvulzije. Med obdobji stresa ali ob elektivni operaciji pride v poštev dodatna zaščita s sistemskimi kortikosteroidi.

Pri prehodu bolnikov na zdravljenje z zdravilom Foster je potrebna previdnost, zlasti če je mogoče domnevati, da je delovanje nadledvičnih žlez prizadeto zaradi predhodnega sistemskega zdravljenja s steroidi.

Bolnike, ki s peroralnih kortikosteroidov preidejo na inhalirane, lahko še dolgo ogroža zmanjšanje adrenalne rezerve. Ogroženi so lahko tudi bolniki, ki so v preteklosti potrebovali velike odmerke nujnega zdravljenja s kortikosteroidi ali so dolgo časa dobivali velike odmerke inhaliranih kortikosteroidov. V nujnih primerih in v elektivnih okoliščinah, v katerih je verjeten stres, je vedno treba upoštevati možnost rezidualne okvare in poskrbeti za ustrezno zdravljenje s kortikosteroidi. Zaradi izrazitosti adrenalne prizadetosti utegne biti pred elektivnimi postopki potreben posvet s specialistom.

Pljučnica pri bolnikih s KOPB

Pri bolnikih s KOPB, ki so prejemali inhalacijske kortikosteroide, so opažali večjo pojavnost pljučnice, tudi pljučnice, ki je zahtevala sprejem v bolnišnico. Obstajajo določeni dokazi, da se tveganje za pljučnico povečuje s povečevanjem odmerka steroida, vendar to ni bilo dokončno dokazano v vseh študijah.

Ni dokončnih kliničnih dokazov, da se stopnja tveganja za pljučnico znotraj skupine inhalacijskih kortikosteroidnih zdravil razlikuje.

Zdravniki morajo biti pri bolnikih s KOPB pozorni na morebiten pojav pljučnice, kajti klinične značilnosti takšne okužbe se prekrivajo s simptomi poslabšanj KOPB.

Med dejavniki tveganja za pljučnico pri bolnikih s KOPB so trenutno kajenje, višja starost, nizek indeks telesne mase (ITM) in huda KOPB.

Da bo tveganje za orofaringealne okužbe s kandido manjše, bolnikom svetujte, naj po inhalaciji predpisanega odmerka usta splaknejo ali grgrajo vodo ali si umijejo zobe.

Zdravilo Foster vsebuje majhno količino etanola (alkohola), 7 mg na sprožitev, kar ustreza 0,20 mg/kg na odmerek dveh sprožitev. Ob normalnih odmerkih je ta količina etanola zanemarljiva in ne pomeni tveganja za bolnike.

Motnje vida

Motnje vida se lahko pojavijo s sistemsko in lokalno uporabo kortikosteroidov. Če ima bolnik simptome, kot so zamegljen vid ali druge motnje vida, je treba bolnika napotili k oftalmologu za oceno možnih vzrokov, ki lahko vključujejo katarakto, glavkom ali redke bolezni, kot je centralna serozna horioretinopatija (CSCR), o katerih so poročali po uporabi sistemskih in lokalnih kortikosteroidov.

Farmakokinetično medsebojno delovanje Beklometazondipropionat se zelo hitro presnovi z esterazami.

Beclometazon je manj odvisen od metabolizma CYP3A kot nekateri drugi kortikosteroidi, zato splošne interakcije niso verjetne; kljub temu možnost sistemskih učinkov s sočasno uporabo močnih zaviralcev CYP3A (npr. ritonavirja, kobicistata) ni mogoče izključiti, zato je pri uporabi le-teh priporočljiva previdnost in ustrezno spremljanje.

Farmakodinamsko medsebojno delovanje

Pri bolnikih z astmo se izogibajte uporabi antagonistov adrenergičnih receptorjev beta (vključno s kapljicami za oko). Če zaradi nujnih razlogov uporabite antagoniste adrenergičnih receptorjev beta, se bo učinek formoterola zmanjšal ali ga sploh ne bo.

Po drugi strani ima lahko aditiven učinek sočasna uporaba drugih zdravil, ki vsebujejo beta-adrenergike, zato je potrebna previdnost, če hkrati s formoterolom predpišete teofilin ali druga beta-adrenergična zdravila.

Sočasno zdravljenje s kinidinom, dizopiramidom, prokainamidom, fenotiazini, antihistaminiki, zaviralci monoaminooksidaze in tricikličnimi antidepresivi lahko podaljša interval QTc in poveča tveganje za ventrikularne motnje srčnega ritma.

Poleg tega lahko L-dopa, L-tiroksin, oksitocin in alkohol poslabšajo toleranco srca za

simpatikomimetike beta2.

Sočasno zdravljenje z zaviralci monoaminooksidaze, vključno z zdravili, ki imajo podobne lastnosti kot furazolidon in prokarbazin, lahko sproži hipertenzivne reakcije.

Bolnike, ki sočasno dobivajo anestezijo s halogeniranimi ogljikovodiki, bolj ogrožajo motnje srčnega ritma.

Sočasno zdravljenje s ksantinskimi derivati, steroidi ali diuretiki lahko stopnjuje možni hipokaliemični učinek agonistov adrenergičnih receptorjev beta2 (glejte poglavje 4.4). Pri bolnikih, zdravljenih z digitalisovimi glikozidi, lahko hipokaliemija poveča nagnjenost k motnjam srčnega ritma.

Zdravilo Foster vsebuje majhno količino etanola. Zaradi tega obstaja teoretična možnost medsebojnega delovanja pri posebno občutljivih bolnikih, ki jemljejo disulfiram ali metronidazol.

Pri človeku ni izkušenj z varnostjo potisnega plina HFA 134a med nosečnostjo in dojenjem. Vendar pa študije učinka HFA 134a na sposobnost razmnoževanja in razvoj zarodka in ploda pri živalih niso odkrile klinično pomembnih neželenih učinkov.

Nosečnost

Ni zadostnih podatkov o uporabi zdravila Foster pri nosečnicah. Študije s kombinacijo beklometazondipropionata in formoterola na živalih so po veliki sistemski izpostavljenosti pokazale toksične učinke na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3, Predklinični podatki o varnosti). Zaradi tokolitičnega delovanja simpatikomimetikov beta2 je posebna previdnost potrebna v času do poroda. Formoterola naj ne bi uporabljali med nosečnostjo in še zlasti ne na koncu nosečnosti ali med porodom, razen če ni nobene druge (varnejše) uveljavljene možnosti.

Zdravilo Foster uporabite med nosečnostjo le, če pričakovane koristi odtehtajo možna tveganja. Dojenje

Ustreznih kliničnih podatkov o uporabi zdravila Foster med obdobjem dojenja pri človeku ni.

Čeprav ni podatkov iz poskusov na živalih, je smiselno privzeti, da se beklometazondipropionat izloča v mleku, tako kot drugi kortikosteroidi.

Ni znano, ali formoterol pri človeku prehaja v materino mleko, našli pa so ga v mleku doječih živali. Uporaba zdravila Foster pride pri doječih ženskah v poštev le, če pričakovane koristi odtehtajo možna tveganja.

Ni verjetno, da bi zdravilo Foster vplivalo na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.

Zdravilo Foster vsebuje beklometazonpropionat in formoterolijev fumarat dihidrat, zato je mogoče pričakovati takšno vrsto in izrazitost neželenih učinkov, kot so povezani z vsako posamezno učinkovino. Ni znakov, da bi se po njuni sočasni uporabi pojavljali dodatni neželeni učinki.

Neželeni učinki, povezani z beklometazondipropionatom in formoterolom, uporabljenima v fiksni kombinaciji (zdravilo Foster) in v monoterapiji, so navedeni spodaj po organskem sistemu. Pogostnosti so opredeljene, kot sledi: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do <1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznana (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Podatki o pogostih in občasnih neželenih učinkih izvirajo iz kliničnih preskušanj pri bolnikih z astmo

in KOPB.

* V ključni klinični študiji pri bolnikih s KOPB so poročali o enem neresnem neželenem učinku pljučnice, ki je bil povezan z zdravilom Foster. Druga dva neželena učinka zdravila Foster, ki so ju opazili v kliničnih študijah pri bolnikih s KOPB, sta bila znižana vrednost kortizola v krvi in atrijska fibrilacija.

Tako kot pri drugih inhalacijskih zdravilih se lahko pojavi paradoksni bronhospazem (glejte poglavje 4.4, Posebna opozorila in previdnostni ukrepi).

Med opaženimi neželenimi učinki so tipično s formoterolom povezani:

hipokaliemija, glavobol, tremor, palpitacije, kašelj, mišični spazmi in podaljšanje intervala QTc. Neželeni učinki, tipično povezani z beklometazondipropionatom, so:

glivične okužbe v ustih, oralna kandidoza, disfonija, draženje žrela.

Disfonijo in kandidozo je mogoče ublažiti z grgranjem ali izpiranjem ust z vodo ali z umivanjem zob po uporabi zdravila. Simptomatsko kandidozo je mogoče zdraviti z lokalnim antimikotičnim zdravljenjem ob nadaljevanju zdravljenja z zdravilom Foster.

Pojavijo se lahko sistemski učinki inhaliranih kortikosteroidov (npr. beklometazondipropionata), zlasti če so ti uporabljani dolgo časa in v velikih odmerkih. Med takšnimi so lahko supresija nadledvičnih

žlez, zmanjšanje mineralne gostote kosti, upočasnitev rasti pri otrocih in mladostnikih, katarakta in glavkom (glejte tudi poglavje 4.4).

Pojavijo se lahko tudi preobčutljivostne reakcije, med njimi so osip, urtikarija, srbenje, eritem in edem oči, obraza, ustnic in žrela.

Pediatrična populacija

V 12-tedenski študiji pri mladostnikih z astmo se varnostni profil zdravila Foster ni razlikoval od varnostnega profila monoterapije z beklometazondipropionatom.

Zdravilo Foster pediatrična eksperimentalna oblika beklometazondipropionata in formoterolijevega fumarata 50/6 mikrogramov na sprožitev, uporabljeno v 12-tedenskem obdobju zdravljenja pri otrocih z astmo, starih od 5 do 11 let, je imelo podobne varnostne značilnosti kot odobreni samostojni zdravili s formoterolom in beklometazondipropionatom, ki sta na trgu.

Toda ista pediatrična oblika zdravila Foster 50/6 mikrogramov, uporabljena v 2-tedenskem obdobju pri otrocih z astmo, starih od 5 do 11 let, glede hitrosti rasti goleni ni pokazala neinferiornosti v primerjavi s prosto kombinacijo samostojnih zdravil s formoterolom in beklometazondipropionatom, ki sta na trgu.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Pri bolnikih z astmo so proučeni inhalirani odmerki zdravila Foster do dvanajst kumulativnih sprožitev (skupaj 1.200 mikrogramov beklometazondipropionata in 72 mikrogramov formoterola). Ti kumulativni odmerki niso nenormalno spremenili vitalnih znakov. Zabeležili niso ne resnih ne hudih neželenih učinkov.

Čezmerni odmerki formoterola lahko povzročijo učinke, značilne za agoniste adrenergičnih receptorjev beta2: navzejo, bruhanje, glavobol, tremor, somnolenco, palpitacije, tahikardijo, ventrikularne motnje srčnega ritma, podaljšanje intervala QTc, metabolično acidozo, hipokaliemijo, hiperglikemijo.

V primeru prevelikega odmerjanja formoterola je indicirano podporno in simptomatsko zdravljenje. V resnih primerih je potrebna hospitalizacija. V poštev pride uporaba kardioselektivnih antagonistov adrenergičnih receptorjev beta, ki pa mora biti skrajno previdna, ker lahko antagonisti adrenergičnih receptorjev beta sprožijo bronhospazem. Spremljati je treba kalij v serumu.

Akutno vdihavanje beklometazondipropionata v odmerkih, ki presegajo priporočene, lahko privede do prehodne supresije nadledvičnih žlez. To ne zahteva nujnega ukrepanja, ker se delovanje nadledvičnih žlez v nekaj dneh popravi, kar je potrjeno z meritvami kortizola v plazmi. Zdravljenje je treba pri teh bolnikih nadaljevati v odmerku, ki zadošča za obvladovanje astme.

Kronično preveliko odmerjanje beklometazondipropionata povzroči tveganje za supresijo nadledvičnih žlez (glejte poglavje 4.4). Potrebno utegne biti spremljanje adrenalne rezerve. Zdravljenje je treba nadaljevati v odmerku, ki zadošča za obvladovanje astme.