Targocid 400 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje ali infundiranje ali za peroralno raztopino
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
voda za injekcije 3,2 ml / 1 ml
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Targocid 400 mg
Zdravilo Targocid je indicirano pri odraslih in otrocih od rojstva za parenteralno zdravljenje naslednjih okužb (glejte poglavja 4.2, 4.4 in 5.1):
-
zapletene okužbe kože in mehkih tkiv,
-
okužbe kosti in sklepov,
-
v bolnišnici dobljena pljučnica,
-
pljučnica, dobljena v domačem okolju,
-
zapletene okužbe sečil,
-
infekcijski endokarditis,
-
peritonitis, povezan s kontinuirano ambulantno peritonealno dializo CAPD,
-
bakteriemija, ki se pojavi v zvezi s katero od zgoraj naštetih indikacij.
Zdravilo Targocid je indicirano tudi kot alternativno peroralno zdravljenje driske in kolitisa, povezanih z okužbo s Clostridium difficile.
Teikoplanin je treba uporabiti v kombinaciji z drugimi protibakterijskimi zdravili, kadar je to primerno.
Upoštevati je treba uradne smernice za ustrezno uporabo protibakterijskih zdravil.
Odmerjanje
Odmerek in trajanje zdravljenja je treba prilagoditi glede na vrsto in izrazitost osnovne okužbe, bolnikov klinični odziv ter dejavnike, povezane z bolnikom, kot sta na primer starost in delovanje ledvic.
Merjenje koncentracije v serumu
Najnižjo koncentracijo teikoplanina v serumu je treba kontrolirati v stanju dinamičnega ravnovesja po dokončanju sheme polnilnih odmerkov in tako preveriti, da je bila dosežena minimalna najnižja koncentracija v serumu:
-
Za večino grampozitivnih okužb so izmerili najnižjo koncentracijo teikoplanina vsaj 10 mg/l s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti (HPLC – High Performance Liquid Chromatography) in vsaj 15 mg/l s fluorescenčnim polarizacijskim imunskim preskusom (FPIA – Fluorescence Polarization Immunoassay).
-
Za endokarditis in druge hude okužbe: najnižja koncentracija teikoplanina 15-30 mg/l izmerjena s HPLC ali 30-40 mg/l s FPIA.
Med vzdrževalnim zdravljenjem je treba najnižjo koncentracijo teikoplanina v serumu kontrolirati vsaj enkrat na teden, da bi preverili stabilnost te koncentracije.
Odrasli in starejši bolniki z normalnim delovanjem ledvic
Indikacije Polnilni odmerek Vzdrževalni odmerek Shemapolnilnih odmerkov Ciljna najnižjakoncentracija od 3. do 5. dne Vzdrževalni odmerek Ciljna najnižjakoncentracija med vzdrževanjem 6 mg/kg telesne mase na 12 ur za 3 intravenske ali intramuskularneaplikacije >15 mg/l1 6 mg na kg telesne mase intravensko ali intramuskularno enkrat na dan > 15 mg/l1 enkrat na teden - Zapletene okužbe sečil - Okužbe kosti in 12 mg/kg > 20 mg/l1 12 mg na kg > 20 mg/l1 sklepov telesne mase na telesne mase 12 ur za 3 do 5 intravensko ali intravenskih intramuskularno aplikacij enkrat na dan - Infekcijski 12 mg/kg 30-40 mg/l1 12 mg na kg > 30 mg/l1 endokarditis telesne mase na telesne mase 12 ur za 3 do 5 intravensko ali intravenskih intramuskularno aplikacij enkrat na dan -
Zapletene okužb kože in mehkih tkiv
-
Pljučnica
1 Merjena s FPIA
Odmerek je treba prilagoditi telesni masi ne glede na to, kolikšna je bolnikova telesna masa.
Trajanje zdravljenja
Trajanje zdravljenja je treba določiti glede na klinični odziv. Za infekcijski endokarditis po navadi velja za primerno uporaba vsaj 21 dni. Zdravljenje ne sme trajati več kot 4 mesece.
Kombinirano zdravljenje
Teikoplanin ima omejen spekter protibakterijskega delovanja (Grampozitiven). Ni primeren za monoterapijo nekaterih vrst okužb, razen če je patogen že dokumentirano in znano občutljiv, ali če obstaja močan sum, da je najverjetnejši patogen primeren/so najverjetnejši patogeni primerni za zdravljenje s teikoplaninom.
Driska in kolitis, povezana z okužbo s Clostridium difficile
Priporočeni odmerek je od 100 do 200 mg peroralno dvakrat na dan v trajanju od 7 do 14 dni.
Starejša populacija
Odmerka ni treba prilagoditi, če bolnik nima okvare ledvic (glejte spodaj).
Odrasli in starejši bolniki z okvarjenim delovanjem ledvic
Odmerka ni treba prilagoditi do četrtega dne zdravljenja; tedaj je treba odmerjanje prilagoditi tako, da je vzdrževana najnižja koncentracija v serumu vsaj 10 mg/l, kadar je izmerjena s HPLC, ali vsaj 15 mg/L, kadar je izmerjena po metodi FPIA.
Po 4. dnevu zdravljenja:
-
-
Pri blagi do zmerni insuficienci ledvic (očistek kreatinina 30-80 ml/min): vzdrževalni odmerek je treba prepoloviti, bodisi z uporabo odmerka na dva dni bodisi z uporabo pol tega odmerka enkrat na dan.
-
Pri hudi insuficienci ledvic (očistek kreatinina manj kot 30 ml/min) in bolniki na hemodializi: odmerek mora biti eno tretjino običajnega, bodisi z uporabo uvodnega posameznega odmerka vsak tretji dan bodisi z uporabo ene tretjine tega odmerka enkrat na dan.
Hemodializa ne odstrani teikoplanina.
Bolniki na kontinuirani ambulantni peritonealni dializi (CAPD)
Po enkratnem intravenskem polnilnem odmerku 6 mg/kg telesne mase je treba dati 20 mg/l v vsako vrečko dializne tekočine prvi teden, 20 mg/l v vsako drugo vrečko drugi teden in 20 mg/l v vrečko za čez noč tretji teden.
Pediatrična populacija
Priporočila za odmerjanje so pri odraslih in otrocih po 12. letu enaka.
Novorojenčki in dojenčki do starosti 2 mesecev:
Polnilni odmerek
Enkraten odmerek 16 mg/kg telesne mase v intravenski infuziji prvi dan.
Vzdrževalni odmerek
Enkraten odmerek 8 mg/kg telesne mase v intravenski infuziji enkrat na dan.
Otroci (od 2 mesecev do 12 let):
Polnilni odmerek
En odmerek 10 mg/kg telesne mase intravensko na 12 ur; to je treba ponoviti 3-krat.
Vzdrževalni odmerek
En odmerek 6-10 mg/kg telesne mase intravensko enkrat na dan.
Način uporabe
Teikoplanin je treba uporabljati intravensko ali intramuskularno. Intravensko injekcijo je mogoče dati v bolusu v 3 do 5 minutah ali v 30-minutni infuziji.
Pri novorojenčkih se sme zdravilo le infundirati.
V primeru driske ali kolitisa, povezanih z okužbo s Clostridium difficile, je treba uporabiti peroralno pot.
Za navodila o pripravi in razredčenju zdravila pred uporabo glejte poglavje 6.6.
Teikoplanina se ne sme uporabljati intraventrikularno. Preobčutljivostne reakcije
S teikoplaninom so bile opisane resne, življenje ogrožujoče preobčutljivostne reakcije, včasih s smrtnim izidom (npr. anafilaktični šok). Če se pojavi alergijska reakcija na teikoplanin, je treba zdravljenje nemudoma prekiniti in uvesti ustrezne nujne ukrepe.
Teikoplanin je treba previdno uporabljati pri bolnikih z znano preobčutljivostjo za vankomicin, kajti pojavijo se lahko navzkrižne preobčutljivostne reakcije, vključno z anafilaktičnim šokom s smrtnim izidom.
Anamneza "sindroma rdečega moža" med uporabo vankomicina ni kontraindikacija za uporabo teikoplanina.
Z infundiranjem povezane reakcije
V redkih primerih so (celo že po prvem odmerku) opažali sindrom rdečega moža (skupek simptomov, ki vključuje srbenje, urtikarijo, eritem, angionevrotični edem, tahikardijo, hipotenzijo, dispnejo).
Te reakcije lahko izginejo po prekinitvi ali upočasnitvi infundiranja. Z infundiranjem povezane reakcije je mogoče omejiti, če dnevni odmerek ni uporabljen v bolusni injekciji, temveč je infundiran v obdobju 30 minut.
Hude kožne neželene reakcije
Med uporabo teikoplanina so bile opisane hude kožne neželene reakcije (SCAR - severe cutaneous adverse reactions), npr. Stevens-Johnsonov sindrom (SJS), toksična epidermalna nekroliza (TEN) in reakcija na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (DRESS), ki so lahko življenje ogrožujoče ali celo smrtne (glejte poglavje 4.8). Med uporabo teikoplanina je bila opisana tudi akutna generalizirana eksantematozna pustuloza (AGEP) (glejte poglavje 4.8). Ob predpisovanju zdravila je treba bolnike seznaniti z znaki in simptomi hudih kožnih reakcij (npr. napredujočim kožnim izpuščajem, pogosto z mehurji ali spremembami na sluznici, pustuloznim izpuščajem ali kakšnim drugim znakom kožne preobčutljivosti) ter skrbno nadzorovati. Če se pojavijo znaki ali simptomi hudih kožnih reakcij, je treba teikoplanin prenehati uporabljati in razmisliti je treba o drugačnem zdravljenju.
Spekter protibakterijskega delovanja
Teikoplanin ima omejen spekter protibakterijskega delovanja (grampozitivni). Ni primeren za monoterapijo nekaterih vrst okužb, razen če je patogen že dokumentirano in znano občutljiv, ali če obstaja močan sum, da je najverjetnejši patogen primeren/so najverjetnejši patogeni primerni za zdravljenje s teikoplaninom.
Za racionalno uporabo teikoplanina je treba upoštevati bakterijski spekter delovanja, varnostne značilnosti in primernost standardnega protibakterijskega zdravljenja za zdravljenje posameznega bolnika. Na tej podlagi je mogoče pričakovati, da bo teikoplanin večinoma uporabljen za zdravljenje hudih okužb pri bolnikih, za katere je standardno protibakterijsko delovanje ocenjeno kot neprimerno.
Trombocitopenija
Med uporabo teikoplanina so poročali o trombocitopeniji (glejte poglavje 4.8). Med zdravljenjem so potrebni redni hematološki pregledi, vključno s celotno krvno sliko.
Nefrotoksičnost
Pri bolnikih, zdravljenih s teikoplaninom, so poročali o nefrotoksičnosti in ledvični odpovedi (glejte poglavje 4.8). Bolnike z insuficienco ledvic, bolnike, ki prejemajo teikoplanin po shemi z visokim polnilnim odmerkom, ter bolnike, ki prejemajo teikoplanin skupaj ali zapored z drugimi potencialno nefrotoksičnimi zdravili (npr. aminoglikozidi, kolistinom, amfotericinom B, ciklosporinom, cisplatinom), je treba skrbno kontrolirati in opraviti morajo preiskave sluha (glejte »Ototoksičnost« spodaj).
Ker se teikoplanin v glavnem izloča skozi ledvice, zato je treba bolnikom z okvaro ledvic odmerek teikoplanina prilagoditi (glejte poglavje 4.2).
Ototoksičnost
Tako kot med uporabo drugih glikopeptidov je tudi pri bolnikih, zdravljenih s teikoplaninom, opisana ototoksičnost (naglušnost in tinitus) (glejte poglavje 4.8). Bolnike, ki se jim med zdravljenjem s teikoplaninom pojavijo znaki ali simptomi okvare sluha ali motenj notranjega ušesa, je treba skrbno oceniti in kontrolirati, zlasti v primeru dolgotrajnega zdravljenja in pri bolnikih z insuficienco ledvic. Bolnike, ki teikoplanin prejemajo skupaj ali zapored z drugimi potencialno nevrotoksičnimi in/ali nevrotoksičnimi/ototoksičnimi zdravili (npr. aminoglikozidi, kolistinom, amfotericinom B, ciklosporinom, cisplatinom, furosemidom ali etakrinsko kislino), je treba skrbno kontrolirati; če se jim sluh poslabša, je treba oceniti korist zdravljenja s teikoplaninom.
Posebna previdno je treba teikoplanin uporabljati pri bolnikih, ki potrebujejo sočasno zdravljenje z ototoksičnimi in/ali nefrotoksičnimi zdravili. V takšnem primeru je priporočljivo izvajati redne hematološke preiskave ter preiskave delovanja jeter in ledvic.
Superinfekcije
Tako kot med uporabo drugih antibiotikov se lahko tudi med uporabo teikoplanina razrastejo neobčutljivi organizmi, zlasti če je njegova uporaba dolgotrajna. Če se med zdravljenjem pojavi superinfekcija, je treba ustrezno ukrepati.
Specifičnih študij medsebojnega delovanja niso izvedli.
Raztopine teikoplanina in aminoglikozidov niso kompatibilne in se jih za injiciranje ne sme mešati; kompatibilne pa so v dializni tekočini in jih je mogoče prosto uporabljati za zdravljenje peritonitisa, povezanega s CAPD.
Teikoplanin je treba previdno uporabljati skupaj ali v zaporedju z drugimi nefrotoksičnimi in/ali nevrotoksičnimi/ototoksičnimi zdravili. Mednje spadajo npr. aminoglikozidi, kolistin, amfotericin B, ciklosporin, cisplatin, furosemid in etakrinska kislina (glejte poglavje 4.4, »Nefrotoksičnost« in
»Ototoksičnost«). Vendar pa ni dokazov o sinergistični toksičnosti v kombinacijah s teikoplaninom.
V kliničnih študijah so teikoplanin dajali številnim bolnikom, ki so že prejemali različna zdravila, vključno z drugimi antibiotiki, antihipertenzivi, anestetiki, zdravili za srce in antidiabetičnimi zdravili, ne da bi se pojavila kakšna neželena medsebojna delovanja.
Pediatrična populacija
Študije medsebojnega delovanja so izvedli le pri odraslih.
Nosečnost
Podatkov o uporabi teikoplanina pri nosečnicah je malo. Študije na živalih so pokazale vpliv na sposobnost razmnoževanja pri velikih odmerkih (glejte poglavje 5.3): pri podganah so ugotovili večjo incidenco mrtvorojenosti in neonatalne umrljivosti. Možno tveganje za človeka ni znano.
Zato se teikoplanina med nosečnostjo ne sme uporabljati, če ni nedvomno potrebno. Možnega tveganja za okvaro notranjega ušesa in okvaro ledvic pri plodu ni mogoče izključiti (glejte poglavje 4.4).
Dojenje
Ni znano, ali se teikoplanin pri človeku izloča v materino mleko. Informacij o izločanju teikoplanina v mleko pri živalih ni. Pri odločitvi za nadaljevanje/prekinitev dojenja oz. za nadaljevanje/prekinitev zdravljenja s teikoplaninom je treba upoštevati korist dojenja za otroka in korist zdravljenja s teikoplaninom za mater.
Plodnost
Študije sposobnosti razmnoževanja pri živalih niso pokazale okvare plodnosti.
Zdravilo Targocid ima blag vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji.
Teikoplanin lahko povzroči omotico in glavobol. Sposobnost vožnje in upravljanja s stroji se lahko poslabša. Bolniki, ki se jim pojavijo takšni neželeni učinki, ne smejo voziti in upravljati s stroji.
Seznam neželenih učinkov v preglednici
V spodnji preglednici so navedeni vsi neželeni učinki, ki so se pojavili z večjo pojavnostjo kot pri placebu in pri več kot enem bolniku, in sicer po naslednjem dogovoru:
Zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).
Znotraj posamezne skupine pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.
| Organski sistem | Pogosti (≥ 1/100do < 1/10) | Občasni(≥ 1/1.000 do < 1/100) | Redki(≥ 1/10.000do < 1/1.000) | Zelo redki (< 1/10.000) | Neznana (ni mogoče oceniti izrazpoložljivihpodatkov) |
| Infekcijske in parazitske bolezni | absces | superinfekcija (razrast neobčutljivih organizmov) | |||
| Bolezni krvi in limfatičnegasistema | levkopenija, trombocitopenija, eozinofilija | agranulocitoza, nevtropenija, pancitopenija | |||
| Bolezni imunskega sistema | anafilaktična reakcija (anafilaksija) (glejte poglavje 4.4) | neželena reakcija z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (sindrom DRESS), anafilaktični šok (glejte poglavje 4.4) | |||
| Bolezniživčevja | omotica,glavobol | epileptični napadi | |||
| Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta | naglušnost, izguba sluha (glejte poglavje 4.4), tinitus, vestibularnemotnje | ||||
| Žilne bolezni | flebitis | tromboflebitis |
| Organski sistem | Pogosti (≥ 1/100do < 1/10) | Občasni(≥ 1/1.000 do < 1/100) | Redki(≥ 1/10.000do < 1/1.000) | Zelo redki (< 1/10.000) | Neznana (ni mogoče oceniti izrazpoložljivihpodatkov) |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | bronhospazem | ||||
| Bolezni prebavil | driska, bruhanje, navzea | ||||
| Bolezni kože in podkožja | izpuščaj, eritem, srbenje | sindrom rdečega moža (npr. zardevanje zgornjega dela telesa) (glejte poglavje 4.4). | toksična epidermalnanekroliza, Stevens-Johnsonov sindrom,akutna generalizirana eksantematozna pustuloza, multiformni eritem,angioedem, eksfoliativni dermatitis, urtikarija (glejte poglavje 4.4) | ||
| Bolezni sečil | zvišanje kreatinina v krvi | odpoved ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) (glejte Opis izbranih neželenih učinkov spodaj)* | |||
| Splošne težave in spremembe na mestuaplikacije | bolečine, pireksija | absces na mestu injiciranja, mrzlica | |||
| Preiskave | zvišanje transaminaz (prehodna nenormalnost transaminaz), zvišanje alkalne fosfataze v krvi (prehodna nenormalnost alkalne fosfataze), |
Opis izbranih neželenih učinkov
*Na podlagi poročil iz literature je ocenjeni delež nefrotoksičnosti pri bolnikih, ki prejemajo shemo z nizkim polnilnim odmerkom (povprečno 6 mg/kg dvakrat na dan), ki mu sledi vzdrževalni odmerek povprečno 6 mg/kg enkrat na dan, približno 2 %.
V opazovalni študiji varnosti po odobritvi dovoljenja za promet z zdravilom pri 300 bolnikih s povprečno starostjo 63 let (zdravljenih zaradi okužbe kosti in sklepov, endokarditisa ali drugih hudih
okužb), ki so prejemali shemo z visokim polnilnim odmerkom 12 mg/kg dvakrat na dan (in so mediano prejeli 5 polnilnih odmerkov), ki mu je sledil vzdrževalni odmerek 12 mg/kg enkrat na dan, je bil opaženi delež potrjene nefrotoksičnosti v prvih 10 dneh 11,0 % (95 % IZ = [7,4 %; 15,5 %]). Kumulativni delež nefrotoksičnosti od začetka zdravljenja do 60 dni po zadnjem odmerku je bil 20,6
% (95 % IZ = [16,0 %; 25,8 %]). Pri bolnikih, ki so prejeli več kot 5 visokih polnilnih odmerkov 12 mg/kg dvakrat na dan, ki jim je sledil vzdrževalni odmerek 12 mg/kg enkrat na dan, je bil opaženi kumulativni delež nefrotoksičnosti od začetka zdravljenja do 60 dni po zadnjem odmerku 27 % (95 % IZ = [20,7 %; 35,3 %]) (glejte poglavje 4.4).
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na
Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco
Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22
SI-1000 Ljubljana
Tel: +386 (0)8 2000 500
Faks: +386 (0)8 2000 510
e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si
Simptomi
Opisani so primeri nenamerne uporabe prekomernih odmerkov pri pediatričnih bolnikih. V enem primeru se je pojavila agitacija pri 29 dni starem novorojenčku, ki je prejel 400 mg intravensko (95 mg/kg).
Vodenje
Zdravljenje prevelikega odmerjanja teikoplanina mora biti simptomatsko.
Teikoplanin se s hemodializo ne odstrani, s peritonealno dializo pa se odstrani le počasi.
Farmakološke lastnosti - Targocid 400 mg
Farmakoterapevtska skupina: glikopeptidni antibiotiki, oznaka ATC: J01XA 02 Mehanizem delovanja
Teikoplanin zavira rast občutljivih organizmov tako, da ovira biosintezo celične stene na drugih mestih kot betalaktami. Sintezo peptidoglikanov blokira s specifično vezavo na D-alanil-D-alaninske skupine.
Mehanizem odpornosti
Odpornost proti teikoplaninu lahko temelji na naslednjih mehanizmih:
-
Spremenjena zgradba cilja: Ta oblika odpornosti se je pojavila zlasti pri Enterococcus faecium. Sprememba temelji na zamenjavi terminalnega D-alanin-D-alaninskega dela aminokislinske verige v mureinskem predhodniku z D-Ala-D-laktatom; to zmanjša afiniteto za vankomicin. Odgovorni encim je novosintetizirana D-laktat-dehidrogenaza ali ligaza.
-
Manjša občutljivost ali odpornost stafilokokov na teikoplanin temelji na prekomerni tvorbi mureinskih predhodnikov, na katere se veže teikoplanin.
Pojavi se lahko navzkrižna odpornost med teikoplaninom in glikoproteinom vankomicinom. Številni enterokoki, odporni proti vankomicinu, so občutljivi za teikoplanin (fenotip Van-B).
Mejne vrednosti za testiranje občutljivosti
Mejne vrednosti MIC po EUCAST (European Committee on Antimicrobial Susceptibility Testing), verzija 10.0, 1. januar 2020, so prikazane v naslednji preglednici:
Mikroorganizem Občutljivi Odporni Staphylococcus aureus a,b ≤ 2 mg/l > 2 mg/l Koagulaza-negativni stafilokoki a, b ≤ 4 mg/l > 4 mg/l Enterococcus spp. ≤ 2 mg/l > 2 mg/l Streptococcus skupine A, B, C, G b ≤ 2 mg/l > 2 mg/l Streptococcus pneumoniae b ≤ 2 mg/l > 2 mg/l Streptokoki skupine viridans b ≤ 2 mg/l > 2 mg/l -
MIC za glikopeptide so odvisne od metode in jih je treba določati z mikrodilucijo bujona (referenca ISO 20776-1). S. aureus z vrednostjo MIC za vankomicin 2 mg/l je na meji porazdelitve MIC divjega tipa in klinični odziv je lahko okrnjen.
-
Neobčutljivi izolati so redki ali še niso opisani. Identifikacijo in preiskave antimikrobne občutljivosti na takšnih izolatih je treba potrditi in izolat poslati v referenčni laboratorij.
Razmerje farmakokinetika/farmakodinamika
Antimikrobna aktivnost teikoplanina je ključno odvisna od trajanja časa, med katerim je koncentracija snovi višja od minimalne inhibitorne koncentracije (MIC) patogena.
Občutljivost
Prevalenca odpornosti za izbrane vrste se lahko razlikuje geografsko in v času, zato so zaželene lokalne informacije o odpornosti, zlasti pri zdravljenju hudih okužb. Glede na potrebe je treba poiskati nasvet strokovnjaka, če je lokalna prevalenca odpornosti takšna, da je uporabnost tega zdravila vsaj pri nekaterih vrstah okužb vprašljiva.
Pogosto občutljive vrste Aerobne grampozitivne bakterije Corynebacterium jeikeium a Enterococcus faecalisStaphylococcus aureus (vključno s sevi, odpornimi proti meticilinu)Streptococcus agalactiaeStreptococcus dysgalactiae subsp. equisimilis a(Streptokoki skupin C in G) Streptococcus pneumoniae Streptococcus pyogenes Streptokoki v skupini viridans ab Anaerobne grampozitivne bakterije Clostridium difficile a Peptostreptococcus spp.a Vrste, pri katerih je lahko problem pridobljena odpornostAerobne grampozitivne bakterije Enterococcus faecium Staphylococcus epidermidis Staphylococcus haemolyticusStaphylococcus hominis Inherentno odporne bakterije Vse gramnegativne bakterije Druge bakterijeChlamydia spp. Chlamydophila spp. Legionella pneumophila Mycoplasma spp. -
Ob objavi preglednic ni bilo na voljo trenutnih podatkov. Primarna literatura, standardna dela in priporočila za zdravljenje predpostavljajo občutljivost.
-
Skupen izraz za heterogeno skupino vrst streptokokov. Delež odpornosti se lahko razlikuje glede na dejansko vrsto streptokoka.
-
Absorpcija
Teikoplanin se daje parenteralno (intravensko ali intramuskularno). Po intramuskularni uporabi je biološka uporabnost teikoplanina (v primerjavi z intravensko uporabo) skoraj popolna (90 %). Po šestih dneh intramuskularne uporabe 200 mg je povprečna (standardni odklon) največja koncentracija teikoplanina (Cmax) 12,1 (0,9) mg/l in je dosežena 2 uri po dajanju zdravila.
Po polnilnem odmerku 6 mg/kg intravensko na 12 ur za 3 do 5 aplikacij je Cmax od 60 do 70 mg/l in Cnajnižja po navadi nad 10 mg/l. Po polnilnem odmerku 12 mg/kg intravensko na 12 ur za 3 aplikacije je ocenjena povprečna Cmax okrog 100 mg/l, ocenjena povprečna Cnajnižja pa 20 mg/l.
Po vzdrževalnem odmerku 6 mg/kg enkrat na dan je Cmax približno 70 mg/l in Cnajnižja približno
15 mg/l. Po vzdrževalnem odmerku 12 mg/kg enkrat na dan so vrednosti Cnajnižja od 18 do 30 mg/l. Peroralno uporabljeni teikoplanin se ne absorbira iz prebavil. Po peroralni uporabi enkratnega odmerka 250 ali 500 mg pri zdravih osebah se teikoplanin ni pojavil v serumu ali urinu, temveč le v blatu (približno 45 % uporabljenega odmerka) kot nespremenjeno zdravilo.
Porazdelitev
Vezava na beljakovine v serumu pri človeku je od 87,6 do 90,8 %, brez variabilnosti v odvisnosti od koncentracije teikoplanina. Teikoplanin je v glavnem vezan na človeški serumski albumin.
Teikoplanin se ne porazdeli v eritrocite.
Volumen porazdelitve v stanju dinamičnega ravnovesja (Vss) je od 0,7 do 1,4 l/kg. Najvišjo vrednost Vss so ugotovili v novejših študijah, v katerih je obdobje vzorčenja presegalo 8 dni.
Teikoplanin se porazdeli predvsem v pljuča, miokard in kostno tkivo; razmerje tkivo/serum presega 1. V tekočini mehurjev, sinovijski tekočini in peritonealni tekočini je bilo razmerje tkivo/serum od 0,5 do
1. Iz peritonealne tekočine se teikoplanin odstranjuje enako hitro kot iz seruma. V plevralni tekočini in podkožnem maščevju je razmerje tkivo/serum med 0,2 in 0,5. Teikoplanin težko prodre v cerebrospinalno tekočino.
Biotransformacija
Glavna spojina v plazmi in urinu je nespremenjeni teikoplanin; to kaže na minimalno presnovo. Nastaneta dva presnovka (verjetno s hidroksilacijo), ki predstavljata od 2 do 3 % uporabljenega odmerka.
Izločanje
Nespremenjeni teikoplanin se v glavnem izloči v urinu (80 % v 16 dneh), 2,7 % uporabljenega odmerka pa se pojavi v blatu (preko izločanja v žolč) v 8 dneh po aplikaciji.
V najnovejših študijah, v katerih je vzorčenje krvi trajalo okrog 8 do 35 dni, je bil eliminacijski razpolovni čas teikoplanina od 100 do 170 ur.
Teikoplanin ima nizek celotni očistek v razponu od 10 do 14 ml/h/kg in ledvični očistek v razponu od 8 do 12 ml/h/kg; to kaže, da se teikoplanin v glavnem izloči z ledvičnimi mehanizmi.
Linearnost
Farmakokinetika teikoplanina je bila v razponu odmerkov od 2 do 25 mg/kg linearna.
Posebne skupine bolnikov
-
Okvara ledvic:
Ker se teikoplanin izloča skozi ledvice, se njegovo izločanje zmanjšuje v skladu s stopnjo okvare ledvic. Celotni in ledvični očistek teikoplanina sta odvisna od očistka kreatinina.
-
Starejši bolniki:
V starejši populaciji se farmakokinetika teikoplanina ne spremeni razen v primeru okvare ledvic.
-
Pediatrična populacija
V primerjavi z odraslimi bolniki so opažali večji celotni očistek (15,8 ml/h/kg pri novorojenčkih, 14,8 ml/h/kg za povprečno starost 8 let) in krajši eliminacijski razpolovni čas (40 ur pri novorojenčkih, 58 ur pri 8-letnikih).
Farmacevtski podatki - Targocid 400 mg
Prašek za raztopino za injiciranje ali infundiranje ali za peroralno raztopino natrijev klorid
natrijev hidroksid (za prilagoditev pH)
Vehikel
voda za injekcije
Teikoplanin in aminoglikozidi ob neposrednem mešanju niso združljivi, zato se jih pred injiciranjem ne sme mešati.
Če je teikoplanin uporabljen v kombiniranem zdravljenju z drugimi antibiotiki, je pripravek treba aplicirati ločeno.
Zdravila se ne sme mešati z drugimi zdravili razen s tistimi, ki so navedena v poglavju 6.6.
Rok uporabnosti praška, kot je pakiran za prodajo:
3 leta.
Rok uporabnosti pripravljene raztopine:
Kemična in fizikalna stabilnost v skladu s priporočili pripravljene raztopine med uporabo sta dokazani za 24 ur pri temperaturi od 2 do 8 °C.
Z mikrobiološkega stališča je treba zdravilo uporabiti takoj. Če ni uporabljeno takoj, so čas shranjevanja med uporabo in pogoji pred uporabo odgovornost uporabnika; čas običajno ne sme presegati 24 ur pri temperaturi od 2 do 8 °C, razen če ni priprava opravljena v nadzorovanih in preverjenih aseptičnih pogojih.
Rok uporabnosti redčenega zdravila:
Kemična in fizikalna stabilnost v skladu s priporočili pripravljene raztopine med uporabo sta dokazani za 24 ur pri temperaturi od 2 do 8 °C.
Z mikrobiološkega stališča je treba zdravilo uporabiti takoj. Če ni uporabljeno takoj, so čas shranjevanja med uporabo in pogoji pred uporabo odgovornost uporabnika; čas običajno ne sme presegati 24 ur na temperaturi od 2 °C do 8 °C, razen če ni priprava/redčenje opravljena v nadzorovanih in preverjenih aseptičnih pogojih.
Prašek, kot je pakiran za prodajo:
Za shranjevanje zdravila niso potrebni posebni pogoji.
Za pogoje shranjevanja pripravljenega/redčenega zdravila glejte poglavje 6.3.
Primarna ovojnina
Liofilizirano zdravilo je pakirano v:
viali iz brezbarvnega stekla tipa I z uporabnim volumnom 22 ml za 400 mg, zaprti z zamaškom iz brombutilne gume in plastičnim snemnim pokrovčkom zelene aluminijske prekrivne zapore.
Voda za injekcije je pakirana v ampuli iz brezbarvnega stekla tipa I. Velikosti pakiranj:
-
1 viala s praškom z 1 ampulo z vehiklom
-
5 x 1 viala s praškom s 5 x 1 ampulo z vehiklom
-
10 x 1 viala s praškom z 10 x 1 ampulo z vehiklom
-
25 x 1 viala s praškom s 25 x 1 ampulo z vehiklom Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
To zdravilo je samo za enkratno uporabo. Priprava raztopine:
-
Počasi injicirajte celotno količino priloženega vehikla v vialo s praškom.
-
Vialo nežno vrtite med dlanmi, dokler ni prašek povsem raztopljen. Če raztopina postane penasta, jo je treba pustiti stati približno 15 minut. Uporabiti se sme le bistro raztopino. Barva raztopine se lahko razlikuje od rumenkaste do temno rumene barve.
Pripravljena raztopina bo vsebovala 400 mg teikoplanina v 3,0 ml.
| Nominalna količina teikoplanina v viali | 400 mg |
| Prostornina viale s praškom | 22 ml |
| Količina, ki jo je mogoče izvleči iz ampule z vehiklom za pripravo | 3,14 ml |
| Količina, ki vsebuje nominalen odmerek teikoplanina (izvlečeno s 5-ml brizgo in iglo 23 G) | 3,0 ml |
Pripravljeno raztopino se lahko injicira neposredno, lahko pa se jo dodatno razredči, ali se jo uporabi peroralno.
Priprava razredčene raztopine pred infundiranjem:
Zdravilo Targocid se lahko uporabi v naslednjih raztopinah za infundiranje:
-
raztopina natrijevega klorida 9 mg/ml (0,9 %)
-
Ringerjeva raztopina
-
Ringerjev laktat raztopina
-
5 % glukoza za injekcije
-
10 % glukoza za injekcije
-
raztopina 0,18 % natrijevega klorida in 4 % glukoze
-
raztopina 0,45 % natrijevega klorida in 5 % glukoze
-
raztopina za peritonealno dializo, ki vsebuje 1,36 % ali 3,86 % raztopine glukoze. Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.