Xomolix 2,5 mg/ml raztopina za injiciranje

• Preprečevanje in zdravljenje pooperacijske navzee in bruhanja (PONV) pri odraslih in kot druga linija pri otrocih (starih od 2 do 11 let) in mladostnikih (starih od 12 do 18 let).

• Preprečevanje navzee in bruhanja pri odraslih, ki ju inducira morfin in njegovi derivati, med pooperacijsko analgezijo, ki jo vodi bolnik sam (PCA).

  Pri uporabi droperidola so potrebni določeni varnostni ukrepi: glejte poglavja 4.2, 4.3 in 4.4.

Odmerjanje

za intravensko uporabo

Preprečevanje in zdravljenje pooperacijske navzee in bruhanja (PONV)

Odrasle osebe: 0,625 mg do 1,25 mg (0,25 do 0,5 ml).

Starejše osebe (nad 65 let): 0,625 mg (0,25 ml).

Ledvična/jetrna okvara: 0,625 mg (0,25 ml).

Pediatrična populacija

Otroci (stari od 2 do 11 let) in mladostniki (stari od 12 do 18 let): 10 do 50 mikrogramov/kg (do največ 1,25 mg).

Otroci (mlajši od 2 let): ni priporočljivo.

Uporaba droperidola je priporočljiva 30 minut pred predvidenim koncem operacije. Ponavljajoči se odmerki se lahko dajo vsakih 6 ur po potrebi.

Odmerek naj bo prilagojen vsakemu posameznemu primeru. Dejavniki, ki jih je treba upoštevati so starost, telesna teža, uporaba drugih zdravil, vrsta anestezije in kirurškega posega.

Preprečevanje navzee in bruhanja, ki ju inducira morfin in njegovi derivati med pooperacijsko analgezijo, ki jo vodi bolnik sam (PCA)

Odrasle osebe: 15 do 50 mikrogramov droperidola na mg morfina, do največjega dnevnega odmerka 5 mg droperidola.

Starejše osebe (nad 65 let), ledvična in jetrna okvara: ni razpoložljivih podatkov za PCA.

Pediatrična populacija

Otroci (stari od 2 let do 11 let) in mladostniki (stari od 12 do 18 let): ni indiciran za PCA.

Pri bolnikih z ugotovljeno ventrikularno aritmijo ali pri sumu tveganja nanjo, je treba izvajati neprekinjeno pulzno oksimetrijo, ki naj se nadaljuje 30 minut po intravenskem dajanju.

Za navodila glede redčenja zdravila pred dajanjem, glejte poglavje 6.6. Glejte tudi poglavja 4.3, 4.4 in 5.1.

Droperidol je kontraindiciran pri bolnikih s/z:

• preobčutljivostjo na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1;

• preobčutljivostjo na butirofenone;

• znanim podaljšanim QT intervalom (QTc > 450 ms pri ženskah in > 440 ms pri moških) ali pri sumu na podaljšan QT interval; vključno z bolniki s kongenitalno dolgim QT intervalom, bolniki, ki imajo družinsko anamnezo kongenitalnega podaljšanja QT in tistih, ki so zdravljeni z zdravili, za katera je znano, da podaljšajo QT interval (glejte poglavje 4.5);

• hipokaliemijo ali hipomagneziemijo;

• bradikardijo (< 55 utripov srca na minuto);

• znanim sočasnim zdravljenjem, ki vodi do bradikardije;

• feokromocitomom;

• komatoznimi stanji;

• Parkinsonovo boleznijo;

• hudo obliko depresije.

Centralni živčni sistem

Droperidol lahko poveča depresijo centralnega živčnega sistema, ki so jo povzročila zdravila, ki zavirajo centralni živčni sistem. Vsakega bolnika izpostavljenega anesteziji, ki prejema močna zdravila, ki zavirajo centralni živčni sistem ali kaže simptome depresije centralnega živčnega sistema, je treba skrbno nadzorovati.

Sočasna uporaba metoklopramida in ostalih nevroleptikov lahko privede do povečanja ekstrapiramidalnih simptomov in se jih je treba izogibati (glejte poglavje 4.5).

Zdravilo uporabljajte previdno pri bolnikih z epilepsijo (ali anamnezo epilepsije) in predisponirajočimi stanji za epilepsijo ali konvulzije.

Kardiovaskularni sistem

Po dajanju droperidola so opažali blago do zmerno hipotenzijo in občasno (refleksno) tahikardijo. Ta reakcija običajno spontano preneha. Kakorkoli, če hipertenzija traja, je treba razmisliti o možnosti pojava hipovolemije in izvesti ustrezno nadomeščanje tekočine.

Bolnike z naslednjimi dejavniki tveganja za srčno aritmijo ali tiste pri katerih obstaja sum na dejavnike tveganja, je treba pozorno preveriti pred dajanjem droperidola:

• anamneza pomembnih srčnih bolezni vključno z resno ventrikularno aritmijo, atrioventrikularnim blokom druge ali tretje stopnje, disfunkcijo sinusnega vozla, kongestivno odpovedjo srca, ishemično srčno boleznijo in hipertrofijo levega ventrikla;

• družinska anamneza nenadne smrti;

• odpoved ledvic (še posebej pri kronični dializi);

• pomembna kronična obstruktivna pljučna bolezen in odpoved dihal;

• dejavniki tveganja za elektrolitske motnje, kot je bilo opaženo pri bolnikih, ki so jemali laksative, glukokortikoide, diuretike, ki ne varčujejo s kalijem, v povezavi z uporabo inzulina v akutnih stanjih ali pri bolnikih z dolgotrajnim bruhanjem in/ali drisko.

Pred uporabo droperidola je treba pri bolnikih s tveganjem za srčno aritmijo oceniti ravni serumskih elektrolitov in kreatina in izločiti prisotnost podaljšanja QT.

Pri bolnikih z ugotovljeno ventrikularno aritmijo ali pri sumu tveganja nanjo, je treba izvajati neprekinjeno pulzno oksimetrijo, ki naj se nadaljuje 30 minut po intravenskem dajanju.

Splošno

Da se prepreči podaljšanje QT je potrebna previdnost, ko bolniki jemljejo zdravila, ki bodo verjetno inducirala motnje elektrolitskega ravnovesja (hipokaliemija in/ali hipomagneziemija), npr. diuretiki, ki ne varčujejo s kalijem, laksativi in glukokortikoidi.

Snovi, ki zavirajo delovanje izoencima citokroma P450 (CYP) CYP1A2, CYP3A4 ali obeh, lahko zmanjšajo hitrost, pri kateri je droperidol presnovljen in podaljšajo farmakološko delovanje. Zato je potrebna previdnost, če se droperidol daje sočasno z močnimi zaviralci CYP1A2 in CYP3A4 (glejte poglavje 4.5).

Bolnike, ki imajo anamnezo zlorabe alkohola ali pri katerih obstaja sum na anamnezo zlorabe alkohola ali z nedavnimi visokimi vnosi, je treba temeljito oceniti, pred aplikacijo droperidola.

V primeru nepojasnjene hipertermije je treba nujno prekiniti zdravljenje, saj je ta znak lahko eden od elementov malignega sindroma, o katerem so poročali pri nevroleptikih.

Pri uporabi antipsihotikov so poročali o primerih venske trombembolije (VTE). Ker imajo bolniki, ki se zdravijo z antipsihotiki, pogosto pridobljene dejavnike tveganja za VTE, je treba pred in med zdravljenjem z zdravilom Xomolix identificirati vse mogoče dejavnike tveganja za VTE in ustrezno preventivno ukrepati.

Odmerek je treba zmanjšati pri starejših osebah in osebah z okvaro ledvične ali jetrne funkcije (glejte poglavje 4.2).

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol natrija (23 mg) na 1 ml, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.

Kontraindicirano pri sočasni uporabi

Zdravil, za katera je znano, da povzročijo torsade de pointes, zaradi podaljšanja interval QT, se ne sme uporabljati sočasno z droperidolom. Primeri vključujejo:

• antiaritmitike razreda IA, npr. kinidin, dizopiramid, prokainamid,

• antiaritmike razreda III, npr. amiodaron, sotalol,

• makrolidne antibiotike, npr. eritromicin, klaritromicin,

• fluorokinolonske antibiotike, npr. sparfloksacin,

• antihistaminike, npr. astemizol, terfinadin,

• nekatera antipsihotična zdravila, npr. klorpromazin, haloperidol, pimozid, tioridazin,

• antimalarike, npr. klorokin, halofantrin,

• cisaprid, domperidon, metadon, pentamidin.

Sočasna uporaba zdravil, ki inducirajo ekstrapiramidalne simptome, npr. metoklopramid in ostali nevroleptiki, lahko privede do povečanega pojava teh simptomov in se jih je zato treba izogibati.

Treba se je izogibati uživanju alkoholnih pijač in zdravil.

Potrebna je previdnost pri sočasni uporabi

Da se zmanjša tveganje za podaljšanje QT, je potrebna previdnost, ko bolniki jemljejo zdravila, ki bodo verjetno inducirala motnje elektrolitskega ravnovesja (hipokaliemija in/ali hipomagneziemija), npr. diuretiki, ki ne varčujejo s kalijem, laksativi in glukokortikoidi.

Droperidol lahko okrepi delovanje sedativov (barbiturati, benzodiazepini, derivativi morfina). Enako velja za učinkovine za zniževanje krvnega tlaka, tako da lahko sledi ortostatska hipotenzija.

Kot drugi sedativi, lahko droperidol okrepi respiratorno depresijo, ki jo povzročajo opioidi.

Ker droperidol blokira receptorje dopamina, lahko zavira delovanje agonistov dopamina, kot so bromokriptin, lizurid in L-dopa.

Snovi, ki zavirajo delovanje izoencima citokroma P450 (CYP) CYP1A2, CYP3A4 ali obeh, lahko zmanjšajo hitrost, pri kateri je droperidol presnovljen in podaljšajo njegovo farmakološko delovanje. Zato je potrebna previdnost, če se droperidol daje sočasno z zaviralci CYP1A2 (npr. ciprofloksacin, tiklopidin), zaviralci CYP3A4 (npr. diltiazem, eritromicin, flukonazol, indinavir, itrakonazol, ketokonazol, nefazodon, nelfinavir, ritonavir, sakinavir, verapamil) ali z zaviralci obeh izoencimov (npr. cimetidin, mibefradil).

Plodnost

V študijah, izvedenih na samcih in samicah podgan, ni bilo učinkov na plodnost (glejte poglavje 5.3). Klinični učinek droperidola na plodnost ni bil ugotovljen.

Nosečnost

Omejena količina kliničnih podatkov ni pokazala povečanega tveganja za malformacije.

Droperidol se pri podganah ni izkazal kot teratogen. Študije na živalih niso zadostne glede učinka na nosečnost in razvoj zarodka/plodu, razvoj poroda in poporodni razvoj.

Pri novorojenčkih mater, ki so bile dolgotrajno zdravljene in z visokimi odmerki nevroleptikov, so poročali o začasnih nevroloških motnjah ekstrapiramidalne narave. V praksi je kot varnostni ukrep zaželeno, da se droperidol ne uporablja med nosečnostjo. V pozni nosečnosti, če je uporaba potrebna, je priporočljivo nadzorovati nevrološke funkcije novorojenčka.

Dojenje

Znano je, da se nevroleptiki vrste butirofenon izločajo v materino mleko; zdravljenje z droperidolom mora biti omejeno na enkratno uporabo. Ponovna uporaba ni priporočljiva.

Droperidol ima pomemben vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji. 24 ur po uporabi droperidola bolniki ne smejo voziti ali upravljati s stroji.

Najpogostejši neželeni učinki med kliničnimi izkušnjami sta zaspanost in sedacija. Pojavili so se tudi manj pogosti neželeni učinki kot so hipotenzija, srčna aritmija, maligni nevroleptični sindrom (NMS) in simptomi povezani z NMS ter motnje gibanja, kot so diskinezije, ter primeri anksioznosti ali razburjenosti.

Poročali so o simptomih, ki so potencialno povezani z NMS, to so spremembe telesne temperature, togost in povišana telesna temperatura. Opazili so spremembo mentalnega stanja z zmedenostjo ali razburjenostjo in spremenjenim stanjem zavesti. Avtonomna nestabilnost se lahko kaže kot

tahikardija, fluktuacija krvnega tlaka, prekomerno znojenje/slinjenje in tremor. Pri ekstremnih primerih lahko NMS privede v komo ali do težav z ledvicami in/ali jetri, žolčnikom in žolčevodi.

Posamezni primeri amenoreje, galaktoreje, ginekomastije, hiperprolaktinemije in oligomenoreje so bili povezani s podaljšano izpostavljenostjo pri psihiatričnih indikacijah.

Pri uporabi antipsihotikov so poročali o primerih venske trombemolije, vključno s primeri pljučne embolije in globoke venske tromboze; pogostnost je neznana.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika

Center za zastrupitve Zaloška cesta 2

SI-1000 Ljubljana

Faks: +386 (0)1 434 76 46

e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si.

Simptomi

Preveliko odmerjanje droperidola se kaže kot podaljšanje njegovega farmakološkega delovanja. Simptomi naključnega prevelikega odmerjanja so psihična indiferenca s prehodom v spanje, včasih v povezavi z nižjim krvnim tlakom.

Pri višjem odmerjanju ali občutljivih bolnikih se lahko pojavijo ekstrapiramidalne motnje (slinjenje, nenormalno gibanje, včasih mišična okorelost). Pri toksičnih odmerkih se lahko pojavijo konvulzije. Redko so poročali o podaljšanju QT intervala, ventrikularni aritmiji in nenadni smrti.

Zdravljenje

Ni znanega specifičnega antidota. Če se pojavijo ekstrapiramidalne reakcije, je bolniku treba dati antiholinergik.

Bolnike s prevelikim odmerkom droperidola je treba natančno nadzorovati za znake podaljšanja QT intervala.

Treba je upoštevati dejavnike, ki predisponirajo torsades de pointes, npr. elektrolitske motnje (še posebej hipokaliemija ali hipomagneziemija) in bradikardija.

Izrazito hipotenzijo je treba zdraviti s povečanjem obsega obtoka in ostalimi ustreznimi ukrepi. Ohraniti je treba proste dihalne poti in primerno oksigenacijo; morda bo potrebno uporabiti orofaringealni ali endotrahealni tubus.

Po potrebi je treba bolnika skrbno nadzirati 24 ur ali dlje; ohraniti je treba telesno toploto in ustrezen vnos tekočine.