Amoksiklav 1000 mg/200 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
klavulanska kislina 200 mg / 1 prašek
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Amoksiklav 1000 mg/200 mg
Zdravilo Amoksiklav je indicirano za zdravljenje naslednjih okužb pri odraslih in otrocih (glejte poglavja 4.2, 4.4 in 5.1):
hude okužbe ušesa, nosu in žrela (npr. mastoiditis, peritonzilarne okužbe, epiglotitis in sinuzitis v primeru spremljajočih hudih sistemskih znakov in simptomov),
akutno poslabšanje kroničnega bronhitisa (ustrezno diagnosticiranega),
pljučnica, dobljena v domačem okolju,
cistitis,
pielonefritis,
okužbe kože in mehkih tkiv, zlasti celulitis, živalski ugrizi, hud zobni absces s celulitisom, ki se širi,
okužbe kosti in sklepov, zlasti osteomielitis,
intraabdominalne okužbe,
okužbe ženskih spolnih organov.
Profilaksa pred okužbami, povezanimi z večjimi kirurškimi posegi pri odraslih, npr.:
prebavil,
v medeničnem predelu,
glave in vratu,
žolčnega sistema.
Upoštevati je treba uradne smernice za ustrezno uporabo protibakterijskih zdravil.
Odmerki so povsod izraženi kot vsebnost amoksicilina/klavulanske kisline, razen kjer so navedeni kot vsebnost posameznih učinkovin.
Odmerjanje
Pri izbiri odmerka zdravila Amoksiklav za zdravljenje posamezne okužbe je treba upoštevati:
-
pričakovane patogene in verjetnost njihove občutljivosti za protibakterijska zdravila (glejte poglavje 4.4),
-
izrazitost in mesto okužbe,
-
bolnikovo starost, telesno maso in delovanje ledvic, kot je prikazano spodaj.
Po potrebi je mogoče uporabiti druge oblike zdravila Amoksiklav (npr. tiste z večjimi odmerki amoksicilina in/ali drugačnim razmerjem amoksicilina in klavulanske kisline) (glejte poglavji 4.4 in 5.1).
Če je Amoksiklav prašek za raztopino za injiciranje ali infundiranje uporabljen, kot je priporočeno spodaj, zagotavlja celoten dnevni odmerek 3000 mg amoksicilina in 600 mg klavulanske kisline. Če je potreben večji dnevni odmerek amoksicilina, je priporočljivo izbrati drugo intravensko obliko zdravila amoksicilin/klavulanska kislina, da bi se izognili nepotrebno velikim dnevnim odmerkom klavulanske kisline.
Trajanje zdravljenja je treba določiti glede na bolnikov odziv. Nekatere okužbe (npr. osteomielitis) zahtevajo dolgotrajnejše zdravljenje. Zdravljenja se ne sme podaljšati preko 14 dni brez ponovne ocene stanja (glejte poglavje 4.4.glede dolgotrajnega zdravljenja).
Upoštevati je treba lokalne smernice glede ustrezne pogostnosti odmerjanja amoksicilina/klavulanske kisline.
Odrasli in otroci ≥ 40 kg
Za zdravljenje okužb, ki so navedene v poglavju 4.1: 1000 mg/200 mg na 8 ur.
| Kirurška profilaksa | Za posege, ki trajajo manj kot 1 uro, je priporočeni odmerek amoksicilina/klavulanske kisline od 1000 mg/200 mg do 2000 mg/200 mg, uporabljen pri indukciji anestezije. (Odmerke 2000 mg/200 mg je mogoče doseči z uporabo alternativne intravenske oblike zdravila amoksicilin/klavulanska kislina.) Za posege, ki trajajo več kot 1 uro, je priporočeni odmerek zdravila amoksicilin/klavulanska kislina od 1000 mg/200 mg do 2000 mg/200 mg, uporabljen pri indukciji anestezije, in do 3 odmerke 1000 mg/200 mg v 24 urah. Jasni klinični znaki okužbe pri operaciji zahtevajo normalen ciklus intravenskega ali peroralnega zdravljenja pooperativno. |
Pediatrična populacija
Otroci < 40 kg
Priporočeni odmerki:
-
otroci, stari 3 mesece in več: 25 mg/5 mg na kg telesne mase na osem ur.
-
otroci, ki so stari manj kot 3 mesece in tehtajo manj kot 4 kg: 25 mg/5 mg na kg telesne mase na dvanajst ur.
Starejši
Prilagoditev odmerka ni potrebna.
Okvara ledvic
Prilagoditve odmerkov temeljijo na največji priporočeni koncentraciji amoksicilina. Bolniki z očistkom kreatinina (CrCl) nad 0,5 ml/s (30 ml/min) ne potrebujejo prilagoditve odmerka.
Odrasli in otroci ≥ 40 kg
| CrCl: 0,17 – 0,5 ml/s (10 – 30 ml/min) | Začetni odmerek 1000 mg/200 mg in nato 500 mg/100 mg dvakrat na dan. |
| CrCl < 0,17 ml/s (< 10 ml /min) | Začetni odmerek 1000 mg/200 mg in nato 500 mg/100 mg na 24 ur. |
| Hemodializa | Začetni odmerek 1000 mg/200 mg in nato 500 mg/100 mg na 24 ur, z dodatkom 500 mg/100 mg na koncu dialize (ker se zmanjša tako serumska koncentracija amoksicilina kot klavulanske kisline). |
Otroci < 40 kg
| CrCl: 0,17 – 0,5 ml/s (10 – 30 ml/min) | 25 mg/5 mg na kg telesne mase na 12 ur. |
| CrCl < 0,17 ml/s (< 10 ml /min) | 25 mg/5 mg na kg telesne mase na 24 ur. |
| Hemodializa | 25 mg/5 mg na kg telesne mase na 24 ur, z dodatkom 12,5 mg/2,5 mg na kg telesne mase na koncu dialize (ker se zmanjša tako serumska koncentracija amoksicilina kot klavulanske kisline). |
Okvara jeter
Odmerjajte previdno in redno kontrolirajte delovanje jeter (glejte poglavji 4.3 in 4.4).
Način uporabe
Zdravilo Amoksiklav je za intravensko uporabo.
Zdravilo Amoksiklav je treba uporabiti bodisi v počasni intravenski injekciji v obdobju od 3 do 4 minut neposredno v veno bodisi v kapalki ali infuziji v obdobju od 30 do 40 minut. Zdravilo Amoksiklav ni primerno za intramuskularno uporabo.
Otroci, stari manj kot 3 mesece, smejo dobiti zdravilo Amoksiklav le z infuzijo.
Zdravljenje z zdravilom Amoksiklav je mogoče začeti z uporabo intravenskega pripravka in ga dokončati z ustrezno peroralno obliko, ki je primerna za posameznega bolnika.
Za navodila glede priprave in redčenja zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.
Preobčutljivost na učinkovini, kateri koli penicilin ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Anamneza hude takojšnje preobčutljivostne reakcije (npr. anafilaksije) na kakšno
drugo betalaktamsko zdravilo (npr. cefalosporin, karbapenem ali monobaktam).
Anamneza zlatenice/okvare jeter zaradi amoksicilina/klavulanske kisline (glejte poglavje 4.8).
Pred uvedbo zdravljenja z amoksicilinom/klavulansko kislino je treba opraviti natančno poizvedbo glede predhodnih preobčutljivostnih reakcij na peniciline, cefalosporine ali druge betalaktame (glejte poglavji 4.3 in 4.8).
Pri bolnikih, zdravljenih s penicilini, so bile opisane resne in občasno smrtne preobčutljivostne reakcije (vključno z anafilaktoidnimi in hudimi kožnimi neželenimi učinki). Preobčutljivostne reakcije lahko napredujejo tudi v Kounisov sindrom, resno alergijsko reakcijo, ki lahko povzroči miokardni infarkt (glejte poglavje 4.8). Te reakcije so verjetnejše pri osebah z anamnezo preobčutljivosti na penicilin in pri atopičnih posameznikih. Če se pojavi alergijska reakcija, je treba zdravljenje z amoksicilinom/klavulansko kislino prekiniti in uvesti ustrezno drugo zdravljenje.
O sindromu enterokolitisa, povzročenega z zdravili (DIES - Drug-induced enterocolitis syndrome), so poročali predvsem pri otrocih, ki so prejemali amoksicilin/klavulanat (glejte poglavje 4.8). DIES je alergijska reakcija z vodilnim simptomom dolgotrajnega bruhanja (1-4 ure po dajanju) brez alergijskih kožnih ali dihalnih simptomov. Nadaljnji simptomi lahko vključujejo bolečine v trebuhu, drisko, hipotenzijo ali levkocitozo z nevtrofilijo. Obstajajo hudi primeri, vključno z napredovanjem do šoka.
Če je okužba dokazano posledica organizma/organizmov, občutljivih za amoksicilin, pride v poštev prehod z amoksicilina/klavulanske kisline na amoksicilin v skladu z uradnimi smernicami.
Ta oblika zdravila Amoksiklav ni primerna za uporabo, kadar obstaja veliko tveganje, da imajo domnevni patogeni zmanjšano odpornost proti betalaktamskim zdravilom, ki ni posledica betalaktamaz, dovzetnih za zavrtje s klavulansko kislino. Ker ni dostopnih specifičnih podatkov za t>MIK in ker so podatki za primerljive peroralne oblike mejni, ta oblika (brez dodatnega amoksicilina) morda ni primerna za zdravljenje okužb s Streptococcus pneumoniae, odpornimi proti penicilinu.
Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic in bolnikih, ki prejemajo velike odmerke zdravila Amoksiklav, se lahko pojavijo konvulzije (glejte poglavje 4.8).
Uporabi amoksicilina/klavulanske kisline se je treba izogniti v primeru suma na infekcijsko mononukleozo, ker je bila uporaba amoksicilina pri tej bolezni povezana s pojavom morbiliformnega izpuščaja.
Sočasna uporaba alopurinola med zdravljenjem z amoksicilinom lahko poveča verjetnost alergijskih kožnih reakcij.
Dolgotrajna uporaba lahko občasno povzroči razrast neobčutljivih organizmov.
Če se na začetku zdravljenja pojavi generaliziran eritem z zvišano telesno temperaturo in pustulami, je to lahko simptom akutne generalizirane eksantematozne pustuloze (AGEP) (glejte poglavje 4.8). Ta reakcija zahteva prenehanje uporabe zdravila Amoksiklav in pomeni kontraindikacijo za vsako poznejšo uporabo amoksicilina.
Amoksicilin/klavulansko kislino je treba previdno uporabljati pri bolnikih z znaki okvare jeter (glejte poglavja 4.2, 4.3 in 4.8).
Jetrni dogodki so bili opisani predvsem pri moških in starejših bolnikih in so morda povezani z dolgotrajnim zdravljenjem. Zelo redko so bili ti dogodki opisani pri otrocih. V vseh populacijah se znaki in simptomi navadno pojavijo med zdravljenjem ali kmalu po njem, včasih pa se razvijejo šele več tednov po prenehanju zdravljenja. Po navadi so reverzibilni. Jetrni dogodki so lahko hudi in v izredno redkih okoliščinah so bili opisani smrtni primeri. Ti so se skoraj vedno pojavili pri bolnikih z resno osnovno boleznijo ali bolnikih, ki so sočasno jemali zdravila, za katera je znano, da lahko vplivajo na jetra (glejte poglavje 4.8).
Z antibiotikom povezani kolitis je opisan pri skoraj vseh protibakterijskih zdravilih in lahko sega od blagega do smrtno nevarnega (glejte poglavje 4.8). Zato je na to diagnozo treba pomisliti pri vseh bolnikih, ki med uporabo ali po uporabi katerega koli antibiotika dobijo drisko. Če se pojavi z antibiotikom povezani kolitis, je treba nemudoma prenehati z uporabo amoksicilina/klavulanske kisline, se posvetovati z zdravnikom in uvesti ustrezno zdravljenje. Antiperistaltična zdravila so v takšnem primeru kontraindicirana.
Med dolgotrajnim zdravljenjem je priporočljivo redno preverjati delovanje organskih sistemov, vključno z ledvicami, jetri in hematopoetskim sistemom.
Pri bolnikih, ki so dobivali amoksicilin/klavulansko kislino, je bilo v redkih primerih opisano podaljšanje protrombinskega časa. Med sočasno uporabo antikoagulansov so potrebne ustrezne kontrole. Za vzdrževanje želene stopnje antikoagulacije je lahko potrebna prilagoditev odmerka peroralnih antikoagulansov (glejte poglavji 4.5 in 4.8).
Pri bolnikih z okvaro ledvic je treba odmerek prilagoditi stopnji okvare (glejte poglavje 4.2).
Pri bolnikih z manjšim izločanjem urina so v redkih primerih opažali kristalurijo (vključno z akutno ledvično poškodbo), predvsem med parenteralnim zdravljenjem. Med uporabo velikih odmerkov amoksicilina je priporočljivo vzdrževati ustrezen vnos tekočin in izločanje urina, da bi zmanjšali možnost amoksicilinske kristalurije. Pri bolnikih z urinskim katetrom je treba prehodnost katetra redno preverjati (glejte poglavji 4.8 in 4.9).
Med zdravljenjem z amoksicilinom je treba za testiranje glukoze v urinu uporabiti encimske metode z glukoza-oksidazo, kajti med uporabo neencimskih metod se lahko pojavijo lažno pozitivni rezultati.
Prisotnost klavulanske kisline v zdravilu Amoksiklav lahko izzove nespecifično vezavo IgG in albumina na eritrocitno membrano in povzroči lažno pozitiven Coombsov test.
Opisani so pozitivni izvidi EIA-testa Bio-Rad Laboratories Platelia Aspergillus pri bolnikih, ki so dobivali amoksicilin/klavulansko kislino, za katere se je pozneje izkazalo, da niso okuženi z Aspergillusom. Pri EIA-testu Bio-Rad Laboratories Platelia Aspergillus so opisane navzkrižne reakcije z neaspergilusnimi polisaharidi in polifuranozami. Zato je treba pozitivne izvide pri bolnikih, ki dobivajo amoksicilin/klavulansko kislino, tolmačiti previdno in jih potrditi z drugimi diagnostičnimi metodami.
500 mg/100 mg prašek za raztopino za injiciranje ali infundiranje
To zdravilo vsebuje 31,5 mg (1,4 mmol) natrija na vialo, kar je enako 1,6 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.
To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (39 mg) kalija na vialo, kar v bistvu pomeni
“brez kalija”.
1000 mg/200 mg prašek za raztopino za injiciranje ali infundiranje
To zdravilo vsebuje 63 mg (2,7 mmol) natrija na vialo, kar je enako 3,2 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.
To zdravilo vsebuje 39 mg (1 mmol) kalija na vialo. To je treba upoštevati pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic ali bolnikih, ki so na dieti z nadzorovanim vnosom kalija.
Peroralni antikoagulansi
Peroralni antikoagulansi in penicilinski antibiotiki so bili v praksi široko uporabljani, ne da bi bila zabeležena kakršna koli medsebojna delovanja. Vendar so v literaturi opisani primeri povečanja internacionalnega normaliziranega razmerja pri bolnikih, ki so jemali acenokumarol ali varfarin, in so prejeli ciklus amoksicilina. Če je potrebna sočasna uporaba, je treba protrombinski čas in internacionalno normalizirano razmerje natančno kontrolirati, ko se amoksicilin začne uporabljati in ko se njegova uporaba konča. Poleg tega so lahko potrebne prilagoditve odmerka peroralnih antikoagulansov (glejte poglavji 4.4 in 4.8).
Metotreksat
Penicilini lahko zmanjšajo izločanje metotreksata, kar lahko povzroči povečanje toksičnosti.
Probenecid
Sočasne uporabe probenecida se ne priporoča. Probenecid zmanjša ledvično tubulno sekrecijo amoksicilina. Sočasna uporaba probenecida lahko povzroči povečanje in podaljšanje koncentracije amoksicilina v krvi.
Mofetilmikofenolat
Pri bolnikih, ki so prejemali mofetilmikofenolat, je bilo po začetku peroralnega zdravljenja s kombinacijo amoksicilina in klavulanske kisline opisano znižanje koncentracije aktivnega presnovka - mikofenolne kisline (MPA - mycophenolic acid) pred odmerkom, za približno 50 %. Možno je, da sprememba koncentracije pred odmerkom ne odraža natančno sprememb v celotni izpostavljenosti MPA. Zato običajno ni potrebno prilagajati odmerka mofetilmikofenolata, saj ni kliničnih dokazov o disfunkciji presadka. Kljub vsemu, pa je potrebno med in po zdravljenju z antibiotiki zagotoviti skrbno klinično spremljanje bolnika.
Nosečnost
Študije na živalih ne kažejo na neposredne ali posredne škodljive vplive na nosečnost, razvoj zarodka/plodu, porod ali postnatalni razvoj (glejte poglavje 5.3). Maloštevilni podatki o uporabi amoksicilina/klavulanske kisline med nosečnostjo pri človeku ne kažejo povečanega tveganja prirojenih malformacij. V eni sami študiji pri ženskah s predčasnim, prezgodnjim pretrganjem plodove ovojnice je bilo opisano, da je lahko profilaktično zdravljenje z amoksicilinom/klavulansko kislino povezano z večjim tveganjem nekrotizirajočega enterokolitisa pri novorojenčkih. Uporabi med nosečnostjo se je treba izogibati, razen če zdravnik presodi, da je nujna.
Dojenje
Obe učinkovini se izločata v materino mleko (o vplivih klavulanske kisline na dojenega otroka ni znanega nič). Zato se pri dojenem otroku lahko pojavita driska in glivična okužba sluznic; zaradi tega je dojenje morda treba prekiniti. Upoštevati je potrebno možnost pojava preobčutljivosti. Amoksicilin/klavulansko kislino naj bi med obdobjem dojenja uporabili šele, ko lečeči zdravnik oceni korist in tveganje.
Študije o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso bile izvedene. Vendar se lahko pojavijo neželeni učinki (npr. alergijske reakcije, omotica, konvulzije), ki lahko vplivajo na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji (glejte poglavje 4.8).
Najpogosteje opisani neželeni učinki so driska, navzea in bruhanje.
Spodaj so našteti neželeni učinki, zabeleženi v kliničnih študijah in med obdobjem postmarketinškega nadzora zdravila amoksicilin/klavulanska kislina, razvrščeni po organskih sistemih MedDRA.
Za razvrstitev pogostnosti pojavljanja neželenih učinkov so uporabljeni naslednji
izrazi:
Zelo pogosti (≥ 1/10) Pogosti (≥ 1/100 do < 1/10)
Občasni (≥ 1/1000 do < 1/100) Redki (≥ 1/10.000 do < 1/1000) Zelo redki (< 1/10.000)
Neznana (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni mogoče oceniti)
| Infekcijske in parazitske bolezni | |
| mukokutana glivična okužba | pogosti |
| razrast neobčutljivih organizmov | neznana |
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | |
| reverzibilna levkopenija (vključno z nevtropenijo) | redki |
| trombocitopenija | redki |
| reverzibilna agranulocitoza | neznana |
| hemolitična anemija | neznana |
| podaljšanje časa krvavitve in protrombinskega časa 1 | neznana |
| Bolezni imunskega sistema 10 | |
| angionevrotični edem | neznana |
| anafilaksija | neznana |
| serumski bolezni podoben sindrom | neznana |
| preobčutljivostni vaskulitis | neznana |
| Bolezni živčevja | |
| omotica | občasni |
| glavobol | občasni |
| konvulzije 2 | neznana |
| aseptični meningitis | neznano |
| Srčne bolezni | |
| Kounisov sindrom | neznano |
| Žilne bolezni | |
| tromboflebitis 3 | redki |
| Bolezni prebavil | |
| driska | pogosti |
| navzea | občasni |
| bruhanje | občasni |
| prebavne motnje | občasni |
| z antibiotikom povezani kolitis 4 | neznana |
| sindrom enterokolitisa, povzročenega z zdravili | neznano |
| akutni pankreatitis | neznano |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | |
| zvišanje AST in/ali ALT 5 | občasni |
| hepatitis 6 | neznana |
| holestatska zlatenica 6 | neznana |
| Bolezni kože in podkožja 7 | |
| izpuščaj na koži | občasni |
| srbenje | občasni |
| urtikarija | občasni |
| multiformni eritem | redki |
| Stevens-Johnsonov sindrom | neznana |
| toksična epidermalna nekroliza | neznana |
| bulozni eksfoliativni dermatitis | neznana |
| akutna generalizirana eksantematozna pustuloza (AGEP) 9 | neznana |
| reakcija na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (DRESS) | neznana |
| fleksorni eksantem (SDRIFE- Symmetrical drug-related intertriginous and flexural exanthema) (Baboon sindrom) | neznano |
| linearna bolezen IgA | neznano |
| Bolezni sečil | |
| intersticijski nefritis | neznana |
| kristalurija 8 (vključno z akutno ledvično poškodbo) | neznana |
| 1 Glejte poglavje 4.4.2 Glejte poglavje 4.4.3 Na mestu injiciranja.4 Vključno s psevdomembranskim kolitisom in hemoragičnim kolitisom (glejte poglavje 4.4).5 Pri bolnikih, zdravljenih z betalaktamskimi antibiotiki, so zabeležili zmerno zvišanje ASTin/ali ALT, toda pomen teh izsledkov ni znan.6 Ti dogodki so bili zabeleženi z drugimi penicilini in cefalosporini (glejte poglavje 4.4).7 Če se pojavi preobčutljivostna dermatitična reakcija, je treba zdravljenje prekiniti (glejtepoglavje 4.4).8 Glejte poglavje 4.9.9 Glejte poglavje 4.4.10 Glejte poglavje 4.3 in 4.4. | |
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na
Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke
Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22
SI-1000 Ljubljana
Tel: +386 (0)8 2000 500
Faks: +386 (0)8 2000 510
e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si
Simptomi in znaki prevelikega odmerjanja
Opazni so lahko gastrointestinalni simptomi in moteno ravnovesje tekočine in
elektrolitov. Opažali so amoksicilinsko kristalurijo, ki je v nekaterih primerih povzročila
odpoved ledvic (glejte poglavje 4.4).
Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic in bolnikih, ki dobivajo velike odmerke, se lahko pojavijo konvulzije.
Opisana je precipitacija amoksicilina v urinskih katetrih, predvsem po intravenski uporabi velikih odmerkov. Redno je treba preverjati prehodnost katetra (glejte poglavje 4.4).
Zdravljenje zastrupitve
Prebavne simptome je mogoče zdraviti simptomatsko; pozornost je treba nameniti
ravnovesju vode in elektrolitov.
Amoksicilin/klavulansko kislino je mogoče iz obtoka odstraniti s hemodializo.
Farmakološke lastnosti - Amoksiklav 1000 mg/200 mg
Farmakoterapevtska skupina: zdravila za sistemsko zdravljenje bakterijskih infekcij, betalaktamski antibiotiki, penicilini, kombinacije penicilinov z zaviralci laktamaz beta. Oznaka ATC: J01CR02
Način delovanja
Amoksicilin je polsintetski penicilin (betalaktamski antibiotik), ki zavira enega ali več encimov (beljakovine, ki vežejo penicilin) v biosintezni poti bakterijskega peptidoglikana, ki je integralna sestavina zgradbe bakterijske celične stene. Zavrtje sinteze peptidoglikana oslabi celično steno, temu po navadi sledi liza celice in smrt.
Amoksicilin je občutljiv za razgradnjo z betalaktamazami, ki jih proizvaja rezistentna bakterija, in zato spekter delovanja samega amoksicilina ne zajema organizmov, ki izdelujejo te encime.
Klavulanska kislina je betalaktam, po zgradbi podoben penicilinu. Inaktivira nekatere betalaktamaze in tako prepreči inaktivacijo amoksicilina. Klavulanska kislina sama nima klinično uporabnega protibakterijskega učinka.
Razmerje farmakokinetika/farmakodinamika
Čas, ko koncentracija v serumu ostane nad minimalno inhibicijsko koncentracijo
(t > MIK), velja kot glavna determinanta učinkovitosti amoksicilina.
Mehanizmi odpornosti
Glavna mehanizma odpornosti proti amoksicilinu/klavulanski kislini sta:
-
inaktivacija s tistimi bakterijskimi betalaktamazami, ki jih ne zavre klavulanska
kislina, vključno s skupinami B, C in D.
-
sprememba penicilin-vežočih beljakovin (PBP), ki zmanjša afiniteto
protibakterijskega zdravila za tarčo.
Nepermeabilnost bakterij ali mehanizmi efluksne črpalke lahko povzročijo odpornost bakterij ali pripomorejo k takšni odpornosti, zlasti pri gramnegativnih bakterijah.
Mejne vrednosti testiranja občutljivosti
Kriterije za interpretacijo testiranja občutljivosti, MIK (minimalna inhibitorna koncentracija), za amoksicilin/klavulansko kislino je določil Evropski odbor za testiranje občutljivosti na protimikrobna zdravila (EUCAST - European Committee on Antimicrobial Susceptibility Testing) in so navedeni tukaj: https://www.ema.europa.eu/documents/other/minimum-inhibitory-concentration-mic-breakpoints_en.xlsx
Prevalenca odpornosti za izbrane vrste se lahko razlikuje zemljepisno in v času, zato so zaželene lokalne informacije o odpornosti, zlasti pri zdravljenju hudih okužb. Po potrebi je treba poiskati nasvet strokovnjaka, če je lokalna prevalenca odpornosti takšna, da je uporabnost tega zdravila, vsaj pri nekaterih vrstah okužb, vprašljiva.
| Pogosto občutljive vrste |
| Aerobni grampozitivni mikroorganizmiEnterococcus faecalis Gardnerella vaginalisStaphylococcus aureus (občutljiv za meticilin) £Streptococcus agalactiae Streptococcus pneumoniae 1Streptococcus pyogenes in drugi betahemolitični streptokokiSkupina Streptococcus viridansAerobni gramnegativni mikroorganizmi Actinobacilus actinomycetemcomitans Capnocytophaga spp.Eikenella corrodens |
| Haemophilus influenzae 2 Moraxella catarrhalis Neisseria gonorrhoeae # Pasteurella multocidaAnaerobni mikroorganizmi Bacteroides fragilis Fusobacterium nucleatum Prevotella spp. |
| Vrste, pri katerih je lahko problem pridobljena odpornost |
| Aerobni grampozitivni mikroorganizmiEnterococcus faecium $Aerobni gramnegativni mikroorganizmiEscherichia coli Klebsiella oxytoca Klebsiella pneumoniae Proteus mirabilis Proteus vulgaris |
| Inherentno odporni organizmi |
| Aerobni gramnegativni mikroorganizmiAcinetobacter sp. Citrobacter freundii Enterobacter sp.Legionella pneumophila Morganella morganii Providencia spp.Pseudomonas sp.Serratia sp.Stenotrophomonas maltophilia |
| Drugi mikroorganizmi Chlamydia trachomatis Chlamydophila pneumoniae Chlamydophila psittaci Coxiella burnetti Mycoplasma pneumoniae |
| $ Naravna srednja občutljivost brez mehanizma pridobljene odpornosti.£ Vsi stafilokoki, odporni proti meticilinu, so odporni proti amoksicilinu/klavulanski kislini.# Vsi sevi z odpornostjo na amoksicilin, ki ni posredovana preko betalaktamaz, so odporni proti amoksicilin/klavulansko kislino.1 S to obliko amoksicilina/klavulanske kisline se ne sme zdraviti okužb s Streptococcus pneumoniae, odpornimi proti penicilinu (glejte poglavje 4.4).2 V nekaterih državah EU so bili sevi z zmanjšano občutljivostjo opisani s pogostnostjo nad10 %. |
Absorpcija
V nadaljevanju so predstavljeni farmakokinetični rezultati študij, v katerih so amoksicilin/klavulansko kislino uporabili v skupinah zdravih prostovoljcev kot 500 mg/100 mg ali 1000 mg/200 mg v bolusni intravenski injekciji.
| Povprečne vrednosti (±SD) farmakokinetičnih parametrovBolusna intravenska injekcija | |||||
| Uporabljeni odmerek | Odmerek | Povprečna največja koncentracija v serumu | t 1/2 | AUC | Pojavljanje v urinu |
| mg | (mikrogram/ml) | (h) | (h.mg/l) | (%, 0 do 6 h) | |
| Amoksicilin | |||||
| AMX/CA500 mg/100 mg | 500 | 32,2 | 1,07 | 25,5 | 66,5 |
| AMX/CA1000 mg/200 mg | 1000 | 105,4 | 0,9 | 76,3 | 77,4 |
| Klavulanska kislina | |||||
| AMX/CA500 mg/100 mg | 100 | 10,5 | 1,12 | 9,2 | 46,0 |
| AMX/CA1000 mg/200 mg | 200 | 28,5 | 0,9 | 27,9 | 63,8 |
| AMX – amoksicilin, CA – klavulanska kislina | |||||
Porazdelitev
Približno 25 % celotne količine klavulanske kisline v plazmi in 18 % celotne količine amoksicilina v plazmi je vezanih na beljakovine. Navidezni volumen porazdelitve je približno 0,3 - 0,4 l/kg za amoksicilin in približno 0,2 l/kg za klavulansko kislino.
Po intravenski uporabi so našli amoksicilin in klavulansko kislino v žolčniku, trebušnem tkivu, koži, maščevju, mišicah, sinovialni tekočini, peritonealni tekočini, žolču in gnoju. Amoksicilin se ne porazdeli ustrezno v cerebrospinalno tekočino.
Študije na živalih niso pokazale znakov bistvenega zadrževanja snovi, nastalih iz katere koli od obeh učinkovin, v tkivih. Tako kot večino penicilinov je tudi amoksicilin mogoče najti v materinem mleku.
Prav tako je mogoče v materinem mleku najti sledi klavulanske kisline (glejte
poglavje 4.6).
Biotransformacija
Amoksicilin se delno izloči z urinom kot neaktivna penicilojska kislina v količinah, ki ustrezajo od 10 do 25 % začetnega odmerka. Klavulanska kislina se pri človeku v veliki meri presnovi in se izloči z urinom in blatom ter kot ogljikov dioksid v izdihanem zraku.
Izločanje
Glavna pot izločanja amoksicilina je skozi ledvice, klavulanska kislina pa se izloči tako z ledvičnimi kot neledvičnimi mehanizmi.
Amoksicilin/klavulanska kislina ima pri zdravih osebah povprečen eliminacijski razpolovni čas približno eno uro in povprečen celotni očistek približno 25 l/uro. Približno 60 do 70 % amoksicilina in približno 40 do 65 % klavulanske kisline se izloči nespremenjeno z urinom v prvih 6 urah po uporabi ene same bolusne intravenske injekcije 500 mg/100 mg ali ene same bolusne intravenske injekcije 1000 mg/200 mg. Različne študije so ugotovile, da se v 24 urah z urinom izloči od 50 do 85 % amoksicilina in od 27 do 60 % klavulanske kisline. V primeru klavulanske kisline se največja količina zdravila izloči v prvih 2 urah po uporabi.
Sočasna uporaba probenecida upočasni izločanje amoksicilina, ne pa tudi ledvičnega izločanja klavulanske kisline (glejte poglavje 4.5).
Pediatrična populacija
Eliminacijski razpolovni čas amoksicilina je podoben pri otrocih od približno 3 mesecev do 2 let starosti, starejših otrocih in odraslih. Pri zelo mladih otrocih (vključno z nedonošenimi novorojenčki) v prvem tednu življenja interval uporabe zaradi nezrelosti ledvične poti izločanja ne sme presegati dajanja dvakrat na dan.
Starejši
Ker je verjetnost zmanjšanega delovanja ledvic pri starejših bolnikih večja, jim je treba odmerek določiti previdno, koristno pa je tudi nadziranje delovanja ledvic.
Okvara ledvic
Celotni serumski očistek amoksicilina/klavulanske kisline se zmanjšuje sorazmerno z zmanjševanjem delovanja ledvic. Zmanjšanje očistka zdravila je izrazitejše pri amoksicilinu kot pri klavulanski kislini, ker se večji delež amoksicilina izloči skozi
ledvice. Odmerki pri okvari ledvic morajo biti torej takšni, da preprečijo nepotrebno kopičenje amoksicilina, a obenem ohranijo ustrezno koncentracijo klavulanske kisline (glejte poglavje 4.2).
Okvara jeter
Odmerjanje pri bolnikih z okvaro jeter mora biti previdno in delovanje jeter je treba redno kontrolirati.
Farmacevtski podatki - Amoksiklav 1000 mg/200 mg
Zdravilo Amoksiklav je manj obstojno v infuzijah, ki vsebujejo glukozo, dekstran ali hidrogenkarbonat.
Zdravila Amoksiklav se ne sme mešati z drugimi zdravili, razen s tistimi navedenimi v
poglavju 6.6.
Prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje: 2 leti.
Zdravila ne smete uporabljati po preteku roka uporabnosti, ki je naveden na ovojnini.
Rekonstituirana raztopina:
Kemična in fizikalna stabilnost sta bili dokazani:
-
15 minut za shranjevanje pri 25 °C za rekonstituirano raztopino za intravensko injiciranje in
-
60 minut za shranjevanje pri 25 °C za rekonstituirano in redčeno raztopino za intravensko infundiranje.
Stabilnost rekonstituirane raztopine (različna topila in različne temperature):
| intravenska infuzijska tekočina | obstojnost pri 25 °C | obstojnost pri 5 °C |
| voda za injekcije | 1 ura | 4 ure |
| fiziološka raztopina za i.v. infundiranje | 1 ura | 4 ure |
| Ringerjeva raztopina za i.v. infundiranje | 1 ura | - |
| Hartmannova raztopina za i.v. infundiranje | 1 ura | - |
| raztopina 0,3 % kalijevega klorida in 0,9 % natrijevega klorida za i.v. infundiranje | 1 ura | - |
Za shranjevanje pri 5 °C predhodno ohladimo infuzijske vreče, ki vsebujejo bodisi vodo za injekcije Ph. Eur. bodisi natrijev klorid BP 9 mg/ml (0,9 % m/v) in jim dodamo rekonstituirano raztopino zdravila. Tako pripravljena intravenska infuzijska raztopina se lahko hrani 4 ure pri 5 °C in se mora zatem uporabiti takoj, ko doseže sobno temperaturo.
Z mikrobiološkega stališča je raztopino za injiciranje in infundiranje treba uporabiti takoj, razen če način rekonstitucije izključuje tveganje za mikrobiološko kontaminacijo. Če se zdravila ne uporabi takoj, je za obdobje in pogoje shranjevanja pred uporabo odgovoren uporabnik.
Shranjujte pri temperaturi do 25 °C.
Za pogoje shranjevanja po rekonstituciji zdravila glejte poglavje 6.3. Rekonstituirane (infuzijske) raztopine se ne sme zamrzniti.
Uporabljati se sme samo svežo in bistro raztopino.
Brezbarvna steklena viala (steklo II. hidrolitske skupine), zaprta z bromobutilnim gumijastim zamaškom in zatesnjena z aluminijevo zaporko s polipropilenskim diskom.
Velikosti pakiranj: 1, 5 ali 10 vial.
Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Rekonstitucijo in redčenje je potrebno izvesti v aseptičnih pogojih. Pred dajanjem zdravila je raztopino potrebno vizualno pregledati, da ne vsebuje vidnih delcev in da barva ni spremenjena. Raztopino se lahko uporabi samo, če je bistra in brez delcev. Neuporabljeno raztopino je potrebno zavreči.
Samo za enkratno uporabo.
Priprava raztopine za intravensko injiciranje
Amoksiklav 500 mg/100 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje: za pripravo raztopine je treba vsebino raztopiti v 10 ml vode za injekcije.
Amoksiklav 1000 mg/200 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje: za pripravo raztopine je treba vsebino raztopiti v 20 ml vode za injekcije.
Pripravljena raztopina je bistra, praktično brez delcev, svetlo rumene barve. Raztopino je treba uporabiti v 15 minutah po pripravi in jo intravensko počasi injicirati (3 do 4 minute) v enkratnem odmerku. Uporabi se lahko samo bistra raztopina brez delcev.
Priprava raztopine za intravensko infundiranje
Kompatibilna topila: voda za injekcije, fiziološka raztopina za i.v. infundiranje, Ringerjeva raztopina za i.v. infundiranje, Hartmannova raztopina za i.v. infundiranje in raztopina 0,3 % kalijevega klorida in 0,9 % natrijevega klorida za i.v. infundiranje.
Priprava raztopine za infundiranje, mora potekati v dveh korakih.
Amoksiklav 500 mg/100 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje:
Zdravilo Amoksiklav 500 mg/100 mg praška za raztopino je najprej treba pripraviti tako, kot je opisano zgoraj za intravensko injiciranje. Tako pripravljeno raztopino (500 mg/100 mg v 10 ml vode za injekcije) je treba brez odlašanja prenesti v ustrezno vrečko za infuzijo, napolnjeno s 50 ml kompatibilnega topila za infundiranje.
Amoksiklav 1000 mg/200 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje: Zdravilo Amoksiklav 1000 mg/200 mg praška za raztopino je najprej treba pripraviti tako, kot je opisano zgoraj za intravensko injiciranje. Tako pripravljeno raztopino
(1000 mg/200 mg v 20 ml vode za injekcije) je treba brez odlašanja prenesti v ustrezno vrečko za infuzijo, napolnjeno s 100 ml kompatibilnega topila za infundiranje.
Pripravljena raztopina je bistra, brez delcev, svetlo rumene barve.
Po raztapljanju v vodi za injekcije se lahko pojavi prehodna rožnata barva; raztopina
bo za tem hitro postala spet bistra.
Rekonstituirane infuzijske raztopine ne smemo zamrzniti.
Raztopino za intravensko infundiranje je treba v celoti dati v 60 minutah po pripravi.
Za shranjevanje pri 5 °C predhodno ohladimo infuzijske vreče, ki vsebujejo bodisi vodo za injekcije Ph. Eur. bodisi natrijev klorid BP 9 mg/ml (0,9 % m/v) in jim dodamo rekonstituirano raztopino zdravila. Tako pripravljena intravenska infuzijska raztopina se lahko hrani 4 ure pri 5 °C in se mora zatem uporabiti takoj, ko doseže sobno temperaturo.
Raztopina se infundira 30 do 40 minut.
Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.