Terapevtske indikacije so omejene na:

• zdravljenje hudih okužb, ki jih povzročajo mikroorganizmi, občutljivi na cefotaksim, zlasti septikemije, endokarditisa in meningitisa (izključujoč primere, ki jih povzroča Listeria monocytogenes);

• profilaktično uporabo pri bolnikih pred endoskopsko resekcijo prostate.

  Terapevtske indikacije temeljijo na protibakterijskemu delovanju in farmakokinetičnih značilnostih cefotaksima, ob upoštevanju kliničnih študij s cefotaksimom in mesta tega antibiotika v spektru protibakterijskih zdravil, ki so trenutno na voljo.

  Upoštevati je treba uradna priporočila za ustrezno uporabo protibakterijskih zdravil.

Odmerjanje

Bolniki z normalnim delovanjem ledvic Odrasli

Običajni odmerek je 3 g na dan; odmerek je mogoče povečati do 12 g, odvisno od izrazitosti okužbe.

Pri okužbah sečil lahko zadošča odmerjanje 2 g na dan.

Profilaksa pred endoskopsko resekcijo prostate: 1 g intravensko ob indukciji anestezije.

Meningitis: od 200 do 300 mg/kg na dan. Učinkovitost in prenašanje odmerkov nad 24 g na dan nista ugotovljena.

Pnevmokokni meningitis v prvih 48–72 urah:

• od 50 do 75 mg/kg v 20-minutni intravenski infuziji na 6 ur (kar ustreza 200 do 300 mg/kg na dan),

• potem pa 15 mg/kg vankomicina v 60-minutni intravenski infuziji (kar ustreza 60 mg/kg na dan) v prisotnosti znakov, ki nakazujejo hudo bolezen, ali v prisotnosti dejavnikov tveganja za zmanjšano občutljivost pnevmokokov na penicilin.

  Ta shema odmerjanja se nadaljuje po preteku 48–72 ur odvisno od MIK izoliranega seva pnevmokokov.

  Otroci, dojenčki in donošeni novorojenčki

  Običajni odmerek je 50 mg/kg na dan intravensko, razdeljen v tri posamezne odmerke; odmerjanje je

  mogoče povečati do 200 mg/kg na dan, odvisno od izrazitosti okužbe.

  Dojenčki, starejši od 3 mesecev, in otroci:

  Pnevmokokni meningitis v prvih 48 do 72 urah:

• od 50 do 75 mg/kg v 20-minutni intravenski infuziji na 6 ur (kar ustreza 200 do 300 mg/kg na dan),

• potem pa 15 mg/kg vankomicina v 60-minutni intravenski infuziji (kar ustreza 60 mg/kg na dan).

  Ta shema odmerjanja se nadaljuje po preteku 48–72 ur odvisno od MIK izoliranega seva pnevmokokov.

  Nedonošenčki

  50 mg/kg na dan intravensko v dveh ločenih injekcijah; odmerjanje je mogoče povečati do 100 mg/kg na dan, odvisno od izrazitosti okužbe.

  Bolniki z insuficienco ledvic

• Pri bolnikih z očistkom kreatinina > 5 ml/min ostane posamični odmerek enak kot pri bolnikih z normalnim delovanjem ledvic. Bolnikom z očistkom kreatinina ≤ 5 ml/min je treba posamični odmerek prepoloviti.

• Pri odraslih bolnikih na hemodializi intravenska injekcija 1 g na koncu vsake dialize in s

  ponavljanjem na 24 ur zadošča za učinkovito zdravljenje večine okužb.

  Način uporabe

  Intramuskularna uporaba

  Globoka injekcija v polno mišično maso.

  Intravenska uporaba (injiciranje ali infundiranje)

  Za intermitentno intravensko injiciranje je pripravljeno raztopino treba injicirati v roku 3 do 5 minut, infundiranje pa naj traja 20 do 60 minut.

  Med spremljanjem v obdobju po prihodu zdravil s cefotaksimom na trg so poročali o možni življenjsko ogrožajoči aritmiji pri zelo majhnem številu bolnikov, ki so prejeli cefotaksim v obliki hitre intravenske aplikacije preko centralnega venskega katetra (glejte poglavje 4.4).

  Pri otrocih je intravenska uporaba prednostni način dajanja zdravila.

  Cefotaksima in aminoglikozidov se ne sme mešati v isti injekcijski brizgi ali tekočinah za perfuzijo.

  Za navodila glede rekonstitucije zdravila pred dajanjem, glejte poglavje 6.6.

• Preobčutljivost na cefalosporine.

• Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov navedeno v poglavju 6.1.

  Med penicilini in cefalosporini lahko pride do pojava navzkrižnih alergijskih reakcij (glejte poglavje 4.4).

  Za farmacevtske oblike, ki vsebujejo lidokain:

• preobčutljivost na lidokain ali druge lokalne amidne anestetike v anamnezi,

• pri bolnikih s srčnim blokom, pri katerih srčni ritem ni ustrezno urejen,

• pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem,

• intravenska uporaba,

• pri otrocih, starih manj kot 30 mesecev.

Cefotaksim lahko tako kot drugi antibiotiki zlasti med podaljšanim zdravljenjem povzroči preveliko rast neobčutljivih mikroorganizmov. Bolnikovo stanje je nujno treba ponovno oceniti. Če pride med zdravljenjem do superinfekcije, je treba uvesti ustrezne ukrepe.

Anafilaktične reakcije

Pri bolnikih, ki so prejemali cefotaksim, so poročali o resnih, tudi usodnih preobčutljivostnih reakcijah

(glejte poglavji 4.3. in 4.8)

Če se pojavi preobčutljivostna reakcija, je treba zdravljenje ukiniti.

Uporaba cefotaksima je absolutno kontraindicirana pri osebah, ki imajo v anamnezi takojšnjo preobčutljivost na cefalosporine.

Zaradi navzkrižne alergije na peniciline in cefalosporine je treba slednje uporabljati skrajno previdno

pri osebah, ki so občutljive na penicilin.

Resne bulozne reakcije

V povezavi s cefotaksimom so poročali o resnih buloznih kožnih reakcijah, kot sta Stevens-Johnsonov sindrom ali toksična epidermalna nekroliza (glejte poglavje 4.8). Bolnike je treba poučiti, da morajo pred nadaljevanjem zdravljenja nujno obvestiti svojega zdravnika, če se pojavijo reakcije na koži in/ali sluznici.

Bolezen povezana s Clostridium difficile (npr. psevdomembranski kolitis)

Na s Clostridium difficile povezano bolezen lahko kaže driska, zlasti huda in/ali trajna, ki se pojavi med zdravljenjem ali prvih nekaj tednov po zdravljenju. S Clostridium difficile povezana bolezen je lahko blaga do življenjsko nevarna, njena najhujša oblika je psevdomembranski kolitis.

Diagnozo tega redkega stanja, ki je lahko usodno, je možno potrditi z endoskopsko ali histološko preiskavo.

Kot možno diagnozo ga je treba upoštevati pri bolnikih, pri katerih se med jemanjem cefotaksima ali po njem pojavi driska.

Pri sumu na psevdomembranski kolitis je treba cefotaksim nemudoma ukiniti in brez odlašanja uvesti ustrezno specifično antibiotično zdravljenje.

Razvoj s Clostridium difficile povezane bolezni lahko pospeši zastajanje blata. Bolniki ne smejo jemati zdravil, ki zavirajo peristaltiko.

Hematološke reakcije

Med zdravljenjem s cefotaksimom, zlasti v primeru dolgotrajnega zdravljenja, se lahko pojavijo levkopenija, nevtropenija in, redkeje, agranulocitoza. Med zdravljenjem, ki traja dlje od 7 do 10 dni, je treba spremljati število belih krvničk in ob pojavu nevtropenije zdravljenje ukiniti.

Poročali so o nekaj primerih eozinofilije in trombocitopenije, ki sta po prekinitvi zdravljenja hitro

minili. Poročali so še o primerih hemolitične anemije (glejte poglavje 4.8).

Bolniki z insuficienco ledvic

Odmerek je treba spremeniti na podlagi izračunanega kreatininskega očistka (glejte poglavje 4.5). Pri teh bolnikih ter pri starejših bolnikih in bolnikih z obstoječo okvaro ledvic je treba spremljati delovanje ledvic.

Nevrotoksičnost

Veliki odmerki betalaktamskih antibiotikov, tudi cefotaksima, lahko zlasti pri bolnikih z insuficienco ledvic povzročijo encefalopatijo (npr. motnje zavesti, nenormalne gibe in konvulzije) (glejte poglavje 4.8).

Bolnike je treba poučiti, da morajo pred nadaljevanjem zdravljenja o pojavu takšnih reakcij nemudoma obvestiti zdravnika.

Previdnost pri dajanju

Med spremljanjem v obdobju po prihodu zdravila na trg so o življenjsko nevarni aritmiji med hitrim intravenskim dajanjem cefotaksima poročali pri zelo malo bolnikih, ki so prejeli cefotaksim skozi centralni venski kateter. Upoštevati je treba priporočeno trajanje injiciranja ali infundiranja (glejte poglavje 4.2).

Za kontraindikacije za oblike, ki vsebujejo lidokain, glejte poglavje 4.3.

Vpliv na laboratorijske izvide

Tako kot pri drugih cefalosporinih so tudi pri nekaterih bolnikih, ki so se zdravili s cefotaksimom, poročali o lažno pozitivnem Coombsovem preizkusu. Ta pojav lahko spremeni izvid navzkrižnega preizkusa ujemanja krvi.

Izvid določanja glukoze v urinu z nespecifičnimi redukcijskimi sredstvi je lahko lažno pozitiven. Do tega ne prihaja pri uporabi specifične metode z glukoza-oksidazo.

Vsebnost natrija

To zdravilo vsebuje 2,1 mmol (48,2 mg) natrija na vialo, kar je enako 2,41 % priporočenega največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.

Urikozuriki: Probenecid moti prenos cefalosporinov skozi ledvične tubule, zato je povečana izpostavljenost cefotaksimu za približno 2-krat in zmanjšuje ledvični očistek na približno polovico terapevtskih odmerkov. Prilagoditev odmerka cefotaksima pri bolnikih z normalno ledvično funkcijo zaradi velikega terapevtskega okna ni potrebna. Pri bolnikih z okvaro ledvic je lahko potrebna prilagoditev odmerka (glejte poglavji 4.4. in 4.2).

Aminoglikozidni antibiotiki in diuretiki: Cefotaksim lahko tako kot drugi cefalosporini poveča nefrotoksične učinke nefrotoksičnih zdravil, kot so aminoglikozidi ali močni diuretiki (npr. furosemid). Pri teh bolnikih je potrebnospremljanje ledvičnega delovanja (glejte poglavje 4.4).

Nosečnost

Varnost cefotaksima med nosečnostjo ni dokazana.

Študije na živalih ne kažejo neposrednih ali posrednih škodljivih učinkov na sposobnost razmnoževanja. Vendar pa pri nosečnicah ni ustreznih dobro nadzorovanih študij.

Cefotaksim prehaja skozi placento. Uporaba cefotaksima je med nosečnostjo upravičena le, če je pričakovana korist zdravljenja večja od možnega tveganja.

Dojenje

Cefotaksim se izloča v materino mleko.

Učinkov na črevesno fiziološko floro dojenčka, katerih posledice so lahko driska, naselitev kvasovkam podobnih glivic in senzibilizacija, ni mogoče izključiti.

Odločiti se je treba med prenehanjem dojenja in prekinitvijo zdravljenja z zdravilom, pri čemer je

treba pretehtati prednosti dojenja za otroka in prednosti zdravljenja za mater.

Ni podatkov, ki bi kazali, da cefotaksim neposredno zmanjša sposobnost za vožnjo ali upravljanje strojev. Veliki odmerki lahko zlasti pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic povzročijo

encefalopatijo (npr. motnje zavesti, nenormalne gibe in konvulzije) (glejte poglavje 4.8). Bolnikom je treba odsvetovati vožnjo in upravljanje strojev, če se pojavijo opisani simptomi.

* izkušnje v obdobju po prihodu zdravila na trg

Jarisch-Herxheimerjeva reakcija

Prve dni zdravljenja borelioze se lahko pojavi Jarisch-Herxheimerjeva reakcija.

Po večtedenskem zdravljenju borelioze so poročali o pojavu enega ali več naslednjih simptomov: kožnem izpuščaju, srbenju, zvišani telesni temperaturi, levkopeniji, povečanju koncentracij jetrnih encimov, oteženem dihanju in nelagodju v sklepih.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Opazili so povečanje koncentracij jetrnih encimov (ALT, AST, LDH, gama-GT in/ali alkalne fosfataze) in/ali bilirubina. Odstopanja laboratorijskih vrednosti lahko redko presežejo dvakratno zgornjo mejo normalne vrednosti in povzročijo poškodbo jeter, običajno s holestatičnim vzorcem in pogosto asimptomatsko.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi, ki se pojavijo po prevelikem odmerku, se večinoma ujemajo s profilom neželenih učinkov. Dajanje velikih odmerkov betalaktamskih antibiotikov, vključno s cefotaksimom, lahko povzroči reverzibilno encefalopatijo. Po vnosu prevelikega odmerka je treba cefotaksim ukiniti in uvesti podporno zdravljenje, ki zajema ukrepe za pospešitev izločanja zdravila in simptomatsko zdravljenje neželenih učinkov (npr. konvulzij). Ni specifičnega antidota. Koncentracijo cefotaksima v serumu je možno zmanjšati s hemodializo ali peritonealno dializo.